Tudi v tej Mihaelovi sliki lahko skoraj najdemo barvni prikaz tega izreka iz koledarja duše, ki je na vrsti za ta teden. Notranjost duše je pravzaprav temna in vendar v pisanih barvah. Iz doživetja poletja pa teče noter v to temo duh svetov in pomaga notranjosti duše, da sama sebe oblikuje. Bistveno pa je to delovanje svetlobe, duhovne svetlobe. Da tisto, kar je najbolj duhovno v duši, namreč volja, lahko nastane. Spoznanje razmišljati, kar vedno vidimo kot temelj nekega spoznanja, je pravzaprav kot neke vrste čoln. To pa, kar nastane kot duhovnost v notranjosti duše je volja. To je plod duha.
Čudovita stvar v tem tedenskem izreku je: duh svetov stremi naprej na novo oživljen v spoznanju samega sebe. To pomeni, za duha svetov samega pomeni nekaj, da je dejaven v notranjosti človekove duše. Tako kot sem doslej opisovala nastanek oz. razvoj sveta, se človeka v mnogih, mnogih stopnjah pravzaprav ustvari, duhovni svet ga ustvari. To ni samo delovanje na človeku, ki smo mu priča. In človek mora seveda sčasoma tudi sodelovati, temveč pomeni ta dejavnost duhovnih bitij tudi za ta bitja sama, napredek. In bistven napredek je tisto, kar človek potem v sodelovanju lahko sam k temu prispeva. To ni samo to, kar si človek sam pribori, ni nekaj samo za njega samega pomembno, temveč te plodove potrebuje tudi duhovni svet. In v tem tedenskem izreku to slišimo. Duh svetov se čuti sam kot na novo oživljen in to je nekaj zelo pomembnega. Jaz razumem to kot bistveno krščanstva, kot bistvo, tisti center, centralna zadeva krščanstva. Bog ali duhovni svet ne plava le nad vsem in ni samozadosten in daje nekaj od tega obilja temu ubogemu človeku tam spodaj. Temveč iz temeljev svetov, iz svojega lastnega biti ta svet ustvari človeka in čaka na to, pravzaprav zelo težko, tudi ne ravno z ravno z zadnjo sigurnostjo., da temu bo tako, kaj mi bo človeštvo v toku razvoja prineslo, dalo, poslalo iz svoje strani. Tako, da naj bi mi ljudje pravzaprav živeli v zavesti, da je tisto, kar delam, kar jaz v svetu sprožam, seveda je to pomembno za mene, tudi za soljudi in pravzaprav za vsa druga bitja, ki s tem mojim delom nastajajo, rastline, živali, kamenje, sodijo pravzaprav neposredno k meni kot človeku.
In jaz sem na Zemlji edino bitje, ki je lahko samostojno duhovno dejavno. Torej ne samo duhovno dejavno, temveč samostojno duhovno dejavno. In ta samostojna dejavnost je nekaj od česar so ta kraljestva narave pravzaprav odvisna, toda tudi duhovni svet z različnimi duhovnimi bitji tja do najvišjih bogov. Ta duhovna bitja čakajo na plodove našega razvoja. V vse skupaj naj bi človek s svojo dejavnostjo, s svojo borbo, s prizadevanji prinesel čisto nekaj novega, česar doslej še ni.
Rada bi to rekla že v najprej, preden bomo danes poskušali tako dobro kot bomo to zmogli, obravnavati vprašanja od kod, zakaj je zlo tu. To zlo, ki prihaja do izraza v obliki teh zmajev, ki smo si jih ogledali na slikah včeraj. Dodala bom še nekaj takih slik z zmajem. Tukaj imamo nekaj slik iz začetka krščanstva do začetka novega časa To tu na tabli pa je potem prva slika iz našega časa in na tej zadnji sliki ne vidimo več zmaja kot postave, kot oblike, temveč rekla bi kot temna mnogobarvnost.
V začetku sem povedala, kako je izgledal razvoj Zemlje in človeka v celoti sveta, v meri kot človek današnjih dni, kot človek, ki gleda v duhovni svet lahko gleda nazaj. Rudolf Steiner opisuje kako je lahko gledal v razvoj Zemlje nazaj tja do časa starega Saturna. Takrat je bila oblikovana kal fizičnega telesa človeka. Nikakor na tak način kot je človeku dano fizično telo v današnjem času. Edina stvar, ki je bila podobna, sorodna današnjemu svetu kot ga tu na Zemlji poznamo, je toplota V času starega Saturna je že bila prisotna. Toda ni bila samo toplota, ampak naša toplota na Zemlji je zadnji ostanek stanja tistega starega Saturna. In potem po dolgem času razvoja in po tistem kaosu vmes je nastalo staro Sonce. In danes imamo še svetlobo in zrak kot spomin na tiste stare davne čase. In potem je bil spet čas kaosa, pralaja in izraženo s človeškimi besedami rečeno, če hočemo razvoj, ki prinaša nekaj novega, potem ta razvoj ne more potekati v ravni črti. Še enkrat poudarjam, izraženo v človeških besedah, kar je živelo v zavesti v svetu bogov.
Razvoj v ravni liniji ima vedno tendenco, da vedno znova samo ponavlja in variira, kar je bilo. Mi poznamo ta premici podoben razvoj v življenju rastlin. Rastline kalijo iz semena pomladi, poženejo svoje korenine v zemljo in se nekako soočajo z mineralnim svetom, oblikujejo liste in se razvijajo naprej, oblikujejo cvetove, razvijejo te cvetove v zraku in svetlobi. V tem, kar se v svetovih dogaja pride do oprašitve, oploditve. Seme se oblikuje kot rezultat. V semenu se vse strne in pride k popolnemu miru, tako da semena niti dihajo ne več, kar je sicer življenjski proces v vseh živih bitij na Zemlji. Vse drugo odmre. In to seme lahko le v tej praobliki tudi čaka. Pri nekaterih rastlinah lahko čaka desetletja, stoletja. In potem, ko so spet dane ugodne razmere za rast spet dane, se ponovno začne tak isti razvoj od začetka. To je v tem primeru razvoj, ki ga lahko primerjamo z ravno črto. Nič novega ne pride zraven.
Božanski svet ali vodstvo svetov pa je hotelo nekaj novega. In zaradi tega je uvedlo nekaj, kar je prineslo s seboj tudi drugo stran vsega razvoja. Druga stran, odpreti se za nekaj novega, je nekaj, česar ne moreš slutiti, neznano, nepreračunljivo, tisto, česar ne moreš predvideti, nevarnost propada. Nevarnost propada, neuspeha. In kdor hoče novo, mora sprejeti to nevarnost, ta riziko, mora si ozavestiti, da resnično stvar lahko ne uspe. Možnost, da ne pridemo do cilja, temveč da se vse uniči. Če tega ne nosimo v sebi, ne moremo biti zares odprti za resnično nekaj novega. In ta korak je vodstvo svetov takrat v kaosu, v pralaji med stanjem starega Sonca in stare Lune Zemlje, sklenilo, vodstvo svetov se je takrat za to odločilo.
Česar med vsemi temi bitji takrat še ni bilo, (ona kaže na prvo in drugo hierarhijo angelov), takrat ni bilo še tega, da bi nekdo hotel sam nekaj skleniti in hoditi po svoji poti. Nobeno od bitij teh treh hierarhij tega do takrat ni moglo, znalo. Zaradi tega je vodstvo svetov, da to uresniči, naredilo to tako, da so mnoga bitja iz druge angelske hierarhije in sicer dinamis, določilo za prevzem nove naloge. Če smem na kratko še enkrat karakterizirati te tri angelske hierarhije, prva hierarhija serafini, kerubini in troni oblikujejo temelj, substanco, tisto, kar nosi vse kar je. Čisto ne glede na to, ali je to do danes fizične narave ali duševne ali duhovne narave. To so tri različne sile nosilnega stebra, na katerem vse je. Druga angelska hierarhija kiriotetes, dinamis in eksusijaji, so ustvarjalne dejavne sile, duhovi celote svetov.
Prvo hierarhijo sem zaradi tega napisala pod Boga očeta. Drugo hierarhijo, te dejavne ustvarjalne duhove, pa sem napisala pod sina Kristusa, besedo svetov. Če tako razumemo genezo, začetek in Bog je rekel, od očeta k sinu, naj bo luč in to govorjenje, ta beseda je bitje. Bog je biti samo po sebi in če govori in gre navzen, potem je to govorjenje njegov sin in iz te besede svetov, je nastala ta druga angelska hierarija kiriotetes, dinamis, eksusijaji, ustvarjalno delovanje. Iz le te hierarhije so lahko bila bitja, ki so temu delovanju dala dodatno novo smer.
Rudolf Steiner formulira to na zelo zanimiv, poseben način. Od božjega trojstva so nekatere duhove, ki sodijo v skupino dinamis poslali nekam. To ni bila njihova lastna odločitev, temveč jih je Kristus poslal. Dobili so nalogo, da postanejo bitja upora ali bitja zaprek. To pomeni, razvoj gre takole naprej in razvoj naj bi šel vedno naprej. Od tega časa naprej, pralaje med stanjem starega Sonca in stare Lune pa najdemo na tej poti vedno znova prepreke. Torej razvoj gre v tej smeri in na tej poti je prepreka in razvoj gre takole naprej, malo se izogne in spet je prepreka. Izogne se v drugo smer in spet je tu prepreka. Razvoj mora vedno narediti ovinek. In ta prepreka, ti duhovi preprek, tako poudarja duhovni znanstvenik Steiner, niso od vsega začetka nekaj zlobnega, temveč so samo nekaj, kar naj bi na poti razvoja omogočalo pridobivanje moči. Če si tega ne predstavljamo, torej njihova naloga je, tukaj pride razvoj in oni stojijo na poti. Ta razvoj ni objektivni tok, temveč je ta tok napolnjen od najrazličnejših bitij in pozitivna možnost torej je, da se pot razvoja po ovinku temu izogne. So pa mogoče v razvoju tu bitja, ki rečejo ne morem več in odpovejo. So pa mogoče tudi bitja v tem razvoju, ki pravijo, jaz se bom pa poskusil nad to dvigniti. Pridejo v drug nivo, ker jim manjka sil za napredek in spet odpadejo. In pri srečevanju preprek so možnosti različne. Tako, da je z možnostjo, da proti temu uporu razvijemo neke moči, je možno, da se ta skupna pot razvoja popolnoma razširi, razdeli in da se vsa harmonija, vse sodelovanje izgubi.
Nevarnost je, da vse pade navzdol in da se ne more priti do cilja. Ta možnost, da vse pade navzdol, je bila od začetka prisotna v božanski zavesti. In kljub temu se je božanski svet za to odločil. Na tej poti razvoja namreč lahko bitja sprejmejo tisto, kar na svoji poti srečujejo . Če pa gre pot takole sem in tja, potem je na tej poti mogoče mnogo več zbrati. Ko potujem od Bodenskega jezera sem dol, se lahko peljem naravnost po najkrajši poti tako hitro kot mogoče. Količina vtisov, ki jih na tej poti srečam, ja, je pač določena. Če si vzamem malo več časa, lahko naredim več ovinkov in nekje, kjer sem vedno šla mino, se lahko ustavim. Tokrat sva midva vozila od zahoda proti vzhodu skozi Dolomite. In moje bogastvo na tej poti je mnogo večje.
Zato lahko razumemo in volja svetega trojstva, božanskega trojstva torej s tem načrtom je, da bitja postanejo bogatejša. In duhovi upora dinamis, ki so sedaj dobili to nalogo, so delovali na tretjo angelsko hierarhijo, to se pravi na angele, ki so imeli v času stare Lune na Zemlji stopnjo razvoja, v kateri je danes človek. Takrat torej so angeli pridobili svoj prvi samostojni jaz. In potem je bil en del teh angelov v stanju razvoja kot ga imamo mi danes, ki so vse svoje stremljenje usmerili k bitjem nad seboj. In so jim kot ljudje z velikimi napori vedno tem bitjem sledili in poskušali premostiti upor, ki jim je prihajal naproti. In to so torej bitja, ki so danes angeli, ki spremljajo ljudi na Zemlji kot angeli varuhi. Z velikim naporom so lahko dosegli to stopnjo razvoja, da so angeli. Mnoga od teh bitij so padla in morajo bivati v nižjih oblikah. Mnoga so se pa poskušala vedno dvigniti nad prepreko, to so bili pravzaprav najmočnejši. Niso naredili samo ovinka, temveč so se skušali dvigniti nad zapreko. Tisti, ki je z begom hotel prepreko preseči, najmočnejši med njimi, ima v hebrejščini ime Lucifer. Ampak Lucifer je samo najmočnejši, bilo jih je pa veliko. Ta bitja so postala angeli, toda kljub temu so v sferi, zagotovo so hotela vedno nekaj preseči.
Rudolf Steiner opisuje to v imaginaciji, to ni od Rudolfa Steinerja imaginacija. Menila sem, da se jo najde v pismu stare zaveze, pa je nisem mogla najti. Prepričana pa sem, da vsi poznate to imaginacijo. Nekega dne na nebu sklene Lucifer, da bo on sedel na božanski prestol. Bog je ravno na poti, da vidi kaj se v njegovem svetu dogaja. In Lucifer se usede na prestol Boga očeta in ko se Bog vrne, to ne gre. In nadangela Mihaela pooblasti, da vrže Luciferja z njegovega prestola. In borba nastane na nebu. In Luciferja vržejo z neba in ta potegne s seboj eno tretjino vseh zvezd. Od tod na sliki od včeraj v repu zmaja zvezde. In ob tem padcu iz svetlečega, najlepšega bitja svetlobe Luciferja, postane grd temen zmaj. In pade, vrže se ga na bodočo Zemljo. To niso slabi, temveč so to tisti, ki so se hoteli prepreki na poti razvoja izogniti tako, da jo presežejo. Na Zemlji je Luciferju in njegovim angelom vse tuje. In on se upre v sferi, ki je bila v času stare Lune njegovo življenjsko okolje. In to je duševnost človeka. Tam na Zemlji Lucifer živi. In vsak človek, ki se na Zemlji rodi, nosi nekaj luciferičnega v svoji duši. Ne kot dediščino svoje lastne karmične preteklosti, temveč pravzaprav od tistega trenutka naprej, ko so duhovna bitja človeka na Zemlji obdarila z njegovim jazom, je Lucifer izbral duševnost ljudi kot področje svojega delovanja. V to dušo se je vselil. To je luciferična smer, zelo podobna tisti situaciji, ko je na poti razvoja srečal prepreko in se je skušal dvigniti nad njo.
In to je v genezi v zgodbi o grehu opisano v tej imaginaciji. Adam, ustvarjen od Boga in obenem Eva, to potem Bog deli, ker če genezo skrbno beremo, najdemo dve stvarniški zgodbi. Bog ustvari človeka, ki je moški in ženska hkrati. In potem se opisuje vse mogoče in potem se še enkrat bere, Bog vzame prgišče zemlje in iz tega ustvari Adama. In iz spečega Adama vzame iz prsi Evo. To je kot dvakrat začeta zgodba.
Brigitte je seveda odraščala v župnijski hiši, njen ded je bil župnik in antropozofija ji je pa šele pomagala, da je te stvari tako našla in tako razumela. Adam in Eva sta v raju in kako nekaj posebnega je, Zemlja naj bi si podredila njuno zemljo, toda z drevesa spoznanja, ki stoji v sredini naj ne bi jedla plodov. Kako nenavadno. Naenkrat je v tem raju nekaj, kar je prepovedano. In sedaj pride kača, enostavno je že tu. Obenem jo opisujejo kot zlo. Takoj jo opisujejo. Pride k Adamu in pravi, jej te plodove, potem boš tak kot Bog. Luciferični duhovi se hočejo dvigniti, hočejo se usesti na prestol Boga. In potem beremo, da je Adam odbil kačo, jo zavrnil. In kača se loti Eve. In Eva popusti zavajanju kače. Ne le prvi človek je bil hkrati moški in ženska. Mi vsi smo hkrati moški in ženska. Jaz sem ženska moški, ti si moški ženska. In mi to vsi poznamo tja do svoje duševnosti, kako smo in kažemo enkrat bolj ženske enkrat bolj moške lastnosti. In Rudolf Steiner pravi čisto konkretno, jaz imam žensko fizično telo, imam pa moško eterično telo. Duša pa je eno in drugo. Nad tem pa je duh. Duh ni eno in drugo, temveč je niti eno niti drugo. Je ženska stran človeka, ki ji človek popušča, ne ženska, ženska stran. Več kot tisoč let je, da je ženska popustila Luciferju, to se pravi ženska je odprla vrata Luciferju v dušo. Lahko pa rečemo, pri vsakem posamezniku od nas je to ženska plat bitja.
Tukaj nas je več žensk kot moških. Skoraj na vseh antropozofskih predavanjih, dogajanjih je temu tako. Jaz imam srečo, da sem že 40 let aktivna pri biološko dinamičnem izobraževanju in tam je čisto drugače. 70% je fantov, 30 pa mogoče deklet. 30, 35 let sem tam učiteljica in veselim se vedno koliko odprtosti, koliko sposobnosti navdušenja, koliko veselja do dela nosijo ti mladi fantje. Je namreč tako, ženska stran človeka je odprta za duhovnost bolj kot pri moških. Antropozofija je duhovna znanost. Tisto pa, kar je znanost, je običajno bolj nekaj, kar leži moškim. Zaradi tega, če moški zmorejo biti odprti za to, potem oni nosijo to v svet. In če gledamo predavatelje na raznih antropozofskih dogajanjih, so to v glavnem moški. Na predavanjih sem jaz ena redkih žensk, ki si to upa, ki to je. Je pa pravzaprav to ženska stran.
Slušateljica:
Bog je ustvaril Adama in ga je potem vprašal, kako ti gre. In Adam je rekel, dolgčas mi je in potem je spečemu Adamu vzel nekaj ven in je potem oblikoval žensko in moški je tako bolj naravnost, ženska je pa lepo umetniško oblikovana. Sedaj delajo vedno te inteligenčne teste in da je na teh inteligenčnih testih se potem prvič pokazalo, da je ženska premagala moškega. Ga. Wistinghausen pravi, da je verjetno to znak nekega splošnega razvoja. Ampak ženska, ki jo je tako oblikoval, ima široki spektrum, da je vsestranska, moški je pa zelo enostranski, naravnost, zato je uspešnejši v poklicu, ker gleda samo to. Ženska je pa g.Fischer potem rekel, ona kuha, telefonira, pa še otroke vzgaja hkrati. S tem je hotel dati primer, kako je ženska vsestranska, moški je pa zato tako uspešen, ker vidi stvar naravnost.
Brigitte: V moškem je določena enostranskost. Ponovno pa poudarjam, vsakdo v nas nosi oboje v sebi. Pri moških je stvar bolj v fizičnem, enostranski je, močnejši je, bolj naravnost. Pri ženskah pa je ta stvar bolj v življenjskih energijah, močeh. Me smo v svojih življenjskih energijah močnejše. Zaradi tega ženske principielno dalj časa živijo. V duševnosti pa imamo eno in drugo. In če takole sodelujemo, potem imam jaz občutek, da je to dogajanje, ki se zelo močno nanaša na duševnost. In reči moram, če sem bolj fizično orientirana, potem forsiram moško plat moje duše. Če pa sem bolj osredotočena na tisto umetniško, gibljivo, spremenljivo, bolj na sile življenja, potem bolj poudarjam žensko plat moje duše. Principielno je žensko bolj umetniško. Če pogledate umetnike, kako pogosto so ženskam podobni. To so potem tisti, ki nosijo z veliko močjo umetniške vsebine navzven, pogosto pa jih doživljam kot malo preveč ženske. To pomlad sem prvič brala Chagallovo biografijo in gledala njegove slike. V tem čutim neko mehko telo. In če bereš njegovo biografijo, imam občutek, da je nosil v svoji duši mnogo več ženskega kot moškega. Kljub temu srečujemo vedno znova to, da so moški tisti, ki z vsem stopajo v svet. Ampak zadnja slika, ki smo jo imeli prej na tabli, umetnica je ženska, bodočnost.
In Rudolf Steiner poudarja, da se zlo v bistvu začenja šele z različnim vedenjem takratnih ljudi, ki so danes na stopnji angelov in se osredotočajo predvsem v bitju Luciferja in njegovih pristašev. Posledica zavajanja ljudi na Zemlji po Luciferju danes je opisna v genezi kot izgon iz raja. In pred tem je bilo rečeno: in njihove oči so se odprle in videli so, da so goli in sramovali so se in so se odeli z listi. To pomeni, prvič čisto na novo so videli čutni svet brez vsake duševno duhovne aure. Videli so goli fizični svet in pred tem so se odprle njihove čutne oči. In to povzroča počasno izgubljanje, zmanjševanje sposobnosti, ki jo imajo organi duhovnega zaznavanja. Počasi to usiha in nekako hromi, ti duhovni organi. Čisto zadnje ostanke pa lahko najdemo celo še v današnjih dneh. Toda že v času Kristusovega rojstva so bili ti organi duhovnega zaznavanja že zelo zakrneli. Ta zakrnelost potem prinaša s seboj to, da človek ni več v stanju zaznavati prav. Malo ja, nek izraz, nekaj raztrganega, neka karikatura. In tako da tisti ljudje, ki so napredni, daleč v razvoju svoje zakrnele duhovne organe z zavestjo zaprejo, ne za zmeraj, temveč z zavestjo zaprejo, hote. In najprej zaznavajo svet samo skozi fizične organe. Potem pa v hrepenenju po svoji duhovni domovini, ki jo sprožajo v človeški duši duhovna bitja tretje hierarhije arhaji, arhangeli in angeli, to so duhovi duše, ta bitja so to hrepenenje po duhovnem svetu v človeških dušah ohranjala. Ljudje tega niso mogli več zaznavati sami ali pa so to zaznavali z neko nepopolnostjo, zakrnelostjo, nesposobnostjo, raztrgano, neresnično. In zaradi tega menim, da je že kar dolgo pravzaprav čas, da tisti ljudje, ki imajo še neke ostanke starega duhovnega zaznavanja v sebi, da jih morajo zapreti. Ker le potem je mogoče hrepenenje po duhovnih vsebinah v notranjosti prav razviti. In na ta način bo iz substance duševnosti človek lahko ustvaril nove organe za duhovno zaznavanje.
Mihael, nadangel, je eden teh duhov duše, tudi še ko se razvije v duhovno bitje ene stopnje višje, kot arhaji. In ta predmihaelični izrek glasi zato takole: v ustvarjanju samega sebe se duša zave sama sebe. Nemška beseda za zaznavati je tudi nekaj zaznati v nastajanju. Mogoče sploh ni slabo, če rečemo: se duša sama sebe zave. Mogoče je tako čisto v redu, saj je to identično, če si nekaj ozavestim, potem se tega pač zavem. Nekaj zaznati je ozavestiti. Zaznati niso ušesa, okus, oči same po sebi. Včasih, če sem koga srečala in me je potem še dolgo spremljalo to, o čemer sem se z njim pogovarjala in potem si ga v svoji notranjosti še enkrat čisto namenoma predstavljam, kakšen je bil, njegovo postavo in naenkrat opazim, da sploh nisem zavedno registrirala, kako je bil človek oblečen. In to, kar si potem poskušam ponovno predstavljati, je vse belo sivo. Torej, zaznati pomeni ozavestiti si. In od tistih časov naprej zavedno izbiram svojo obleko, kadar moram stati pred vami. To sem se naučila šele v poznih letih. In moja modra sestra, ki je bila 40 let waldorfska učiteljica in sicer na višji stopnji, v gimnazijskem delu in je poznala kritične poglede svojih učencev, ona mi je vedno govorila: glej, ti se moraš tako obleči, da boš luštkana, ampak ne izzivajoče. Tako, da ne smeš biti tako oblečena, da bodo samo še obleko gledali.
To je ena stran. Čutila za fizični svet so bila odprta in ta fizični svet je bil gol, ne odet, nič več obdan z duševno duhovno avro. In do danes je ta proces trajal, da so se ljudje odvadili, izgubili sposobnost, da si v fizičnem svetu za fizičnim svetom predstavljajo nekaj duševno duhovnega ali mislijo duševno duhovno za fizičnim. Videli bomo, da je to ena od nalog, ki jih ima Mihael za naš današnji čas. Namreč, da nam preko naše sposobnosti razmišljanja pokaže pot, da fizični svet, ki ga zaznamo kot čutno zaznavni, spet razumemo kot zunanje razodetje božanskega. Učinek tega zavajanja je bil, da se je človek preveč posvetil fizičnemu čutnemu svetu in se je v čutno zaznavni svet tako rekoč zaljubil.
Fizični svet je najbolj gosto v vsem svetu duhovnosti. Temelj fizičnega pa je na koncu seveda tudi duh. Ampak je tako rekoč najbolj gosto stanje duhovnosti. In s tem zelo močnim posvečanjem človeka čutno zaznavnemu svetu, je postal človek vedno bolj zgoščen tudi v svojem telesu. In v tej vedno večji zgostitvi je sprejel v svoje fizično telo več fizičnega kot bi bilo v premočrtnem razvoju dobro. Mi smo šli prej v zgoščevanje, kot bi bilo pri premočrtnem razvoju to prav. Da se je ta fizični svet lahko do mineralizacije zgostil in otrdil, je moral en del te duhovne prasubstance iti v to zgoščevanje in to potem oblikuje tisto, kar je bilo potrebno za inkarnacijo Zemlje. To je nov element, čvrsto, mineralno, tisto trdo Zemlje.
Tudi to je žrtev. Pripravljenost duhovnih bitij dinamis, da služijo kot prepreke, je tudi žrtev. In v delovanju bitij dinamis na bitja, ki so sedaj na razvojni stopnji angelov, v tem je nastalo zlo. Da je ta prasubstanca vsega biti iz duhovnosti šla tako močno v zgoščevanje, je tudi žrtev. V meri kot sem jaz to razumela in pri tem poskusu razumevanja sem res kar nemirna. Zaradi tega nekako upam v enem koščku svoje duše, da še nisem prišla do zadnje resnice. Menim, da je to zgoščevanje stanje, ki ga ni mogoče več popraviti. Pri tem pa gre za božansko substanco, za substanco najvišjega božanstva. In to se je zelo močno povezalo z razvojem Zemlje zato, da bi človeku bila dana možnost bivanja v fizičnem. To nosi v sebi še vedno veliko hrepenenje po duhovnosti. In to hrepenenje po duhovnosti se lahko izživi spet samo skozi človeško duševnost.
To nima v sebi samo teže zgoščevanja, strjevanja, temveč tudi temo, vse to je nabralo okrog sebe. Stari Perzijci so imenovali to Ariman. In čimbolj je človek šel v to zgoščevanje, ker se je tako zelo posvetil fizičnemu svetu, tembolj je človek sam prišel v kraljestvo Arimana. Ariman je duhovna moč, ki jo je človek srečeval tako od zunaj in sicer v čutnem svetu, ne bi hotela reči v naravi, temveč v vsem čutno zaznavnem svetu. Tudi svet zvezd doživljamo najprej kot čutno zaznaven. V nezavedno področje duše priteka človeku, lahko bi celo rekla, da mi, ki danes živimo, to zelo jasno doživljamo, zaznamo, se zavedamo tega, da je boleča stran teh arimaničnih bitij, da obstaja danes samo tisto, kar je zgoščevanje, je samo fizično, je samo snov, je samo materija. To je nekaj, kar nas srečuje iz čutno zaznavnega sveta. In vi vsi gotovo to poznate.
Če pogledamo na ljudi današnjih dni, ki ne dovolijo tega hrepenenja po duhovnosti v sebi, v njihovi zavesti živi predstava, da je samo fizični svet, da je samo materialni svet resničen. In če moderna astronomija raziskuje svet zvezd, potem iščejo oni samo odgovor na vprašanje iz katerih snovi so zvezde, koliko so težke, katere energije delujejo tam, ampak to so samo čutne ali podčutne energije. Radioaktivnost, elektrika, magnetizem, to so podčutne sile energije. Mi jih čutno nismo v stanju zaznati. Če nas elektrika udari, potem mi to registriramo šele kako so naši živci reagirali na to. Samega električnega toka ne vidimo in ne čutimo. Tudi magnetizma ne vidimo, samo njegovo delovanje. Če imamo magnet, mi nič ne čutimo tega magneta. Če pa ga približamo nekemu železu, potem vidimo, kako ga pritegne. Zdaj pa pavza. Oprostite, če vam danes pripovedujem več, ampak kar potrebo imam, da bi si danes ozavestili in poskušali razumeti zlo do konca, da s tem končamo in se potem posvetimo drugi strani mihaeličnega. Prav?
Te sile svetov, ki so temelj zla, bomo poskušali še bolj pogledati. Najprej bom še nekaj povedala o Luciferju. Lucifer se je poskušal dvigniti. Samozavest, ki sodi k človeku, je hotel tako stopnjevati, da človek dobi občutek, jaz sam sem nekaj, jaz čisto sam nekaj pomenim. Iz globokega hrepenenja po svobodi za samo samega sebe, kvaliteta, svoboda, ki jo dotlej v celoti svetov še ni bilo, tisto, kar je dobro še v naročju božanstev in svojem delovanju sedaj v duševnosti človeka, ki je področje njegovega življenja in delovanja, zavaja in nenehno vzpodbuja tisto samosvoje, samostojno, kar je po sebi nekaj pozitivnega, toda vedno s ciljem v smeri, jaz sam sem osebnost. Samo jaz, jaz, jaz. In na ta način se je v človeku razvil egoizem. In vse, s čemer ima človek opraviti, vse njegovo stremljenje, poskuša koristiti samo za sebe.
In kar je nekako tudi karakteristika tega luciferičnega, neko preseganje, iti višje od sebe, preko sebe. To v principu vedno odpira človeka za duhovnost, ampak problem je v tem, zajeti duhovnost v lastno korist. V vsem umetniškem delovanju je nekaj od tega prisotno. To je nekakšna duševna odprtost za duševno duhovnost v svetu in te ustvarjalne moči v človeku so to tako zajele, da postane nekaj, na čemer se lahko ustvarja. Rudolf Steiner pravi, brez Luciferja človek sploh ne bi mogel delovati kot umetnik. V nas razvname to odprtost in te ustvarjalne moči. Toda če se potem to usmeri tako, da krepi občutek lastne vrednosti, sem nekaj boljšega ali pa če sicer to uporabljamo v lasno korist, potem postane stvar res resnično luciferična. In to je primer, kako se potem pozitivno delovanje s posledicami sil zla, kako se mora človek naučiti delati s posledicami sil zla.
Na eni strani je potrebno odpreti dušo za duhovno resničnost, dovoliti, da se lastne ustvarjalne moči v duši na nek način tudi čutijo pozvane, ampak potem iti ven v življenje. Brez nadaljnjega najdemo tudi to, da so umetniki kljub temu skromni in socialni ljudje. Ampak čim močnejši je nek umetnik v svojih umetniških sposobnostih, tem večja je nevarnost, da se razvije v najbolj ekstremen egoizem. In ljudje v okolju takega umetnika seveda trpijo. Če beremo Rodinovo biografijo ali Wagnerjevo biografijo, mogoče tudi Kokoschka med slikarji, ima človek občutek, da se je modro hvaležno držati njegovih umetniških del. Tisti grozni egoizem je pa osebna usoda in nimamo pravice očitati slikarju tega dejstva. Mogoče s svojimi silami ni zmogel drugače izraziti teh sposobnosti ustvarjalnosti v svoji duši. Ni zmogel tega drugače, kot da je bil obenem tako zelo egoističen. V naslednjem življenju bo verjetno moral to težko in grenko popravljati, popravljati s problemi in grenkobo. Čim večji je nek umetnik, kot na primer Wagner je, tem bolj je izraz te njegove veličine kot umetnika, tega kako močno so bile te sile v njem prisotne. Rudolf Steiner opozarja na to. Čim močneje se v naših silah razvijemo in čim bolj smo napredovali v svojem razvoju, tem močnejše so sile zla, ki jih sprejemamo v svojo dušo. Močno se pridruži močnemu.
To so torej te luciferične sile, ki delujejo v naši duševnosti in ki se izražajo v egoizmu, v precenjevanju samega sebe. Na primer imeti predstavo vsemogočnega kot jo je nosil v sebi Hitler, to ni res nič drugega kot obsedenost z Luciferjem. In tak človek bo moral tako uporabiti zelo zelo veliko moči, da to potem premaga. Medtem ko arimanične sile, ki so zelo enostranske in jih doživljamo kot nekaj, kar priteka iz okolja k nam in poskušajo udreti v človeško dušo, ker šele, ko so enkrat tam na Zemlji, sploh lahko delujejo. Toda prihajajo k nam vendar skozi čutne vtise. Kot sem prej opisala, to, kar kot čutna zaznava prihaja v nas skoraj kot neke vrste govor, je samo materija, je samo fizično in pravzaprav na ta način postaja ta čutno zaznavni svet za nas neke vrste neresničnost, iluzija. Iluzija ni nič, temveč je iluzija vedno samo zunanja stran neke stvari.
Nobenega odnosa pa nima do notranjosti stvari. Koliko iluzij si delamo o ljudeh, ki jih srečujemo? To je Ariman, ki nas pri tem zavaja. On prodira v nas tudi preko narave. Preko čutnih zaznav narave in s hrano, ki jo uživamo. S tistim, kar jemljemo k sebi, kar pritisnemo na svoje srce in živimo v predstavi samo zunanjosti teh stvari. Če si ne ustvarjamo predstave, če si ne ozavestimo, kar sicer sprejemamo vase skozi dihanje, s prehrano, skozi čutno zaznavo, potem deluje arimanično v naši duši tako močno, da sega v našo sposobnost razmišljanja in sega v našo voljo. V naše čutenje pa ne. In čim več prostora v sebi damo arimaničnemu, tem manj smo čustveni, tem manj sočutni smo. To pa nima pravice do obstoja. To ni res.
Če si ozavestimo, kako izgledajo danes šole, od prvega razreda naprej se posvečajo izključno možganom, razmišljanju. V 19.stoletju pa je bilo že znano, zelo jasno se je vedelo, da je potrebno pri otrocih vzgajati tudi voljo. In to danes vzgajajo preko telesa, enostavno v športu. To je vsa vzgoja v današnjih šolah, intelektualno in šport. Danes pri nas v Nemčiji je tako. Pri tem seveda izvzemam waldorfske šole. Prihajajo počasi do tega, da je potrebno vzgajati pri otrocih tudi socialnost. Waldorfska šola zelo močno vzgaja preko umetniških predmetov. In pri tem je vsebina človeka, čutenje, nosilec tega. To naj bi čutenje vzgojilo.
Zdi pa se mi, da ljudje danes potrebujejo še mnogo več. Še bolj potrebujejo vzgojo, razvoj čutnega življenja. Če pomislite na moderno znanost, neko stvar moram zajeti s svojo mislijo, razumeti jo moram in potem moram ta znanstveni projekt s svojim razmišljanjem razvijati naprej in potem naj bi to udejanili, naj bi takoj vzeli v področje volje in udejanili. Vse čutenje naj bi znanstvenik pustil za seboj, naj bi ga pustil ob strani. Na tistem znanstvenem projektu torej čutenje nima svoje upravičenosti. Kaj se potem dogodi? Kaj je potem s kvalitetami, če nanje ne pazimo, če jih ne privzgojimo? Te kvalitete ostanejo nerazvite, ne vodimo jih v neko izravnano harmonično smer in se potem v človeku izživljajo enostransko divje, bohotijo se. Ne smemo si misliti, da to lahko enostavno iz človeka iztrgamo, vržemo ven. Ja, ja tako pravijo. To je privatna zadeva, to naj vsak obdrži za sebe.
Tu lahko govorimo o Arimanu v duši. Kadar diham, vzamem svet vase, ko izdihnem, ga dam spet ven. In lahko tako razumem tudi vse druge čutne zaznave. Ta svet mi s sposobnostjo mojih čutil posreduje sebe, me obdari. Jaz pa te čutne vtise prežetre z mojim bitjem spet pošljem ven. V hvaležnosti vdihnem. Hrano sprejmem vase kot iz narave nastalo, jo prežamem s svojo človečnostjo, s svojim človekom in s tem ne le dobim svoje življenje, temveč to tudi vračam na nek način. Mislim, da se to dogaja le pol zavedno. Mislim, da je le pol zavedno iz tega nastala molitev ob jedi. Ne samo, da se zahvalim tistemu nekje oddaljenemu Bogu, ki je omogočil, da je vse to nastalo, temveč da s svojo človeško duhovnostjo, ki je v zvezi z božanskim, prežamem to, kar sem vzel vase kot hrano.
Rudolf Steiner pravi potem, da taka hrana, torej hrana, ki jo spremljam z neko tako notranjo držo, pomeni za naravo odrešenje od arimaničnega. Če jemo, mineralni svet, rastlinski svet, živalski svet sprejmemo vase, prispevamo pravzaprav s pravo notranjo držo k odrešenju bitij narave od arimaničnega. Če pa naša drža še ni tako ozaveščena, naš odnos do hrane še ni tako ozaveščen, potem množimo pravzaprav arimanična bitja z vsako hrano, ki jo užijemo. Prav tako čutne vtise, če razmišljam samo, kaj od tega mi koristi in kako bi to lahko še bolj dobil ali kaj je za mene osebno pri tem super, uživaštvo, prijetno, vse to je na elementarnem nivoju prispevalo k nastanku novih arimaničnih bitij med meni. In to postane potem arimanični dvojnik, ki visi na meni vse življenje. In ko umiram, kratko pred tem, me šele zapusti. In ko sem ponovno rojen, me že čaka. In takoj v začetku novega življenja se moram proti temu boriti, to je kar doživljam kot temo in mraz. Rudolf Steiner pravi, arimanična moč v svetu deluje s hladom kot brezdušna hladna moč. Medtem ko luciferična deluje kot moč ognja, ki nas hoče nekako kar odtrgati od Zemlje proč, ki nas hoče tako odpreti za duhovnost, da nam vedno znova v notranjosti prišepetava, ne da bi mi to zaznali. Najraje bi bil že zdaj angel. Da pustim vso Zemljo za seboj in da ko umrem bom angel nad Zemljo. Na Zemljo nikoli več. Lucifer povzroča beg od Zemlje, če mu popustim. Prikovan na Zemljo pa pomeni delovanje Arimana, če mu popustim.
Moderni umetnik te slike, ki sem jo sedaj dala na tablo, je tudi antropozof. To je Aleksander Winter, naš prijatelj. On je pri novem Goetheanumu sodeloval pri preslikavi stropa. On je uporabil samo barvo, nobenih postav ni narisal in je poskušal v barvi prikazati v spodnjem, temnejšem deli arimanično in luciferično, ki vedno prihaja od zgoraj in se zgosti do tega duševnega ognja. In tam čisto tiho posega v dogajanje duhovna luč Mihaela. Mihael deluje danes v svetlobi naše zavesti. Rekla sem, Lucifer je prišel k človeku, ko je bil človek v času razvoja Zemlje obdarjen z jazom. In je s tem, tako kot to Rudolf Steiner malo slikovito opisuje, Mihael je tega nosilca svetlobe odrinil od neba na Zemljo v človeške glave in tam se je najprej pojavil kot razum in svetloba zavesti. Torej, za našo svetlobo zavesti in razum se imamo zahvaliti najprej Luciferju. Mihaelova potreba, želja pa je bila, da v sedanjem času to svetlobo zavesti privede iz glave do sredine v srce. Da si ozavestimo tisto plat naše duše, kjer so doma čutila.
Naslednja slika, tudi moderna antropozofska slika, to je Bernhard Eip? pravzaprav avstrijski slikar, ki je živel in slikal v času Rudolfa Steinerja. Eden od prvih slikarjev, ki so sprejeli Steinerjeve pobude. Tisto, kar sem kazala prej, je že tretja generacija. On je zelo jasno prikazal te sile svetov, ki vodijo v zlo. Arimanično modro, luciferično rdeče. In to tu je Mihael, postava v sredini in njegov meč je zavest človeka. Najprej mora delovati človeška zavest tja, da se človek nauči razlikovati med tema dvema bitjema zla. Da se nauči, da enostavno nasprotje dobrega ni zlo kot eno. Da se v resnici naučimo res zelo fino razlikovati, če sem nekaj naredil narobe ali nepravično, ali sem popustil Arimanu ali sem popustil Luciferju. Naša naloga danes je, da si to ozavestimo. Na primer: pincipielno prihajam prepozno. Oprostite, če jemljem ta primer. Zna biti, da se to zgodi, ker sem prepočasen, pretežek, ne morem se tako hitro premikati. To je malo arimanično. Lahko se pa zgodi tudi, če pridem zelo ponosen takole z beležko pod pazduho, vsi so me sedaj videli. Tudi to dobro poznam. To je luciferično. Samo kot majhen primer. Jaz sama čutim, da to sedaj ni bilo dobro. In pri vsem, kar naredim, tudi če so dobra dela, moram biti prisoten, buden, pozoren kje imam luciferične in kje imam arimanične elemente. Kaj mislite? Kako se jaz moram sama boriti, da nisem nekdo drug kot jaz? Jaz sem kljub temu obljubila, da bom vsak dan stala takole pred vami. Torej, že zaradi tega dejstva se jaz moram boriti vsak dan z Luciferjem. Če pa jaz tega boja ne bi zmogla, bi Meti rekla en teden pred tem, ne pridem. Potem bi popustila Arimanu, Samo kot primer.
Še enkrat drug slikar. Mislim, da imam danes skoraj samo antropozofske slikarje. To je čudovita slika. Ljubim Bernarda Eida?. To je angleški slikar iz camphill-skega gibanja. Veste kaj so camphilli? Torej v camphillih delajo antropozofi z duševno prizadetimi ljudmi, duhovno prizadetimi. To je risba na tablo, David Newbatt je umetnikovo ime. On je postavil Mihaela bolj v sredino in tu spodaj vidimo postavo zapeljano od Arimana ali Luciferja. Tako jaz to razumem. Kar je arimaničnega, vso duhovnost enostavno zavrača. In se zateče v temačen kot naše duše. Tisto luciferično bi pa zmeraj hotelo navzgor, hotelo bi postati angel. Toda če se nekaj dogodi prezgodaj, če je nekaj prezgodaj zrelo, potem zakrni. Poglejte rastline. Mi to poznamo iz rastlinskega sveta. Če žito na primer zaradi velike suše prezgodaj zori, zrna se ne morejo popolnoma razviti in se ne razvijejo do polne zrelosti, ker manjka vode. In potem nastanejo zrna, ki sploh v bistvu ne kalijo. In tudi za kruh niso dobra. Mi govorimo, da so nekako iz sile oblikovana zrna, ki jih lahko uporabimo samo za krmo perutnini. Tudi krave jih nočejo. In Lucifer nas poskuša zavesti, da postanemo tako zakrnelo angelsko bitje. In potem tudi svoje svetlobe ne moremo razviti.
Tu je spet ta isti slikar. Isti element desno spodaj, temno arimanični element. To tukaj je kot postava Arimana, s temi kremplji in človek tukaj spodaj, ki nekako kleči čisto v temi. Tukaj na levem spodnjem koncu pa je malo Luciferja. In v svoji nerazvitosti je kot zakrnel. Oboje si lahko predstavljamo kot ekstremno delovanje, ki se iz človeka lahko razvije. Ekstrem, ki se iz človeka lahko razvije. Če ne pozovemo v življenju k sebi Mihaela z njegovim mečem, Mihael nosi v levi roki sliko človeka, kot naj bi mi postali. Njegov obraz je zelo resen, ne temen, temveč resen.
In rada bi povedala nekaj, kar me je samo zelo, zelo zaposlovalo, dokler nisem tega vsaj približno razumela. Rudolf Steiner vedno znova govori o resnosti Mihaelovega obraza. Obraz je, kar najbolj izraža mene navzven. In v medsebojnih odnosih je prav zaradi tega meni obraz človeka, s katerim govorim, nekaj pomembnega. Na obliki obraza in kako se življenje skozenj izraža, lahko prepoznam mnogo lastnosti tega človeka. Torej ves obraz tja do ušes je izraz mojega bitja. Toda kar se sedaj v moji duši dogaja in kar sem doživela v tem življenju na Zemlji v svoji duši, to se izraža v mimiki, v izrazu obraza, tako kot je nastal ta obraz do danes. In če se smejim in če jokam, to je neposreden izraz mojega sedanjega duševnega stanja, razen če vzamem masko. Nikomur ne želim omogočiti, da vidi, kaj se v moji duši dogaja. Ampak pretekla doživetja moje duše lahko prekrijem samo s šminko. Tako zelo priljubljeno je, da si podočnjake našminkamo. Torej obraz je najmočnejši izraz bitja in duševnega stanja človeka. Človek ima skoraj občutek, največ o bitju, s katerim se pogovarjam lahko zaznam, če se smeji.
Mihaelova zadeva, tisto, kar je njegova skrb, pravi Rudolf Steiner, pa je že vedno, a izrazi skozi sebe ves duhovni svet, božansko triniteto. Božansko modrost, iz katere je ves svet ustvarjen in kako je ves duhovni svet, kako je božanski svet narejen, to želi izraziti v svojem obrazu. Kako se sam pri tem počuti, kaj je tisto proti čemur se on sam osebno bori, to on popolnoma skrije v svoji notranjosti. In to je ta resnost v Mihaelovem obrazu. Ne žalost ali tema, toda tudi smeh ne. In pri tem se spomnim nemškega izreka, hudič se v peklu smeji. To je Lucifer. On bi, pri vsem kar dela, rad izrazil samo sebe. In pri tem, ko se smejim, to najbolje zaznam. Mi nismo na Mihaelovi stopnji in upam, da tudi na Luciferjevi stopnji nismo. Lucifer bi rad popolnoma zavedel, jaz sem to in vse drugo je izključeno. Jaz deluje, jaz izražam sebe. Mihael pa izraža vse, kar je nad njim in kar je okrog njega. Mi pa moramo najti sredino. In če se Mihael bori, potem to ni borba, ki jo on bije za sebe, temveč se on bori za celoto svetov, za človeštvo. Njegove potrebe so globoko skrite.
Oprostite, da si dovolim žgoče vprašanje, ki ga imam sama. Ali bodo prišli tudi časi, ko nam sme Mihael razodeti, kaj so njegove lastne potrebe. To je moje zelo osebno vprašanje. Vedno sem iskala odgovor pri Rudolfu Steinerju pa ga nisem nikjer našla. Nikoli ne govori o tem.
In tako ima ta slika ta pomen, mi potrebujemo Mihaelov meč, da zavedno znamo ločevati in da se zelo zavedno vedno znova naučimo obvladovati ene in druge sile zla. Mi se jim izogniti ne moremo To je treba podčrtati. Ni se jim mogoče izogniti. In mi se moramo nekako soočati z njimi. Ta italijanska slika od predvčerajšnjim to zelo jasno izraža. Ta zmaj je že mešanica Luciferja in Arimana. S svojim padcem je Lucifer tretjino zvezd potegnil v globino s seboj. In tukaj vidimo, da ima te noge s kremplji, ki so nekaj arimaničnega. Mi se moramo naučiti z obema nekako shajati. To je pot našega človeka. Za današnjega človeka je to pot, ki je eden od ciljev in smisel tega, da smo človek, smisel je v tem da razvijemo svobodo v polni resničnosti, toda ne tako, da bi služili s tem svojemu egoizmu, to bi bilo spet nekaj luciferičnega.
Mogoče se sedaj o tem lahko tudi malo pogovarjamo. In sicer tako, da bo naša tema svoboda, ki jo ima vsak od nas. Kaj razume vsak od vas pod izrazom ’moja svoboda’? Kako se s to svobodo, ki mu je dana, počuti, kako shaja z njo? Gremo spet po vrsti.
Sluš.: Najprej sem hvaležna, da sem rojena v deželi, kjer lahko, če bi hotela, lahko vso svobodo tudi koristim, živim. Mislim pa, da sem v mnogih stvareh preveč človek udobja, da bi res znala svobodno razmišljati in mislim, da je Lucifer v meni bolj uspešen, tako uspešen, da ne zmorem še najti sredine.
Brigitte: Alenka je zdaj že povedala nekaj o sodelovanju Arimana in Luciferja v duši. Tisto, kar je naše udobje, komoditeta, to je arimanično. In največja nevarnost je, da Lucifer in Ariman v naših dušah krasno sodelujeta. Ampak vedno je ta nevarnost prisotna, če jaz ne grem vmes.
Sluš.: Ampak mislim, da se ravno skozi seminarje, kot je n.pr. ta, zavest, moč moje duševnosti krepi.
Sluš.: Jaz bom dve stališči postavil tukaj v prostor, obe sta malo provokativni. Svoboda ni nekaj preprostega. Svoboda je vedno svoboda drugega. In še nekaj, kar je provokativno. Jaz se zavedam tega, da je Kristus resnični Lucifer, nosilec svetlobe in svobode. Lucifer pomeni nosilec luči. Ampak Kristus je resnični nosilec luči.
Meta: Najboljša obramba je napad. Ali naj tukaj zapišemo vprašanje, da vprašanja, ki ga je ona (Brigitte) zastavila nihče ne pozabi. To so vprašanja, na katera naj bi vsak nekako skušal odgovoriti. Kako doživljam svobodo, kako shajam s svobodo, ki mi je dana?
Sluš.: Ker se že kar nekaj časa tudi ukvarjam z Mihaelom, pride vedno znova tisti moj karakter, ki ga živim, in ko jaz grem s tem karakterjem že skozi, ko je že prepozno, se šele začnem zavedati Mihaela. Potem poskušam to v meni predelati v upanju, da bom naslednjič to boljše v sebi si znala razporediti, tako Arimana kot Luciferja. Včasih mi uspe, včasih pa tudi ne.
Sluš.: Ne vem pravzaprav, če znam doživljati svojo svobodo. Včasih sem si mislila, da znam to zelo dobro, da vse, kar delam, je moja svobodna volja. Zdaj pač vidim, da to ni tako. In opažam pa, da takrat ko to svobodo začutim v sebi, doživim neko srečo.
Sluš.: Mogoče za mene malo težko vprašanje. Po tem, kar je gospa predavala, sem se pač začela sama pri sebi spraševati, ker imam težave z zdravjem, če morda tudi jaz se dostikrat sama sebi ne opravičujem ali pa drugim, da sem pač bolna. Je pa to morda zato, da se nekako izognem nalogam, ki naj bi jih opravljala. To se mi je pojavilo, ko sem poslušala predavanja. Drugače pa je res vprašanje, ker danes živimo v takem modernem času, da smo podvrženi različnim vplivom, pa tudi nekim sugestijam iz medijev, ki nam pravijo tako pa tako živi, ko smo svobodni. Je pa vprašanje, če smo res svobodni ali pa zavedeni. Za sebe pravim.
Brigitte: To vprašanje mora segati tako globoko da moram občutiti najgloblje to misel, jaz sem svoboden. In vprašanje je, kako jaz to stvar obvladujem. Kako lahko stojim nad tem. Čisto preprosto, nikoli ne glej televizije. Ampak moja svoboda je ali jo bom izključila ali ne. In potem sem še hotela reči tole, opisuješ, da čutiš svoje zdravstvene probleme kot nek upor, kot prepreko pri dejavnostih, ki bi jih smatrala za svoje. Jaz sem opazila to na sami sebi, jaz sprejmem bolezen kot prepreko in ne zadržujem se na tem, ali bom zdaj odkrivala ali sem jaz sama za to kriva ali ne, ampak poskušam, kako jaz kljub tej prepreki svoje naloge lahko opravim. Mogoče so te potem te naloge malo drugačne, kot če te prepreke ne bi bilo. Jaz sem rodila bolne otroke. Kot mladostniki so bili potem nejevoljni, pravi ona. Če so ljudje iz okolja vedno znova govorili, pojdi k specialistu, pa pojdi še k drugemu in tako naprej, ta bo gotovo pozdravil tvojo kožo. Globoko sta bila prepričana oba bolna otroka, jaz nisem bolan. Zaradi tega ker je moja koža taka, jaz bolan nisem. Čeprav je zagotovo tako, da nimata toliko sil življenja v sebi kot vrstniki iste starosti. Ampak svoje življenje oba dobro živita, seveda tu in tam se morata čemu tudi odreči. To sem hotela reči k temu.
Sluš.: Ko sem se upokojila, se mi je zdelo krasno. Občutek svobode, ali ne. Lahko sem delala tisto, kar sem lahko, česar prej nisem mogla. Zdaj pa vidim, da delam tudi kakšne neumnosti.
Brigitte: Zelo dobro si rekla.
Sluš.: Jaz bom pa takole začel. Mnoge družbene norme in sugestije mi niso všeč. Pa kljub temu se počutim zelo svobodnega. Da pa rečem malo o svojem življenju. Dolgo časa sem živel tako, da nekako vplivalo okolje na mene. Pred kakšnimi 20 leti pa sem postal preveč ariamanski., v smislu pretiranega poudarka na zdravi prehrani z zanemarjanjem v smeri duhovnosti. Kasneje sem začel pisati pesmi, vendar se mi je začela dogajati nekako egoistična komponenta. Zato sem to opustil, zadnja pesem je bila ’resnica tisočerih obrazov’. Kasneje sem začel delovati nekako v smeri čim večjega zavedanja. In sedaj mi je največja epoha iskanje čim večjega razumevanja stvarstva.
Sluš.: Jaz se trenutno ne počutim svobodno, ker čutim, da se bom morala osvoboditi misli arimaničnih sil. Sem pa že svobodo živela in zame bo to svoboda, ko bom živela največjo popolnost kvalitete življenja. Srečno in to najbolj zunaj, najbolj sem svobodna in srečna v naravi.
Sluš.: Na prvo vprašanje bom rekel zelo neobremenjeno. Se dobro počutim, s svobodo nimam nobenih težav. Dobro shajam z njo. Ne počutim se neobremenjenega, edino, kar je, da puščam drugim njihovo svobodo. Če je potrebno se zelo borim za svojo.
Sluš.: Jaz vam pa kar povem, da sem že 13 let svobodna. 13 let odkar je moj dober, resnično dober mož odšel. Če hočem grem tudi ponoči ven se kopat ali na sprehod. Hvala.
Sluš.: Jaz pa doživljam svobodo v odnosu do samega sebe, moram posvetiti več odnosu mogoče do sodelavcev, odnosu do narave in zaenkrat shajam v redu.
Sluš.: V svojem življenju sem bila od otroštva zelo omejena v svobodi, zelo stroga vzgoja in potem tudi služba v prosveti, vedno omejevano. Tako, da sedaj, ko bi lahko živela svobodo, se mi zdi, de je ne znam. Še vedno jaz sama sebe omejujem, ker mislim, da grem predaleč v svoji svobodi. In si potem očitam, da sem šla predaleč, da ni prav in zdi se mi, da sem preveč pod arimaničnim vplivom.
Sluš.: Mislim, da imam osebno popolno svobodo. Ampak počutim se pa ne svobodnega. Shajam s svobodo tako, da imam še vedno preveč nekih razvad ali navad, ki me motijo. In po drugi strani tudi včasih preveč komodnosti, da bi nekatere stvari naredil hitro, prav tako kot vem, da bi moral. Pozitivno ocenjujem svojo svobodo s tem, da se lahko na takem seminarju, da sem biodinamik.
Sluš.: Jaz bom rekla, jaz mislim, da sem svobodna, da sem si to izborila pred leti. Rekla sem konec je s tem, da je vladal nad mano. Zelo delujem po svoji vesti in to me dela svobodno in pa tudi močno, četudi se moji domači ne strinjajo s tem, kar delam. Ker upoštevam svojo vest in to me osvobaja in to mi je dobro.
Sluš.:: Ne vem, če bom znala izraziti, kar čutim. Hvaležna sem, da si lahko izbiram, če hočem pa izbirati, moram spoznati svojo naravo, zavedam se, da sem ujeta v tem telesu. Včasih bi rada delovala drugače, pa me moje telo ovira v raznih stvareh, se mi odziva. Dostikrat bi bila rada ravnodušna, pa telo odreagira drugače. V tem še nisem svobodna. Sem pa vesela, da se lahko učim, v tem je svoboda.
Sluš.: Svobodo doživljam kot nekaj lepega, čeprav sem se morala močno boriti, da jo dosežem. In nikomur ne pustim, da bi mi jo ukradel. Se pa borim z vsemi sredstvi in proti vsem, ki mi jo želijo kratiti.
Sluš.: Nikoli nisem razmišljala o svobodi, ker bi mi mogoče pripadala. En poseben občutek, bi lahko rekla, doživim, ko vzamem motiko v roko. Grem na njivo, ta njiva je na samem, poslušam ptičje petje. Takrat sem sama s sabo in mi je najlepše.
Sluš.: Kako doživljam svobodo? Priznati moram, da nisem nikoli o tem razmišljala. Ampak sedaj sem prisiljena o tem razmišljati in sem prišla do tega, da mi jo je življenje darovalo. Na nek način poskušam vsak dan izraziti v sebi neko hvaležnost za to svobodo. Vendar sem v tem času ugotovila, da je to čisto premalo počnem. Da se v bistvu premalo zavedam te moje sreče.
Sluš.: Ko sem se upokojila, sem enačila svobodo z možnostjo, da sama razpolagam 24 ur na dan. Ampak če razmišljam, sem postajala svobodna že prej, ko sem se si postavila meje. Vendar pa zato svojo svobodo ne smem, zavedam se, da sem socialno bitje in da je potrebno živeti med ljudmi in tudi z naravo in vsemi bitji v naravi. Mogoče je še vedno malo preveč arimaničnega v meni, ampak učila se bom naprej.
Sluš.: Svoboda se mi zdi neprecenljivo darilo vsemu človeštvu. In za to se morda premalo v življenju prizadevam. Shajam pa z njo in veliko lažje živim, zato imam orodje, govor na gori ali pa deset božjih zapovedi. Če se mi uspe temu približati, vsak trenutek svojega življenja, sem srečna, da sem zdaj in tukaj.
Sluš.: Jaz pa pogosto razmišljam o svobodi, oziroma jo vrednotim zagotovo kot nekaj najpomembnejšega. In ko se gledam za nazaj, mislim, da imam enega duha v sebi, ki je vedno uveljavljal svojo voljo in se ni nikoli čutil omejen, čeprav imaš v šoli veliko omejitev. Ta duh v meni je to vedno zaznal in sem poskušala to spremiti v zabavo. In opažam, da sem vedno uveljavljala svojo in to šele zadnja leta intenzivno tudi doživljam, da je svoboda ena velika odgovornost. Za to svojo svobodo se vsak trenutek zmeraj borim, v šoli si ustvarjam distanco do sistema in želim prispevati jaz kot posameznik. Po drugi strani z zadovoljnostjo želim vsemu, kar počnem, dati svoj zavestni blagoslov. Denimo to, da živim pri mami z bratom, želim da je to, in je, moja svobodna volja, ne pa izhod v sili ali pa občutek dolžnosti. Mislim, da s tem potem tem ljudem samo škodujem. In tako je pri vseh odnosih, v katere stopam. Biti svoboda jaz in da so ljudje okoli mene svobodni.
Sluš.: Jaz bi pa tako rekla, jaz sem pri sebi začutila svobodo takrat, ko sem nekako zbrala moč in rekla da bom to, kar sem. Da se ne bom nič pretvarjala, da bi ustregla enemu ali drugemu, in takrat se mi je zdelo, da sem začutila res svobodo in neko neverjetno moč. Seveda vedno v takem smislu, da s tem s svojo svobodo ne prizadenem drugih z vsem tistim, kar bi mene prizadelo. Zelo rada poslušam sama sebe, ko sem v miru, takrat vedno tudi premišljujem različne stvari in zanimivo ravno preden smo prišli na ta tečaj, sem nekako začutila potrebo pa več nekem umetniškem doživljanju. Tako da sem že doma rekla, bo treba iti večkrat v gledališče ali kaj takega, kot da bi nekako čutila, da moram vzpostaviti neko ravnotežje v sebi.
Sluš.: Kako shajam s seboj? Srečna sem, da se je v meni ohranil del človeka, ki nikoli ne bi zavestno prizadel drugega in ta boj proti zlu, nikoli si ne bom izbrala lažje poti, da bi meni to prineslo udobnost. To pa čutim celo življenje, da me neke sile ovirajo. Srečna sem, da še vedno čutim, da se nikoli ne bi pridružila množici, ki je Jezusa križala in v enem tednu vse pozabila. In dokler še to čutim, mislim da se ne bi rada spremenila, bi pa rada, da ne bi dušila drugih.
Sluš.: Jaz pa pravim, da je svoboda en zanimiv pojem. Mi smo fizična energijska in duhovna bitja, obstaja stvarnikov načrt, obstaja pa tudi Luciferjev, Arimanov in njunih privržencev. Doživljam svobodo tako, da se lahko svobodno odločam po kateri poti grem, ker izbrati pot svetlobe ni tako lahka pot. Vsakodnevno je potrebno veliko delati tudi na sebi. Pojmujem tudi svobodo in kako jo lahko prepoznam, ker so temne sile, ki te zavajajo proti tvoji volji. Svetloba ne pomaga, dokler ne dosežeš nekega nivoja v duhovnem razvoju in to je ta svobodna volja, da potuješ po poti, ki veš, da je dobra in se boriš proti zavajanju. In to vse se pozna v življenju našega fizičnega telesa. To razumem pod svobodo odločanja.
Sluš.: Ja, samo pojmovanje te svobode, glede tega ima malo težav. Če to nekako gledam skozi to mojo življenjsko pot ,se mi zdi, da sem jo mogoče takrat najbolj doživljala v tistih trenutkih, ko sem recimo v teh situacijah nekako čutila, da sem vprašala to svojo vest in da ob tej vesti, če sem potem storila to, kar sem bila prepričana, da je prav, me je to osvobodilo. Tako, da shajam z njo, morala bi pa imeti v sebi en zvonček, ki bi mi rekel, punca tu pa stop. Imam še veliko za narediti.
Sluš.: Kako jaz doživljam svobodo? Bila sem zelo mlada, ko sem se tega zavedala kaj je svoboda. Ko sem prišla v zrela leta sem šla v službo, ker sem bila radovedna, želela sem vse vedeti, slišati. Sem slišala marsikaj in me je to pripeljalo k borbi za svojo svobodo in tudi v popuščanju, brez velike borbe. Ker pa sem iskala, sem prišla do tega spoznanja, da je svoboda čisto nekaj drugega in da se je vredno zanjo boriti. In za to svobodo zdaj delam, da se trudim v želji za drugega dobro narediti, da ne bi bila tako posiljena. Doživljam tudi to, da sem začela sprejemati, da si lahko postavim tudi neko mejo in postajam o tem vedno bolj odločna. Da grem svojo pot. In da me nič ne sme ovirati in da tudi jaz ne smem omejevati. Sem vesela, da sem na tej poti.
Meta: Kako doživljam svobodo? Jaz sem dolgo živela iz privzgojene discipline in delavnosti. Kljub temu, da sem odraščala v ateistični družini, so bile moralne norme, ki smo jih mi živeli zelo pravilne, če tako gledam, ne ubiti, ne raniti, ne prizadeti, se držati dogovorov in tako naprej. Pozneje v življenju, ko sem šla skozi kar precej služb in s to svojo delavnostjo tudi nekaj dosegla, sem videla, da življenje ni samo v delu in v doseganju nekih zunanjih vrednot. In jaz sem pa bila že v situaciji, da sem se zavedala nepopolnosti mojih predstav o svetu. Bila sem poročena in imela sem otroke. Ko mi je bilo jasno, da duhovni svet mora obstajati, da ta materialnost sigurno ni to to. Ko sem srečala, bila po otrocih nekako pripeljana k antropozofiji, je bil vtis v meni tako močan, da je to v bistvu stopilo na prvo mesto. Takoj sem začela na nek način sebi jemati svobodo, da tisto področje, ki je bilo prej popolnoma zakrnelo, o čemer nisem nič vedela, pravzaprav z zanemarjanjem moje družine, ker za družino je vedno samo večerni čas v Nemčiji ostajal. Ker delo se je končevalo recimo ob 5h popoldan, sem hodila na predavanja in tudi nisem mogla drugače kot slediti temu, posebno ko sem srečala biodinamiko. In spraševala sem se seveda komu bom jaz odgovarjala in sem prišla do prepričanja, da jaz lahko odgovarjam samo ljubemu Bogu in sami sebi, ker samo midva veva kaj v meni je. Jaz sem se potem polno temu predala in sem začela res v polnosti na nek način antropozofijo v Slovenijo nositi z zelo velikim veseljem in srečo v notranjosti, čeprav vse to ni imelo nič opraviti s tem pojmom svobode, ki bi jo drugače nekdo razumel sedaj, v polnosti uživati življenje. Meni je bila to potem največja sreča za mene osebno, da sem sama te stvari spoznala. Jaz sem čutila, ko sem bila v tujini, na nenormalen način mojo zavezanost slovenski zemlji in temu, da se slovenski zemlji in slovenskemu človeku ne bo zgodilo to, kar se je v zahodnih državah zgodilo. Uničenje z industrijskim kmetijstvom in uničenje človeške duše v tem načinu življenja. Torej to je bila zagotovo moja svobodna odločitev in je meni, se mi zdi, največ prinesla. Če jaz to nazaj gledam, to je ogromno enega dela, to je toliko dela, da si človek težko sploh predstavlja, če tudi jaz gledam nazaj, koliko je tega bilo. To je bilo stotine in stotine organiziranih predavanj, to je bilo grozno veliko enih poti, veliko investiranih ur in časa in denarja in vsega. V stiskah, o katerih sem vam že govorila, se potem sprašujem ali nisi mogoče sama sebe malo zanemarila, ali si ti mogoče dolžna tudi sebi nekaj več. In na to vprašanje v bistvu še nimam odgovora, si pa zelo težko predstavljam, kateri smisel bi moje življenje imelo, če te svobode, da delam pač to kar delam 25 let, ne bi tako živela kot do zdaj. Luč mojega življenja bi ugasnila, če jaz tega ne bi več delala. Torej mi je to, kar sem počenjala, ne glede na to koliko je tega bilo in da je še vedno investicija iz moje strani zelo velika, me to tudi nosi. Tako, da je na koncu moja svobodna izbira, to je moja svetloba. Svojo svobodo doživljam v tem, da darove, ki so mi bili dani, postavljam v službo nečesa, kar globoko v svoji notranjosti čutim kot potrebo.
Brigitte: Krasne stvari smo slišali. Najrazličnejše možnosti kako posamezniki doživljamo možnost te svobodne izbire v svojih dušah. Kar sem vedno znova slišala je to, kar je tudi v mojih očeh pomembno, da to ni stanje, do katerega pridemo in da preprosto je tu. Temveč da si moramo to svobodo vedno znova priboriti, da se moramo res prizadevati, boriti se zanjo. Resnično je svoboda kvaliteta sredine. Toda ne vedno znova najti pot k sredini, temveč to, kar je bilo tudi jasno v tem, kar ste povedali, da pri tem najdemo vedno znova neko višjo stopnjo. Vedno znova človek pade v zavajanje, v odvisnost z leve ali z desne in človek se ne vrača k stari sredini, temveč k novi sredini. Če pa tega levo in desno ne bi bilo, teh zavajanj, teh moči, potem ne bi bilo razloga, da pustim to sredino. Potem svobode ne bi bilo. Do svobode lahko pridemo samo zaradi tega upora, ki nam ga predstavlja zlo, ki je zlo. To je smisel, to je naloga zla, da človek pridobi sposobnost biti svoboden. To je duhovna kvaliteta, ki se doslej v naročju bogov sploh ni pojavila. Pred to borbo, ki so jo duhovna bitja bila v času razvoja Zemlje, ki jo imenujemo stara Luna in na Zemlji, do takrat se ta svoboda sploh ni pojavila, nismo je videli, ni bila zaznavna.
In zdaj imam še naslednjo sliko. V resnici lahko prepoznate, kaj je tu upodobljeno, samo če ste blizu. Tu svetla postava je Mihael, obenem je pa on tudi človek, ki se ob njega postavi, ki sodeluje z Mihaelom. In on sega s svojo svetlobo v temen svet Arimana. Tukaj poglejte tega Arimana v podobi zmaja. Od zadaj pa iz iste smeri, iz duhovne sfere, malo bolj rdečkasto Lucifer. In Mihael dvignjeno drži tehtnico in ta Mihaelova tehtnica je uravnotežena. In to bo omogočilo, da bo otrok duše svetov, tu v ozadju je Marija z zvezdami okrog glave, da bo otrok duše svetov našel in dosegel svoj cilj in smisel. To sliko je narisala umetnica Diane……, Francozinja. Delovala je v Nemčiji.
Sluš.: Izravnana tehtnica, kaj to pomeni?
Brigitte: To je izraz tega, da si moram vedno prizadevati, da arimanične in luciferične sile obvladujem in najdem sredino. In to je slika, ki se me posebej globoko dotika. Karl Tilman??? jo je naslikal. To je človek, ki je umrl v 1.svetovni vojni, 28 let star je umrl. Nad svetom, od vojne uničenim, je doživljal nadangela Mihaela z mečem v desnici, meč zavesti, ki nas uči razlikovati in prepoznati kaj nam prinaša moč razlikovanja in spoznanja. In v drugi roki ima palmo miru, mirnega sožitja, v srcu pa nosi križ z vrtnicami Rožnih križarjev. Rožni križ je pravzaprav izraz povezanosti Kristusa z Zemljo. In v črnem križu lahko doživljamo arimanična sile v svetu, v rdečih vrtnicah pa luciferične sile, toda uravnotežene, ene in druge, tako da iz srca lahko teče svetloba ljubezni. Koliko jaz vem, ta Karel Timan sploh ni bil antropozof. Ta mlad človek, ki je potem v 1. svetovni vojni sam umrl, je doživel to duhovno podobo in delovanje tako blizu pri Zemlji.
In tukaj pa za zaključek za danes, poznate? Kdo to pozna? Reprezentant človeštva iz Goetheanuma. V svojih zadnjih mesecih ali letih življenja je Rudolf Steiner skupaj z angleško kiparko, Edith Meriam???, ki je tudi zelo mlada umrla. Kiparka je umrla, potem je umrl tudi Rudolf Steiner. In ta skulptura ni gotova. Torej mi lahko samo pogledamo kaj prihaja do izraza, medtem ko umetniški del ni dokončan. Rudolf Steiner imenuje to skulpturo ’Reprezentant človeštva’ ali človeka, čeprav vedno znova tudi pravi, da je ta postava v sredini Kristus. Ne Mihael. Karl Tilman??? je prvi potem dodal k temu Kristusa. To tukaj spodaj je Ariman, skalovje, tema, kremplji, trdno nekako kot v nekem krču, strjeno, spodaj. Komaj prepoznavno pa je zgoraj luciferično, ki nekako pada navzdol. To je tako rekoč kot njegovo nebeško krilo v nebesih, Luciferjevo. Obenem pa izgleda tudi kot nekakšno veliko uho in tu je nekaj kot njegova glava. Rudolf Steiner pravi, meče se, vrže se navzdol. In pravi, Ariman se sam priklene. Tu na levi strani pa je prikazano kako delujejo v človeški duši. To so sile sveta. Ne bi bilo fizičnega brez Arimana. Preden se je Zemlja strdila in je postala tako mineralna kot je, je človek kot plaval nad Zemljo. Najprej kot visel, lebdel nad Zemljo potem pa kot plaval v Zemlji. In ali ni tako,da doživljamo, da je tisto bistveno človeka v nas to, da lahko popolnoma svobodno na Zemlji stojimo, da ne lebdimo in da se lahko po Zemlji gibljemo, da lahko gremo tja, kamor bi radi šli. Moram pa ne. Brez te svetovne sile Arimana tega ne bi bilo. Da se pa mi lahko svobodno gibljemo, da nismo nekako pričvrščeni in da se ne prelivamo nekam, to je posledica delovanja Luciferja v svetu. Sedaj pa sta v naši duši ti dve kvaliteti, ti dve sili. In poglejte kako delata z roko v roki. Lucifer nima nikoli izoblikovanih nog. Tukaj ni nobenih nog in tudi tukaj daje k Arimanu navzdol spodnji konec svojega oblačila, mu daje v roko. Čimbolj je Lucifer v nas prisoten, tem manj smo v stanju biti na Zemlji. Poglejte tukaj Arimanovo krempljasto roko in čimbolj imamo mi tudi to gesto, da nekaj vlečemo k sebi, tem bolj smo v krempljih Arimana. Srečanje teh obeh je na nivoju srca. Tako kot je Bernard Alp??? to narisal. In jasen meč vmes. To sliko si bomo še večkrat ogledali. To tako temeljito ukvarjanje s temi nasprotniki človeka bomo sedaj zaključili in bomo jutri obravnavali različne prikaze Mihaela s tehtnico v roki. Tako kot je v cerkvi, ki sem jo iz otroštva doživljala in na tem bomo spoznali, kako je človeštvo, krščansko človeštvo počasi spoznalo kaj ta Mihaelova tehtnica pomeni. In glede na to potem, morda že jutri, bomo razumeli odnos Mihaela do Kristusa. S tem se bomo kar nekaj časa ukvarjali.