Sčasoma smo poskušali vedno bolje razumeti ti dve polarni sili Luciferja in Arimana. In pogledali smo to Steinerjevo skulpturo, kjer vidimo kako Kristus stoji med obema. Pozneje bom ob tej sliki povedala še več kot smo povedali včeraj. Zdaj pa si bomo najprej ogledali slike, na katerih ima Mihael v rokah tehtnico. Mihaela smo doslej več ali manj obravnavali kot borca proti zmaju. Srečali smo tudi že sliko s tehtnico. Tudi iz starih časov poznamo ta prikaz. Ta slika je iz 13. stoletja iz Italije. Zdaj bi pa jaz zelo rada, da najprej vsak od vas pove, kaj na tej sliki vidi.
Sluš.: Luciferja in Arimana.
Meta: To ni, ljudje so to.
Brigitte: To ne bo držalo.
Meta: V skodelah tehtnice nista Lucifer in Ariman.
Sluš.: Človek, ki moli.
Meta: Tukaj zgoraj v skodeli, človek, ki moli.
Brigitte: V eni skodeli na tehtnici je človek, ki moli in ta skodela je odplavala navzgor. Kaj pa imamo v drugi skodeli na tehtnici? Na tej, ki je tako nizko. To, kar vsi lahko vidite, ta skodela gre navzgor, ta skodela gre navzdol. To vidite vsi, ali ne? In tudi v tej skodeli, ki je tako globoko padla, čepi človek. Zakaj pa gre ta skodela navzdol? Ali vi lahko to vidite? Ali vidite nad to skodelo ta dva bela rogova? To so rogovi hudička.
Sluš.: Torej hudiček drži tega človeka v spodnji skodeli s svojimi kremplji.
Brigitte: Tisti hudiček drži človeka v spodnji skodeli. Kaj pa dela Mihael? Mihael s svojo sulico brani tistega, ki ga drži hudiček v svojih krempljih. Sicer nima Mihael nobenega orožja v rokah. Samo to sulico. Ampak drži to tehtnico z levico, v desnici sulico. Ta slika je izraz svojega časa. Kristjani v Italiji v 14. stoletju, mogoče celo vsi kristjani, so čutili tako, kot da na Mihaelovi tehtnici tisti, ki so dobri, stremijo navzgor, težijo navzgor in da tiste, ki so v grehu vleče hudič navzdol. In Mihael ne le, da tehta, ampak se bori proti hudiču. Sedaj bomo pa to sliko obesili na steno. Naša naslednja slika, ta slika ni označena z letnico, mislim, da je malo mlajša od prejšnje, in poglejmo kaj vidimo tukaj na tej sliki? Upam, da lahko prepoznate, čeprav je slika samo črno bela.
Sluš.: Mihael s tehtnico, hudič tam na desni strani, to je angel s krili, to je neka devica, ki vije roke navzgor iz pogube.
Brigitte: Ti angeli imajo vsi nekaj v rokah ali na ustih, kaj je to. To so pozavne angelov iz apokalipse. Kaj pa je tukaj zgoraj in malo odrezano? To tukaj je krogla sveta, pod Kristusovimi nogami, noge še vidimo in rane na nogah. To tukaj spodaj pa je vstajenje na dan zadnje sodbe. Mihael tehta tiste človeške duše, ki bodo ostale na zadnji dan. In sedaj poglejmo, v vsaki skodeli tehtnice je en človek. Desna skodela je spet višja, leva je spet nižja, gre navzdol. Mogoče lahko vi spredaj vidite v čem se ti dve postavi v skodelah razlikujeta? Moški in ženska, zgornja moli in v spodnji skodeli je človek kot obupan, kot da kriči ’ne, ne’. Kaj pa Mihael? Mihael nič več ne pomaga. Torej ta slika je izraz tega, kako so ljudje to sporočilo v tistem času razumeli. Na dan zadnje sodbe. Takrat bodo verne duše šle v nebesa, grešni ljudje pa se potopijo, padejo. Mihael samo tehta. Kristus, ki stoji na krogli svetov pa izgovarja sodbo. Še enkrat bom poudarila, kako so ljudje, kristjani tistega časa stvar razumeli.
Naslednja slika. Kaj lahko vidite? Na žalost je tudi ta slika črno bela. Slika spet iz Italije, narisana v 15. stoletju. Kaj je ponovno povsem jasno?
Sluš.: Mihael z mečem in tehtnico. Stoji na zmaju, je zelo človeške postave, samo krila ima, je bolj hudiček. Pa tudi noge ima. Je hudič?
Brigitte: Zmaj je druga slika za zlo. In postava hudiča je krščanska predstava o zlu. Če si pogledamo kaj je v okolju, bomo videli zgoraj levo kakor na nebu angele, ki se borijo in tukaj vidimo hudičke, ki padajo pod prikazom te borbe angelov. Padajo navzdol. In vse skupaj je ponovno prikaz zadnje sodbe. In zadnja sodba se ne nanaša samo na Zemljo in na ljudi, temveč je tudi čas borbe angelov s hudiči. In na tej sliki mogoče prepoznate v Mihaelovi levi roki tehtnico, prečka tukaj drži in tukaj je ena skodela in tukaj je druga skodela. In v tej skodeli, ki stremi navzgor, spet človek s sklenjenimi rokami v molitvi. V tej spodnji skodeli, ki stremi navzdol pa vidimo tudi hudičevo roko, na kateri Mihael stoji, ki vleče to skodelo navzdol s človekom vred. Mihael vihti svoj meč in rekla bi, če pogledamo sliko v celoti, da je Mihael soudeležen v tej borbi. Ali Mihael človeški duši, ki jo želi hudič vzeti, pomaga, ostane odprto.
Spet nekaj v barvi. Ta slika je starejša, iz 13. stoletja, iz Španije, Katalonija. Poglejte. To je točno nasprotje. Oba, Mihael in hudič, in kaj je s tehtnico? Ali sta skodeli enaki? V eni skodeli je hudiček v drugi pa človek, ki ima spet sklenjene roke in moli. Hudiček je višje v tehtnici. Torej človeška duša, ki je v tej skodeli, je postala hudič. Ampak na tej sliki gre človeška duša, ki je obsedena s hudičem gre navzgor. In tam tista skodela, v kateri sedi veren človek s sklenjenimi rokami gre navzdol. V nemščini imamo izgovor, ki pravi ’iztehtan in prepoznan kot prelahek’. V svojem življenju ni ničesar pridobil, prelahek je. Ta pa, ki moli, je pridobil nekaj. Ima težo. Ta, ki je nekaj pridobil, prinaša v duhovni svet veliko s seboj. Čisto drugačno razumevanje pomena tehtnice kot na prejšnjih treh slikah. Na prejšnjih slikah vleče zlo navzdol, tu na tej sliki pa ima človek občutek, kot da nič ne tehta to zlo. Vodi v kraljestvo hudiča. Kar se antropozofskega stališča na to stvar tiče, bi jaz rekla, da ima hudič na sebi več luciferičnega kot arimaničnega. V prejšnjih slikah pa ima hudič več arimaničnih potez. Na tej sliki je očitno nekaj pozitivnega tisto, kar prinaša težo, biti povezan z Zemljo, prinesti v duhovni svet plodove z Zemlje s seboj. Plodove volje smisla lastnega. Na prejšnjih slikah smo pa videli, da so v zgornjih skodelah ljudje, ki so vse življenje iskali povezavo navzgor, z nebom. Vprašanje je, v kakšni meri so umetniki, kako so razumeli te razlike. Tudi ljudje, ki so te slike gledali, presenetljivo pravzaprav. Ko sem iskala slike za vas, sem šele odkrila, da najdemo v umetnosti ti dve varianti.
Meta: Karlina pravi, da moramo razmišljati tudi o modernem izreku ’imeti več poguma za greh’.
Brigitte: Kaj pa je to tukaj, kakšna slika je? Spet dan zadnje sodbe. V središču Mihael, na njegovi levi zgoraj tisti, ki so vstali, vsi s sklenjenimi rokami v molitvi, nad vsem skupaj Kristus z angeli, Kristus nosi Zemljo v svojih rokah. In tisti zgoraj levo s sklenjenimi rokami so že očitno na poti h Kristusu, na desni strani spodaj, tako na sredini Mihaela pa nekako ljudje v obupu jokajo. Hodijo še po zeleni Zemlji, še ni prinešena sodba, da morajo vsi v pekel. Poglejte Mihaelov meč v desnici, dvignjen, kot da z mečem ločuje ti dve skupini ljudi in tehtnica v njegovi levici, malo navzdol jo drži. Na tehtnici spet, na eni strani hudiček, na drugi strani pa spet kleči očitno neka ženska postava, s sklenjenimi rokami in moli. In ta skodela je v tem primeru spet nižja kot tista na desni s hudičkom. V tej desni skodeli pravzaprav sploh ni človeka. V tem primeru se tehta samo eno osebo, enega človeka. Kaj pa je z drugo skodelo? Tako Ariman kot Lucifer, hudiček v črni in hudiček v rdeči barvi. In kaj je v tehtnici? Mlinski kamen in še utež. Ampak ta človeška duša, ki moli, je pri Mihaelu in vsi hudiči skupaj je ne morejo potegniti kam drugam. Spet niansa drugače.
Slika iz 16. stoletja. Ne vem od kod je. To je iz freiburške cerkve, ta cerkev je zgrajena približno v 13. stoletju. Iz katedrale iz Freiburga v Nemčiji. Prehod iz nemške romanike v gotiko. Spet drugače. Prosim. Človek je spet spodaj, ima zlate lase in angelski obraz. Ta človek v skodeli, ki je nižje. V drugi skodeli sedi hudiček, en hudiček, ki vleče tisto skodelo navzdol pa ne more druge prevagati. Zraven pa stoji en velik hudič, ki ima sklenjene roke. Lahko prepoznate izraz oči pri tem stoječem hudičku? Kot izraz: ’vsaj eno človeško dušo mi daj’. Kaj pa Mihael? Ljubeznivo se pogovarja s tem obupanim hudičem. Ali ni ta slika krasna. Hudič je čisto obupan. Mihael pa zelo ljubeznivo gleda tega hudička. Sploh ga noče kaznovati. In spet je ta skodela na tehtnici z dobrim človekom kot angelom v področju Mihaela. In v drugi skodeli, to bitje, ki je noter, je čisto možno, da sploh ni človeška duša, temveč bi po nemško rekla, na tej sliki izgleda, kot da poskušajo v drugi skodeli hudički zmanjšati težo, pomen človeške duše v drugi skodeli. Nič ne pomaga. Človek v kraljestvu Mihaela, v področju Mihaela ima večjo težo. Toda ali iz te slike ne govori skoraj to: ’prosim, tudi mi bi enkrat radi k Mihaelu’. In Rudolf Steiner pravi, govori o tem, da mora voditi sodelovanje človeka z Mihaelom, to, da se človek z Mihaelom bori, mora pripeljati do tega, da bo človek nekega dne Luciferja odrešil. Luciferja naj bi človek odrešil takrat, ko Lucifer ne bo več potreben. To bo takrat, ko si bo vsak človek pridobil svojo resnično svobodo. In kako hrepenijo hudički po tem, se mi zdi, pride na tej sliki odločno do izraza. To je na enem od vhodnih vrat katedrale v Freiburgu.
To je moja zadnja slika, ki sem jo na to temo našla. 15. stoletje Hans Memling. Poskušajmo to sliko študirati malo bolj temeljito. Začnimo spodaj. Mihael. Ali vidimo spet tehtnico? Tukaj je ena skodela in tukaj je druga skodela. In tukaj v levi roki drži eno palico in na tej palici je prečka in tukaj sta potem ti dve skodeli. V skodelah so vse ljudje. Z razliko od prejšnjih dveh slik, kjer imamo samo po enega človeka v skodelah, tu sta tako v levi kot v desni skodeli človeka. Ta slika je za mene težja, težje razumljiva. Ker tehta enega človeka v primerjavi z drugim. Ampak to je razumevanje tistega časa. Ampak ne glede na to, skodela s človekom, ki moli, je težja. Veren človek prinaša več, je težji. Ta človek, očitno neveren, grešen, ne tehta toliko. Ali ta sulica deluje kot pomoč temu človeku?
V prvi sliki, ki smo jo gledali, deluje kot pomoč, ker hudička odriva. V tem primeru pa ne. Mihaelova sulica ne deluje kot pomoč nevernemu človeku. Gre, kaže v smer navzdol. Vsi na tej strani, grešni, neverni, padajo. Na prejšnji sliki prikaz dneva zadnje sodbe so ljudje še na zelenem, še niso padli. Tu na tej sliki pa že padajo, vidimo, v področje teme. Kaj pa ta druga stran? Na tisti strani, kjer je težja skodela z vernim človekom? Med njimi je en angel. In poglejte, ali lahko to prepoznate? Tu je angel, ki človeka drži za roko, za Mihaelom pa prihaja hudiček in tega istega človeka skuša odvleči za drugo roko. To pomeni, v zadnjem trenutku dneva zadnje sodbe, se borijo angeli in hudički še za človeške duše. V tem razumevanju imamo ljudje do zadnjega trenutka svojega bivanja možnost, da se prebijemo ali na eno ali na drugo stran. Toda z nami in za nas se borijo angeli in hudički. In potem nad tem dogajanjem okrog Mihaela vidimo na nebu povsod angele s temi apokaliptičnimi pozavnami in nad vsem tem je Kristus na zemeljski krogli obdani z mavrico. Kristus z ranami na nogah in rokah. In kaj je še tako zelo posebnega pri Kristusu? Pri Kristusu na eni strani kot izza njegove glave raste ena bela lilija in na drugi strani žareč meč. Lahko bi razumeli tako, da od te strani, kjer imamo spodaj padle ljudi izhaja žareč meč, ki kaže proti Kristusu. Na levi strani pa najdemo spodaj verne ljudi, ki molijo in angela, ki se za ljudi bori pa najdemo to lilijo, ki kaže nedolžnost in vernost. Lilijo pogosto pripisujemo Mariji kot cvet čistosti. Lahko pa razumemo tudi drugače.
Od Kristusa izhaja eno in drugo in sicer v ves svet teče eno in drugo. Meč nekako simbolizira potrebo po tem, da se odločimo, da bi potem lahko imeli delež na duhovnem. To je potem tisto, čisto kot lilija. In nad našim svetom, nad Zemljo vidimo tukaj mavrico. Na tej mavrici sedi Kristus, noge pa počivajo na Zemlji. In zdaj bi rada nekaj povedala, kar se mi zdi presenetljivo. Vsi poznamo mavrico. Mavrico opisujejo in to stvar poznamo v zgodbi iz pisma stare zaveze o vesoljnem potopu. Napisano je, da Bog pošlje iz jeze nad grešnimi ljudmi vesoljni potop, vodo. Dežuje in dežuje in vse se potopi. In kot izraz tega, da je božja jeza minila in da ne dežuje več, se med Zemljo in nebom naredi mavrica kot izraz miru med Bogom in človekom. Mi vsi poznamo mavrico in mi pravimo danes, če dežuje in se spet pokaže sonce, potem je tukaj sonce in točno nasproti soncu najdemo mavrico. Torej, mavrica je mogoča, če imamo ti dve nasprotji, zrak z vlago poln dežja, iz kozmosa pa sije v to Sonce. Za nas ljudi danes je mavrica fizikalni fenomen. Nekaj kot nič. Če pa bi leteli tja, ne bi nikoli prišli na cilj. Mavrice ni, ampak vidimo jo in se veselimo, če jo vidimo. Kdo se ne veseli, če vidi mavrico?
Prav tako je z modrim nebom. Zadnje dni smo imeli vsak dan to modro nebo nad seboj. Samo kadar sije Sonce, je modro nebo razpeto nad Zemljo. In modro nebo je prav tako kot mavrica, po današnjem fizikalnem razumevanju nekaj, česar ni. Samo vidimo to modro nebo, tja priti pa ne moremo nikoli. In kaj pove raziskovalec duha o enem in drugem? S fizičnimi očmi vidimo eter svetov v modrem nebu. Fizično ni prisotno modro nebo. Toda je izraz za to, da s čutnimi očmi lahko vidimo eter svetov, ki je nadčuten. Tako, da moramo reči, noben človek ne more za sebe reči, da nima nadčutnih zaznav. Mi vsi vidimo modro nebo. Grki ga ne bi videli. Grki ne bi mogli videti modrega neba. Oni modre barve niso moglo videti. Toda okrog dreves, okrog vetra, okrog rastlin in živali in oblakov so videli nežno avro. Mi pa smo zrasli do tod, da neposredno vidimo eter svetov.
To se je začelo šele z obratom časov, s Kristusovim rojstvom. Ko se je Kristus dotaknil Zemlje. Kaj pa mavrica? To je duševni most med fizičnim in duhovnim svetom. Duhovni svet je nekaj drugega kot eter svetov. Če bi lahko bi rekli, fizično je tisto, kar je najbolj gosto. Tudi temelj fizičnega je duhovnost. Ampak ta duhovnost je zelo gosta. Eter svetov je manj gost, duševnost, astralnost sta še manj gosta. Tisto duhovno pa je tako malo gosto, da sploh ni več gosto. In mavrica je tisto, kar mi lahko vidimo s fizičnimi očmi in nam prikazuje to, kako se duhovnost fizičnega dotika. Zaradi tega fizično ne moremo nikoli priti tja. In tako je na tej sliki, Kristus sedi na mavrici in za njim si lahko predstavljamo duhovni svet. To, kar je pod njegovimi nogami pod mavrico, je astralni svet. Potem pa imamo kot površje Zemlje z neko svetlobo. Ta svetloba je eterični svet, medtem ko je pod površjem Zemlje spodaj v področju Mihaela fizični svet.
Meta: Ali mi kaj razmišljamo s čem smo si mi to bogastvo zaslužili?
Brigitte.: Na tej sliki vidimo na desni strani Mihaela z dvignjeno tehtnico. In ta tehtnica je uravnotežena. In tisto tehtnico na sliki vidimo na istem nivoju kot je na levi strani, nekako bi jaz hotela reči, cilj človeštva, v katerem se človeška duša spet nekako vklopi v celoto svetov.
Meta: Na levi strani na tem nivoju je upodobljena Marija z Jezusom in vencem zvezd okrog glave.
Brigitte: Jaz pa pravim, tega ne bi imenovala Marija ali hotela bi reči, mi vsi smo Marija oziroma mi vsi moramo Marija postati. Popolnoma čista človeška duša, ki je v harmoniji z Luno in zvezdami in ta postava nosi Sonce, nežno narisano v svojem srcu, če nam uspe ohranjati tehtnico v ravnotežju. Včeraj smo se veliko, vedno znova, o tem pogovarjali o delovanju teh polarnih sil zla. Govorili smo o tem, da je bilo najprej prisotno delovanje Luciferja za človeka, ki je hotel človeku prezgodaj prinesti svobodo, da bi tako človek sam kot nekaj postal. Posledica tega je bila, da je človeka vedno znova nekako odtujil od Zemlje, odtrgal od Zemlje. Ampak to je človeku tudi odprlo oči za fizični svet. Mogoče Lucifer sploh ni imel namena tega narediti, on sam pa, ki je bil angel svetlobe, luči, v genezi v pismu stare zaveze beremo ali pa lahko rečemo, da to v igrah o raju, kot jih kristjani negujejo, prikazujejo to situacijo takole: ko sta Adam in Eva jedla jabolko s prepovedanega drevesa, ju najprej, tako Adama kot Evo, Bog pokliče na odgovornost in ju pošlje iz raja v fizični svet. In hudiču pravi, po Zemlji se plazi kot kača, pomeni, tako zelo se moraš povezati s fizičnim svetom. Pravzaprav slike niso čisto točne, saj je vendar kača že človeka zapeljala. Zapeljevalec, ki je človeka zavedel je pravzaprav še angelsko bitje in šele potem postane kača. In sam se mora na neki način povezati s fizičnim svetom in ta povezava je zanj boleča. V pismu stare Zaveze in v starih zgodbah beremo, da ga je do tega zapeljalo njegovo precenjevanje samega sebe.
Od začetka je bil Mihael zadolžen za to, da se proti temu precenjevanju bori. In človek je soudeležen v tej borbi in je prišel mnogo močneje v odnos do fizičnega sveta in počasi tudi s tem v kraljestvo Arimana. Pravzaprav je imel šele novejši čas na človeka to delovanje, ta učinek, da je človek mnogo bolj izpostavljen delovanju Arimana kot delovanju Luciferja. Da je postal Ariman za človeka mnogo bolj nevaren, mnogo bolj zapeljuje človeka kot Lucifer. In če si ozavestimo kaj so v današnjem svetu luciferične lastnosti, imamo včasih pravzaprav težave, da jih prepoznamo kot nekaj negativnega ali zlobnega. Torej v principu je luciferična lastnost tista, ki omogoči človeku, da se za neko stvar navduši. Pri tem grem kar malo iz sebe ven in se tako rekoč vnamem ob nečem drugem. To je luciferična sposobnost v človeških dušah, ki jo nujno potrebujemo. In pogubna postane ta lastnost šele takrat, če se v tem iz sebe izgubimo, če zapademo v evforijo ali pa postanemo celo fanatični. In nosimo skozi svet z ognjem in mečem tisto, kar nas je tako zelo navdušilo. Lahko rečemo, če bi bilo tako, da nas je Lucifer obsedel. Da nekaj takega uvidimo pa ne sme imeti za posledico, da bi se izogibali vsakemu navdušenju, saj bi se potem vse bolj in bolj zapirali vase in bi nekako padali, potapljali bi se. In smo počasi v Arimanovih lovkah.
To je primer za to, kako je potrebno držati ravnotežje. Ena skodela mora iti malo navzgor, ampak spet nazaj. In včasih mora iti skodela tudi navzdol. Lahko postane zelo težko, če žrtvujem malo svojo svobodo, saj navdušenje daje občutek, ki je podoben temu, da sem svoboden. Na sebe naložim vrečo polno obveznosti in življenje si delam težko in vse življenje delam pod vrečo teh obveznosti. Sčasoma lahko doživljam to kot res hudo težo. In čim dalj živim samo v teh obveznostih, dolžnostih, tem bolj se dogaja boleč občutek, kaj pa je sam. In krasno pomoč najdemo za to, kaj to skodelo lahko spet dvigne. Ljuba dolžnost, rad te imam. Rad te imam. In mislim, da se s tem človek osvobodi in najde čas za sebe, torej že odnos ’draga dolžnost imam te rad’. In tako lahko vedno znova, jaz ne smatram, da je nekaj slabega izpolnjevati svoje dolžnosti, toda ne bi bilo dobro, če živim samo v teži mojih dolžnosti. Tako na duši kot na telesu bi sčasoma zbolel. In to je jasen izraz tega, da nisem v ravnotežju. In potem je še nekaj. V tem primeru bom tudi najprej opisala nasprotje, nekaj, kar na začetku prav gotovo ni negativno. Hodim po svoji življenjski poti in poskušam spoznati svet, razumeti svet. Tu stojim. In potem v bodočnosti spoznam, da mora moje življenje voditi v to smer in jaz živim v smeri proti doseganju tega cilja, tako da bi dosegel ta cilj. In potem postanem nestrpen. Vedno hitreje bi hotel doseči to bodočnost in na koncu koncev je stvar konča pri tem, da sploh ne služim več sedanjosti, ne delam več tistega v sedanjosti, kar mi moral, temveč hočem sedaj uresničiti za vsako silo tisto, kar še v bodočnosti leži. Na primer, tako sem to doživela v Rusiji. Komunizem smo presegli, toda demokracija je tudi za Ruse šele nekaj, kar leži v bodočnosti. In potem rečem kot rečejo Američani, ki so pomagali, da se je ta komunizem končal, takoj, absolutno takoj uvedite demokracijo. Ampak Rusi še niso sposobni, da bi živeli demokracijo. Ko sem bila leta 1990 v Rusiji, tam so bile tovarne, ki so stale, hiše, ki so se rušile, vse to si je imel pripisati kot greh Gorbačov. In jaz sem jih vprašala, zakaj pa vi tega spet ne zgradite? In oni so mi rekli, zakaj pa jaz? Jaz delam samo to, kar mi moj neposredni predpostavljeni ukaže. Jaz ne bi rekla, ej, fuj, kako te ni sram, da delaš samo to, kar ti predpostavljeni naroči. Ampak moram razumeti, da se Rusi morajo šele naučiti, da samostojno delajo, da so sami odgovorni za svoje življenje. Torej zelo narobe je, da bi demokracijo, bodočnost uresničevali takoj, da je to zelo narobe.
In kam je to pripeljalo? To je pripeljalo do tega, da so Rusi v slabši situaciji kot v času Brežnjeva. In najbolj bogati ljudje na Zemlji so nekateri ljudje iz Rusije. Mislim, da jih je manj kot 20, med najbolj bogatimi ljudmi na svetu. Prezgodaj je prišla torej ta predpisana demokracija. Lahko se pa zgodi tudi točno nasprotna stvar. Kako krasno je tako, kot imamo zdaj in ker imamo vsi ljudje tako radi, da nam je vedno lepo, naj bi razmere take ostale. In nasprotujem vsemu, kar bi te razmere spremenilo. Vsako določilo, ki določa ureditev danes, nekako držim, nočem spremeniti. Vse novo bi utegnilo ogrožati tisto lepo, kar imamo sedaj. Ampak kaj se dogodi? Vse bolj pusto postaja vse skupaj. Vedno bolj revno. Izgubi vse živo, vso barvo, vso barvitost. To je z vsemi stvarmi tako. Vse, kar hočem enostavno držati v tej obliki brez spreminjanja, izgublja svojo barvitost, Če starega nočem spustiti, postane pusto in sivo. Če hočem bodočnost prezgodaj uresničevati, potem ta bodočnost sedanjost uniči.
To je spet drugačna situacija na tej naši tehtnici, ki sega tja v zunanje razmere.Torej držati ravnotežje se lahko dogaja v meni, lahko se pa dogaja tudi v socialnem, v družbenem dogajanju tja do narave in tega kaj se v svetu z njo dogaja. Ali pa, če vzamem skrbi, ki jih imam glede na mojo družino. Jaz sem iz resnične revščine nekaj ustvaril. In vesel sem in ponosen sem, kakšne lepe razmere lahko predam svojim otrokom. Ampak moji otroci so, in to čisto upravičeno, sami osebnosti. Tudi oni želijo nekaj ustvariti. Da bi sami nekaj ustvarili pa morajo spremeniti tisto, kar je že narejenega. In vsaka sprememba vodi najprej v kaos. Skozi kaos nastaja novi red. In jaz rotim, ne uničujte vendar, kar sem jaz ustvaril. Saj sem vendar to za vas ustvaril. Naenkrat sem jaz Ariman mojih lasnih otrok. Jaz bi celo hotel reči, otroci morajo občasno priti v stiske. Sicer nimajo zagona, motivacije za to, da ustvarijo nekaj novega. In oni naj ne bi ustvarili to isto, kar sem jaz, temveč nekaj novega. Torej, če hočem tisto staro držati, sem vedno en delček Arimana. Ampak, če hočem za mene prezgodaj nekaj novega, za naravo ali pa za ljudi okrog mene, potem sem malo Luciferja. In kaj iz tega nastane? Nekaj revnega, nekaj raztrganega.
In sedaj poglejmo spet Mihaela. Ta borba na nebu, ki se je dogodila preden smo ljudje postali človek na Zemlji s svojim lastnim jazom. Mihael se je po božjem nalogu boril proti precenjevanju Luciferja. Ne, ne Lucifer, ti ne sodiš na božji prestol. Globlje navzdol moraš. In to borbo, Lucifer je hotel previsoko in zato mora bolj globoko navzdol. Čas je šel naprej v svojem razvoju. In v tem razvoju, v tem času razvoja, je bilo za človeka nekaj potrebno, da bi vse bogastvo dejstva, da smo človek, v človeštvu na Zemlji prišlo do izraza. Prva stvar je diferenciranje človeka, ki ga je Bog ustvaril v moškega in v žensko. Nedvomno je cilj, da iz teh dveh spet postane eno. V duhovnem svetu, vsakič ko umremo, smo eno. V duhovnem svetu nismo niti moški, niti ženska. Evangeliji poročajo o tem. Ko je eden od farizejev, pismoukov vprašal Jezusa, ker so ga hoteli razkriti, da v judovski veri ni dobro orientiran, in sicer je za vprašanjem, ki so ga Jezusu zastavili, Mojzesov zakon. Če ima moški žensko in mož umre, mora brat pokojnega poročiti vdovo. To je Mojzesov zakon. Ne bom se ukvarjala ali je dober ali ni. In sedaj pismouki zastavijo Jezusu vprašanje, pravijo, prvi mož žene umre. Brat se poroči z njo. Tudi ta brat umre. Naslednji brat po Mojzesovem zakonu se poroči s to žensko. In tako je v življenju ženske šest bratov to žensko poroči. In potem sme tudi ona končno umreti. In sedaj so vsi v nebesih. Čigava žena je ona? In Jezus pravi, na nebu se ne umira in se ne trguje, v nebesih smo vsi podobni angelom. Torej to diferenciranje v moškega in žensko je samo diferenciranje tu na Zemlji. Samo v življenju na Zemlji.
Človeštvo pa je potrebovalo še več diferenciranja. Da bi bogastvo dejstva, da smo človek prišlo do izraza. Saj tisto tipično moško, tipično žensko ne bi prišlo nikoli do izraza, če bi bili vedno ta mešana bitja. In tako so zaradi delovanja arhajev v človeštvo v toku razvoja nastale različne človeške rase, beli, črni, rumeni, rdeči, rjavi. To je diferenciacija, ki se je dogodila pred dolgim časom. Visoki arhaji, angelska bitja nad nadangeli, vodijo te rase. In po tem so nastali različni narodi. In sicer zaradi delovanja nadangelov. Zelo, zelo pomembno je bilo delovanje pokrajin na rase v zvezi z nastankom narodov. Torej v sodelovanju s tistimi angelskimi bitji, eksusijaji, duhovi oblike, ki so nekako obstali, to niso normalni nadangeli in jih imenujemo duhovi jezikov. Preden so nadangeli in duhovi jezikov, nenormalni nadangeli lahko delovali, torej duhovi narodov in duhovi jezikov, smo brez nadaljnjega imeli samo en jezik. In v pismu stare Zaveze najdemo zapisano nekaj o tej diferenciaciji. In sicer v stolpu iz Babilona.
Poskušala sem opisati izvirni greh ne kot neko zlobnega, hudega, temveč kot nekaj potrebnega. In tako je tudi diferenciranje v različne rase, v različne narode, v različne jezike nujno tudi nekaj, kar Bog želi, hoče. Namreč, da pride do izraza pestrost ljudi. Kako drugače zveni vaš jezik. Kako drugačni ste po svojem bitju kot sem jaz. In četudi, žal, ne razumem vašega jezika, se čutim vsakič obdarjeno, ker čutim v tem jeziku neko drugo bitje. Noben človek v Nemčiji ne bi prišel na idejo, da poje, kadar mora čakati. Eni bi nenehno gledali na uro, drugi bi se jezili, tretji bi odšli. Čisto drugačni ste. Si lahko predstavljate, kako različni smo vsi ljudje tega sveta. In kako lepo je potovati v druge dežele. Ne samo zaradi drugačne pokrajine. Jaz živim v prekrasni pokrajini ob Bodenskem jezeru. Vsak dan grem lahko plavat v jezero. Kljub temu je tukaj čisto nekaj drugega. Bogastvo je, ki ga doživimo, če se doživimo v drugih jezikih kot drugačna bitja. In še enkrat je drugačno doživetje to, če se popolnoma poskušam potopiti v drugo raso. Bila sem v južni Afriki in nekaj dni sem bila v okolju, kjer so živeli samo črnci. Ob moji strani je bila nemška vzgojiteljica iz otroškega vrtca. Kako drugače je biti v okolju, kjer so samo črnci. In moj mož je študiral z Etiopijcem, ki je bil tudi črne. Zelo veliko sta se naučila eden od drugega. In če tako sedita eden ob drugem, drug tako drugače diši. In oba sta se morala navaditi na to, kako drugi diši. Moj mož nima nobenih predsodkov. Ampak on je rekel, vedno se je moral naučiti na drugačen vonj svojega prijatelja. In tisti Etiopijec je bil kristjan. Mnogi ljudje iz Etiopije so kristjani. Kljub temu ta vonj je v zvezi z raso. Ampak to je izkušnja. Tudi mi njim ne dišimo. Posebno za Indijance pravzaprav smrdimo. Ampak obogatitev je, spoznati te razlike.
V času obrata časov se je Kristus povezal z Zemljo. Rojen je tako rekoč iz hebrejskega naroda. In kot lahko beremo v pismu stare Zaveze, so hebrejski narod dolgo časa vzgajali tako, da bo iz njihovega naroda rojen mesija. In že v prerokbah, je bilo govora o tem, prva Abrahamova prerokba v času, ko je že Abraham precej star in še nima otrok in tam je govora o tem. Bog gospod, pravi, poglej zvezde na nebu, toliko po številu bo tvojih potomcev. In od njih, med njimi bo tisti, ki nosi svet. In potem imamo v času vzgoje hebrejskega naroda,vedno znova opraviti s preroki, ki so včasih ta narod zelo strogo vzgajali. In ki so vedno znova opozarjali na to, da bo iz Davidovega rodu prišel mesija. In ko je potem Jezušček rojen iz Marije, takrat se potem rodovnik tega Jezusa zasleduje nazaj do Davida. Toda vodi na drugi strani do raznih otrok Davida. Prej je bila navada, da so omenjali samo sinove, hčera pa ne. In znani so samo Davidovi sinovi. V Matejevem evangeliju se zasleduje drevo življenja Jožefa, poreklo Jožefa in sicer do Davida preko Salamona. Veliki Salomon, modri judovski kralj, ki je zgradi prvi tempelj in potem David. V Lukovem evangeliju pa se poreklo drevesa življenja Jožefa zasleduje do Davidovega sina Natanaela in potem David. In potem gre pri Luku to drevo življenja naprej preko Noe-a do Adama. In kaj pride tu do izraza? Mesija je otrok hebrejskega naroda, ampak vsi ljudje smo iz Adama nastali. Jezus Kristus je božji sin vsega človeštva. In to je Jezus Kristus potem tudi živel, to nam s svojim življenjem kaže. Kako je mesija vsega človeštva, to nam kaže z vsem svojim življenjem. Ja, gotovo je tako. Krščanstvo so potem preko Judov sprejeli tudi drugi narodi. To je prva posledica ali delovanje dejstva, da Jezusa zasledujemo tja do Adama. Menila bi, da so mnogi narodi Zemlje sprejeli krščanstvo. Na različne načine. Tudi veliko grdega se je dogajalo v zvezi s pokristjanjevanjem. Ne vem točno, kako je bila kristanizacija pri Slovanih. Pri germanskih narodih je bilo delno grozno. Kljub temu pa je iz nemškega področja nastalo za krščanstvo nekaj, kar ima tudi krščanski karakter. Ne pa izključno krščanski. In verjamem, da se najde nekaj podobnega pri vseh narodih, ki so krščanstvo sprejeli.
Kar človeštvo do zdaj ni dobro znalo, namreč, da se čutijo bratje z vsemi ljudmi preko meja svojega narod . Da se čutijo kot bratje tudi preko meja rase, ki ji pripadajo. To se je začelo pravzaprav šele v 20. stoletju, to je bilo mogoče šele v 20. stoletju. Če mislimo na to, ko sem bila jaz leta 1992 v Južni Afriki, je bil še na vladi režim apartheida in v prospektu o Kapstadtu je bilo zapisano, da ima Kapstadt 1300 prebivalcev. Ampak tam, kjer sem jaz bila, je bilo 2 miljona črncev. In ta ?Kaliče? je bil del mesta Kapstadta. In jaz sem starše mojega južnoafriškega prijatelja vprašala in on je odgovoril, mi ne štejemo vseh psov zraven. Leta 1992 sem dobila to za odgovor. Ta občutek, Kristus ni prišel samo k vsem narodom. Evropski misijonarji so brez nadaljnjega prinesli krščanstvo tudi črncem, toda mi smo vsi bratje. Da smo mi vsi bratje, se moramo pa šele naučiti.
In tako ima Mihael za naš današnji čas še novo nalogo. To nalogo, ta boj je začel že preden je nastopil v svojem mihaeličnem poslanstvu novo skrb za človeštvo. Te borbe ne vodi tam zgoraj v duhovnem svetu, temveč v nadčutnem svetu, ki je najprej na Zemlji in kjer je nekako zasidrana ta diferencijacija med ljudmi, v različnih rasah, v različnih narodih, v različnih jezikih. V tem nadčutnem svetu, ki je prvi nad zemeljskim, to je elementarni svet. To še ni duhovni svet, toda za nas je to že nadčutni svet. In sedaj moramo reči, kar se duhovnih bitij tiče, angelov, iz katerih je po poreklu tudi Lucifer, nadangelov in arhajev, niso vsi v stanju, da ostanejo vedno povezani z božanskim trojstvom, z troedinim Bogom in sodelovati z njim. Kot sem vedno znova opisala, imajo v času skupnega razvoja vedno znova nove naloge. In tu se je ta dvojnost sil v svetu lahko ugnezdila tudi v ta nadčutna bitja. Tako, da se ta bitja lahko zaljubijo v svojo nalogo, definirajo se s svojo nalogo in te naloge ne spustijo več iz svojih rok. In sedaj je tako rekoč zadnji čas, da delovanje arhangelov in arhajev v diferencijacijo človeštva, da se to delovanje neha. Diferenciacija naj se s tem ne bi izničila, ampak ta poudarek ’jaz sem druge rase’, ’jaz sem drug narod’, to delovanje se mora nehati zato, da bi človeštvo lahko prišlo do občutka ’mi smo eno človeštvo’. Vsak človek je moj brat. Ne glede na to, kateri jezik govori, ne glede na to, kateremu narodu pripada ali kateri rasi. Ja, celo ne glede na to, na kateri stopnji razvoja stoji. Ali je bolj potegnjen na Luciferjevo stran ali se bolj nagiba k zapeljevanju Arimana. Ne glede na to ali se nenehno bori med enim in drugim. Ne glede na to ali mu uspeva najti in tvoriti to sredino. Vsak, ki je človek, je moj brat. Od tod Kristusova beseda, kar ste storili za mojega najmanjšega brata, ste storili za mene. In to zdaj jaz rečem, jaz živim v vsakem človeku, ki nosi človeško podobo. Zato se je moralo nehati to delovanje duhov narodov in duhov ras. Toda kljub temu jih je veliko, ki se nekako še vedno svoje naloge držijo. In tako velja borba Mihaela še preden je napočil njegov čas, da skrbi za človeštvo, velja njegova borba, da deluje v duhove narodov in ras, ki nočejo svoje naloge izpustiti iz rok. In tisti arhaji in nadangeli, ki nočejo nehati opravljati te naloge, so postali arimanični duhovi. Oni so današnji zmaji. In proti tem se Mihael bori.
In v tem prvem nadčutnem svetu, opisuje Rudolf Steiner, da je prišlo do zelo konkretne borbe in sicer v času zemeljskih let od leta 1840 do leta 1879. Zamislite, čas Zemlje. In pravi, zrcalo tega boja v nadčutnem Mihaela proti duhovom ras in narodov, posledica tega zrcala je prva svetovna vojna. Še nikoli prej ni bilo svetovne vojne. In če od leta 1897 računamo nazaj do 1840 in dodamo letu 1879 isto število let, pridemo na leto 1918. Presenetljivo. In v sedanjem času se dogaja glavna borba Mihaela proti arimaničnim bitjem. Njegova borba se je začela prav v časih proti luciferičnemu, danes pa se bori predvsem proti Arimanu. In če hočemo biti Mihaelovi bojevniki, če hočemo sodelovati z Mihaelom, si moramo najprej ozavestiti kako Ariman v svetu deluje. Posvetiti našo glavno pozornost in vsa prizadevanja na to področje. Sedaj pa pavza.
Posvetimo se sedaj vprašanju, kakšen je odnos Mihaela do Kristusa. Na slikah, ki prikazujejo Mihaela s tehtnico v roki, gre pogosto za izsek iz prikaza dneva zadnje sodbe. Tam Mihael po Kristusovem nalogu tehta duše. Kakorkoli Mihael pač tehta, posamezne duše, če pri tem pomaga ali pri tem tudi sodi, ali je človek pretežek ali je prelahek, vedno se to dogaja po Kristusovem nalogu. Kot zadnje sem opisala borbo Mihaela v elementarnem svetu. Mihael vodi to borbo proti starim duhovom ras in narodov. Proti duhovom, ki svoje naloge nočejo dokončati in predati. Diferenciranje med nami ljudmi je za človeka pravzaprav bogastvo. Toda ne sme voditi v to, da posamezne narode, posamezne rase nekako izoliramo, osamimo. Ne smejo voditi v ločevanje. To diferenciranje lahko uporabimo samo kot medsebojno bogatenje. In če imam pred svojimi očmi družino, ki se ukvarja z vrtnarstvom pri nas v Ringoldshausenu, to je seveda več družin, mati je Francozinja, oče je Belgijec, dva od otrok sta rojena v Švici, sta Švicarja, sedaj vsi živijo v Nemčiji, sedem otrok imajo, eden od otrok je poročil črnko iz Kapstadta, drugi sin je poročil mešanko iz Brazilije, ki je pol Indijanka, eden pa se je poročil z dekletom iz Ueberlingena, to je prva nemška kri v družini. In sedaj je tam veliko svetlo poltih otrok, čudovito lepih. To je kot zelo moderna družina. Človek ima občutek, da pestrost sploh ni izgubljena.
Da je Mihael svoj čas v elementarnem svetu izbojeval ta boj, to se je dogodilo za Kristusa.
Ne bi pa hotela pa več reči, da je bilo to Kristusovem nalogu, temveč za Kristusa. Mihael je očistil ta svet elementarnega. Mihael je te stare duhove narodov in ras zbil na Zemljo. In mi doživljamo, da na Zemlji še nismo nikoli imeli tako grozljivega nacionalizma kot ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. In da se je cionizem rodil med Judi ob koncu 19. stoletja, je izraz tega dejstva, da se je nacionalni socializem na začetki 20. stoletja v Nemčiji porodil, je tudi izraz tega dejstva. In Rudolf Steiner je, kar je presenetljivo, vedno znova poudarjal, da se je s 1. svetovno vojno razbila stara Avstrija. Če je govoril o stari Avstriji, potem lahko rečemo, da je bila stara Avstrija mihaelično krščanska tvorba. Nemihaelična stvar v stari Avstriji je bila ta, da so vodili to državo nemški Avstrijci. Kako bi lahko prišli do enake vrednost med narodi, ki so v tej državi bili? In glede na to lahko razumemo morda, zakaj je Rudolf Steiner ameriškega predsednika v času 1. svetovne vojne, Wilsona, označil kot človeka, ki ni na mestu, s 14 točkami. Njegov način razmišljanja, ki jih je strnil v 14 točkah, so polni duha starih ras in narodov. Vsak narod naj bi tvoril državo za sebe. Prav bi bilo, da vsak narod obdrži svoje posebnosti in složno potem ustvari nadrejeno državno formo. Moderna Evropa bi bila Rudolfu Steinerju v veselje. Mi moramo paziti samo na to, da v tej moderni Evropi ne postane gospodarstvo glavni motiv, temveč, da je glavni motiv pestrost mnogih narodov Evrope. Vsak narod ima druge sposobnosti in vsaka sposobnost naroda lahko druge oplodi. Če mi to nosimo v svoji zavesti in izražamo v svojem vsakodnevnem delovanju, potem bo morda tudi Evropa nekaj dobrega. Sem sodi potem vse. Jaz ne vem kdo v Evropi je tisti, ki je najbolj sposoben, da gospodari, da razvije gospodarstvo.
Meta: Mi moramo vsi gospodariti in ni prav, da eno gospodarstvo uničimo, da nas spravijo v odvisnost.
Brigitte: Tako je. In mi vsi se moramo tega naučiti. In na primer v našem majhnem svetu v Rengoldshausenu, kjer živim, imam jaz občutek, da še najbolj pragmatično razmišljanje o gospodarstvu nosijo v sebi pravzaprav Belgijci in Holandci. Kadar je vprašanje gospodarstva grem k njim v šolo, se pri njih učim. Kaj pa, če želim napredovati v mojih glasbenih sposobnostih? Kje bom iskala učitelje? Mogoče pri vas? Ampak jaz pravim, Mihael je za Kristusa ta elementarni svet očistil tako, da tam ni več teh duhov ras in narodov, ki ne delujejo več dobro. Še veliko več nadangelov in arhajev je, ki so v tem svetu dejavni. In mi se moramo na Zemlji sami boriti proti tistemu, kar nas ločuje, zaradi tega, ker je Kristus od sredine 20. stoletja naprej pripravljen, da se za človeka na novo inkarnira. In sicer ne v fizičnem svetu, kot takrat v času obrata časov, temveč v eteričnem svetu. Zato je Mihael ta svet eteričnega elementarnega očistil. To je ponovni prihod Kristusa v eteričnem. Rudolf Steiner je najavil to povsem jasno, od sredine 20. stoletja naprej in to dejstvo bo za dolgo časa za ljudi tudi zaznavno.
V tem tem trenutku, ko mi za fizični svet umremo, pridemo najprej v elementarno eterični svet kot duše. In rada bi rekla, mnogi ljudje imajo pri svoji smrti, v svojem umiranju kot prvo doživetje srečanje s Kristusom. Mnogi ljudje pa niso umrli kljub temu, da so to doživetje imeli. In ti ljudje nam danes o tem pripovedujejo. Eden od duhovnikov krščanske skupnosti, to je antropozofske usmeritve, je napisal knjigo, ker je zbiral take posmrtne izkušnje in jih objavil. Pa drugi avtorji so objavili take knjige. Ti ljudje pripovedujejo iz svojih izkušenj po smrti, zelo pogosto o pojavu svetlobe. Poročajo o tem, da jih ta svetloba neizmerno potolaži. Ne govorijo vsi o tem, da bi bil to Kristus, ki se je pokazal v svetlobi. Mogoče tudi sploh nimajo nobene predstave o Kristusu. Ampak, da gre za svetlobo, za pojav svetlobe kot tolažba, da doživijo to kot tolažbo, to povedo vsi. Skoraj vsi, bom rekla. Od tistih, ki so potem resnično umrli seveda nimamo poročil. Mogoče se pa lahko naučimo vedeti te stvari.
In potem je v tem zelo močno prisoten en odnos Mihaela do Kristusa, toda pogumna bom, da vprašam vas, ali morda eden za drugim lahko povemo, kaj razumem jaz, vsak od vas o tem kdo je Kristus. Kako si jaz Kristusa predstavljam, vsak od nas? V čem vidim jaz njegov pomen za ljudi in za Zemljo? V času obrata časov se je on utelesil v fizičnem. V našem času se uteleša v eteričnem. Toda od svojega fizičnega življenja na Zemlji nikoli Zemlje ni zapustil. Njegove noge na Zemlji počivajo. Kljub temu je vprašanje za vsakega od nas, kaj jaz z njim povezujem. Ali lahko kakorkoli strnem za druge v besede, v čem vidim pomen Kristusa. In spet gremo od enega do drugega, kdor pa misli, da noče nič povedati, naj da besedo naprej.
Sluš.: Zelo težko za mene. Lahko rečem le kako ga čutim, da on pomeni za mene skozi in skozi ljubezen, ki mi od njega priteka, samo dobro, mir, svobodo. Da on pomaga, da se v človeku izrazijo dobre stvari. In da ga običajno najdem takrat, ko mi ne gre dobro. Ko mi ni dobro.
Sluš.: Jaz ga srečujem z mojimi čutili v povezavi z naravo. Sploh ne morem govoriti, (jokajoč) jaz ga čutim kako močno dela, kako se bori, ko vidi kako grdo mi delamo z Zemljo. Jaz živim blizu Šmarne gore in jo večkrat na teden obiščem in tam pridem v povezavo s temi elementarnimi bitji, ki mi potem nekako pripovedujejo kaj se dogaja. In pred kratkim, ko sem meditirala, sem videla rumeno kroglo s čisto svetlobo v obliki križa in od takrat še bolj mislim, kako naša Zemlja trpi. Ne morem več govoriti.
Sluš.: Jaz se bojim, da ne bi mogla ubesediti tega, kar čutim.
Sluš.: Ne vem, če sem prav razumela v primeru, ki ga bom povedala. Jaz pa nekako, se mi zdi, Kristusa začutim v sebi in v svojem srcu, ko delam nekaj brezpogojno. Da ne mislim na neko korist ali na pogoje. Ampak na ljudi, s katerimi imam nekaj za opraviti.
Sluš.: Verjamem, da ga čutim v vsem, ampak pogosto dvomim. Prebral sem stavek od Clauda Pascala, ki je rekel, ne vem, če te sploh poznam, ne vem kaj naj bi s teboj počel in ali te sploh lahko najdem. Kot odgovor je slišal, ne bi me sploh iskal, če me ne bi že našel. To je meni pomagalo, da stvar razumem. To je to.
Sluš.: Ko sem vstopil v društvo Ajda, sem začutil, da Zemlja diha z nami. In velikokrat sem hodil na najeto zemljo, da nisem takrat nič delal, ampak sem se povezoval bos z Zemljo, ki mi daje hrano, ravno tako kot sedaj, kot v položaju meditacije, tudi sedaj tako čutim, mravljince v mojih nogah. In da sem odšel popolnoma izpolnjen v povezavi s to Zemljo, sem bil tako močno povezan, da tudi zaspati nisem mogel nekaj ur. Čisto v mislih z Zemljo, z okolico, s seboj. In ko sem naslednjič spet prišel na to zemljo, je bila zemlja bolj očiščena, jaz sem bil bolj očiščen. In sem z veliko večjim veseljem začel delati.
Sluš.: Večkrat sem postavila vprašanje in sem dobila odgovor. To je vse.
Sluš.:Jaz bi pa rad čimbolj razumel njegova sporočila človeštvu ob prelomnici časov iz stare zaveze v nov svet v smeri Kristusovih sporočil, ki jih je govoril v prilikah, v katerih prinaša ljudem sporočilo v smeri ljubezni, sprejemanja, enakosti. Žal katolištvo ne upošteva teh smernic v celoti, kot so jih objavljali prakristjani, peta zapoved ne ubijaj se nanaša tudi na živali, Brigitte je danes tudi omenila kar storiš kateremu koli izmed nas, to narediš tudi meni, to se nanaša tudi na živali. Pred leti sem šel na potovanje po Mojzesovi poti, zato sem prepotoval tudi deželo, kjer je Kristus deloval. Rad bi čimbolj razumel, zato sem prebiral tudi zapiske iz mrtvega morja, Tomažev evangelij, ki ni zajet v svetem pismu, žal. Božje kraljestvo je v nas. To pomeni sporočilo, da ni odtujenosti od Boga, to bi bilo v osnovi vse.
Sluš.: Jaz tudi verjamem, da ljudje v sebi nosimo Boga in da z njim lahko komuniciramo, nas vodi, v tem je pomen in po lastni izkušnji sem sedaj pred težavami. Dva dni prej me je v sanjah opozorilo, da sem skrenila s poti. V sanjah so se mi pojavile težave in potem so se res pojavile. Sedaj moram to predelati in vse bo v redu.
Sluš.: Jaz bi se pa vrnil na tisto osnovno vprašanje. S Kristusom sem imel eno interesantno izkušnjo. Leta 1972 so me operirali na srcu, to je bilo v Ljubljani. To je bila ena zelo težka operacija. In v tistem času te operacije sem jaz potoval skozi temen tunel proti svetlobi na koncu katerega je stala ena oseba. Težko sedaj rečem ali je bil to Kristus ali ne, bila je oseba, ki jo iz slik poznamo po tej figuri. Torej bil je proti soncu potemnjen. No in ta oseba me ni sprejela, ampak me je napotila nazaj. In zato sem jaz danes tu. In najin odnos se pa kaže v tem, da ga nikoli po nepotrebnem ne kličem. Ampak me vedno opozori, kadar so neke pomembne stvari pred mano. Lansko leto me je večkrat opozorilo, da je z mojim zdravjem nekaj narobe, takrat ko sem temu prisluhnil, se je stvar rešila tako, da sem dobil še srčni spodbujevalnik. Zaradi tega, ker vem, da se je to nekje blizu in ob pravem času obrnilo, se počutim izredno svobodnega in delam tiste stvari, za katere vem, da so zelo potrebne in se pri tem ne obremenjujem ali gredo prav ali ne, ker prej ali slej bom dobil tudi odgovor. To je vse.
Sluš.: Jaz sem Kristusa doživljala leta nazaj daleč od mene stran. Na katere sem se obračala po pomoč, za vodstvo, danes pa ga čutim bolj v sebi, v tem, da se prizadevam za dobro drugih zato, da delujem neobremenjeno, pošteno, v prizadevanju, da ne bi obsojala. Predvsem zadnje čase pa čutim, da se moram nanj obrniti in ga bolj čutiti tudi za sebe.
Sluš.:Jaz bi to povedal, vedno, ko sem ga prosil za pomoč, ne spomnim se, da bi mi kdaj odrekel. Čeprav to ni bilo takoj, sem na prvi pogled mogoče zaznal, da to ni bilo mogoče, ampak pozneje pa sem ugotovil, da je dejansko pomagal.
Sluš.: V bistvu sem hvaležen, da sem lahko poslušal to, kar ste povedali. Tudi jaz občutim to ranjenost Zemlje in družbe. Mislim, da Kristus daje ljubezen, razumevanje za vsako bitje in usmiljenje za vse.
Sluš.: Jaz bom pa tako rekla, jaz prosim za varstvo, oziroma, če lahko druge izraze uporabljam in bom rekla, dobim navodila, oziroma pomoč, po kateri se ravnam in to mi pomaga, da grem po tisti srednji poti, se pravi dobro, naj si bo za človeka, živali, naravo in to me osvobaja in omogoča živeti tako, da sem srečna. To me osrečuje. V glavnem to, ta srednjo pot. V kolikor ne morem nekomu pomagati oz. na določene stvari ne moreš nič narediti. To sama sebe poskušam rešiti tako, da se ne obremenjujem s tem.
Sluš.: Jaz sem pa hvaležna, da je on našel mene.
Sluš.: Jaz pa Kristusa dojemam kot eno energijo. Vsak večer zaključim dan z zahvalo, da me vodi in zjutraj začnem dan s prošnjo, da me vodi po pravi poti. Dostikrat pa ga pokličem na pomoč kot angela varuha.
Sluš.: Ne bi mogla reči, da me direktno opomni, ampak, da je to en posrednik z mojo mamo.
Sluš.: Pravzaprav ne znam povedati, ne morem reči, da ga čutim, lahko rečem, da verjamem, ampak tudi bolj skozi angele varuhe ali skozi duše mojih dragih pokojnih, ampak verjamem, da je skozi to Kristus, ki me dela mirno, odžene vse strahove, ko zmorem tudi stvari, ko sama sebi ne bi verjela, da jih zmorem. Ne čutim direktne povezave, ampak skozi vse to verjamem, da stvarstvo deluje in pomaga.
Sluš.: Vzgojena sem bila v katoliškem duhu, verouk in od takrat imam strah in spoštovanje in sedaj ko je bilo to vprašanje, ga imam še sedaj, drugače zdaj ko razmišljam, gledam da rabim posrednike in to so angeli in Marija.
Sluš.: Jaz sem pa Kristusa zamenjala z Marijo kot otrok, ker sem mamo izgubila, ko sem bila stara štiri leta. In sem se vedno zatekala, čez dve leti je še oče umrl, vedno k Mariji. In v življenju, ko so bile te situacije zelo odločilne glede zdravja, sem lahko šele skozi Marijo spoznala Kristusa. In sem nehala prosjačiti in sem se začela zahvaljevati. In ko sem se zahvaljevala, lažje mi je šlo potem v življenju. In danes se to samo stopnjuje. Da se lahko zahvalim tudi za bolečino, za vse izgube, ki se srca tiče.
Sluš.: Jaz pa v bistvu Kristusa oziroma Boga, Kristus je kot njegova podoba, doživljam kot enega zelo dobrega starša, ki me vedno vodi, vzpodbuja, nikoli ne sodi in imam predstavo, da me gleda od zgoraj kot starš gleda na otroka. In kot vsak otrok, ki jemlje vzgled pri starših, skušam jaz potem, tukaj jaz čutim, da me on uči, nekako vgraditi v moje pojmovanje. V bistvu ga po eni strani doživljam, kot da ko jaz naredim kaj, da me potolaži, oziroma samo pokima, če je kaj v redu, po drugi strani se mi pa zdi, da tako naj bi jaz delovala z ljudmi, skratka, s skrajnim potrpljenjem.
Sluš.: Rekla bom tako kot čutim. Prepričana sem, da imam v sebi eno bitje, ki me varuje, ki mi pomaga, me nekako pripelje do rešitev problemov, hkrati mi je tudi kot en zvonček, ki me opozori, kaj ni v redu. Ampak moram reči, da jaz v tej svoji predstavi, ki jo imam, ne vem ali je to Jezus Kristus ali je moj angel varuh. Vem pa, da obstaja.
Sluš.: Jaz bi pa takole rekla, mislim, da nisem dorasla, da bi govorila o Kristusu. Zamenjam ga pa, poistovetim ga pa z Jezusom. Torej bitje v človeku, ki je imelo toliko ljubezni v sebi, Marija in Jezus in smisel te družine in ta ljubezen, ker za mene je Bog ljubezen in še vedno se mi poraja vprašanje, kako zmore človek človeku narediti takšno zlo. So to vojne, taborišča. Zelo bi si želela, da bi to enkrat nehal človek človeku, živali, naravi to delati. Imam občutek tudi, enkrat sem prebrala, da Zemlja kriči od muk. To je eno večno vprašanje, da bi človek človeku bil človek, tudi živali.
Sluš.: Če govorimo o Kristusu, jaz razumem, da je Kristus desna roka Boga in je odgovoren tudi za življenje na Zemlji in je čista ljubezen in je prisoten v vsakemu od nas in za nas in nam dopušča svobodno voljo odločanja, po kateri poti gremo. Ker ve, da vsaka pot pelje do neke izkušnje, katere kot človeška rasa potrebujemo na tej Zemlji in mirno čaka, kaj se bo z nami zgodilo. Pošilja sporočila in nam pusti svobodno voljo ali ga bomo upoštevali ali ne. Tako se lahko pokažejo tudi sporočila preoblečenega Kristusa. In Lucifer in Ariman tudi to izkoriščata, kar pa moramo ozavestiti in spoznati katero sporočilo je pravo in katero ni. Imel sem približno isto zgodbo kot gospod, ki je bil operiran na srcu in to pred 26. leti in dobil sem sporočilo, da še nisem za tja gor, ampak je potrebno na Zemlji še nekaj opraviti. In sem tukaj in na poti do svetlobe.
Sluš.: Jaz ga pa začutim takrat, ko se mi pojavljajo problemi. Do sedaj se je vse rešilo, zaenkrat. In mislim, da sem imel pri tem pomoč. Drugače kaj dosti ne premišljujem o tem.
Sluš.: Po tem, ko te stvari razglabljamo in ko gledam svojo sliko življenja nazaj, sem v kasnejših letih se pri sebi spraševala, zakaj, ko sem bila okoli dvajsetih let, da sem imela v sebi toliko ene, vse v naravi me je tako navduševalo, z radostjo, največ v naravi. Potem pa kot je bilo eno obdobje v življenju, ko sem z mojim egoizmom se mi zdi, kot da bi me zapustilo to, ta svetloba. Res moram biti hvaležna, da sem se našla na en način. In sedaj, ko grem v dan, nekako rečem, ljubi Bog pomagaj nam, da bomo nosili v glavi danes pravo misel, v srcu pa dobroto in da bomo hodili po božjih poteh.
Sluš.: Jaz sem že zelo mlada imela izkušnje, da me je vedno nekaj opozarjalo in da sem imela strašansko moč v sebi, zadovoljstva, sprejemanja, ljubezni. Pri enaindvajsetih letih sem imela izkušnjo kot gospod Aleš. Bila sem samohranilka in ko sem šla po tisti beli cevi skozi svetlobo, sem spoznala, imela sem v mislih, da nečesa nisem na tej Zemlji končala. Nazaj sem prišla s tako težavo. In sem vedela zakaj, ker sem imela sina, ki je bil šele pet let star in bila sva sama. Kar nekaj časa je moje življenje potekalo drugače, bolj napeto, bolj nekako z veliko opravkov, razmišljanjem, občutek sem imela, da lahko vse urejam sama. A tu pa tam sem vedno bolj dobivala spoznanje, da me nekdo vodi, varuje. Ko je prišlo do neke velike situacije, na primer prometna nesreča, sem bila opozorjena in takrat sem res prosila. Takih izkušenj na nek način je bilo veliko, ko sem res iz srca prosila za pomoč, rešitev, se je to tudi zgodilo. Včasih je bilo tako nepričakovano, da ni bilo časa premišljevati, ampak sem se kar v duhu vprašala, kako pa sedaj. Šlo je za sekunde oz. tisto svetlobo, ki se prikaže v trenutku. In mi je bilo vse jasno zakaj gre in kako naj to naredim. In ta občutek nosim tukaj v prsih in mi je bilo takoj jasno, da je to edina rešitev. Niti trenutka, sekunde ni bilo, da bi jaz kaj razmišljala ali je to prav ali ni in imam občutek, ker si želim, da bi lahko z njim govorila, ne samo preko tega, ampak v vsaki priliki, da se to dogaja.
Sluš.: Tudi jaz imam izkušnjo. Glede na to, da je tu na steni dosti tehtnic, pred leti sem imel težek motor. Enkrat sem imel trčenje z avtomobilom. Takrat, ko sem letel čez avto, sem dobil preglednico svojega življenja, nekako odvilo se je moje življenje. V zavedanju kaj sem pozitivnega ali kaj negativnega delal, to je v zvezi s temi tehtnicami.
Sluš.: Zaupaj, upaj, verjemi božji moči. Jaz vem, da moram biti trdno na tleh, da delam dobro in okrog mene ste samo krasni ljudje.
Brigitte: Ja, hvala lepa. Sama sem bila polna negotovosti ali to vprašanje lahko zastavljam vam. Verjamem pa, da če človek sam za sebe enkrat razmišlja o tem, kako pa ta zgodba za mene je. Potem lahko s čisto drugačnimi ušesi poslušamo kaj mi kdo drug pravi. Pravzaprav ne morem niti poslušati niti sprejeti, česar kot sam ne nosim že kot vprašanje v sebi.
Meta: Torej jaz sem ateistično vzgojen otrok in ko sem prišla v Nemčijo in sem tam že nekaj let živela, sem se spraševala, kako je možno, da ta tako napreden narod veruje. In sem potem začela poslušati in stiske, v katere sem prihajala, so me naredile odprte za ta svet. Potem sem nekaj časa iskala v raznih izročilih in v raznih cerkvah in na koncu našla to antropozofijo in ves ta nauk. Dolgo časa sem si očitala, da jaz nisem v stanju iz srca tako doživljati povezave s tem duhovnim svetom. Kje pa je zdaj Kristus in kaj ima pri tem opraviti Marija, mi je bilo dolgo pravzaprav odprto vprašanje, dokler stiske niso bile hude. In potem vem, da sem bila enkrat v hudih težavah in sem se vprašala, Kristus kje si? In čutila sem čisto jasno, da se je tukaj v srcu oglasil, tukaj sem. Sem pa hkrati čutila njegovo neskončno žalost. In jaz sem reagirala tako spontano kot neke vrste mama do otroka, ki se z žalostjo oglaša in sem odgovorila, ne bodi žalosten, jaz sem vendar tukaj. In sem čutila naenkrat neizmerno radost, ki se mi je potem kot ena vizija prikazala. Na vijoličastem ozadju ena zlata, ne krogla, ampak zlat medaljon z raznimi niansami in v tem je bila Marija z Jezusom. Od takrat sem vedela, da nosim Kristusa v sebi. Z biodinamiko sem se zelo močno povezala in sem zelo močno čutila to trpljenje Zemlje in nosila v zavesti, da je Kristus eno z Zemljo in da tudi on neznansko trpi. In zaradi tega se mi je zdelo in v teh naših vajah sem vedno znova doživljala, ko sem prisluhnila Zemlji, to neznansko Jezusovo trpljenje in večkrat sem dobila vizije, tudi v Jeruzalemu, da je Jezus tako dotolčen, tako na koncu svojih moči, da nisem upala za nobene moje težave njega kaj prositi. In potem sedaj v zadnjem času sem jaz res grozne stvari prestajala. In enkrat, ko se mi je zdelo da absolutno nič več ne morem, sem ga prosila za pomoč in sem takoj dobila od njega nazaj eno neznansko veselje, da se na njega obračam in da lahko kot mati, ki je na koncu svojih moči, Kristus kljub temu, da je na koncu svojih moči, tudi meni še del trpljenja vzame. In od takrat vem, da je on tukaj, da mi je v pomoč. In ko sem našla pomočnike v teh težavah, tudi Tomaž je eden od njih, ki so me iz tega izvlekli, da mi ta seminar sploh lahko imamo. Sedaj si ti na vrsti. Ali bo ona kaj povedala ali nič?
Brigitte: Kristus je v tej sferi božje trinitete. On izhaja iz te sfere. On je beseda svetov. In stvarniške hierarhije besede svetov in pri tem kaže na prvo in na drugo hierarhijo, predvsem. V bistvu so to bitja, ki jih štejemo k drugi hierarhiji, so kirioteti, dinami in eksuziji. In Kristus ima čisto posebno možnost, da na celoten razvoj sveta preko teh hierarhij deluje. Preko bitij druge hierarhije angelov. Oče se je žrtvoval v temelj svetov. Stvarniška beseda svetov deluje preko bitij druge hierarhije. In od njega prihaja impulz, da obstajajo bitja upora iz skupine dinami bitij. Zato, da se razvoj lahko dogaja. Da bo ta razvoj bolj bogat, bolj pester. In da pridejo do izraza in do delovanja novi elementi iz božjega naročja. In to, da iz skupine angelskih bitij dinami vedno nastanejo duhovna bitja upora in ta upor je potem najprej potekal preko angelov tretje hierarhije in na najmlajšo, najbolj spodnjo hierarhijo, ki je človek. Tako rekoč od začetka je v zavesti Kristusa je živelo to, da človek v toku svojega razvoja tem močnim silam, ki so sile dinami skupine, ne more biti dorasel, da bi sam vodil svoj razvoj v pozitivni smeri. In tako je bilo od vsega začetka.
Za Kristusa je bil cilj, da ko bo človek v svojem razvoju tako daleč, da je lahko obdarjen s svojim jazom, da mora Kristus odtlej naprej človeku stati ob strani. Da mora človek odtlej naprej biti v situaciji, da lahko računa s Kristusovo pomočjo. To je Kristus pripravil v dolgih časih priprave. In ko se je razvoj na Zemlji začel, se je tako zelo povezal z drugo hierarhijo angelskih bitij, da mesto njegovega delovanja ni bila več neka oddaljenost, temveč je stanoval skupaj z duhovnimi hierarhijami na duhovnem Soncu. Živel je do časa svoje inkarnacije na Zemlji skupaj z drugo hierarhijo eksuziji, dinami in kirioteti, duhovno gledano, na Soncu. Pri čemer fizično Sonce, ki pošilja na Zemljo svojo svetlobo, predstavlja kot najbolj zunanjo obleko tega duhovnega bivališča. In kljub temu so stari narodi v predkrščanskih časih doživljali in so lahko doživljali v sončni svetlobi to bitje Kristusa. Nekaj kot tisto bitje, ki vključuje v sebi celo drugo hierarhično skupino angelskih bitij.
In to se skriva za perzijskim imenom, ki ga je dal Zaratustra in sicer Ahura Mazdao. To je v Kristusu vzvišena druga hierarhija angelskih bitij. Nasproti Ahura Mazdao stoji Ariman. To pa ni samo današnji Ariman, temveč je to ves svet upora. In tako je tudi eden od glavnih motivov staro perzijske kulture v tistem starem času Zaratustre: vi, ljudje na Zemlji se morate povezati s silami Zemlje, s silami teme, soočati se z njimi po nalogu svetlobe. Po nalogu svetlobe se morate soočati s silami teme na Zemlji. Danes bi lahko rekli z drugimi besedami, soočati se morate s temi silami v Kristusovem imenu. In tako so stari Perzijci iz takega razumevanja razvili obdelovanje zemlje. Obdelovanje Zemlje je predkrščanski krščanski impulz. In zaradi tega se me je zelo dotaknilo, ko sem bila prvič v Rusiji in sem slišala, da se kmetom reče kristjani. Kristusovi delavci. In Stalin se je namenil uničiti vse kristjane.
Ko je Kristus naredil naslednji korak, se je iz duhovnega Sonca in od bitij druge hierarhije ločil in se je v svojem življenju na Zemlji z Zemljo povezal. In Rudolf Steiner opisuje na Mihaelovem primeru, ki je takrat, v času starega Sonca še zelo močno deloval, kako boleče slovo je bilo to za ta bitja. Ta bitja so se morala šele naučiti, da to dejstvo sprejmejo. Kristus se z Zemljo ni povezal samo s tem, da je kot učitelj, ki je hodil po Zemlji učil in da je ljudi duševno in moralno malo stresel in jim pokazal nove poti, temveč je bilo pomembno njegovo boleče umiranje. Te vrste bolečine lahko doživimo samo na Zemlji. In Kristus je hotel in moral iti skozi to. Hotel je doživeti skrajne bolečine, ker je hotel postati popoln brat človeka. Ničesar naj ne bi bilo, kar ljudje na Zemlji lahko doživijo, česar on v svojem življenju ne bi doživel. Zasmehovanje, biti slavljen, čaščen, biti dvignjen pri svojem prihodu v Jeruzalem, biti pretepen in biti križan. In potem je, po svoji smrti, resnično položen v grob Zemlje in njegovo snovno telo se je popolnoma razkrojilo in spojilo z Zemljo. Ko na velikonočno nedeljo pridejo žene in apostoli, je njihovo prvo zaznavanje to, da je grob prazen. In to, kar potem lahko zaznajo v drugem koraku, to potem ni snovno telo.
V evangelijih se opisuje, da je naenkrat on spet tu, da spet naenkrat odide, izgine, vrata so zaprta. Oni gredo v neko smer in naenkrat je med njimi, sploh niso videli da prihaja. In skoraj pri vsakem srečanju se opisuje, kako z njimi je, obeduje, naše fizično telo potrebuje hrano. To je potem fizično telo vstalega. Toda, ni iz materije. Kako težko. Naše fizično telo je tudi duhovno telo. To pomeni, da je to bodočnost, da lahko predstavlja tako odvisnost, povezavo, da resnično brez de facto snovi lahko je telo, ki je vidno, ki se lahko giblje v fizičnem svetu. Kristus gre, hodi, se usede k mizi s svojimi apostoli, Kristus je, Kristus dvigne Tomaža. Fizične moči človeškega telesa, ki pa niso iz snovi, je ponovno obudil. Mislim, da je to najtežja stvar, ki si jo mi današnji ljudje lahko predstavljamo. Toda Kristus se je s svojim snovnim telesom, v katerem je tri leta deloval, povsem predal Zemlji. Potem pa je duhovno bitje Kristus, potem ko je bil položen v grob, tako globoko prodrlo v fizičnost, da je to, kot v izpoved vere slišimo, da je šel v pekel. Tako globoko je v fizičnost prodrl, da je prišel v Arimanovo kraljestvo. In potem je vstal od mrtvih. In z vnebohodom so ga sprejeli oblaki in beremo, da se je odpeljal, dvignil k očetu in sedi na očetovi desnici. Prej pa je rekel apostolom: z vami bom do konca časov. To ni samo prividna tolažba. On živi, on deluje od vnebohoda iz pratemeljev sveta v življenjskih silah Zemlje. In Rudolf Steiner poudarja, da se je tako povsem povezal z Zemljo, da je postal smisel razvoja Zemlje.
O tem lahko veliko razmišljamo, kaj je smisel razvoja Zemlje. In on je vedno pri nas. On živi v vsem živem narave. Zemlja je resnično njegovo telo. In Kristus trpi v vsem, v čemer trpi Zemlja. Veliko zveni v tem in k temu bi dodala še Pavlove besede. Pavel govori namreč besede: Kristus v meni. To je temeljna izkušnja, ki jo ima od takrat naprej lahko vsak človek za seboj. To je zaznavanje lastnega jaza pri človeku. In to je najtežja preizkušnja, ki jo vsak človek lahko naredi, zaznati svoj lastni jaz. To je popolnoma duhovna zaznava. Kristus pa je tudi rekel pri svojem slovesu, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem sredi med njimi. To pomeni, on živi v vseh odnosih med ljudmi. In to, kar sem enkrat že rekla, v vsakem sočloveku živi. In jaz bi rada rekla, jaz doživljam Kristusa najlažje v drugem človeku in to je za mene tudi usmeritev pri vsem mojem delovanju. Namreč vprašanje kaj to, kar počenjam jaz, pomeni drugim. In to je sedaj za medčloveško in za Zemljo principielno. Rekla sem od samega začetka, ko so določili diname , da postanejo bitja upora, naj bi obenem prišla kot posledica tega v svet svoboda. Toda po tem ovinku sile upora in potem deluje Lucifer tako, da človeka zapeljuje, odtlej ima svoboda človeka to neverjetno egoistično plat. In to je prineslo v svet tudi za naravo veliko zla. Vse uničenje narave, ki se je dogodilo s strani človeka, ima veliko opraviti z egoizmom v tej človekovi svobodi. In tako je zvenelo od vsega začetka, da ima Kristus v svojem življenju na Zemlji nalogo, da prinese ljubezen kot človeško notranjo sposobnost na Zemljo. In potem je to tista izravnava, ki jo prinaša Kristus nasproti luciferičnemu delovanju, da človek ne more iskati in živeti samo svobode, temveč temu lahko doda tudi ljubezen. O tem se bomo pa pogovarjali jutri. Kakšne so posledice tega. Na vsak način je to najprej nekaj, kar prinaša Kristus kot izravnavo.