Včeraj smo si poskušali ozavestiti kaj pomeni Kristus za človeka in za Zemljo. Njegova volja je bila, da se človek mora soočati s silami zla. Ker pa so to hude moči, s katerimi se človek potem mora soočati in boriti, je bil Kristus od začetka že odločen, da pri tem stoji ob človeku. Da se tako poveže s človeštvom in Zemljo, da lahko v tej borbi vsakemu posameznemu človeku pomaga. Njegova  pomoč je v bistvu v tem, da mi res lahko participiramo pri njegovi moči, da dobimo delež njegove moči. Tako, da nas on s svojo močjo lahko prežame. In videli bomo, v katero smer moramo potem iti. Raje bi rekla, v katero smer teče pozitivna pot. Tam je prav v današnjem času Mihael tista duhovna moč, ki nam kaže to pot, oziroma nam pomaga, da jo prepoznamo. Oba namreč, Kristus in Mihael, delujeta izključno v duhu svobode. Nikjer ni nobene prisile ali kakorkoli nečesa, kar bi moralo biti. Tako kot oba delujeta, se nam to pokaže vedno kot ena od možnosti. Mi ljudje pa imamo vedno možnost, da Kristusove moči ne sprejmemo, da Mihaelovim napotkom ne sledimo. V nasprotju s temi silami zla, ki imajo zelo močno to tendenco, da na nas delujejo kot moraš, s prisilo. In mi se moramo pravzaprav proti tema obema silama nenehno boriti, braniti. Medtem ko je tisto, kar nam resnično pomaga, da napredujemo, nekaj, o čemer moramo sami od sebe poseči, se temu posvetiti. To nas samo po sebi nikoli ne gnjavi ali postavlja v situacijo, kot da je to nujnost. Kristus je preprosto tu. Mihael pa sam ne pride k nam. Mi moramo narediti prvi korak, da pride.

Sedaj pa si poglejmo to sliko malo bolj točno. Torej na tabli je ta nedokončana skulptura, reprezentant človeštva. Mnogi od vas jo poznajo. Predvsem sliko ste gotovo že večkrat videli. Mogoče pa ste jo videli tudi v svoji ogromni velikosti v Goetheanumu. Kdo je to že videl v Goetheanumu? 15 m je verjetno visoka. Zelo visoka je. Posvetimo našo pozornost tej postavi v sredini sami. V sredini stoji med obema ekstremoma. Kako bi to postavo lahko opisali? Jaz bi morala reči, je v sredini. To, kar sem napovedala je pa že na pol razodeto kaj mislim. Ali lahko spoznamo na kakšen način stoji tu v sredini?

Odg.: Drži kot ravnotežje.

Brigitte: Ja, ampak kako?

Odg.: Z eno roko navzgor, z drugo navzdol. Nebo – Zemlja,  Lucifer in Ariman.

Brigitte: Ali lahko vidite noge?

Odg.: Ne.

Brigitte: Zaradi tega sem prej pravzaprav narobe rekla, ne stoji vmes, hodi. Mi lahko ure dolgo hodimo. Če pa človek stoji, težko drži ravnotežje. Kristus hodi naprej. To je ena stvar. Vidimo, ena noga je bolj naprej, druga je bolj nazaj. In njegovi roki, ena navzgor, druga navzdol. Razen tega, da je ena navzgor, druga navzdol, kakšno gesto prepoznamo?

Odg.: ’I’.

Brigitte: Ali je to res ’I’ ? Ne samo roke, ampak tudi dlani.

Odg.: Odprtost.

Meta: Figo, poglej, da ima prste skrčene.

Brigitte: Če bi jaz to takole z odprto dlanjo pokazala, katera gesta bi bila to? Pozdrav? Ali zaustaviti,  zavrniti, odbiti? Tako bi bilo zavrniti. Celo takole je. Ampak on ima dlani takole. Prsti so navznoter. Torej ta gesta ne govori, ti ostani spodaj, ti pa zgoraj. Temveč, vzamem te k sebi, potegnem te k sebi. Mogoče lahko tako razumemo. Jaz imam občutek, da je to izraz za to, da je to izraz za sodelovanje. Ti ostaneš sicer tam spodaj, ampak jaz te ne odbijam, ne zavračam, temveč jaz sem na poti in jemljem te na mojo pot z menoj. In prav tako ta zgornja moč v svetu. To ni ostani proč, proč od mene, temveč vzamem te s seboj na mojo pot naprej.

Sedaj pa je nekaj posebnega to, da Rudolf Steiner sam opisuje, kaj hoče izraziti s tem, ko je tu nekako oblikoval ti dve postavi. Zgoraj Luciferja, spodaj Arimana. Ta luciferična postava zgoraj, pravi Rudolf Steiner, se je vrgla navzdol, ta luciferična postava. Ni tako, da ju Kristus potegne navzdol, temveč se ta luciferična postava vrže navzdol. In on izraža, da je delovanje Kristusa na Luciferja takšno, da ne da bi Kristus izžareval to delovanje, temveč v tem, da Lucifer Kristusa zaznava. Za samega sebe pove, jaz pravzaprav ne sodim tja gor, temveč nižje. Ariman pa na podoben način gleda Kristusa in se pri tem sam nekako veže, se priklene, okuje v verige, ker razume, da mora vedno ostati tam spodaj. Moje delovanje, če jaz zapustim ta prostor, ne bo v duhu celote svetov. Zaradi tega, ker je Kristus prisoten, vesta ti dve sili sveta kam sodita. Lucifer pravzaprav v sredino in Ariman mora ostati spodaj. Ta sredina Kristusovega telesa pa je bistvo te slike. Ta sredina je oblikovana tako, da imamo občutek gibanja, nekaj takega lahko pokažejo gube na obleki. In rada bi rekla, tudi pri človeku je sredina tisti del človeka, v katerem Kristus lahko živi.

Pred tem sem že eno jutro rekla, da so ljudje današnjih dni pravzaprav to svojo sredino najbolj zanemarili. In to je pravzaprav ena od nalog, če hočemo dati prostor Kristusu v nas, okrog nas na Zemlji. Da si ozavestimo to svojo sredino, da jo skušamo vzgojiti, razviti, negovati. Saj veste sami, jaz lahko en vrt krasno zasnujem, oblikujem ga po čudovitih kriterijih, potem ga pa ne negujem. Čez nekaj časa je spet divjina. In tako ni dovolj da svojo sredino razvijemo, da razvijemo v neki polnosti vsa človeška čustva v svoji sredini, temveč moramo to sredino nenehno negovati. Da ne bo zaraščena, da se ne izgubi, da ne bo nastalo nekaj enostranskega, tako kot je  bogastvo človeštva v narodih tega sveta nekaj čudovitega. Tako menim, da mora biti tudi polnost čustvenega življenja človeka, ki jo moramo v sebi najprej odkriti in potem razvijati. In potem nenehno negovati v pravem smislu vodenja, oblikovanja. In takrat ima potem Kristus prostor. In iz tega negovanega vrta naše duševnosti lahko razvijamo ljubezen, ki prihaja od Kristusa.

Včeraj ob koncu sem rekla, da je Kristus izravnal to, kar je Lucifer naredil s tem, da je tisto svobodo, ki je prišla v človeštvo po Luciferju, malo postavil ob stran in je tako ta svoboda postala nekaj pozitivnega, resnična pridobitev in ne nekaj uničevalnega. Če je samo svoboda sama po sebi prisotna kot potreba človeške duše, potem je to takole, tole bom za primerjavo povedala. Če mislim na doživetja in razočaranja ljudi, ki so recimo živeli v komunizmu in so sedaj tega družbenega reda rešeni. Mogoče ste tudi vi nekaj takega doživeli, ampak verjamem, da ne tako ekstremno kot ljudje v Vzhodni Nemčiji in Rusiji. Neverjeten občutek svobode je za te ljudi, če jim je vse to sneto z ramen. In grenko razočaranje, ko enkrat vidijo kakšno grozljivko ta svoboda prinaša. Mnoge ljudi poznam, ki menijo, svoboda je najslabša stvar, ki jo ljudje lahko dobijo. Kako se ljubezen lahko poveže s svobodo? Ali lahko to karakteriziramo to?  Kako izgleda svoboda, če se poveže z ljubeznijo? Mogoče  lahko kdo od vas pove svoje mnenje?

Sluš.:Ali je svoboda, če je povezana z ljubeznijo res brezmejna?

Brigitte: S čim pa potem dobi svoje meje?

Sluš.: Drugi nam postavljajo potem meje. Meje nam postavljajo naše izkušnje iz tega, kako se drugi v tem počuti.

Brigitte: Zakaj potem to še vedno čutim kot svobodo?

Odg.: Ker je moja svobodna odločitev, da pustim drugega tudi živeti, da ga upoštevam.

Sluš.: Moj čustveni nivo mi pove, kako naj se obnašam v odnosu do drugega, ki mi nekaj prinaša, s katerim sem v dialogu.

Brigitte: Če sledim tem svojim čustvom, se kljub temu še počutim svobodnega?

Sluš.: Na vsak način, v meni vendar živi etika v odnosu do soljudi in do narave.

Brigitte: Te etike pa jaz ne bi hotela označiti kot predpis.

Sluš.: Ne, ne, ampak vadim pač. V vsakdanjem življenju, ravno zaradi Mihala jo lahko prepoznam in vadim v tej smeri, kar seveda ne uspe vedno.

Btigitte: Kako bi lahko opisali takšno držo v življenju?

Odg.: Tudi ljubezen človeka igra veliko vlogo. In sicer ljubezen do mene same in ljubezen do drugih.

SLuš.: Kako se ljubezen lahko poveže s svobodo je vprašanje? Za mene moramo najprej to definirati. Jaz mislim, da je pogoj interes za drugega. Ljubezen je en del. Jaz definiram ljubezen z interesom za druge. To pa ni res, to ni absolutno točno.

Brigitte: Ampak prvi korak.

Sluš.: In jaz definiram kako jaz lahko ljubezen povezujem s svobodo. Kdaj jaz te stvari resnično sam tudi vodim ali sem enostavno v nekem procesu, ki ga ne vodim. Ljubezen je vedno interes za drugega.

Meta: Interes je pogoj za to, da potem lahko nekaj dam. Je pa potrebno potem interes z dajanem preseči.

Sluš.: Ne stori tega drugemu, kar sam ne želiš, da ti kdo stori. Jaz to tako razumem.

Brigitte: Jaz bi hotela ta interes malo poglobiti. Jaz imam v začetku interes za nekoga drugega. In imam notranji impulz, da mu tisto tudi dam. In začetni interes mi pravi, lahko, da bi on to potreboval. Jaz pa interesa za drugega ne poglabljam naprej in mu vse dam, kar imam viška. Mi imenujemo to nasilno ljubezen. Jaz sem to v Rusiji doživela. Če si gost v Rusiji, sami spijo v kuhinji, ti pa dobiš sam ta veliko sobo. To je grozno. Na mizo prinesejo vse, kar imajo in ko sem jaz pojedla, potem  udi sami malo pojejo. To je grozno. To je nasilna ljubezen. Torej interes mora biti tak, da v drugem pogledam, aha, bi on to potreboval. Ali je to dovolj ali je preveč? Interes je čudovit vodnik, da ljubezen lahko daje.

Meta: Jaz imam težave s tem interesom in sicer zaradi tega, ker je enkrat moj sin prišel z enega šolanja v Avstriji, potem je pa pripovedoval, kaj so jih tam učili. Pravi, ja veš mami, jas sedaj vsakega človeka blazno na hitro lahko ocenim. Nekaj vprašanj pa takoj vidim. Ali je ekološko zainteresiran, ali ga zanima samo profit in potem, ko vidim, ali je ekološko, imam tak vzorec in potem zastavljam vprašanja, ne pa za interesirano reč. Če je samo za profit, potem so tole ta vprašanja in potem ga imam. In točno po tistem vzorcu, ki smo ga dobili, kako ga je potrebno zavrteti, da mu bom nekaj prodal. Tako jih učijo danes. Ampak to je interes v egoistične namene, ali ne? Če pa ti interes razvijaš v tem duhu, da mora tvoj vzgib biti pravzaprav ljubezen, želja, ne najprej interes, ampak najprej ljubezen, ki potem preko tega, da zaznaš koliko in kaj.

Sluš.: To, kar si ti rekla, da jih sedaj učijo. To se mene pred štiridesetimi leti v kozmetični šoli

učili, v oddelku ekonomija. To ni nič novega.

Meta: Nočem reči, da je to nekaj novega. Ampak ta interes je lahko tak ali tak. Ali ne ?

Sluš.: …Interes ali zanimanje. Interes ima nekaj negativnega.

Meta: Odprtost za drugega človeka, ali ne? In ne samo odprtost, da sprejmeš, ampak odprtost, da narediš korak proti njemu, da ga začutiš.

Brigitte: Ja. Interes je latinska beseda. In nemško direktno prevedeno bi pomenilo ’biti vmes’. Torej ne iz sebe, jaz, ki sem zainteresiran grem iz sebe in poskušam drugega nenehno zaznavati. Ne prodreti vanj. To, kar je Meta pripovedovala o svojem sinu, to je nek statičen interes. Zaznam ga in zdaj pride to. Tam je potem cilj, kako lahko v drugega prodrem. Drugače mora biti. Zaznam in mu nekaj prinašam in poskušam zaznati ali s tem lahko kaj počnem ali je to nekaj za njega ali ni, ali on to lahko potrebuje ali potrebuje nekaj malo drugačnega in tako se lahko resnično približava. Interes ne sme biti nikoli statične narave, temveč v gibanju , v napredovanju, v hoji naprej. Tudi če delam z živalmi ali z rastlinami, jaz opazujem. Rastline rastejo najbolje pod temi in temi pogoji. Torej bom poskrbela, da so ti pogoji izpolnjeni. In potem rečem, zdaj bodo pa optimalno rasle. Ne, ne. Jaz bom poskrbela za pogoje, ampak bom opazovala naprej. Kako rastejo? Ali lahko vidim ali potrebujejo še kaj drugega? Je tega mogoče preveč? Noben trenutek moj interes ne sme biti odsoten. To potem ni negativni interes in to nima nič opraviti z radovednostjo. Radovednost pomeni, jaz hočem vedeti, kako to je. Interes pa pomeni, kaj ti potrebuješ, ti drugi človek. Kaj potrebuješ, da bi ti bilo bolje, da ti gre dobro? To je tako nekaj tipičnega pri vzgoji otrok. Če imaš neko shemo, kaj je pozitivno pri vzgoji otrok, in potem opazujem neko dogajanje in posežem nazaj po shemi, aha, tole moram narediti. In sedaj to poveznem na mojega otroka, v bistvu pa sploh ne zaznavam, kako se otrok pri tem počuti. Z ljubeznijo to nima nič opraviti. Element svobode tiči v tem, po mojem mnenju, v tem, da nenehno zaznavam in prepoznavam. Sedaj to, sedaj to.

Sluš.: Eno vprašanje. Ali to pomeni negovati svojo sredino? Primer z vrtom sem razumela. Primer z mojo notranjostjo pa mi še ni jasen. Ali to pomeni nega svoje sredine?

Brigitte: Ne bom pozabila, pozneje bom skušala to obravnavati. Ima opraviti s tem, ampak to še ni dovolj. Katera kvaliteta duše je potrebna za to nenehno zaznavanje, za to nenehno sposobnost, da drugega iz njegove notranjosti začutim in da so moja dela v tem utemeljena? Ljubezen ni samo čustvo, temveč so dela, ki sledijo temu. Katera kvaliteta duševnosti je za to potrebna?

Sluš.: Svoboda, sočutje, soodgovornost, brezpogojnost, volja.

Brigitte: Vse je prav. Jaz bom to stopnjevala. Ni dovolj, da rečem, enkrat sem zaznal. In zelo svobodi nasprotuje, če bi rekel, rastlina, žival, človek mora tak in tak postati. Ne zadošča to, kar sem svoje čase zaznal, pa tudi moja predstava o bodočnosti ne zadošča. Tisto, kar sam sebi kot ideal predstavljam, temveč tisto, kar leži vmes, med preteklostjo in bodočnostjo. Kaj je že vmes? Tega ne smemo pozabiti. Med preteklostjo in bodočnostjo leži kaj? Sedanjost. Kaj pomeni biti povezan s sedanjostjo?

Sluš.: Zavedati se, življenje, budnost.

Brigitte: Ja, budnost je nekaj sedanjega, jaz sem sedaj buden. To je že skoraj tisto, kar jaz menim. Zavedanje sedanjosti. Zavest sedanjosti. Jaz mislim duhovna prisotnost v tem trenutku, prisotnost duha. V nemščini ne rečemo, da si s kvalitetami svoje duše v tem trenutku prisoten. Temveč z budnim duhom v tem trenutku. Torej z najvišjim, kar v nas živi, s svojim duhom. Moram biti prisoten v tem interesu. In potem lahko zaznam, kaj je ta trenutek potreba drugega. Ne včeraj, ne jutri. To je najbolj grozno, kar drugemu lahko storim. Čisto vseeno komu, človeku ali naravi. Da že zdaj hočem izsiliti neko bodočnost. Seveda, seveda, s tistim, kar v sedanjosti nekdo potrebuje naj bi omogočil, da je pot v bodočnost lažja. Toda, če delam iz ljubezni, potem tisti drugi potrebuje tisto, kar mu sedaj dobro dene. In moj mož je oblikoval en čuden izgovor, najslabše, kar od drugega hočem je, če mu rečem, hočem najboljše, kar zmoreš. Najboljše leži še v bodočnosti. Jaz potrebujem to, kar je sedaj dobrega. Zato je potrebna prisotnost duha. Biti buden za sedaj. In tisto drugo, kar še nujno potrebujem, ste že omenjali. Zavedati se moram trenutka, jasno. Prisotna mora biti pripravljenost za drugega. In to mora biti še bolj široko.

Torej,opisala bom primer, ki mi je ravno padel na misel. Vidim mamo z majhnimi otroci. Pravzaprav je že čisto na koncu svojih moči. Skušam se vživeti vanjo, kaj bi ta mlada mamica ta trenutek potrebovala. In mislim, kako krasno bi bilo, da ne bi imela nobenih obveznosti več, da bi si res lahko vzela čas za sebe. In potem si predstavljam, kako krasno bi bilo, da bi bila ta mlada mamica dva tedna na morju. In potem ji jaz to tudi organiziram. In pravim, pojdi tja in spočij se, brez tvojih otrok. Kaj pa ona? Kako naj se ona spočije, če so otroci sami doma? Torej tudi odgovornost je potrebna. In sicer v celotnem dogajanju. Odgovornost v odnosu do vsega dogajanja. Za mamo ni niti počitek niti veselje; če vse ostalo zanemari. To je sedaj samo primer in to pomeni, iz ljubezni narediti nekaj za drugega pomeni tudi, da upoštevam tudi celoto, v meri kot jo le lahko razumem.

Drug primer. Iz živinoreje. Pred dvajsetimi leti sem začela s kokošmi. Takrat sem dobila kokljo s šestimi piščanci.  In ti piščanci so se razvili v tri putke in tri petelinčke. Kako sem se veselila, ko so odraščali. Potem sem pa v toku tednov ugotovila, da so se petelini začeli boriti in še nekaj tednov pozneje so začeli gnjaviti svojo mater in sestre. In na koncu so tiste putke, ki so bile bolj slabotne, tekale okrog čisto brez perja. In jaz nisem našla nikogar, ki bi hotel imeti dva petelinčka. Prosila sem mojega moža, da dva petelinčka zakolje. Sama sem pa šla na pot, ker sama nisem mogla biti prisotna. Sram me je bilo. Od takrat je minilo 22 let. In vsako leto se rojevajo  piščanci in jaz sem se naučila sama, da petelinčke zakoljem. In tudi stare kokoši, ki jih potem zaklane poje naš pes. Gledano celoto, kokoške pri nas ne morejo živeti divje v gozdu. Tam bi jih lisica ali jazbec požrl. Skratka roparice bi jih požrle. Torej en petelin je dovolj za 20 kokošk. Če je pa več petelinov, pride do boja med petelini in ženske živali pač trpijo. In iz ljubezni do mojih kokošk sem se naučila tudi zaklati. In sem se naučila videti, kako čudovit je notranji organizem ene take živali. Kako krasno ležijo notranje prepone in moj mož je bil za mene krasen učitelj, da prepoznam to lepoto. In verjamem, da moje kokoške čutijo to mojo ljubezen do njih.

Hotela sem to navesti kot primer. Kako ljubezen mora zajemati tudi odgovornost. In odgovornost je vedno nekaj, kar se nanaša na vso celoto. Seveda ne smem misliti, da lahko zajamem celoto sveta, temveč si vzamem to svobodo, da pač zajamem to, kar v zvezi s tem kot celoto vidim. In če se dotaknem nečesa, kar menim, da je negativno, potem moram tudi sprejeti kot mojo obvezo nalogo s pripravljenostjo, da to drugič nekako izravnam. Sicer mi sploh ne bi mogli delovati. Če bi imeli občutek, da res vso celoto zajamemo naenkrat, potem sploh ne moremo delovati. Na primer, moški v reki se bori za preživetje, da ne utone. Vidim ga. Skočim v vodo in mu skušam pomagati. In pri tem tudi jaz utonem, moji otroci nimajo mame. Kljub temu je prav. Tisoč situacij. Hotela bi celo reči, da ničesar človek ne more narediti, ne da bi bil česarkoli obenem tudi sokriv. Na eni strani imam, hvala Bogu, to možnost, da vedno in vedno znova to izravnam, da nekaj naredim in na drugi strani, je Janez Krstnik, ko je videl Kristusa rekel, poglej to je jagnje božje, ki bo vzelo nase greh sveta. Kristus nosi z nami posledice našega delovanja, ki vedno pri našem delu tudi nastajajo. Kar pa ne pomeni, da on izravna vse, kar sem jaz naredil. Tudi jaz moram skrbeti za izravnavo Še enkrat pa bi rada rekla, ničesar ne morem storiti, pri čemer se hkrati tudi ne pregrešim. Ko sem bila na poti k vam, sem v tednih pred tem opazila, da se moj mož ne počuti dobro, bi pa tako rad šel z menoj. Opazila sem, da nimam dovolj moči, da bi za oboje skrbela. Imeti predavanja, to, kar sem za vas pripravila in hkrati fizično skrbeti za mojega moža in ga notranje nositi. In ko sem ga odpeljala v bolnico, sem mu rekla, pravzaprav sploh nisi tako bolan, da bi moral v bolnico. In on se je nasmehnil in je rekel, veš kaj, malo si me že odstavila na stranski tir. Ampak v tisti bolnici dela najina hči. In ona gre gotovo večkrat k njemu na obisk. Kljub temu sem se malo pregrešila. Samo kot primer. Torej odgovornost, prisotnost duha. In potem lahko ljubezen in svoboda resnično sodelujeta.

Poglejmo si Kristusovo življenje. Moral je skozi najbolj grenko smrt na Zemlji. Najbolj grenko, kar si jo ljudje sploh lahko predstavljamo. To trpljenje na križu z vsem bičanjem in mučenjem pred tem. In zato ga je moral nekdo izdati. In kaj pravi on apostolom preden imenuje Juda. Sin človekov mora biti izdan, ubogi pa tisti, po katerem se bo to dogodilo. Tako izgleda vse naše delovanje. Mora se dogoditi. Ampak vedno je zraven tudi ta ’hudo pa tistemu, ki…’.In Rudolf Steiner opisuje iz svojega videnja duhovnosti, da je tudi nadaljnja usoda Jude taka, da to ni usoda v peklu. Juda je bil zelo močna individualnost in je lahko napredoval na svoji človeški poti kljub mnogim preprekam.

Katera naloga je naloga nadangela Mihaela? Mihael, ki je bil doslej nadangel in ki bo postal arhaj, on je na stopnji razvoja, ki je človeku še zelo blizu. On se je od začetka svojega biti vedno trudil, da drži svojo zavest v celoti svetov, da je s svojo zavestjo prisoten v celoti svetov. Tukaj imam sliko iz romunske cerkve. Po mojem razumevanju izraža tale slika, nekje so tudi neki zapisi in v tistih zapisih lahko preberemo, da je to angelsko bitje nadangel Mihael. V 14. stoletju so poslikali te cerkve. Mihael je nadangel, ampak poglejte, na svojih rokah nosi celoto svetov. V svoji zavesti nosi celoto svetov. Odkar Kristus deluje na Zemlji, se je njegova zavest…..59:47 Ta mozaik je iz Cipra, ima še malo tega bizantinskega umetniškega stila, iz 1. tisočletja našega štetja je, nadangel Mihael drži kroglo v roki. Je to krogla sveta? To je Zemlja. Tukaj gori je križ. Astronomski znak za Zemljo je krogla s križem. To je Zemlja, ki jo je Kristus izpolnil. Vse njegovo delovanje  je usmerjeno tja, na Zemljo. Zavest  za celoto svetov ni izgubljena, toda njegovo delovanje je povsem usmerjeno tja. V desni roki nosi to Zemljo.

In Rudolf Steiner ga imenuje, ravno od tistega časa naprej, ko se njegovo delovanje na Zemlji tako intenzivno spet začenja, od 1879 leta naprej, imenuje Mihaela Kristusov obraz. Enkrat sem že rekla, obraz nekega bitja je tisto, kar najbolje izraža biti in hoteti tega bitja. To pomeni, če našo pozornost, našo zavest usmerjamo tja, kaj hoče Kristus od nas danes, kaj želi? Danes. Ne v preteklih stoletjih. In ne v daljni bodočnosti. Danes. Potem moramo gledati Mihaela. In Mihael nam kaže, njegov obraz ima to resnost v sebi, ki v današnjem času nekako razodeva voljo Kristusa. In on je, da bi v sedanjem času pripravil Kristusovo delovanje povsem v eterični ovojnici Zemlje. To pomeni, če se mi ukvarjamo s tistim, kar je živo, s tem, kar nas obdaja kot narava, s tem kako to deluje v nas samih. Če mi svojo ljubezen usmerjamo v to, prepoznamo kam nas Mihael usmerja. Da prisluhnemo tistemu, kar je živo. Kaj potrebuje to, kar je živo, da bi se lahko razvijalo tako, kot je temu bitju v vrsti ustrezno. Da sedaj lahko tako pozitivno živi, da je nadaljnji razvoj še mogoč.

Ko sem se učila žlahtnjenja rastlin, pred petdesetimi leti in sem spoznala vse nove metode žlahtnjenja in ker nisem tega samo študirala, temveč sem se tega v praksi tudi učila, in sem morala negovati tudi rastline, ki so jih žlahtnili z modernimi metodami, sem v nekaj  teh rastlin nekako ugotovila, da te rastline ne morejo imeti bodočnosti. Izdelovanje hibridov. Takrat je bilo zelo moderno žlahtniti z rentgenskimi in radioaktivnimi žarki, na ta način so lahko dosegli nepričakovane in hitre spremembe. Medtem pa so prepoznali, da zaradi tega prihaja res samo do deformacij in da ne nastane ničesar, kar bi si človek želel in kar človek lahko uporabi.

Vedno so se samo spraševali, sem slišala, ali jaz kot človek to, kar nastane, lahko uporabim? Ali je to neuporabno in vržem proč? In če sem vprašala ali se vi kdaj vprašate, kako se rastlina pri tem počuti. Kakšne traparije, je bil odgovor. In zaradi tega je to vprašanje v meni zelo močno zaživelo. Rastlino naj bi imeli na naši Zemlji tudi še čez petdeset, čez sto, še čez tisoč let. Če jo tako mučim kot so rezultati tega obsevanja kazali, če tako grdo z rastlinami delam, to je uporabno, to ni, zavržem, se rastlina ne more ohraniti za bodočnost, se ne more razvijati.

To me je prebudilo in vedela sem, da tako z naravo ne smemo delati. In počutila sem se približno tako kot včeraj Karlina, ko sem jo jaz tole vprašala. Ampak ravno te stvari so me potem res pripravile za delo po biološko dinamični metodi. Če človek tako prisluhne živemu z vprašanjem, kaj to življenje, s katerim imam opraviti, potrebuje, da se to življenje lahko optimalno razvije, potem mi Mihael pokaže pravo smer in Kristus me izpolni z močjo, da lahko to tudi storim. Kajne? Mi biološko dinamičnem tudi lahko tendiramo k temu, da delam z rastlinami tako optimalno zdravo, samo zaradi tega, da imam jaz sam in moji soljudje optimalno zdravo hrano. Ali se pri tem sprašujem, kako se rastline pri tem počutijo? Mi ljudje imamo zavest. Kaj pa imajo kraljestva narave od življenja na Zemlji? Preprosto takole bom rekla. Njihov smisel življenja je veselje, je radost do biti. In če se počutim za naravo odgovorna, moram pravzaprav  prispevati k veselju do življenja tako rastlin kot živali, tudi pokrajine. In jaz se lahko naučim, da to čutim, če grem skozi pokrajino, v gozdu ali čez njive, preko travnikov, če delam z živalmi. Lahko čutim ali imajo strah ali se veselijo življenja. Kot primer.

Naslednja slika. To je bizantinska ikona iz 14. stoletja. Nadangel Mihael. Tu najdemo celo dva Mihaelova elementa. Lahko opišete? Sulica, krogla, meč. V kateri roki ima sulico? V desni. V levi pa ima zemeljsko kroglo. Vsi lahko prepoznate ta križ. Tu na tej zemeljski krogli pa so še jasno prepoznavni še Kristusovi emblemi, alfa in omega in mogoče znak rib. Ne vem točno. On nosi to v levi roki. Kako lahko imenujemo levo stran človeka? To je srčna stran. Ali ne prihaja do izraza ’vzemite Zemljo k srcu’?

In to priložnost bomo sedaj izkoristili za to, da odgovorimo obenem na prejšnje Alenkino vprašanje. Kako lahko vrt svoje duševnosti v vsej njegovi pestrosti negujem? Izhajala bom iz pozitivne situacije. Spoznala sem, kako pomembno je, da pridem do tega, da mirno sprejemam življenje. Da me doživetja, ki jih srečujem ne razburkajo. Da me ne odtrgajo navzgor ali, da me ne potlačijo, temveč, da jih mirno sprejemam. Sčasoma lahko pripelje do tega, da je potem ravnodušnost v nevarnosti, da postaja kot, da mi je vseeno. V nevarnosti sem, da ravnodušnost potem preraste kot, da mi je vseeno. In sčasoma se samo še smehljam, če vidim neko stvar. In potem doživim nekaj pretresljivega in rečem, žalostno. Nisem več v stanju biti zares žalosten. Nisem več  v stanju biti sočuten, če je sosedu umrla mama. Ne morem se več veseliti iz globin svoje duše. Če sem dosegel nekaj, na kar sem že dolgo čakal, ali ko je moj otrok končno našel partnerja za življenje in če mogoče vidim, kar se mi je dogodilo v Egiptu, tam se je nek ubog osel odvezal, da je prišel do trave, ki je prej ni mogel doseči in je potolažil svojo lakoto, potem je  pa prišel nekdo, ki naj bi na osla pazil in ga ne le potegne od trave in spet priveže, ampak osla biča in brca in jaz se nisem mogla razjeziti. Mislim, da to ni dobro, jaz moram biti v stanju, da se razjezim in ne da samo ravnodušno mislim, jaz tega ne bi naredila.

Ali, karkoli, če enkrat doživim ljubosumje, o ja, pravzaprav je dobro, da to v sebi še enkrat močno doživim. Čeprav moram biti pozorna na to, koliko potrebujem tega, da ta sposobnost ne zakrni in koliko bom dovolila, da sem tudi navzven prepoznavno prizadeta. Toda, če se v takem primeru ta problem v meni sploh ne pojavi, če ga ne zaznam, potem na sebi lahko opazim, da v svoji duševnosti postajam revna in da to ni napredek. Torej, tudi za sočloveka je težko, če živiš s človekom, ki živi samo na tem revnem povprečju čustev. Seveda je tudi zelo težko, če človek stalno pada v ekstreme čustev in zelo hudo je in je to pravzaprav bolezen, če iz te teme, iz te teže človek ne najde več poti ven. In ljudje zelo trpijo potem zaradi takih stanj. Pa tudi okolje trpi. Ne samo soljudje. Tudi na živalih lahko opazimo. Če živali živijo z nami in mi pademo v tako stanje. Tudi rastline to registrirajo. Lahko se to vidi na njih, opazimo. Če se lahko iz globin duše veselim, potem postane vse toplo in sveto. Torej negujem vrt.

Še enkrat nazaj k tej Mihaelovi sliki iz bizantinskih časov. Mihael s srčno roko drži Kristusa v Zemlji. Zemljo s križem. V desni roki pa ima kot palico. Morda je to sulica. Na vrhu te palice je tudi križ. Jaz prej to razumem kot palico vzravnanosti. Prejšnji bizantinski angel v mozaiku s to gesto v desnici. Ta angel tukaj pa s to palico poudarja moč svojega jaza, vzravnana palica. Ta angel je zelo strog. V mojem srcu nosim Zemljo. Ne zaradi tega, ker bi se čustveno kar razlil vanjo, temveč jo nosim zaradi moči mojega jaza.

To je slika Jasminke, učenke neke waldorfske šole. Morda je videla tistega bizantinskega angela. Mene so se zelo dotaknile te barve, s katerimi je tega angela oblikovala. Moja sestra mi je dala to sliko. Moja sestra je bila učiteljica waldorfske šole in še sedaj veliko otrok inštruira. In to sliko ji je dala enkrat ena od učenk. Mogoče je Mihaela resnično doživela v tem svetu. Nekaj temnega nosi na sebi. Je Zemlja v njegovi levici zelena? Tudi zanimivo. Jaz bi enostavno pustila, da deluje ta slika na vas.

Meta: Kakšen občutek imamo? Na zunaj mirna drža, v notranjosti pa zaradi barv borba, razgibanost. Ali ne? Še kdo? Kakšen občutek imamo pri tej sliki?

Sluš.: Modra krila dajo občutek odprtosti, gre navzven. En boj.

Brigitte: Skoraj vse barve najdemo, ampak vse so relativno temne. Pravzaprav res to lahko čutimo kot boj v duši. Kroglo drži v levici. Desno roko pa pred srcem. Torej to področje prsi je poudarjeno, po mojem mnenju. Obraz je malo temen, če mislimo še enkrat na ime, Mihael, kdo je kot Bog z vprašajem? Čutimo kot da bi bilo to vprašanje namenjeno nam.

Sluš.: jaz imam pa občutek, kot da nas opozarja na resnost situacije, z obrazom in s svojo desno roko. Te oči tudi kot sprašujejo. Ali boš?

Brigitte: Še moja zadnja slika v tej smeri. Še ena slika s Cipra iz 16. stoletja. Iz pravoslavnega krščanstva. Razen modernih so to edine slike, ki sem jih našla z Zemljo v Mihaelovi roki. Kam sodi romunska cerkev. Je tudi ortodoksna. Je tudi pravoslavna. Mogoče iz tega lahko sklepamo, da je ortodoksna pravoslavna cerkev nekoč imela to v svoji zavesti. Ne samo Mihael borec proti zmaju. Mihael kot tisti, ki tehta duše, zelo močno prisoten na dan zadnje sodbe, temveč tudi Mihael, ki nosi v zavesti celoto svetov in ki zaradi tega, da podpira delovanje Kristusa, svojo zavest in svoje delovanje močno usmerja k Zemlji. Sedaj pa ta slika. Prvič vsa Mihaelova postava. Kaj lahko opišemo?

Sluš.: Kot ta krogla svetov z neko podobo, mogoče Kristusa, mogoče Marije.

Sluš.: Resnični Kristus je Luciferjeva luč, je včeraj rekel. Kristus je resnični prinašalec luči.

Brigitte: Nenavadno je, kako močno barvita je ta slika. Potem ta krog s Kristusovo glavo očitno v levici, ki je pa samo siva, brez barv. Ni tako barvita ta krogla in pravzaprav ni Zemlja.

Sluš.:Bi bilo lahko tako, da je Zemlja nad tem lokom za njegovo glavo?

Brigitte: Ja, ja. Lahko pa bi bilo tudi takole kot da je to nek notranji prostor. In v tem notranjem prostoru pa najdemo spet zelen svet. To očitno ni notranjost neke cerkve, ki je tu narisana. Torej na eni strani je to zeleno okolje, kjer je Mihael. Na drugi strani pa, na zgornjem delu pa imamo občutek, da je to notranji prostor, ki je precej temen. Verjetno je tu napisano nadangel Mihael. Kako bi lahko razumeli to obleko, v katero je oblečen? Ne spoznam se dobro o pravoslavnih cerkvah. Malo poznam rusko pravoslavno cerkev, bizantinske pa ne. Kljub temu imam vtis, da je to nekako kot obredno oblačilo, nekega obrednega svečenika. Vsekakor ne izgleda kot bojna oprema nekega viteza. Pasovi v križ položeni čez prsni koš, pas, vsi ti deli imajo neko svoje določeno ime. In to, kar drži v desni roki? Je to lahko sulica ali je palica? Zgoraj je nekaj štirioglatega. Ne vem ali ta podoba petih ljudi spodaj pri desni nogi, sodi k sulici ali kaj počenja tam? Jaz nimam občutka, da je to orožje. V krščanskem duhu je nekaj podobnega kot škofovska palica. In tudi zanimivo je, da na zgornjem koncu ni križa, temveč se konča z neko prečko v obliki črke T. Kako je pa evritmični T. Ne vem, vprašaj?

Sluš.: Mogoče je mišljen meč, to kar vidimo, tako kot en ozek trak na oblačilu, kamor sega siva puščica iz te okrogle podobe v levi roki.

Brigitte: To je druga stran te rute. Veliko vprašanj. Kaj pa glava Mihaela? Neverjetno, iz te glave gredo kot nekakšni trakovi ven. Kot da nosi en trak z diademom tu zgoraj in da ti trakovi pri strani. Ima kot ruto ali trak v svojih kodrih. Ampak ta diadem je trikotne oblike, znak triedinosti. Deluje po nalogi trinitete. Ali so ti trakovi pri strani samo neke vrste okras ali pomenijo kaj, kdo ve? Ne samo da nekako vihrajo naokrog, ampak so oblikovani na obeh straneh enako, v štirikotniku.

Sluš.: Študiral sem te ikone in to vzhodno slikarstvo. V bistvu nam bo zelo pomagalo, če se zavemo tega, da ikona pravzaprav ni slika, ampak je zapis. Zato je tudi tisti, ki ikone piše ikono pisec, ni pa slikar. Izhaja pa iz tega, ker je pač vzhodna cerkev prišla preko nekiih očiščenj, ki jih poznajo tudi kot ikonoklazem, ker so dejansko razčistili vprašanje ali je podoba na ikoni slika ali je to zapis. In takrat so cerkveni možje na vzhodu dokazali, da je to dejansko zapis božje besede. In v tem smislu je potrebno ikono gledati kot ta zapis. In pri tem imajo oprema, obleka je točno določena. Ve seve kdo kakšno obleko lahko ima, kakšne barve. In mogoče je ta diadem najbolj zanimiv element. Ta diadem vedno nakazuje nekoga od arhangelov ali Gabrijela ali Mihaela. Tu piše Gabrijel, ampak ta ima diadem in te trakce okoli, ki od daleč izgledajo tako kot da bi bil križ, ampak takoj ko Mihael izgubi krila in diadem, postane sveti Jurij, kot v tisti ikoni iz Novgoroda. On nima več diadema in vedno je vse, kar je prikazano, potrebno vzeti z razlogom in kot neko zgodbo. Zato, za neuke ljudi, te cerkveni ljudje so odločni, da za neuke ljudi, ki ne poznajo, je ta način podajanja besede najbolj primeren. In velja pri tem prikazovanju oz. zapisu vedno neko strogo kanonsko pravilo. To bi najbolj enostavno videli, če bi primerjali ikone, ki izhajajo iz 14. stoletja z zahodno provenienco, našo, prikazovanja podobnega iz 14. stoletja. Ker  je zahodna cerkev nekako bolj prikazuje več dinamike, več ljudi, bolj meseno, z več groze. Tu je važen obraz in je ikona očiščena vsega tistega, kar ni potrebno. Tam ni ljudi, ni ne dreves, ne trave, ampak je v bistvu pomembna zgodba. Ta način razmišljanja in podajanja na vzhodu je marsikomu bližje kot zahodna cerkev. Ker ikona na nek način ponuja in zahteva od tebe, da iz tistega malega izluščiš dejansko vsebino. Lahko bi našli tudi ikone z militantnimi svetniki, ki tudi obstajajo, ki pa imajo drugačno frizuro. Torej oni so z mečem, v bojni opremi itd., v okolici pa so navadno samo kot glava, pa krila narisani, nadangeli Mihael ali Gabriel največkrat.

Brigitte: Najlepša hvala. To, kar je moj zapis pod sliko, to je vedno povzeto iz knjige iz katere sem to kopirala. Jaz sem se pa vedno tako čudila od kod vedno ta sklonjena drža. Ta je bolj Gabrijelova karakteristika in ne Mihaelova.

Sluš.: To je očitno grška črka G.

Brigitte. Ampak očitno je bil zapis v knjigi tak kot sem ga jaz vzela.

Sluš.: Ja, ja, da ne bomo malenkostni.

Brigitte: Jaz sem ravno pri teh trakovih razmišljala, da okras to ne more biti, to mora imeti nek pomen. 

Sluš.: Gotovo ima nek pomen in so ti trakovi rezervirani za Kristusa in za te nadangele. Na nekaterih ikonah ima tudi Kristus te trakove.

Brigitte: Zdaj bo pavza. Potem pa bomo nadaljevali z Mihaelovo dejavnostjo, ki sem jo našla opisano samo v antropozofiji in ki ima opraviti s to skupno zavestjo.

---

Ljudje v sebi odkrivamo različne sposobnosti naše duše. Vedno znova sem poskušala opisati, da je to pravzaprav velika pestrost, ki jo lahko delimo na tri različna področja. Na začetku sem že rekla, da je temelj vsega biti princip trojnosti. In to je ena od zahtev Mihaela v današnjem času, da mi na področju vsega živega razlikujemo to delitev na tri, da prepoznamo specialnost vsakega od teh treh delov. In da jih potem spet zavedno vodimo skupaj.

To zavedno vodenje skupaj bom poskušala opisati na primeru barv. Če najprej diferenciram vse barve in jih potem preprosto vse zmešam, dobim kaj? Rjavo. Kje je naša slikarka, Betka, učiteljica. Če zavedno mešam samo modro in rumeno, nastane nova barva. To je zelo primeren primer za to kako je prav, da najprej razlikujemo in potem enostavno mešamo. Ali pa zavedno vodimo skupaj. Ta tri področja v duševnosti nas Rudolf Steiner uči prepoznati. Seveda jih mi vse poznamo, to je sposobnost razmišljanja, sposobnost čutenja in naša volja. To so tri področja našega duševnega življenja, ki se kot substanca lahko razvijejo na področju sposobnosti in potegnejo svojo substanco na različne načine pravzaprav iz danosti našega telesa.

Sposobnost razmišljanja je duševna kvaliteta. Svoje moči, da se lahko razvije nenehno vleče iz telesa našega življenja, iz življenjskih energij. Zaradi tega je za otroke pravzaprav katastrofa glede na njihovo zdravje, če jih v času, ko so še čisto v razvoju, v rasti, ko še rastejo, mi pa te njihove sile življenja preveč močno angažiramo v abstraktnem načinu razmišljanja, ki ga od teh otrok zahtevamo. Zaradi tega se waldorfski pedagogi pritožujejo, so čisto obupani, če sistemi danes že petletne otroke silijo v šole. Otrok je sposoben za šolo šele od tistega trenutka naprej, ko dobi druge zobe. To namreč je izraz za to, da je telo življenja z nečem vsaj že prišlo do svojega cilja. Izven antropozofije redko srečamo to predstavo, da je človekova sposobnost razmišljanja kot duševna sposobnost, povezana z našimi  življenjskimi energijami, da ima toliko opraviti z njimi.

Razen tega imamo potem drugo sposobnost duše, ki so čustva. To je tista temeljna duševna sposobnost in svoje sile dobi iz astralnega telesa kot to imenuje Rudolf Steiner.

Razen tega imamo potem še področje volje. Področje volje ima prav tako zelo močno opraviti z našim telesom in sicer fizičnim. In ta je zelo na razpolago tudi kraljestvu živali. Najnižje živali, kjer sploh še ne moremo prepoznati, da karkoli čutijo, pri čemer pa to seveda ni res. Vse te živali se gibljejo, pravzaprav je to karakteristika živalskega sveta, da se lahko giblje. To pa je sposobnost volje, ki je popolnoma vezana na telo. Vi veste, da se vsaka žival pač lahko giblje na svoji vrsti ustrezen način. Ptica pač zna leteti. Ne mora se tega učiti. Riba pač zna plavati. In mnoge štirinožne živali znajo zelo hitro teči. Če sem prisotna pri rojstvu nekega telička in pri tem mislim na to, kako se rojeva človek, potem je presenetljivo, v prvi uri svojega življenja teliček že stoji na svojih nogah. Mogoče še malo tipaje hodi okrog, naslednjega dne pa že dirka okrog v boksu svoje matere. Kdaj se človeški otrok postavi na svoje noge? Kdaj dirka otrok okrog? Mi se moramo vsega najprej naučiti. Brez nadaljnjega se mi znamo naučiti del, ki so utemeljena v volji, ki pa niso v zvezi z našim telesom. Na primer ukvarjati se z glasbo, igrati nekaj. Če potem igram violino, pravzaprav se me krč loti v podlakti. Torej ramena so postrani, odtis imam na bradi, ampak jaz se lahko naučim igrati tudi tako, da nimam krča, čim višje na primer igram. Mi se vsega tega lahko naučimo. To pomeni, naša volja se brez nadaljnjega lahko malo osvobodi od telesa. In to je področje sposobnosti naše duše, ki je najbolj izpolnjena z našim jazom. Torej  moči človeškega jaza tečejo v to dejavnost. Jaz hočem. Jaz hočem, to je zelo močno napolnjeno z mojim jazom. In če nekaj čutim, to zelo močno, skoraj najmočneje ostane v notranjosti.

Imamo pa področje sposobnosti svoje duše, v tem, da smo zelo podobni, zelo enaki drugim ljudem. Najprej je močno obarvano z karakteristiko naše osebnosti. To je sposobnost razmišljanja. Pravzaprav pa se v šoli naučimo razmišljati tako, kot  je to razmišljanju primerno, ustrezno. Razmišljanje ne dobi vzpodbude v tej smeri, da bi vsak razmišljal na svoj način. Ravno npr. pri matematiki, ki jo srečamo že v prvem razredu, nas vzgajajo tako kot to načinu razmišljanja ustreza. Hotela  bi reči, da je to sposobnost, ki je najbolj podobna pri vseh ljudeh, najbolj človeška, najbolj globalna sposobnost. Četudi vedno znova ugotavljamo, da drugi narodi razmišljajo na drugačen način kot mi. Toda kljub temu, kdor ljubi razgovore z duhovnimi vsebinami, lahko ugotovi, če sreča človeka, ki to ravno tako zelo ljubi, pripada pa čisto drugemu narodu ali rasi, ja,  da se v razmišljanju lahko zelo približamo. Če le jezik to dovoljuje.

Kaj pa mislimo? Mi današnji ljudje svoje razmišljanje zelo posvečamo zunanjemu svetu. In sicer s tem, da razmišljamo o tem in če imamo potem enkrat občutek, to reč sem pa zdaj razumel, potem smo našli neko zakonitost. Ljudje danes pravijo modro nebo, ja, do tega, da je nebo modro pridem tako ali tako in o tem razmišljam. Ali vidim ladjo, ki se giblje na morju in kako potem ta ladja izgine, aha, to je v zvezi s tem, ker je Zemlja okrogla. Torej mi nehamo razmišljati šele, ko smo našli zakon. In tako današnji ljudje brez nadaljnjega razmišljamo lahko tudi o nečem, kar imenujemo abstraktno, na primer o tem, kaj je svoboda, kaj je ljubezen, kaj je demokracija ali Bog vedi kaj. Kjer se s svojim razmišljanjem moramo mogoče tako dolgo ukvarjati, da si potem rečemo, zdaj sem pa odkril, kaj bi to bilo. V tej vrsti abstraktnega razmišljanja leži nevarnost, da ne najdem ničesar, kar bi me popravilo, če sem narobe razmišljal.

Če pa povezujem čutne vtise z mojim razmišljanjem in pri tem sem prišel do nekega rezultata, potem pa še naprej čutno zaznavam, potem opazim ali sem prej prišel do pravega zaključka ali do napačnega. In najbolj neumno je, če sam sebi ne priznam, da nisem razmišljal prav. Če ne  dovolim naslednjemu vtisu, da mi potrdi ali zavrne pravilnost mojega razmišljanja. Na najrazličnejših nivojih se lahko dogodi, da je moje razmišljanje pred potrebo po korigiranju, potrebo, po popravku. Človeku naj bi bil cilj, da se nauči razmišljati prav. In vsak popravek, ki ga  pri svojem razmišljanju spoznam, je nekaj, česar bi moral biti vesel, saj samo na ta način spoznam, da nekaj ni bilo prav. In on razmišlja naprej tako dolgo, dokler ni prišel do pravega. In ne da bi recimo stremel po tem, da resničnost v svetu poskuša spremeniti, da bi bila ta taka kot je njegov način razmišljanja. Zelo pogosto delajo nekaj podobnega moderni znanstveniki.

Naučiti se pravilnega razmišljanja nam omogoča, da spoznamo modrosti sveta. Za nas, za današnje ljudi je to najprej modrost, ki tke v čutno zaznavnem svetu. Človeku je bilo že od davnih časov v veliko veselje prepoznati s sposobnostjo razmišljanja korak za korakom to modrost sveta. Preko neposrednega čutno zaznavnega sveta se človek lahko dvigne najprej v svet zvezd, ki so najprej tudi čutne zaznave. Potem pa poskušati zajeti to s svojim razmišljanjem. To so potem ti napredni ljudje, ki se imenujejo potem Hiparh iz Grčije, Ptolemaj, že v drugem stoletju po Kristusu, Kopernik, Kepler, Galilejo Galileji. Galileji je živel v 17.stoletju. Tudi v tem področju smemo razmišljati naprej. Ampak, kar se čutno zaznavnega tiče, je človeštvo že skoraj vse prepoznalo. Sploh je ves čutno zaznavni svet že čisto premozgan. Vse, kar človek čutno zaznavno zazna, je vse razmišljeno in ugotovljeno. To, kar smo doslej s svojo sposobnostjo razmišljanja lahko razumeli, posreduje človeku občutek, da je temelj vsega neverjetna modrost.

Mi kot ljudje pa pri tem ne želimo obstati. Še nekaj mora biti, hočemo imeti še kaj, česar se s svojo sposobnostjo razmišljanja lotimo. In pod vtisom, katera modrost je temelj vsega tega čutno zaznavnega sveta, imamo lahko pri svojem razmišljanju zaupanje, da naša sposobnost razmišljanja odkrije še nadaljnje modrosti, če prodrem bolj globoko. In kar se tega zaupanja tiče, potrjuje duhovni znanstvenik, da je modrost temelj vsega biti. Ne le tistega biti, ki je prisotno v tem, kar se čutno razodeva. Verjamem, da prihaja to le od mistika 18. stoletja. Čutno zaznavni svet je zunanji odtis Boga, tako rekoč odtis njegove noge. Se moramo s svojim razmišljanjem tu že ustaviti? Naj bi hoteli zaznati Boga v celoti? Bog kot ves svet. V zaupanju, da je modrost temelj vsega. Razumeti in zajeti to modrost je za človeka nekaj velikega. Ali je sposobnost razmišljanja instrument za to? Kar pridobim, je potem uvid, uvidevnost. Mi vsi poznamo besedo inteligenca. To je spet latinsko, po nemško pomeni inteligenca biti uvideven, dobiti uvid. To pomeni, modrost sveta je tako narejena, da jo mi lahko z našo sposobnostjo razmišljanja uvidimo.

In ta sposobnost razmišljanja in uvida je nekaj, kar je vzel tako v svoje roke Mihael v času vsega razvoja, da z njo kot pravi Rudolf Steiner, Mihael upravlja. Mihael upravlja inteligenco in imenuje to inteligenco potem kozmična inteligenca. Kaj je je razlika med upravljati in posedovati? Lahko to karakteriziramo? Kaj je razlika? (Odg.:Upravljati pomeni skrbeti za nekaj.) (Odg.: Delovati.) Po nalogu nekoga. Ni moje. S tem ne morem delati, kar bi jaz hotel. (Odg.: Tisto v meni hoče to delovati, skozi mene.) Ja, ja. To si moramo res ozavestiti. Velika razlika je med imeti in upravljati.

Mihaelova naloga v preteklosti je bila, da pusti, da ta kozmična inteligenca teče skozi kozmos kot mogočen topel tok. Potem pa se je Logos svetov, to je grški izraz inteligence, povezal z Zemljo. Mi smo redko razmišljali o tem,da sta inteligenca in Logos nekaj ne čisto identičnega. Logos je nekaj mnogo bolj obsežnega. Ampak Logos nosi inteligenco v sebi. Modrost svetov. In  modrost tudi ni še dovolj. V Logosu je tudi nekaj ustvarjalnega, nekaj stvarniškega, nekaj kar hoče, stremi k razvoju. Inteligenca je samo ena stran tega. Toda ta Logos se je povezal z Zemljo in od tod je  bilo za Mihaela samo po sebi umevno, da je njegova naloga, da se posveti Zemlji.

In sedaj Rudolf Steiner formulira na zelo poseben način. V tem, da se je obrnil  k Zemlji, je kozmično inteligenco izgubil. Čudno, ali ne? Prikazuje, kako so ljudje pred Kristusovim življenjem doživljali pravzaprav takrat, kadar so razmišljali. In ta sposobnost se je prebudila v ljudeh šele v času grško-latinske kulturne epohe. Ljudje so imeli občutek, vzamem misli, s čutnimi vtisi vzamem misli vase. Niso razmišljali, da oni mislijo, temveč, da pridejo misli s čutnimi vtisi iz sveta v mene, tudi filozofske misli, ki niso nujno v korespondenci s čutnimi vtisi. Preko svetlobe  sveta, predvsem s sončno svetlobo pridejo vame. In jaz jim dam samo prostor. ’Jaz mislim’, je bilo tuje. Na razpolago dajem samo sposobnost in postane mi jasno, tako so razmišljali. In to, da pade kozmična inteligenca na Zemljo v človeško sposobnost razmišljanja. To pomeni, sposobnost razmišljanja je s tem kot lastna sposobnost, če je le v človeka prišla. In to je našlo svoj zelo poseben izraz v tem, kar se je dogajalo v srednjem veku, v sredini srednjega veka.

V samostanih so živeli menihi, ki so bili popolnoma predani Bogu in so hoteli iz te predanosti Bogu oblikovati svoje življenje. In doživljali so, da ’jaz mislim’. Toda to, o čemer razmišljam, je v tem, o čemer razmišljam. V meni z mojo dejavnostjo razmišljanja zajamem modrost iz stvari ali iz pojmov. Ta modrost ali pojmi so že v tem, o čemer razmišljam. Moja sposobnost razmišljanja pa privede to samo v meni v mojo zavest. Sholastiki so se imenovali v samostanih ljudje,  ki so pripadali temu toku. To so bili menihi inteligence.

V istem času ali pa malo pred tem pa je bil tudi tok inteligence, ki je prišel k nam iz arabskih narodov. Doumeli so nekakšen zbir v islamu. Islam je nastal v 7. stoletju. In ta inteligenčni tok iz teh narodov, ki je potem našel religiozno svoje povišanje v islamu, je doživljal veliko veselje ob razvijanju te človeške sposobnosti razmišljanja. Neverjetno veselje so odkrili na svoji sposobnosti razmišljanja. In zelo močno so doživljali to, ’jaz mislim’. To pomeni pravzaprav, filo pomeni prijatelj, ljubimec, bili so ljubimci razmišljanja. In v tem veselju in v tej izkušnji, jaz sam sem tam, v to predstavo je vedno bolj pritekla predstava, tisto, kar potem oblikujem kot rezultat svojega razmišljanja, to je ime, ki ga mojim čutnim vtisom dodam, ki pa s samim čutnim vtisom nima nič opraviti. Pomaga mi samo pri tem, da se korak za korakom v svetu bolje znajdem. To so bili potem tako imenovani nominalisti.  V istem času kot sholastiki so živeli, zdravniki, znanstveniki, pravzaprav ne menihi. Ampak znali so razmišljati malo bolje kot sholastiki. In med sporom med nominalisti in sholastiki, sholastiki so se imenovali realisti. Naša sposobnost razmišljanja vzame iz sveta tisto, kar je v svetu resnično. Tudi resničnost vzame ven iz naših abstraktnih pojmov. Nominalisti pa so rekli, naša sposobnost razmišljanja da vsaki stvari samo oznako, ime. V človeški zgodovini so se potem uveljavili nominalisti.

In do danes  živi v ljudeh precej nezavedno predstava, da kadar mislim, to nima nič opraviti s svetom. Da mi moje razmišljanje samo pomaga, da se orientiram. Potem se bolje znajdem in s tem znam delati. To je tako tudi kar se sveta zvezd tiče. Vsi poznamo imena ozvezdij ali imena planetov. To je za današnjo astronomijo samo ime. In ko se je inteligentno človeštvo porazdelilo tudi po južni polobli Zemlje, niso  vprašali ljudi, ki so tam živeli, katera imena imajo vaša ozvezdja, ozvezdja, ki jih mi s severne poloble sploh ne vidimo. Tudi ljudje južne poloble so videli ta ozvezdja v slikah.

Tudi naša ozvezdja so imena slik in sicer niso utemeljena v času, ko se je nominalizem uveljavil. Torej inteligentno človeštvo, ki je zajelo potem južno poloblo, je preprosto dalo  imena tem zanje novim ozvezdjem. Smatrali so pač, takole izgleda. Kot trikotnik, kot krog, kot kvadrat, kot križ, mogoče tudi kot miza. In tako so poimenovali ta južna ozvezdja. To so  pretežno tehnični izrazi. Če imamo pa mi tukaj pri nas ozvezdje ovna npr., to ni prerisan oven. Človek mora imeti do realnosti drugačen odnos do tega ozvezdja, da najdeš potem izraz, to je ozvezdje ovna.

Torej s svojo sposobnostjo razmišljanja moramo početi nekaj čisto drugega, da se približamo realnosti. In iz tega časa imamo imena ozvezdij severne poloble. Iz časa, ko so ljudje to še doživljali kot sprejemanje nečesa, kar zunaj je, v svoje možgane. Še iz tistega starega časa pravzaprav, ko je človek bolj živel v področju svojih čustev.  V čustvih je torej svet, kjer nastajajo slike. Vse to so torej imena slik.

In da so nominalisti zmagali in se danes eden drugega tako doživljamo, da je sposobnost razmišljanja narejena tako, da naše razmišljanje lahko k temu, kar zaznamo, nekaj doda in svojo sposobnost razmišljanja danes doživljamo kot nekaj, kar pravzaprav sploh ni čisto resnično. In hladno je in sivo je, tako, da je veliko ljudi, ki potem raje sploh ne razmišljajo ali pa minimalno.

Razlog za to lahko iščemo v teh dveh silah zla v svetu, ki smo ju prej obravnavali pri Kristusu. Takrat namreč, ko je Mihael izgubil to kozmično inteligenco na Zemljo, takrat je na Zemlji, razen ljudi kot duhovnih bitij, živela tudi moč arimaničnih bitij. In v njih živi neverjetna strast, potreba po tej kozmični inteligenci. In kozmično inteligenco, ki je padla od Mihaela, so kar posesali v sebe. Samo človek na Zemlji je lahko pri tem s temi bitji konkuriral. In ker so tako požrešni za to kozmično inteligenco, to je razlog, da tudi danes še poskušajo prodreti v človeške duše, da bi tam v človeški duši pobrala sposobnost razmišljanja za sebe.

Že prej sem opisala Arimana kot zelo močno voljo, ki je popolnoma napita s sto močjo inteligence, ki pa ni v stanju najti sredine. Čisto ji manjka sredina. Zaradi tega imenuje Rudolf Steiner ta bitja bitja brez duše, in pravi tudi, da je ta arimanična inteligenca nekaj, kar teče skozi svet v hladni brezdušnosti in poskuša prodreti v človeške duše. In prežeti s to svojo brezdušnostjo človeške duše. Če si to predstavljamo, inteligenca brez duše. Mihaelova naloga je vedno delovati tam, kjer deluje Kristus. Imenovala sem ga Kristusovo obličje, po Steinerju. In Mihael bi sedaj rad v tem svojem času odgovornosti za človeštvo, v mihaeličnem času ne le, da se vseli v človeške duše, temveč, da ga mi sprejmemo v svoje srce. Da vse sposobnosti našega čutenja izpolnimo na njegov način in še naprej govorjeno v sliki, ta človeška sposobnost razmišljanja, ki zaradi sodelovanja arimaničnih sil v človeški duši pravzaprav biva samo in čisto v naši glavi. Kadar hoče moderna znanost raziskati to človeško sposobnost razmišljanja, raziskuje samo možgane, ne drugega telesa. Ne pride na idejo, da bi iščočo inteligenco raziskala na drugo dele telesa, da bi razumela, kako razmišljanje sploh funkcionira.

Ko je imel moj mož tako težke operacije na možganih, je bil po operaciji, kar se njegovega predstavljanja tiče, čisto zmeden, predstave niso bile jasne. In korak za korakom se je moral naučiti, da spet smiselno lahko uporablja svoj gibalni organizem. In v svoji sposobnosti razmišljanja je marsikaj, kar je bila sicer vsakodnevna stvar, prišlo v nered. Kar se časa in kar se prostora tiče. Še sedaj ima težave, da se znajde v prostoru, ki ga ne pozna. In če mu rečem, ja, zdaj bova najprej jedla in potem, ko se boš po kosilu spočil, bova odšla nekam. In on si obuje čevlje in že da klobuk na glavo in ves nemiren mi potem pravi, jaz pa pogrinjam mizo za kosilo, ja, saj se hočeva odpeljati, ali ne? Če pa mu take misli potem v razgovoru pripovedujem, je absolutno v stanju razmišljati z menoj. In najbolj realne misli sem lahko mislila po razgovoru z njim. Pa tudi kmalu po operacijah sva lahko skupaj brala Steinerjeva predavanja. Dokler je lahko ohranjal svojo koncentracijo, je bilo to sodelovanje zelo plodno. Zaradi tega pravi, da je on praktični raziskovalec možganov. In da možgani niso za razmišljanje, ampak zato, da jih človek razgibava.

Ampak posledica delovanja Arimana je, da mislimo, da je naša sposobnost razmišljanja v možganih doma. Kot Rudolf Steiner to izrazi, velikokrat razmišljamo z možgani povezano. Mihaelova želja, potreba pa je, da se naučimo, da vodimo razmišljanje iz glave v srce.  Da pridemo od razmišljanja v glavi v razmišljanje v srcu. Kako pravi francoski pesnik Exupery, samo s srcem vidimo dobro, Saint-Exupery avtor ’Malega Princa’. Kar pomeni, uvidevnost. Exupery je imel res razjasnjen pojem o tej Mihaelični pobudi.

In sedaj bi naredila nekaj, namreč, da skupaj zapišemo inteligencai in Mihael in Ariman. Naša lastna sposobnost razmišljanja, kako Ariman nanjo vpliva. Kako Ariman lahko vpliva na naše razmišljanje in kako lahko razmišljamo, kadar je naše razmišljanje izpolnjeno z Mihaelom. Mihael ne vpliva, Mihael nas lahko vodi, da lahko postane naše razmišljanje razmišljanje iz srca. Zato lahko oboje že zapišemo.

Razmišljanje iz srca.

Razmišljanje iz glave.

Jaz sem si to tudi zapisala.

Kako Mihael sam razmišlja? 

Sluš.:Mihael pusti odprto pot, Ariman pa kar daje neko trditev. Odprte možnosti, odprta pot trditve in Ariman ’tako je in nič drugače’.

Brigitte: Zakaj Mihael lahko pušča svobodno pot?

Odg.:Pušča svobodno voljo.

Brigitte: Ti si prej tako lepo povedala. Kaj je Mihael naredil, ko je dobil upravljanje z inteligenco od kozmosa?

Odg.: Upravljal je.

Brigitte: Upravljal je s to inteligenco. Za koga?

Odg.: Za ljudi.

Brigitte: Po čigavem nalogu je upravljal s to inteligenco?

Odg.: V Kristusovem imenu.

Brigitte: Ja, lahko rečemo Kristus. Kaj pa Ariman v primerjavi s tem?

Odg.: Hoče sam zadržati za sebe. Poseduje.

Brigitte: Ja. Hoče sam zadržati za sebe. Malo vas vodim. Mihael je zdaj to inteligenco izgubil. Padla je iz njegovih rok. Kaj Mihael naredi, ko se to zgodi? Ne pred 500 leti, danes je to tema zanj.

Odg.: Potrebuje našo pomoč.

Brigitte: Ja, in kje jo najde?

Odg.: Skozi ljubezen.

Brigitte: In kje živi ljubezen?

Odg.: V srcu.

Brigitte:  Mihael bi hotel v notranjost srca in sledi inteligenci srca. Mihael sledi inteligenci v človekovo notranjost. Kako pa sem poskušala opisati Arimana?

Odg.: On hoče le zunanjost, zunanje stvari, ne notranjosti.

Brigitte: Točno, nima notranjosti, ničesar ne more ponotranjiti. On pozna samo zunanjost. To pomeni, inteligenca, na katero on vpliva je vedno samo nekaj zunanjega. Sledi inteligenci v notranjost človeka smo napisali pri Mihaelu. Ariman ne more ničesar ponotranjiti. Inteligenca ostane zunaj. Zelo veliko razlik smo že karakterizirali. Zdaj pa poglej kaj boš napisala. Zunanja inteligenca. Samo inteligenca v zunanjem je možna. In zdaj karakterizirajmo kakšna je lahko  inteligenca Mihaela in kakšna Arimanova. Če je Mihaelova inteligenca inspirirana in živi v našem srcu, kakšna postane?

Odg.: Topla, sočutje, ljubezen.

Brigitte: Ja. Živost. Dokler moje srce bije, tako dolgo živim. To je najbolj živ pol, ki ga imam. Srce. K toploti sodi živost. In srce je nenehno v gibanju, tako kot naša kri. Noben trenutek ne sme mirovati. Nenehna dejavnost in gibanje je izraz. Topla in živa in gibljiva. Smrt se je dogodila, ko možgani utihnejo. In tu  pri  Arimanu? Nasprotje.

Odg.: Hlad, brezvoljnost, smrt.

Brigitte: In ta Mihaelova topla, živa, gibljiva inteligenca je polna ljubezni. Lahko stopnjujemo brezčutno?

Odg.: Sovraštvo.

Brigitte: Ja, rahlo prisotno. V mojih razgovorih z znanstveniki, ki so bili pravzaprav ljubeznivi, prijazni ljudje, tudi umetniško nadarjeni in pripravljeni pomagati. Toda svoj način razmišljanja na mojem strokovnem žlahtnjenju rastlin, ta način razmišljanja ni bil le brezčuten. Brezčutnost je sposobnost znanstvenikov. Oni morajo puščati svoja čustva izven obravnav. In znanstvenik smatra, da je tem boljši, čimbolj to obvladuje. In v tem se potem rojevajo misli, ki so brez usmiljenja, neusmiljene.

Odg.: Neusmiljene in  enostranske.

Brigitte:  Hladna, mrtva. Kako smo rekli ? Brezobzirna. Neusmiljeno je boljše. In še nekaj se dogodi, če negujemo ta način razmišljanja v sebi. Nekaj, kar je nekako pod pokroviteljstvom Mihaela. Potem nas to lahko pripelje do najbolj notranje duhovnosti, do tistega, kar živi v vsem o čemer razmišljam. Torej toplo, živo, gibljivo, ljubezni polno razmišljanja vodi do duhovnega.

Odg.:  Razsvetljenje.

Brigitte: Ja, to je nekaj osebnega. Vodi me k duhovnemu. Ne da mene nekaj razsvetli, ampak o tem razmišljam, razmišljam o tem, kateri procesi se ob tem dogajajo. In če se lotim te stvari s tem načinom razmišljanja, lahko pridem do duhovnih sil, ki so temelj teh procesov, spoznanje. Če je to razsvetljenje, ne vem čisto, čeprav tudi je. Tisto, kar je v temeljih vsega duhovno, najti s svojo sposobnostjo razmišljanja, če je moje razmišljanje Mihaelično.

Kam pa vodi razmišljanje na arimanični način? V snov in v smrt, ampak snov je bila do za človeka do začetka novega časa nekaj, kar je človek zelo močno razumel tudi glede na duhovne sile, ki v snovi delujejo. Rudolf Steiner pa pravi preprosto, današnja znanost snovi sploh ne razume. Prišla je samo do fizičnih moči, do podčutnih tudi in tudi za te podčutne smatra znanost, da so fizične moči in jih sploh ne prepoznava kot čutne resničnosti in tega kako bi jih arimanične sile hotele prežeti in kako je ta tvorba snovi tudi v duhovnosti utemeljena. Lahko bi napisali, da vodi prividno do materije. Prividno vodi do materije, v bistvu pa k ničemur.

In katera drža rezultira iz mihaeličnega načina razmišljanja? Če se posvečam svetu na ta način,  pri čemer mislim, če rečem svet, vse. Če hočem z mojim razmišljanjem svet razumeti, razumeti svet zvezd, če hočem razumeti naravo, vse, kar me obdaja, kakšna drža se potem v meni rojeva? (Odg.: spoznanje, pokončna drža) Ja, kaj hrani to v meni? (Odg.: hrani moj jaz)  Ali je tako, da na tej poti sam sebe čutim vedno bolj obogatenega, če pri tem zastanem previdno.

Odg.: Ponižnost in strahospoštovanje.

Brigitte: Kaj pomeni ponižnost? Ponižnost v delovanju?

Odg.: Hvaležnost.

Brigitte: Ponižnost pomeni, jaz poskušam temu služiti. Iz tega nastane ponižen odnos do življenja, služenje. Dajem se svetu in nalogam, ki v svetu so, na razpolago z vsem, kar sem si kot sposobnost in spoznanje pridobil. To je ta gesta.

Kaj je pa tukaj? Pri Arimanu pa je vse za sebe. Kako pa to stvar doživljamo v gospodarstvu? V gospodarstvu radikalno živi arimanični način razmišljanja. Pridem kam in se vprašam kaj tukaj manjka, kaj tukaj potrebujejo, kaj znam in kako bi lahko pomagal, da se te še odprte potrebe potešijo. Temu v današnjem gospodarstvu ni tako. Gospodarstvo sicer razišče kaj bi ljudje še potrebovali, razmišljajo pa kako bi lahko maksimalno profitirali nekaj zaradi tega. V našem gospodarstvu je pretežen način razmišljanja arimanično obarvan. In gospodarstvo na splošno je tisto čudovito področje, na katerem se človek lahko uči bratstva, na katerem lahko prakticira, uresničuje bratsko držo. Z mihaeličnim načinom razmišljanja pa lahko gospodarim po principu bratstva in ljubezni. To pa ne pomeni, tako kot so živeli v srednjem veku, pri mnogih redovnikih je bilo tako, za sebe ne potrebujem ničesar, samo molil bom. V to vsakodnevno delo se sploh ne želim, s tem se ne želim ukvarjati, izoblikoval bom svoje sposobnosti, gledal bom, da to, kar kot sposobnost razvijem, lahko vedno bolje uporabim in potem pogledam kaj svet rabi in kako lahko prispevam k temu, da čim več potreb najde svojo izpolnitev. Čisto vseeno ali delam kot učitelj ali kot umetnik, kot kmet ali kot zdravnik, samo na tak način lahko moje sposobnosti dam na razpolago. In da tega ne bom delal samo danes, temveč tudi, Bog vedi, še po tridesetih, petdesetih letih. Tudi sam nekaj potrebujem in sicer tako, da bom lahko zdravo živel, da bom vesel opravljal svoje vsakodnevno delo. In potem bom opazil, da če hočem biti vsak dan vesel zdravnik, radosten zdravnik, moram imeti tudi sam na leto mogoče štiri teden dopusta in krasno jadrati. In vi pacient mi morate prinesti toliko denarja, da si bom lahko za to kupil ladjo. Skrajna skromnost ni temelj, temveč realna ocena, kaj je res potrebno, kaj je res potrebno tudi za mene.

In mogoče bi za zaključek napisali sem spodaj, torej mihaelični način razmišljanja na koncu koncev prinaša tak odnos do sveta, da svetu lahko rečemo da, potrjujemo svet. Se pravi, je nekaj kar krepi moj interes do sveta in moj pozitiven odnos do sprejemanja sveta. Napisali bomo, interes do sveta.

In če si ozavestimo, kje se pa arimanični način razmišljanja konča, kakšna je drža tam, ker ne gre za razvijanje interesa za druge, temveč samo za sebe, torej vodi do negiranja sveta. To je Arimanova drža. Negiranje sveta. S tem bomo za danes končali.

To je bila meni sami pomoč. In kdor bere antropozofske knjige, lahko priporočam tako imenovane vodilne stavke Rudolfa Steinerja in mihaelova pisma Rudolfa Steinerja. (Meta: Na žalost še niso prevedena v slovenščino.) Mihaelova pisma je Rudolf Steiner napisal na svoji bolniški postelji, ko ni več zmogel imeti predavanj. Napisal jih je za svoje sobrate, ki so odprti za antropozofijo in ne vem, ali so po njegovi smrti antropozofi imenovali to njegovo zapuščino mihaelova pisma ali je sam dal tem zelo koncentriranim mislim tako ime. Mnoga leta že beremo ta njegova pisma na svetovnih kongresih biodinamikov. In meni so postala ta Mihaelova pisma najdragocenejše, kar je v antropozofiji ostalo. Hvala za sodelovanje.

Sluš.: Kaj pa o oraklih?

Brigitte: O, ja. Na začetku sem pripovedovala o oraklih iz časov preden je človeštvo živelo v času stare Atlantide. V tistih časih so arhaji delovali za človeštvo. Orakli so bili v času kulture stare Atlantide, ne pred tem, v atlantskem času. Iz poatlantskega časa poznamo tako imenovana misterijska mesta, ki so bila vedno v zvezi z nekim templjem, kjer so bili potem posamezniki izbrani in so šli skozi posebno šolanje za to in so bili potem v teh misterijskih mestih posvečeni. Torej so spet prišli do stanja, da so doživeli eksistenco duhovnega sveta. Tako, da so več ali manj lahko duhovni svet imeli v svoji zavesti. In to, kar so doživeli v duhovnem svetu, so potem lahko zadržali v svoji zavesti in so potem pripovedovali drugim ljudem, ki niso bili pozvani v misterijska mesta. In nekaj od tega imamo do danes prisotnega v mitih narodov. Miti prihajajo iz misterijev poatlantskih časov. In ti miti izgubijo svojo veljavo s časom, ko Kristus pride na Zemljo. V atlantskem času ljudje še niso bili tako daleč, da bi neko vedenje, znanje lahko sprejeli vase. Vzgajali so jih kot mi vzgajamo danes majhne otroke, preprosto v sožitju v življenju z odraslimi, po zgledu odraslih. Tako kot moramo majhne otroke pravilno vzgajati. V orakeljska mesta so bili vodeni pozvani ljudje, ki so že bili tako razviti, da so jih arhaji lahko vzgajali, v bivanju z arahaji. Arhaji so bili njihov vzgled. In ti ljudje, ki so živeli na orakeljskih mestih, so bili potem spet vzgojitelji za ostalo človeštvo. Ta stvar pa se še ni nikakor dotikala človeške zavesti. V misterijskih časih so ljudje že imeli neke vrste zavest in povedala sem, da so to bili nadangeli. Kjer smo potem imeli teh sedem orakeljskih mest. In teh sedem nadangelov, kjer je bil Mihael pripisan oraklju Sonca, Gabrijel oraklju Lune. In to pomeni, da je bil način vzgoje sedemkrat različen. O tem ni nobenih izročil več. In o tem lahko samo nekaj izvemo od raziskovalca duha, zlasti Rudolfa Steinerja, ki je lahko gledal duhovno v preteklost. Medtem  ko od misterijskih mestih iz poatlantskega časa le najdemo nekaj.

Sluš.: Platon je govoril o misterijskih mestih in orakeljskih mestih. Stara Grčija je imela sedem orakeljskih mest in v enem je Pavel živel.

Brigitte: Šolanje je več kot vzgoja. Šolanje vedno zahteva neko določeno obliko zavesti. In ta stara orakeljska mesta, kjer so arhaji vzgajali, tam se je res dogajala vzgoja v sožitju, v sobivanju, ki pa se ni dotikala zavesti. Samo s posnemanjem so vzgajali. Jaz imam v Ringoldshausenu majhno punčko, moji pravi vnuki so tako daleč, da je ta punčka na nek način nadomestilo mojih vnukov. In enkrat na teden grem po to punčko in na ta način doživljam, kako ti majhni otroci, od starosti enega meseca naprej, ta punčka je stara dve leti in pol, vidim, kako krasno se ta vzgoja s posnemanjem dogaja. Povsem brez prisotnosti zavesti tega otroka. In zdaj pri dveh letih in pol se prvič nečesa zaveda. In potem so mi straši te punčke darovali koledar s slikami te punčke in ko je ona videla, da to visi v kuhinji, je rekla, to je vendar Klara. In potem je rekla, jaz sem tudi Klara. In nekaj tednov zatem sem doživela, kako se je igrala z drugimi otroci na naši kmetiji in razdelili so vloge oče, mati, babica, dedek, hči, ne vem kaj še vse in mala Klara je bila babica. In videla sem, kako je njen brat, ki je dve leti starejši, vedno rekel, babica ti moraš tega otroka zdaj držati, ona je pa rekla, jaz sem pa Klara. Ne, babica si, babica ti moraš zdaj to, ti moraš zdaj to. Potem je pa zbežala proč in je rekla, jaz sem Klara. To pomeni prebuja se njena zavest. Prej bi enostavno igrala svojo vlogo.