Včeraj, ob koncu, sem nekako poskušala postaviti eno ob drugo kvaliteto našega razmišljanja, kadar razmišljamo na nek način spodbujeni z Mihaelovim impulzom, kar smo imenovali razmišljati iz srca in razmišljanje, kadar nas vzpodbuja Ariman, kar sem označila kot razmišljanje samo iz glave. Oba načina razmišljanja gotovo poznamo. Za naš današnji čas je skoraj običajen način razmišljanja, pravijo, kar tudi naraven način razmišljanja, ta arimaničen. Mnogi elementi takega arimaničnega razmišljanja so pravzaprav cilj in način, kako naša znanost deluje. Pretreseni moramo ugotoviti, da je ta način razmišljanja radikalno izražen danes na področju gospodarstva. Mogoče mislijo veliki gospodarstveniki, da sploh ne razmišljajo. V ljudeh živi tudi predstava, da je razmišljanje nekaj, kar je svobodi prepuščeno in to, da z etičnimi in moralnimi kriteriji nima nič opraviti. Toda reči moramo, da je naše razmišljanje danes merilo tega, kar bomo jutri delali. In vsak človek bi smatral pravzaprav danes, da je njegov cilj, da najprej nekaj razmisli in potem šele deluje. Torej, da ne dela ničesar ne da bi to razmislil. In tako kot se danes še na splošno priznava, da mora biti vse, kar delamo, etično opravičljivo, je treba z etičnimi predstavami začeti že pri razmišljanju. Znanstveniki so mi v razgovoru dovolj pogosto rekli, da je pri razmišljanju vse dovoljeno, da pri razmišljanju meja ni. In drugič, če iz misli pride do dejanj in ta dejanja prinesejo neke rezultate, da je potem to tudi pravilno in da je to tudi dobro. Vse, kar potem uspe, da je prav in dobro. Ja, zelo zanimiv kriterij.
Vsak sam lahko razmišlja ali je to res nekaj, kar je človeka vredno. Arimanični način razmišljanja smo karakterizirali kot razmišljanje brez duše in jaz sem kot tisto, kar je najbolj očitno kot je v bistvu center, potem opisala življenje čustev v človeku. In danes bomo obravnavali malo življenje čustev v donosu do razmišljanja. Kakšno vlogo igra pri našem razmišljanju naše čustveno življenje. Mogoče lahko te stvari malo sestavimo. Kaj ima opraviti naše čustveno življenje s tem, kar mislimo?
Sluš.: Pozitivno ali pa negativno, če sem dobro razpoložena vidim, da je kozarec na pol poln, če sem slabo razpoložena, vidim, da je na pol prazen.
Brigitte: Torej, moje čustveno življenje obarva razsodbo, ki je utemeljena v razmišljanju.
Sluš.: Jaz imam podoben primer iz športa. Ti tekmuješ proti nekomu, pa si npr. po eni tekmi zelo razočaran, utrujen in začneš razmišljati, da si dosti slabši kot si v resnici in če si ti tega ne ozavestiš, greš v naslednjo tekmo z dvomom o sebi. Ta utrujenost in razočaranje zelo zameglita neko realnost.
Brigitte: Ja, da to uvidiš, pa je pripeljalo tudi do tega, da ljudje mislijo, da morajo vsa čustva pustiti zunaj. Ali te nisem dobro razumela?
Sluš.: Ne, meni se zdi bolj pomembno, je dobro, da si ti razočaran, ampak moraš vedeti, da boš takrat slabše videl stvari, kot so. In je boljše, da prespiš in se vrneš z bolj realno sliko, ne pa da bi moral izključiti, da ne bi smel.
Brigitte: Torej moje razmišljanje prinese jasnost v močno čustveno življenje, v razočaranje. Recimo. Ja.
Odg.: Včasih imam občutek, da mi misli prihajajo brez moje volje kot da prihajajo iz nekega univerzalnega uma in se mi zdi, da je zelo pomembno, da jih znam presoditi, katere so dobre za mene, da jih lahko tudi umestim v čustveno presojo. Da jih lahko čustveno presodim, ne samo z intelektom.
Brigitte: Ja, to je sedaj nekaj obratnega, v tem primeru potem čustva usmerjajo in dajejo merilo razmišljanju. Čustva me učijo, v katero smer je dobro razmišljati. Ali sem dobro razumela? Ja. Čustva so lahko zelo različna. Čustva so lahko zelo usmerjena na mene samega, kaj je meni v veselje, kaj mi prinaša radost pa tudi kaj mi koristi. Čustva pa lahko dobijo tudi karakter sočustvovanja. Če neko stvar zajamem s svojim razmišljanjem ali pa recimo, da z mojimi čustvi zaznam nekaj zunaj mene in sedaj te čutne vtise zaobjamem z razmišljanjem, potem lahko, če pošljem tja z razmišljanjem tudi moje čutenje, sočutenje, potem je to lahko vir informacije o tem, ne glede na to ali je to drugi človek ali je to narava, kaj tu govori, kaj je v tem bitju. Kaj ti čutni vtisi izražajo in tako lahko sočutenje tistega, kar zaznavam, usmeri moje razmišljanje v drugo smer, kot če imam vtise brez nekih čustev, ki jih ne spremljajo neka čustva. Mi v nemščini pravimo čutnim vtisom tudi čustvena čutenja, ne vtisi, ampak to, kar pušča v meni nek občutek. Čutiti, čustvovati so kvalitete človekove sredine. Čutiti pa je lahko tudi čisto čutenje, kot roka nekaj čutim. In če to čutenje ponotranjim, iz tega nastanejo čustva. Čutim, da je tu toplo, zunanja stvar. To pa potem lahko postane čustvena toplota. Torej čutenje je lahko enkrat bolj zunaj, v notranjosti pa se to neposredno preobrazi v čustvo. Tako je lahko tudi neka čutna zaznava zunaj, nekaj kar lahko neposredno vodi v čustva. In to, kar mi potem moja čustva o tem povedo, dodati to temu, kar naredi samo iz zunanje čutne zaznave moja sposobnost razmišljanja. Ali lahko približno razumete, kaj pri tem mislim? Je to težko?
Meta: Torej zavedati se tega čustva. Možno je pa tudi drugo čustvo ali občutek.
Sluš.: Občutek je tisti, ki neredi individualnost. Mi vsi lahko eno stvar vidimo, zaznamo in mi to npr. povežemo z nekim pojmom. In odvisno je malo mogoče od števila pojmov, ki jih s tem v zvezi vsak od nas ima. Če človek ne bi imel čustev, potem bi mi vsi razmišljali na enak način. V to pa pritečejo potem čustva in potem bi lahko vsi rekli, čutimo, da je toplo, eden to čuti kot zelo prijetno, drugi pa čuti to kot ne tako prijetno. Je razlika med čutiti, čutno zaznati in s čustvi povezati, z notranjim odnosom do tega.
Brigitte: To je bilo karakteriziranje od čutiti do občutiti v notranjosti. V določeni smeri čutenja. Torej bom nadaljevala to razmišljanje. Čutimo, da je toplo. In eden čuti to kot nekaj prijetnega, drugi tega ne čuti kot tako prijetno. Ta občutek je postal oseben. In govori nekaj o tem, kdo sem jaz. V tem občutku toplote pa jaz lahko tako živim, da čutim, kako me toplota kot raztegne, razširi. V nasprotju k temu, kot če se oba počutiva da naju zebe, ta hlad naju potegne skupaj. In eden se zelo dobro počuti, če v svoji notranjosti lahko naredi to gesto širjenja pti toploti, drugi pa se počuti bolje, če naredi to gesto kot krčenje, da se zapira vase. Če je preveč hladno, se nihče več ne počuti dobro. Ampak recimo nekdo ima raje toploto, drugi pa je raje na hladnem. Jaz pa imam v mislih ta občutek ali to čustvo, toplota me razširi, hlad me nekako zapira, me potegne skupaj. To je objektiva informacija, ki mi jo daje čustvo in je pri vsakem od nas enaka. Ta občutek, to čustvo, tako menim, morali bi se naučiti, da smo na tako čustvo pozorni.
Ali npr. barve. Pri rdeči barvi vsi doživljamo nekaj kot prebujenje, pri modri barvi nekaj kot mir, pri modri barvi mogoče kot, da nas nekaj s toploto objame. In ker sem…??, za mene osebno velja, da se počutim bolje v toploti, v prostorih, kjer imam občutek, da me je nekaj s toploto tako objelo kot modra barva. Pogosto se tega ne zavedamo, nekdo drug se bolje počuti, če je okrog njega vse v rdeči. Zaradi tega, ker podzavestno čuti, da sicer ne bi bil tako buden, tako aktiven. Mislim, da je pomembno, da si vedno ozavestimo kaj čutimo. In kako to deluje na moje dobro počutje ali slabše počutje, to je druga stvar, ki si jo je dobro ozavestiti. In tako je lahko tudi moje čutenje vir informacij o svetu, o naravi, o soljudeh, o vsem svetu, pa tudi informacija o meni samem.
Sluš.: To je potencial, ki ga nosimo v sebi, ki ga moramo razviti.
Brigitte: Največ ljudi o tem še nima predstave, nima pojma. In ker današnji ljudje o tej kvaliteti čutenja še nimajo predstave, temveč poznajo le osebno smer čutenja, je znanost nekako deklarirala kot nekaj idealnega, da čustva ostanejo preprosto zunaj. Ampak ta način čutenja kot sem ga poskušala karakterizirati, mi skupaj s čutnimi vtisi lahko posreduje še več razumevanja v zvezi s svetom, še več iz sveta lahko razumem. In tako lahko moje misli, mojo sposobnost razmišljanja prežamem s tema dvema kvalitetama čutenja. Primer: v nedeljo je jesensko enakonočje, to misel lahko doživljam z osebnim čustvom in potem mi osebno čustvo pravi, škoda, poletja je konec. Če potem poskušam razumeti kaj pomeni čutiti enakonočje, poleti je dominiralo sonce in toplota in svetloba, jeseni pa bo vedno manj svetlobe, počasi bo tudi vedno manj tudi svetlobe, sonce bo oddalo svojo dominanco, lahko poskušam čutiti to ravnotežje, da bo iz svetlobe napolnjenega nastalo več teme, katero kvaliteto ima tema, ali jo moram čutiti samo kot nekaj negativnega ali lahko ob tem čutim tudi kaj pozitivnega. In potem lahko čutim, aja, tema me morda vodi bolj v notranjost, bolj k sebi, medtem, ko me je ta svetloba vedno vodila navzven. In potem lahko mogoče pri takem občutku zastanem, ta svetloba me je vedno vlekla ven. Tisto, kar je bolj temno pa mi je posredovalo to gesto ( in zdaj ima roke na prsih) , za mene samo. In pravzaprav za vse ljudi sem zdaj bolj tu. Ta gesta ‘pri sebi’ je lahko tudi krču podobna. Bi lahko vodila tudi v strah, ampak poglejte, zakaj imamo notranje prostore?
Kdaj je človek začel graditi hiše? Ali je to samo zaščita pred slabim vremenom, pred mrazom? Ali ni ta notranji prostor potreba, ki jo ljudje imajo. Pri tem se spet spomnim otrok. Če dovolimo, da se otroci svobodno igrajo, ne z mnogimi igračami, z malo igrač, če so to otroci od tretjega do petega leta, kaj igrajo najraje, oziroma zelo pogosto? Vzamejo eno veliko rjuho, jo obesijo čez mizo in ravno naša posvojena hčerka, ko enajst mesecev ni imela doma, ona si je iz vsake stvari naredila notranji prostor, svojo hiško. In pri tem lahko čutim, to je kvaliteta, ki nam jo prinašata jesen in zima. Jaz to lahko naknadno tudi dobro premislim, si ozavestim. Ampak to je nekaj pračloveškega, kar tako čutim. In kar mi daje mnogo več, kot če to razmišljam samo kako je za mene osebno, imam nek notranji prostor. Ali pa mnogo bolje se mi zdi, če sem brez vsake obleke poleti in se lahko veliko gibljem.
Kot primer te možne kvalitete čutenja, to sem poskušala pokazati tako obsežno, ker smo v tem prikazu mihaeličnega in arimaničnega načina razmišljanja čisto pozabili na Luciferja. Ali Lucifer nima opravka s temi načini razmišljanja iz srca in iz glave? Ali ne moremo paziti na to, kaj se z njegove strani dogaja? Kaj je luciferično? To luciferično, kar nekako je razlog, da mi to sami osebno tako močno doživljamo. Ko je bil on pred davnimi časi vržen na Zemljo, se je lahko neposredno ugnezdil v duševnost človeka. In se je neverjetno ugnezdil v tem področju čutenja človeka. In tako je pravzaprav najprej v vsem, kar doživljamo, Lucifer v nas tisti, ki pravi, jaz se počutim takole. Medtem ko Mihael, če ga najprej sprejmemo v svoje razmišljanje, če k moči mojih misli vzamem tudi moč mojega čutenja, potem čutim svet. Razmišljam o mojih kokoših in če to razmišljanje prežamem s čutenjem, potem mnogo bolj sigurno čutim kaj kokoši potrebujejo in z razmišljanjem si to potem ozavestim. Če pa stojim pred svojimi kokošmi nekako prežeta z luciferičnim razmišljanjem, potem čutim, kako se veselim, če tam okoli kokodakajo in je petelin tako krasen in če toliko požrejo, pride v tem osebnem razmišljanju še predstava koliko jajc bodo znesle in jaz opazujem potem še naprej kako jih moram hraniti, da bo jajc čim več.
Če pa z Mihaelovim razmišljanjem poskušam čutiti naprej, potem bom zaznala, kako po vsakem kokodakanju in potem si lahko ozavestim svoje razmišljanje, da pravzaprav to, kar je znak, da so znesle jajček, pove, da so kokoši same zelo zadovoljne, če so jajček znesle. Moje čutenje me potem vodi, kako moram delati s temi stvarmi, da lahko živijo tako kot bi one same po sebi rade živele. In v vseh teh letih sem jaz vedno že opazovala, da ne pridejo in priletijo samo zjutraj, kadar prinesem nekaj za krmo, za jesti. Jaz imam samo deset ali petnajst kokoši in živijo svobodno, na celi kmetiji so proste. In kjerkoli v vrtu delam, kokoši so zmeraj okrog mene. Verjamem, da ne le, da imajo mene rade, ampak da imajo rade človeka. In imam občutek, da iz ljubezni do človeka redno izležejo svoj jajček. In potem, ko pride tisti čas, ko zgubljajo perje, jim aktivno zaradi tega rečem, nisem razočarana, da zdaj, ko izgubljate perje, jajčkov ne bo. Če moj mož vedno znova pravi, da najin pes razume čisto vse, kar mu rečeva, potem jaz mislim, da razume tudi v bistvu neizgovorjena čustva, kadar jih zavestno pošljem k živalim. Na primer, dobro, v redu, jaz vem, da zdaj jajčkov ne morete nesti. In iz teh izkušenj se potem tudi za vsak jajček zahvalim. To sem hotela navesti kot primer, kako jaz lahko bolje razmišljam, tako kot kokošim ustreza in čutim nekako kokoši in ljudi kot skupnost. Če sem tudi s čustvi prisotna pri tudi kokoših in ne vedno samo pri sebi.
Sluš.: Nekaj bi povedala, imela sem kokoške in ena je bila bolj šibka, ji je izpadalo perje. Trenutno tudi nimam zdaj petelina. Zdaj sicer rasteta dva. In kokoške zdaj, ko so brez petelina, so zatirale to kokoško. Odnesla sem jo v vrt, da bi si opomogla. Sem jo izolirala. Ona se tam zelo dobro počuti, še sosedov pav jo hodi obiskovat in jo vabi k sebi. In sedaj pa je spet začela nesti jajčka in ker v vrtu nisem imela gnezda za njo in ko sem ji zjutraj prinesla hrano, je pred mano počepnila in mi pokazala, da ji moram pripraviti gnezdo. Pa še nekaj, mi imamo tiste kokoške v vrtu preko ceste, ne tam, kjer sem doma. In kadar se jaz peljem tam mimo na njivo, one mi nasproti priletijo. Pa rečem, zdaj nimam nič zdaj za vas.
Brigitte: Lepo, lepo. Naše čutenje vedno prežema naše razmišljanje, tega pravzaprav ne moremo preprečiti. To je tudi nekaj, na kar nas Mihael opozarja. Naše razmišljanje ne sme obubožati na čustvih ali biti brez čustev, temveč potrebno je, da razvijemo to kvaliteto čutenja, ki nam da več informacij o tem, o čemer razmišljamo. To lahko tudi, če mislim nekaj, kar ni konkretno. Če razmišljam o svobodi ali o ljubezni. Vzemimo svobodo, kako različna je lahko svoboda po svoji kvaliteti?
(Alenka pravi, da je lahko pozitivna, lahko je negativna, če živim na zahodu ali pa na vzhodu. Meta je pa mnenja, da je svoboda nekaj notranjega in ne nekaj zunanjega).
Brigitte: O tem ali je negativna ali pozitivna. Jaz ne bi hotela, da me kdo omejuje v tem ali tem področju. Jaz ne bi hotela imeti obveznosti. Hotela bi biti tako svobodna, da vedno lahko delam, kar jaz hočem. Nočem imeti nobene navezanosti. Jaz pa lahko rečem tudi, jaz želim biti svobodna zato, da lahko to delam. Jaz bi bila rada svobodna zato, da lahko vzgajam otroke. Rada bi bila svobodna zato, da lahko negujem bolne. Jaz bi bila rada svobodna zato, da naslednje leto spet pridem sem. Tisoč primerov. Torej, na eni strani svoboda proti nekim omejitvam, na drugi strani pa svoboda zato, da lahko nekaj določenega delam. Če poskušamo čutiti to razliko, to lahko stopnjujem. Jaz sem svoboden, nihče mi ničesar ne predpisuje. V vsakem trenutku lahko delam, kar hočem. V tem občutku svobode lahko živim v polnosti, to svobodo in jo lahko uživam. Občutek svobode lahko uživam. Svobodo lahko oblikujem tako, da mi vsak trenutek prinaša samo uživanje.
Svojo svobodo pa lahko uporabim tudi tako, da prevzamem naloge, ki mi pravzaprav prinašajo breme, trud. To je druga vrsta svobode. Lahko pa najdem tudi sredino na tak način, da to prevzemanje nalog oblikujem tako, da imam občutek, da se pri svojih nalogah ne želim popolnoma razdati, temveč bom oblikovala svoje naloge tako, da so mi še v veselje. Tako kot pravzaprav vsakemu, za kogar neko nalogo opravljam, želim, da bi bil zaradi tega vesel. In jaz smem poskrbeti tudi za to, da imam jaz sama veselje do življenja. Zdaj bi pa rekla nekaj osebnega. Če Meta pripoveduje, kako si je začela to nalogo pripravljati, to nalogo, da poskuša prenašati v Slovenijo biodinamiko in antropozofijo in potem Meta doda, in vsak dan mi je bilo to v veselje.
Sluš.: Lahko nekaj dodam? Obstaja še tretja vrsta svobode, Solženicin v knjigi Arhipelag Gulag opisuje, največjo svobodo sem čutil v zaporu, kjer mi je bilo vse fizično vzeto, samo moje misli so ostale svobodne.
Brigitte: Če gre človek skozi to točko nič in najde svobodo, najde človek tudi pravo moč, kjer si najde svobodo za nekaj in se potem s tem tudi veže. Vsaka naloga, ki jo prevzamem, me na nek način veže v tistem sicer brezmejnem možnem. Ali pa, če se iz svobode povežem z nekim človekom v zakonu ali kakor koli drugače, tam potem tiste trenutne svobode, ki sem jo imel prej, ni več. Toda, če sem prišel do te izkušnje, ki jo opisuje Solženicin, to nam daje vsak trenutek moč, da to povezanost ali zavezanost nečemu tudi hočemo. In pravzaprav je to prapotreba človeka. Kdo od vas bi hotel življenje brez nalog? Kdo od vas bi hotel življenje brez drugih ljudi? Kljub temu pa ni potrebno imeti občutka, da nisi več svoboden, da ti je svoboda vzeta. Torej tako zavedno kot to Solženicin opisuje, vsak od nas gre skozi to točko nič. Zelo pa nam pomaga, če si to izkušnjo vedno znova ozavestimo.
Kje je pravzaprav resnična svoboda? In včasih potrebujemo skrajne zunanje prisile, da bi prišli do te najbolj notranje izkušnje svobode. Če hočem imeti svobodo od ali pred, da sem svoboden nekih obvez, kam nas to pelje?
Sluš.: V brezbrižnost, osamljenost.
Brigitte: Ja, osamljenost, ki ima mogoče tudi nekaj brezkoristnosti v sebi, nisem ničemur potreben, nekoristen sem. Mi poznamo v sebi ta čustva. Bil bi rad svoboden, ampak nihče me potem ne potrebuje. To, da te nekdo potrebuje pomeni že, da imaš neke obveze. Kdo lahko kot človek sploh živi s predstavo, da ga nihče ne potrebuje?
Sluš.: Depresija, Alenka pravi en primer: ena ženska iz Anglije, ki je imela vso svobodo, je začela jemati drogo zaradi tega, ker s to praznino ni mogla shajati. Imela je vse, bila je multimilijonarka. In ravno zaradi tega, je bilo njeno življenje prazno.
Brigitte. Takih zgodb je veliko, najdemo jih v časopisih. Kadar opisujejo tako v vsak detajl življenje pomembnih ljudi. Kar je za mnoge ljudi cilj in hrepenenje po biti nekdo med zvezdniki, skoraj nihče med temi zvezdniki pa ne zmore prenesti situacije prenašati te praznine, v kateri se znajdejo. Tudi to je potem občutek, ki sledi dejstvu, da nimajo več pravzaprav nobenih obvez. In na koncu koncev se v duši rojeva nekakšna grozljiva praznina. Ti ljudje imajo tisoče privržencev, pristašev. In tudi kaj znajo ponavadi. Ampak počutijo se tako zelo prazne. In če lahko to kvaliteto čutenja obrnem navzven, sem vedno bolj bogat. Ne zaradi tega, ker sem k temu stremel, saj se v tem čutenju pravzaprav zelo razdajam navzven, temveč me to enostavno izpolnjuje. In tako je potrebno razumeti pravzaprav tudi tele Kristusove besede, kdor sam sebe išče, se bo izgubil. Izgubi se, da bi se lahko našel. Tako je obrnjeno to mišljeno. Z mojimi čutili se ves razdajam v zaznavanju in to me potem izpolni. In tako je ves moj interes, ki se posveča svetu, v tem primeru svet v meni zaživi. Če pa vedno iščem samo samega sebe, potem ostane v meni samo praznina. Tako je lahko mogoče na zunaj osamljen človek, kljub temu lahko popolnoma notranje izpolnjen. Ne mora biti nič na zunaj vidno. In ta notranja izpolnjenost je, ki me resnično povede v nadaljnji razvoj, ki me vodi v nadaljnji razvoj. Če pa iščem izpolnitev samo zaradi samega sebe, lahko nabiram izkušnje, lahko sem tudi vedno bolj pameten, toda na koncu me to naredi za nekega groznega specialista in razvoj v katerega sem padel, bi lahko imenoval korumpiran. To je to.
V teh dogajanjih v celoti, zajemanje sveta v razmišljanju, si moramo ozavestiti, kako lahko v nas deluje Lucifer. In dobro je biti pozoren na naša čustva, na svet čustev. Odločilna stvar pa manjka. Iz vseh teh spoznanj, iz vseh teh uvidov, iz vsega tega znanja, ki so obogateni s toploto mojega čutenja, je važno, da pridem v dejavnost. In če potem razmišljamo o kvaliteti ljubezni, kjer sem rekla, da je to pravzaprav kvaliteta, ki jo je v svet človeka prinesel Kristus. Ljubezen je izvir vsega ustvarjalnega. In to, kar živi kot reproduktivne sile v živem svetu na Zemlji, je tako reč izzven na fizično živem nivoju ustvarjenega, stvarniškega. In to stvarniško kvaliteto že upravičeno imenujemo ljubezen. Ta stran stvarniške ljubezni, ki živi v razmnoževanju, je prisotna od začetka Zemlje. In v človeštvu dobiva nekakšno razširitev. Tako, da je človek kot samo po sebi razumljivo ljubil vse tisto, kar je iste krvi. Ta oblika ljubezni je imela to stvarniško hrepenenje v sebi, omogočiti nastanek novega življenja in je bila omejena na isto kri.
Pravzaprav si ne ozavestimo, kako so v preteklosti človeštva razumeli povezovanje med ljudi v cilju imeti otroke, v cilju razmnoževanja. In so ljudje popolnoma ostajali v svoji krvi, sorodstvu, isti narod , iz iste vasi recimo. Če študiramo faraone v egipčanski kulturi, potem ugotavljamo, da so se faraoni praviloma poročali s svojimi sestrami in so imeli celo s svojimi lastnimi hčerami otroke. Pred petimi, štirimi, tremi tisočletji. In znotraj lastnega plemena te krvi je bilo to dolgo časa pravilo, edina oblika pravzaprav. Povezati se s človekom iz drugega plemena je bil korak, ki so ga v začetku prepovedovali, je bil prepovedan. Danes pa je stvar ravno obratna. In če gremo danes s porokami preko meja svojega naroda in preko meja ras, se moramo pogosto s tem šele spoprijazniti. Ampak razvoj se mora dogajati še naprej v tej smeri.
In kar je naslednji korak, ki se je začel v glavnem v času Kristusovega rojstva oz. življenja na Zemlji, namreč, da ljudje nekako tisto, kar lahko imenujemo sožitje s stvarniškimi prispevki, da se to loči od fizično krvnega. In da so začeli tudi na zunaj živeti nekaj, kar lahko imenujemo dogajanja na nivoju duševnosti in duhovnosti človeka. In to, da se človek z ljubeznijo z nekim človekom poveže, ker išče obojestransko duševno in duhovno oploditev, to je velik korak v razvoju človeka. Današnje človeštvo si danes v glavnem tega sploh še predstavljati ne zna. Že pred Kristusom so bile skupine ljudi, ki so nekaj takega prakticirale. To so bili filozofi, ki so se zbirali okrog Sokrata. To so apostoli okrog Kristusa. Filozof pomeni namreč tisti, ki ima rad modrost , ljubimec modrosti. Ljudje okrog Sokrata so se našli, ker so ljubili vsi neko sorodno modrost. V današnjih zgodovinskih knjigah lahko beremo, to je bilo samo nekaj zunanjega, da so ljubili vsi isto modrost. V principu pa, da so bili vsi homoseksualni. Evropski kristjani se ne sramujejo, da nekaj takega pripisujejo tudi Kristusovim apostolom. Ker si kot današnji ljudje ne morejo predstavljati ljubezni, ki je samo duševna in duhovna ljubezen. Ta napredek ljubezni je Kristus prinesel v svet. Ta ljubezen nima opraviti ničesar z zanikanjem fizične ljubezni, ampak to, kar je rekel, ljubite drug drugega, je menil na nivoju duševno duhovnega povezovanja. Malo v tem je še luciferičnega. V tej duševno duhovni ljubezni se povezujem z ljudmi, s katerimi čutim duševno in duhovno sorodstvo. Toda Kristus je rekel tudi, ljubite svoje sovražnike. Povezujte se v ljubezni tudi s tistimi ljudmi, v katerih ne doživljate te duševne in duhovne povezave, v teh ljudeh boste kljub temu našli sočloveka, brata. Ljubezen pa pomeni biti izpolnjen s tem močnim čustvom in z zavestno jasnostjo in tudi z voljo, da nekaj storimo. To je ljubezen.
Tudi to je luciferična nevarnost, da namreč v čustvih zastanete. In vse življenje se človek lahko ukvarja z vprašanjem, katera dela so potem res tista prava, ki jih od mene ljubezen zahteva? In na enak način z našo sposobnostjo ljubezni v tem duhu napredovanja, resnična svoboda, ki jo je prinesel, oziramo nam jo je kot sposobnost dal. Namreč svoboda delati za nekaj. Ta svoboda potem ne izključuje biti svoboden od tega, kar smo se prej pogovarjali, ampak to nekako vključuje tudi to možnost. S temi vprašanji se lahko dolgo ukvarjamo. Kaj so dela ljubezni, ki jih prežema svoboda? Katera dela ljubezni so tista dela, ki jih svoboda prežema? Verjamem, da je možnosti neskončno veliko. Pravzaprav je to življenjsko delo, da se poskušamo vedno znova o tem spraševati, si to ozavestiti.
Temelj je ne le, da ne pozabim tega elementa svobode, temveč, da sem v teh povezavah, ki so mi kot človeku dane, v teh odnosih, da ne zanemarjam Torej jaz sem na nek način vezana, že zaradi tega, ker imam telo, zaradi procesov življenja, zaradi moje duševne konstitucije, zaradi mojih duhovnih nagnjenj. Ta moč ljubezni je nekaj, kar nosim iz svobode in da ta moč ljubezni svobode najde pravo usmeritev, tako, da upa iti tudi v nekaj novega, česar še ne poznam. Toda prežeta mora biti tudi s pametjo, mogoče bi temu lahko rekli tudi jasnost predstave. In to je vedno znova sposobnost razmišljanja. Naše razmišljanje je tisto, v čemer je naša zavest najbolj budna. In jaz to lahko nosim v moje čustvovanje na tak način, da postane to jasna luč, šele potem naj pa prežema tudi to, kar jaz delam. To je namreč potem spet tudi ta arimanična nevarnost, da od mojih misli, ki nimajo stika s čustvi, takoj padem v dejavnost in pogosto pravzaprav nekaj uničim.
Bi skušali najti skupaj nekaj primerov za to, kako izgledajo dela, ki imajo kvaliteto ljubezni in svobode?
Meta: primer: kamilica je v pravem cvetu in jaz si vzamem čas in grem kamilice nabirati, da bomo delali preparate. Recimo, je to delo iz ljubezni in svobode?
Brigitte: Kaj ste drugi rekli? Ja? Kaj pa to pomeni za kamilične cvetove?
Sluš.: Ko kamilične cvete nabiramo, smo z njimi povezani in se jim zahvalimo za kar nam bodo koristili .
Brigitte: Ali ne bi lahko rekli tudi to, kamilični cvetovi bodo soočeni s čisto drugimi zmožnostmi, povezavami, ki po naravi za kamilico ne bi bili dosegljivi in s tem služijo čisto novim močem, silam. Rastlinski svet je prežet s silami življenja Zemlje in sile duševnosti pa, ki delujejo v vsem živem na Zemlji po Soncu, se dotikajo rastlin občasno od zunaj. Cvet neke rastline, posebno kadar so cvetovi obarvani in tudi še dišijo, so izraz tega, da se jih je dotaknila astralnost Sonca. Duševnost Sonca tako rekoč. Toda kaj je tipično za skoraj vsak rastlinski cvet? To, da potem, ko je cvet izoblikovan, cvetovi odvržejo cvetne liste in tudi prašniki in pestič odpadejo. In če ne bi odpadli, pravi botanik, to so bili preobraženi listi cvetne čaše. Tam v cvetu, kjer je astralnost, se lahko astralnost Sonca cveta tako dotakne, to je za rastlino nekaj kratkotrajnega. To se potem še enkrat bolj intenzivno ponovi, ko rastlinski svet preide v tvorbo plodov. Plodovi so tudi pogosto obarvani in dišijo. Tam je tisti dotik astralnosti malo bolj dolgotrajen, ampak noben plod ni trajen. Če pa te cvetove, kot sedaj pri kamilici, damo v živalski organ, kot npr, črevo, in jih zakopljemo na čisto določenem preko zime v Zemljo, potem pridejo ti kamilični cvetovi v nekakšno čisto drugo součinkovanje energij. In to so astralne, duševne kvalitete moči. In kamilični cvetovi se s tem razvijejo v nekaj novega. V to, kar potem imenujemo potem kamilični preparat. Ti kamilični cvetovi so potem bolj obstojni. In potem v kompostnem kupu ti cvetovi posredujejo tisto in preko komposta posredujejo zemlji in posredujejo rastlinam, ki na zemlji rastejo in ne morejo biti kamilični cvetovi, temveč ti kamilični cvetovi prinašajo vsem rastlinam, ne samo kamiličnim nekaj kot sile oploditve. Naš prepariran kompostni kup je s tem, ko ga potrosimo po zemlji in vdelamo v zemljo, oploditev, obogatitev zemlje z astralnimi silami.
Naša Zemlja to bolj intenzivno potrebuje v današnjem času, bolj intenzivno rabi kot po naravi to lahko dobi. Tako intenzivno Zemlja še ni mogla biti nikoli prežeta z astralnimi silami kot se to lahko dogaja danes s preparati, kar nam je priteklo kot spoznanje iz duhovne znanosti. V tem lahko resnično doživljamo in razumemo, kako na tej poti kamilični cvetovi pa tudi cvetovi drugih rastlin, ki jih predelamo v preparate, ne le žrtvujejo sami sebe, temveč kako jih v tem procesu vodimo v njihovem razvoju ali možnostih naprej. Od tega, kar predstavljajo kot rastline, namreč sile življenja postanejo nekaj bolj učinkovitega na področju astralnosti Zemlje. In sicer v tem primeru potemne nekaj, s čemer so omejene samo na svojo lastno vrsto, temveč kjer služijo življenju vse Zemlje. To je bil dober primer.
In delovati tako, kar sčasoma, to delovanje, tudi lahko razumem in ponavadi to spremljam s čustvi, še preden sem razumel ali si odstiram razumevanje v to področje. Moja čustva mi ponavadi že mnogo prej povedo, kako je dobro in kako je prav. Še preden z jasnostjo svojega razuma to prepoznam. To je resnično delovanje v Mihaelovem duhu. V tem najdemo utemeljitev v razumevanju narave in sicer tako razumevanje, ki presega daleč samo materialno, snovno razumevanje narave. Po pavzi se bomo s tem ukvarjali še bolj intenzivno. Novo razumevanje življenja, novo razumevanje narave, novo razumevanje vse Zemlje tako kot živi v celoti kozmosa. Razumeti to na mihaeličen način.
V naslednjem koraku bi rada predstavila nekakšno novo razumevanje narave, v katero nas usmerja Mihael. Mihael bi rad dobil prostor v človeških srcih. Zaradi tega je v tem dogajanju vodilno tudi človeško srce. Izrazimo lahko tudi tako, sposobnost razmišljanja, ki je zaradi delovanja Arimana prišla samo v glavo, hoče biti vodena zaradi Mihaela v srce, da bi se tam razmišljanje preželo s toploto srca. In da bi naravo na Zemlji zares razumeli, lahko bi rekli, če hočemo zajeti vse, začnemo enostavno s tem, kako doživljamo razvoj letnih časov. In sicer tam kjer živimo. To je za vse nas zmerna cona Zemlje.
Svoboda tam zgoraj na našem listu nas ne bo motila. V sredino bom narisala Zemljo, ampak to naj zdaj naj ne bi bila Zemlja, ampak tok letnih časov. Tok letnih časov je element, ki nam zelo pomaga, da dobro razumemo delovanje različnih elementov v toku enega leta. Imamo en element, ki sodi k Zemlji. To je element voda. Drugi element, ki je popolnoma zemeljski, je tisto, kar je na Zemlji čvrstega. Tako rekoč zemeljsko. Potem imamo element, ki priteka iz kozmosa. To je svetloba. Svetloba je kozmični element. Ta svetloba na nek način ni zemeljska, ne morem je prijeti. Tudi videti je ne morem. Vedno vidim samo tisto, kar je osvetljeno. Če Zemlja ne bi imela ovojnice iz zraka, na Zemlji ne bi bilo svetlo. Šele takrat, ko se svetloba dotakne vode ali Zemlje, to potem malo zrcali svetlobo. In čim tanjši je ta zemeljski element, tem bolje lahko svetlobo reflektira. Zaradi tega je naš zrak tako ta pravi zato, da svetlobo imamo. Tukaj na vodi doživljamo intenzivnost svetlobe zaradi vode. In prav tako je pravzaprav s toploto. Tudi toplota prihaja iz kozmosa. Mi imamo v notranjosti Zemlje tudi toploto. Ampak tista toplota ne prežema, ne greje površine Zemlje, kjer se razvije življenje. In če pride do izraza iz notranjosti Zemlje, pravzaprav uničuje. Ampak toplota je tudi element, ki ga ne moremo neposredno zaznati, temveč šele, če se zrak ogreje, če se voda ograje, če se živo, če se kamenje ogreje. To torej je tudi nadčuten element. Tisto, kar pa s termometrom izmerim, je ogret zrak in ne toplota po sebi. In ravno pri elementu toplote govorimo pogosto o toploti kot o kvaliteti duševnosti. Ampak tudi duševne toplote ne moremo meriti.
In da se vrnemo sedaj k razvoju v toku letnih časov. (Brigitte riše, barva po tabli). To je kot pomlad, poletje, jesen, zima. Mi vemo, pomladi se svetloba Zemlji vedno bolj približuje in za njo prihaja tudi toplota v bližino Zemlje. Tukaj moram vse napolniti s svetlobo. Svetloba poleti prodre resnično tudi v Zemljo. Toplota pa v toku poletja napolni zrak in res tudi prodre v Zemljo. In tja v jesen se svetloba spet oddalji od Zemlje in izpolnjuje samo še zrak in sicer manj močno. Pozneje gre toplota proč in zapusti vse tisto, kar je toplota prej zajela. Pomladi, s spomladanskim enakonočjem se svetloba približuje in v toku poletja resnično svetloba seže v tla, v Zemljo in sedaj, ko je jesensko enakonočje, se dnevi krajšajo, svetloba se iz Zemlje spet nekako umika in napolnjuje dneve, ki so čez jeseni in zimo vedno krajši. Naše zime, dnevi pozimi postanejo vedno bolj revni s svetlobo, tako dolgo, da se po zimskem sončnem obratu ta svetloba Zemlji spet bolj približuje. Toplota gre skozi isti ritem kot svetloba, ampak ne istočasno. Najprej svetloba močneje pulzira na Zemljo, potem pa pride močnejše segrevanje za svetlobo. Pri nas pogosto šele v mesecu maju to zaznamo. In v času poletnega sončnega obrata, konec junija, ko je tako rekoč največji praznik luči, vidimo, da pridejo najbolj vroči dnevi šele za tem, v juliju in v avgustu. Svetloba je konec junija. In odtlej naprej se svetloba spet zmanjšuje, pogosto pa je oktobra lahko še zelo toplo. In predvsem, če delamo na zemlji, opazimo, da so tla še dolgo topla. In to, kar oktobra sejem in sadim, še vedno dobro raste. Svoje čase so to tudi koristili, uporabljali. S tem, da ko so jeseni pospravili z njiv korenje, rdečo peso in krompir, potem so skopali globoke jame v zemljo in krompir in vse korenovke so skladiščili zaščitene pred zmrzaljo v zemlji. Verjetno mnogi to poznate. V tem primeru pa toplota okrog teh plodov ni bila toplota iz globine Zemlje, temveč poletna toplota, ki jo tla še imajo, do določene globine to sega.
Na ta kozmični ritem Zemlje, torej svetlobe in toplote, ki v pretežnem delu prihajata od Sonca, potem elementi Zemlje odgovarjajo. Pozimi, predvsem v tem času po Božiču, voda Zemlje pogosto tako zamrzne, da postane voda čvrsta. Voda se tako ohladi, da postane led. Na Zemlji leži sneg in led in čimbolj se premikamo na Zemlji proti severu, tem bolj so zmrznjena tudi tla. In februarja, ko se bližamo pomladi, je svetloba že močnejša, pa vemo in to vsi poznamo, da utegne biti zrak še zelo hladen. Voda pa se počasi topi. Led se počasi topi. V tem času, ko se Sonce približuje pomladanskemu enakonočju, gre voda vedno bolj na površje Zemlje in začenja tudi napolnjevati tudi zrak. Ravno čas pred tem, februarja, je čas, ko imamo v zraku pogosto najmanj vlage. Zaradi tega so dnevi tako zelo jasni. In če gremo marca potem čez travnik, imamo občutek, da je travnik elastičen, res kot prežet z vodo. Včasih imam občutek kot, da grem čez testo. Površina Zemlje je polna vode in pomladi začnejo rasti rastline z vodo, ki prihaja iz Zemlje. In rastline nosijo vodo v zrak v svoji postavi tako dolgo, da je toliko te vlage v zraku, da spet voda pada z grmenjem in bliskom na Zemljo. In marsikje na Zemlji imajo v juliju in avgustu največ padavin. Tako na severni kot na južni polobli so taki predeli. V srednji Evropi je zagotovo tako. Pogosto je pomlad najbolj suh čas, potem pa, ko se leto enkrat premakne preko sončnega obrata, močno dežuje. Voda se vrača na Zemljo. In v tem jesenskem času, predvsem v novembru in v začetku decembra, je zrak najbolj vlažen, to je veliko megle. To je kot nasprotje pomladi. In tudi Zemlja nekako sodeluje pri tem gibanju. Voda prežame zemljo in z vodo v rastlinskem svetu se tudi zemlja dvigne v visoko drevje. In pestrost rastlinskega sveta potem jeseni v venenju to zemlji spet vrača. In potem to oblikuje našo zemljo, tvori humus. Torej, mineralno, kar je zemlja vzela v tvorbo rastlin s seboj, kar je bilo v rastoči rastlini prežeto s svetlobo in toploto kozmosa, to potem od jeseni naprej pride nazaj v svojih procesih odmiranja. In oblikuje zemljo kot temelj vsega živega. Da se tla lahko tvorijo, je pogojeno s tem, ker se elementi pomešajo. Mi imamo od pomladi proti poletju opravka z največjo mešanico elementov. Mešanje elementov Zemlje in elementov kozmosa. In proti jeseni potem se začenjajo spet korak za korakom ločevati. Svetloba se spet malo izdvoji, toplota ostane še dalj časa povezana. Zemlja sprejme nazaj svoj element mineralnega tako dolgo, da potem v času zime sprejme vase spet tisto, kar je vodeno.
In tukaj v času pozne zime imamo največjo ločenost elementov. Svetloba je bolj čista, toplota se zdi oddaljena, mineralno, kar pripada Zemlji, je čisto šlo spet v Zemljo in je tudi element vode zajelo na tak način, da se ne more mešati. Iz tega ritma razvoja letnih časov rastlina živi. Ta krogotok, to leto lahko razumemo šele takrat, če si mislimo ločeno, v povezavi potem v mešanju ločenega, potem se pri tem mešanju vse spremeni in nato se spet loči. In vsak od štirih elementov, ki so se pomešali, je izpostavljen novim izkušnjam.
In Rudolf Steiner imenuje tudi ta razvoj trojni korak, tridelnost. Izhajam od ločenega in pomešam to ločeno tako, da nastane nekaj, česar še ni bilo. In potem se to povezano spet loči. In potem se ponovno pomeša, ampak vsak od teh elementov v svojem individualnem ritmu korak za korakom. In ta trojni korak lahko prepoznam, ločen, pomešan, ritmično dogajanje. To je malo abstraktno. Toda v tem lahko vidim ločeno, mešano, nove izkušnje, nova stanja in ponovna ločitev. In on pravi, da je to mihaelično podoživljanje, da prepoznam tudi ta princip trojnosti v tem dogajanju in ne le, da doživljam polarnosti, ločen, povezan. Temveč polarnosti združevanja. To združevanje omogoča razvoj življenja.
Kaj pa rastlinski svet? Rastlinski svet živi iz tega součinkovanja, iz tega ritma. Za rastline je ritem najpomembnejša stvar. Spomladi začnejo rastline kaliti, predvsem, če mislim na enoletne rastline. In potem se rastline razvijejo nad Zemljo s svojimi zelenimi listi. Pokazala vam bom moje slike. Solata. Za mnoge enoletne rastline je to tisto, kar tvorijo pomladi. To je v svetlobi in v začetku toplote. Preveč toplote solata ne mara. To je razvoj rastline v zelenem listu. In potem se približuje poletje. In ta ista rastlina, solata, razvije cvetove. Močneje zraste v višino, ponavadi je to najlepše oblikovanje cvetov, ki so tudi obarvani. Drugi cvetovi pogosto tudi dišijo. Lahko si pogledamo druge. Samo kot primer. Kakšno polnost cvetov najdemo v naravi. To je izraz največje mešanice, ki pa se dogaja korak za korakom. Če pride toplota prezgodaj, potem rastline ne morejo razviti močnih listov in ravno pri nas se potem dogodi tudi, da cvetovi niso polno razviti, so nekako iz stiske oblikovani. Naslednji korak, spet pri solati. To je sedaj v času visokega poletja, ko je na Zemlji pogosto zelo suho in potem se oblikovanje cvetov preobrazi in začne se oblikovati seme. Oblikovanje semena je pravzaprav rezultat prejšnje mešanice. Če take solate vidimo pri cvetenju, zelo visoke postanejo, komaj še gledam čeznje. Listi so postali popolnoma drugačni in to, kar je bil prej cvet, je primerljivo s tistim, kar kot lučko poznamo pri regratu. Od blizu izgleda eno tako socvetje tako kot bi bilo veliko regratovih cvetov skupaj. Barvitost je izginila in čisto suho in zelo lahko je. In tam notri tiči seme. In s tem se začenjajo že procesi odmiranja. In potem jeseni vse odmre in ostane samo seme, ki je kot nekakšen koncentrat vsega. In seme lahko prenese to zimsko mirovanje samo, če je resnično suho.
Tiste rastline, ki so večletne, pomislimo na jablano. Jablana ima v tem času jeseni svoja jabolka, ki dozorevajo, listje odvrže in v istem času, ko jablane odvržejo listje, se vedno močneje začenja rast korenin. In vse rastline, ki jeseni ne odmrejo, oblikujejo v tem zimskem času najmočneje svoje korenine. To se dogaja do kratko pred zimskim solsticijem, sončnim obratom. Tu v naših zmernih pasovih se to končuje sredi decembra. V Skandinaviji se to konča prej. Ampak povsod rastejo korenine močneje v času, ko se toplota oddaljuje, ko je Zemlja spet prepojena z vodo in rastejo potem v še dejaven mineralni element. In tukaj potem v februarju, po Božiču, v začetku proti pomladi nastopi mir, mirovanje.
V drugih pasovih Zemlje so ritmi lahko malo drugačni, tako kot sem vam zdaj na ritmu rastlin opisala. To, kar sem prej opisovala malo abstraktno, to ločevanje, to mešanje in skupaj rojevanje nečesa novega in potem ponovno ločevanje korakoma in ritmično ponovno vračanje v mešanje, to najdemo na Zemlji povsod. Rastlinski svet se vedno znova nekako prilagaja ritmu tistega kraja na Zemlji. Na mnogih krajih najdemo neke vrste členitev na štiri dele. Na nekaterih krajih najdemo členitev samo na tri dele. Na primer v subtropskih predelih je pogosto členitev samo na tri zaznavna. Tam se ne mešajo časi toplote in časi mraza, temveč suše in intenzivno deževje. In pogosto je tam razvoj v toku leta tridelen. Mi pa imamo tudi predele v tropskem delu Zemlje, kjer se to menjava v enem dnevu. Preden se zdani, je zrak najbolj svež. Potem se zelo hitro zdani, opoldne in popoldne je vedno bolj vroče, vsako popoldne pa potem dežuje, tropsko deževje in potem pride noč. Toplota tako dolgo še ostaja prisotna, dokler jo ta jutranja svežina ne zamenja. In mnoge rastline imamo, ki živijo v tem ritmu.
Nekaj pa najdemo v tropskih predelih, kar je posebno bohotno. In sicer to, kar se sicer oblikuje pomladi in poleti, namreč bogastvo zelenila in ogromni cvetovi, veliko plodov, slabotno oblikovanje semen in skoraj nobenih korenin. Tam imamo mnoge rastline, ki rastejo na drugih rastlinah nad Zemljo. Tam je domovina orhidej. Orhideje so celo tako zelo nekaj posebnega, da svoje cvetove lahko, tako kot nobena druga rastlina, mesece dolgo nosijo. Ampak tisti cvetovi, ki cvetijo tudi po tri, štiri mesece, oblikujejo tako slabotna semena, da če jih položimo v zemljo, šele v zemlji popolnoma kot semena dozorijo. Toda to je mogoče le, če je v zemlji prisoten določen organizem, in sicer čisto določena gliva, ki lahko živi samo v tleh in ki iz tega minimalno velikega semena, kot prah, oblikuje seme, ki je kaljenja sposobno. Ko so Evropejci postajali globalni in so odkrili orhideje v tropih, so jih seveda odnesli domov. In potem so hoteli te orhideje vzgajati v svojih rastlinjakih. To ni šlo. Šele, ko je nekdo prišel na idejo, da z rastlinami prinese s seboj tudi tropsko zemljo, pa kljub temu, da so orhideje rasle na drugih rastlinah, njihova semena padejo na zemljo. Torej je vzel s seboj nekaj te zemlje, ki se v tropskih predelih oblikuje. In če je v to tropsko zemljo posejal v rastlinjaku prahu podobna semena, je čez nekaj tednov tam nekaj kalilo. Tako so to potem odkrili. In oblikovanje korenin je zelo slabotno. Tudi v odnosu do teh ogromnih tropskih dreves. Relativno slabotne korenine imajo.
Pri nas namreč, če pogledamo kakšno korenino naredi solata, ko solata oblikuje svoja semena je visoka meni do ramen. Korenina te rastline pa je najmanj tri krat bolj dolga v tleh. Torej drugačno ritmično mešanje se dogaja, glede na to v kateri ritmični coni Zemlje rastlino gledamo. In to potem pogojuje rast različnih rastlin.
Kaj Zemlja doživlja sama v teh procesih? Nismo navajeni, da mislimo tudi to, da si tudi to ozavestimo. Zemlja vendar ni samo temelj, na katerem se potem življenje lahko razvije. Življenje Zemlje se, s tem, da se rastline razvijejo, pokaže našim očem. In Zemlja ima prav tako svojo duševnost in svojo duhovnost. Na podoben način kot doživljamo duhovnost in duševnost v sebi mi in Zemlja ne doživlja tega, kar se na njej dogaja, kar smo sedaj z razvojem rastlin v toku leta opisali, temveč Zemlja nekako spremlja to gibanje.
Zdaj pa bi si pogledali najprej človeka. Mi nosimo tak ritem kot ritem življenja tudi v sebi. In sicer si bom za razumevanje pomagala s tem ritmom budnosti in spanja pri človeku. Kadar smo budni, se počutimo čisto pri sebi. Kadar spimo, pa o sebi nimamo nobene zavesti. Zakaj o sebi nimamo zavesti? Enkrat si lahko ozavestimo, da takrat, kadar spimo, življenjski procesi v nas ne mirujejo, še bolj aktivni so. Ker so takrat življenjski procesi aktivni in v izgradnji, izgrajujejo, regenerirajo, zaradi tega doživljamo spanje kot novo izgradnjo, kot nekaj, v čemer se spočijemo. To pomeni, biti buden mogoče malo moti našo izgradnjo, to, kar se kot procesi življenja v nas dogaja. Budni smo na področju duševnosti in budni smo na področju duha. Če je duševno in duhovno tisto, kar bi procese življenja motilo, kje pa sta duševnost in duhovnost ponoči? Kje pa sta v spanju naša duševnost in duhovnost? V kozmosu. In sicer kozmosu duševnosti, v kozmosu duha. In ko se prebudimo, se vrnemo vase. In ta ritem budnosti in spanja, ki nam je zelo znan, lahko primerjamo s tem, kar se dogaja z rastlinami v toku leta.
Kdaj v toku leta vidimo v naravi zunaj najmočnejše procese življenja? Pomladi in poleti, tja do oblikovanja plodov. To so najmočnejši življenjski procesi. Tam Zemlja spi. Kje je takrat njena duševnost in duhovnost? V kozmosu. Poleti, ko se življenje na Zemlji tako močno razvija, je Zemlja, kar se njene duševnosti in duhovnosti tiče, razširjena v kozmosu, jeseni pa se začenja prebujati. Prebujanje prinaša diferenciranje. To je počasno prebujanje in tu potem pozimi je Zemlja najbolj budna. Končno prebujanje se začenja v času okrog zimskega solsticija, sončnega obrata in Zemlja lahko postane najbolj zavedna tega, kaj je pri spanju v kozmusu doživela. Lahko. Potem pa je Zemlja čisto budna pomladi. In ko je čisto budna, je pri sebi. In kaj lahko naredim, če sem čisto pri sebi?
Sluš.: Občutim sebe, zaznam, če je kaj novega.
Brigitte: Ja, to je tudi to, da si ozavestim, kar sem doživel v spanju glede življenjskih procesov. Toda lahko še nekaj, če sem buden, česar v spanju ne znam tako. Ja, priti v dialog s sebi enakimi. Mi lahko imamo seminar samo, če smo budni. Lahko se pogovarjam s sebi enakimi. In to mi lahko posreduje drugo obliko živega. In to opisuje Rudolf Steiner v svojem Kmetijskem tečaju glede na Zemljo. Ko opisuje, kako v zimskem času planeti delujejo v Zemljo. To je buden razgovor Zemlje s planeti, z njej enakimi. Učinkovanje poletja, v procesih življenja, ki pritekajo tudi od planetov, je nekaj drugega. To je povsem druga kvaliteta, ker je Zemlja sama razširjena v kozmosu preko sveta planetov. Torej mi tok leta lahko nekako primerjamo s človekovim ritmom budnosti in spanja. In še en ritem imamo, ki ga pa mi ne moremo nikakor povezati s svojim ritmom budnosti in spanja, ki pa nosi v sebi nekaj sorodnega s tem ritmom budnosti in spanja. Ali veste kateri ritem imam v mislih? To, kar nenehno počenjamo, ne da bi se tega zavedali.
Sluš.: Dihanje.
Brigitte: Točno. Mi vedno dihamo. Ko se otrok rodi, je odločilen prvi vdih. Včasih je potrebno pomagati. Prej pa, preden se moderna znanost ni toliko ukvarjala s smrtjo, je bil zadnji izdih izraz smrti. Danes je malo drugače. In če si sedaj to dihanje malo ozavestimo, kako to gesto izdiha lahko opišem?
Sluš.: Ven iz sebe grem.
Brigitte: Ali to lahko razumem tako, da ta izdih lahko primerjam s spanjem, s tem, da zaspim. In vdih. To je potem prebujanje. Pretiravati ne smemo. To vdihavanje, če ga stopnjujem, imam občutek, kot da se bom zadušil. To pomeni, če grem premočno vase in hočem vedno ostati noter, mi mora biti jasno, da bi pravzaprav moral imeti občutek sam na sebi, da se bom zadušil. In če premočno izdihnem, kaj je posledica potem?
Sluš.: Izgubimo zrak.
Brigitte: Ja, onezavestiš se. Prosim, če trajno samo premočno izdihujem, potem izgubim zavest, brez zavesti sem. Če pa sedaj premočno duševno vdihujem, se sam zadušim zaradi sebe, se sam na sebi zadušim. Zaradi tega sem je to naše normalno dihanje stopnjevala tako, ker v ekstremih lahko prepoznamo nekakšen namig na Luciferja in Arimana. Lucifer ima veliko opraviti z izdihom. Jaz se lahko v stalnem izdihu stopnjujem do nezavesti. Mene razdajam, razlivam se. To je zelo luciferično in pridem na rob zavedanja, do nezavesti. Če pa se vedno bolj umikam vase, sem najprej vedno bolj buden, vedno bolj jasno mi postaja vse, potem pa se zadušim na samem sebi. To je potem posledica Arimana. Mihaelična gesta je ritem. Zibati se tja in nazaj med vdihom in izdihom, med razdajanjem in spomniti se samega sebe. Ali nimamo kar nekaj težav, da bi to prepoznali kot nekaj dobrega? Torej jaz neko stvar dobro obvladujem, tako rada sem z majhnimi otroci in jaz nabiram majhne otroke okrog sebe in se vsa razlivam v veselju in v tem, da se jim posvečam in pozabim na moj vdih. To ni pozitivno. V mihaeličnem je vdih ravno tako pomemben kot izdih. Ritmično gibanje med obema. Torej to nas uči tudi to, kar se ritmično v toku leta dogaja na Zemlji.
Sedaj bi se hoteli tem procesom življenja približati še bolj konkretno. Gotovo ste o tem že veliko slišali, delali ste že s tem. Tako duhovni svet kot Zemlja imata mnoga orodja, ki so na področju duševnosti in duha vedno bitja, da bi lahko v tem postopnem mešanju rodili veliko življenja. In rastlinski svet je prvotni izraz tega življenja. Z drugim še prežeto doživljamo to življenje tudi v kraljestvu živali in človeka. Toda v najbolj prvotni obliki imamo to življenje pred seboj v rastlinskem svetu. In duhovni svet Zemlje potrebuje konkretno duhovna bitja, ki omogočajo to mešanje v življenje. In to so elementarna bitja. Ta bitja so konkretna, da rastlina lahko sploh kali, da se mineralno in vodeno lahko potem mešata s svetlobo v oblikovanju listov. Da se pritegne k temu še toplota, da potem v drugi mešanici rastlina lahko oblikuje cvetje. In še enkrat se na novo poveže pri oblikovanju plodov in semen. V teh elementih živijo elementarna bitja, ki povezujejo in mešajo elemente in se pri tem sami začarajo v oblikovane snovi. Vsaka tvorba v nekaj živega, vsako oblikovanje snovi, tudi, če ni prežeto z življenjem, pomeni začaranost elementarnih bitij, je nekaj kot začarano elementarno bitje. Duhovi Zemlje, škratje, živijo v kameninah, rusalke živijo v vodenem. In Rudolf Steiner poudarja, da živijo pravzaprav vedno v vmesnih prostorih. Škratje živijo najraje tam, kjer voda prežema mineralno Zemlje. Rusalke pa najraje tam, kjer se voda napolni z zrakom. In v slapu npr. bi človek lahko zaznal številne rusalke. Tam pa, kjer toplota prežema zrak, živijo potem duhovi ali vile zraka, silfe. In v toploti, kjer se toplota oblikuje v še bolj nežni obliki, živijo potem duhovi ognja. Začarani so v to, v vso tvorbo snovi so začarani. To je neke vrste žrtev iz njihove strani. In če se potem substanca, ki se je oblikovala, spet razblini, potem so ta elementarna bitja spet svobodna. Pozimi so čisto vdihani v Zemljo, pavšalno izrečeno so to duhovi življenja Zemlje. In potem pomladi delujejo spet pri tvorbi snovi in so poslani spet ven. In tako najdemo, da je narava za sebe krogotok, ki se vedno znova ponavlja.
V tej naravi pa imamo tudi človeka. Človek pa nosi v svoji naravi več kot narava sama. Nosi v sebi nekaj, česar narava nima več. In to je živo, sedanje duhovno.
Vmes moram opisati nekaj, s čemer sem imela dolgo težave. Dolgo tega nisem razumela. Rudolf Steiner opisuje na sledeči način. Božansko duhovni svet je ustvaril ta naš svet in najprej je bil ta svet sam. Na začetku stvarjenja je bil svet tudi še samo božansko bitje. Ampak božansko duhovni svet ni bil omejen na ta ustvarjeni svet. Sam je hodil naprej, je šel še naprej. In v tem razvoju duhovno božanskega sveta naprej, je ustvarjen svet postal vedno bolj razodetje duhovnih bitij. Tako kot sedaj, če vzamem človeka kot podobo, lahko rečem, da je to, kar govori moj obraz, to, kar govori moja postava, to, kar govori iz mojih besed, to je razodevanje mene. Tu sem še in nenehno se razodevam. In to je bil ta ustvarjeni svet. Duhovno božanski svet pa se je oddaljil, šel je naprej. In v ustvarjenem svetu je ostalo samo tisto, kar je ta svet ustvaril. Delovanje. Če imam košček kruha, je v tem še delovanje življenjskih procesov iz rastline, kot je rasla. To je potem delovanje, ki potem v meni deluje naprej. To je nekaj kot sam ne biti več prisoten, ampak delovanje je še v polnosti prisotno. In sedaj v današnjem času je duhovno božanski svet še bolj oddaljen. Tu je ostalo od tistega sveta samo še, kar je ustvarjeno po duhovno božanskem svetu. In mi to ustvarjeno po sebi lahko označimo, izraženo v sliki kot odtis noge božanstev.
Če hočem študirati svet kot je ustvarjen danes, ni najvišji stvarniški svet v tem ustvarjenem nič več prisoten. In ta svet, ki ga gledam, ni razodetje božanskega sveta od danes, od sedaj, temveč v tem tudi ne doživljam, kako duhovni božanski svet danes deluje, temveč doživim to, kar je bilo ustvarjeno v davni preteklosti. In če to študiram, mi to, kar ugotovim, pomaga razumeti, kako so duhovno božanska bitja prej, svoje čase, delovala. In čimbolj se naučim razumeti to delovanje, tembolj se krepi slutnja o teh bitjih, ki pripadajo duhovnemu božanskemu svetu. Ampak v tem ustvarjenem svetu kot ga imenuje Rudolf Steiner, svet ustvarjenega, duhovno božanski svet v tem svetu ni več neposredno prisoten. Toda ta svet zaradi tega še ni od Bogov zapuščen. Človek je tisto bitje v celoti sveta, ki, kot vedno znova slišimo, ki kot božja iskra sam po sebi nosi duhovno božansko v sebi. Po človeku, skozi človeka, vsakega človeka je duhovno in božansko tudi danes na Zemlji še prisotno. In če mi v naravi delamo, potem lahko rečemo, da narava čaka na to, da jo preko človeka z duhovno božanskim spet povežemo.
Kadar dihamo, jemljemo ta svet vase. Preko čutil jemljemo ta svet vase. In iz našega duševnega življenja prežete vtise v naših delih spet postavljamo v svet. Mi jemljemo hrano vase in to hrano v sebi preobrazimo. Takrat v primeru, da si ozavestimo to resničnost, da imamo opravka z nečem, kar je v preteklosti ustvarjeno in o tem, da se je v to začarala živost Zemlje s svojimi bitji in da je iz tega nastalo življenje rastlinskega in živalskega sveta in vse to vključno z mineralnim svetom sedaj služi, pomaga meni, da sem jaz kot človek lahko živ. Mi namreč ne moremo živeti od tega, da bi elemente neposredno jemali vase, samo mineral, samo voda, samo svetloba, samo toplota za sebe, našega živega telesa ne bi ohranjali. Mi potrebujemo to preobrazbo, ki jo omogočajo ta elementarna bitja v oblikovanju Zemlje, v oblikovanju rastlin, v oblikovanju živali. In če sprejemam hrano s tako zavestjo, s tako predstavo, vsako uživanje hrane spet osvobodi začarana elementarna bitja v hrani. Človek namreč snovi popolnoma razgradi. In kar v sebi na novo tvorimo, je novo ustvarjena snov. In če v tej hvaležni drži hrano uživam, potem v hrano začarana elementarna bitja osvobodim tako, da se ona prebudijo lahko na novi stopnji. In da tako gredo nazaj k svojim prvotnim silam na novi stopnji. In to je potem svet angelov, nadangelov in arhajev. Na novo jih vračam tem duhovom duše. S tem so napredovali za eno stopnjo v svojem razvoju. In tako potem lahko živijo.
To, kar človek sprejme vase kot hrano, tega Zemlja za nove procese življenja ne more uporabiti. In pravzaprav je staro vedenje človeštva, staro znanje to, da človeške fekalije, pa tudi trupla ljudi, za plodnost Zemlje nimajo dobrega učinka. Rudolf Steiner nas opozarja na to. In moderna civilizacija, glede na to, kaj s tem počenjamo, je problem. Če Rudolf Steiner v Kmetijskem tečaju govori o individualnosti kmetije, najdemo med drugim tudi trditev, da fekalije ljudi, ki delajo na neki kmetiji tiste njive, ki sodijo h kmetiji, lahko prebavijo, ampak niti slučajno ne tisto količino fekalij iz sosednjega mesta. Tisto je preveč. To je problem. Človeško truplo deluje na Zemljo še drugače. To bom pa zanemarila.
Če gledamo na uživanje hrane na tak način, lahko rečemo, da je za rastline in za elementarna bitja, ki živijo v rastlinah, poseben dogodek, da človek to poje. Poseben dogodek pa je že tudi to, če v tem mihaeličnem smislu naravo opazujem. In če si vedno bolj prizadevam, da moja zavest prodira vedno bolj globoko in da je vedno bolj poduhovljena, če grem skozi pokrajino in zavedno in z notranjim veseljem registriram, kar je tam mogoče zaznati, to pomeni zelo veliko za naravo. Čisto nekaj drugega kot, če grem skozi pokrajino in narave sploh ne upoštevam, mogoče zatopljena v nek razgovor. Ozavestiti si je treba to dejstvo in narava čaka na to, da jo človek zazna.
Danes obstajajo gibanja, ki pravijo, da bi se narava počutila mnogo bolje, če človeka ne bi bilo, ker vendar človek samo uničuje. Brez človeka bi narava počasi odmrla, narava potrebuje živega, z duševnostjo in duhovnostjo prežetega človeka. In če v tem duhu doživimo jesen, to kar se nekako vrača kot prebujanje, ko se začenja vdih Zemlje in kako to mogoče iz svoje notranjosti spremljam, za to zavedno doživljanje nam je Rudolf Steiner dal pomoč. To je ta koledar duše. Ko ga začnemo prebirati se nam zdi najprej grozno težek. Pogosto nam pravijo, počasi ti bo že blizu. Leto za letom pač prebiraj. Odločilna pomoč, da človek s tem koledarjem sploh lahko kaj počne je, da poskušam s temi izreki teden za tednom zavedno podoživljati, kar se v naravi v toku leta dogaja. To, kar se v naravi dogaja pa poskušam razumeti, kaj mi izreki po svoji duševnosti povedo. Ali čutim, ko rastlina takole raste, ko tako cveti, to, kako grem iz samega sebe ven, to, kako se vedno bolj širim, kako sem vedno lepši, to, kako se čisto predajam ali čutim. To, sprejeti čisto nekaj novega vase, kar počasi sprejmem vase, kar potem jeseni naredim za sebi lastno, kar potem pozimi spravim, poglobim, kjer pa ne smem zastati v poglabljanju tistega, do česar sem prišel. Temveč, ker tisto, kar sem spet sam obdelal delam naprej, počasi, korak za korakom odnesem domov, dokler se v te procese spet popolnoma ne vključim. Čustva, ki jih pri tem imam, si moram ozavestiti in koledar duše me v tem, kar tam prebiram, opozarja na to. In poskušati moram, najprej bom prebirala s tem, kar pač sedaj lahko razumem. Ali lahko čutim kaj takega v sebi? Ne, ne morem. Počakaj. Naslednje leto spet pride na vrsto ta izrek in spet pri naslednjem izreku.
V zaznavanju narave, ali lahko to čutim? Malo da. In tako lahko korak za korakom doživim to kot neverjetno pomoč. Medtem znam vse te izreke na pamet, ampak kako zanimivo, izrek iz prejšnjega tedna sem že spet pozabila in tudi tistega od naslednjega tedna še nimam v mislih. Danes pa je že petek, seveda bi si lahko rekla, sram me je. Lahko pa z občutkom notranje skromnosti ostanem pri tem, kar je sedaj na vrsti. Moje izkušnje, čimbolj si prizadevam, da bi vsebino res tudi notranje doživela, tembolj pozabim tisto, kar je bilo prej in tudi tisto, kar prihaja. Spet bo nedelja, aha, spomnim se ga takoj. In potem poskušam ostati čisto v doživljanju novega izreka. In tako počasi spet svobodno rastem. Skupaj s tem, kar se dogaja v naravi in v Zemlji. Počutim pa se popolnoma svobodno pri tem. Ne da sem prepuščena naravi, tudi odvisna od nje ne, po pravici pa moram priznati. Nekdo mi je enkrat to že ponudil, da bi šla v novembru mesecu enkrat daleč na jug, kjer je še poletje. Takrat sem rekla, ne, ne, tega ne morem. Mislim pa, da se človek v svobodi tega tudi mora naučiti, da potem hitro, glede na to kako stvari potrebuje ali kot mi življenje to prinaša, to sprejmem. Še veliko bi se v zvezi s tem lahko reklo, za danes bom končala z izrekom Rudolfa Steinerja. Mihael nas opozarja na to, tako Rudolf Steiner to pove, da čutimo utrip zunanjega življenja na tak način kot lastne notranje procese. In potem, to bom dodala sama, se mi zdi, je posebno potrebno, da bogastvo moje notranjosti nosim v svet.
Temno obdobje, temni časi. Temen v tej meri, kali juga, ta temen čas je trajal 5000 let. Juga pomeni obdobje in juga traja 5000 let. In približno 3500 let pred Kristusovim rojstvom je stara jasnovidnost ljudi nekako tako zbledela, da duhovnega sveta niso mogli več doživljati jasno in zavedno. In z letom 1900 se je ta čas teme končal in človek postaja spet principielno sposoben, da se spet nauči zaznavati z duhom, duhovno. Duhovno zaznavanje, ki bo tako jasno, da bo prodrlo do jasnosti zavesti. Rudolf Steiner to pojasni na človeku kot je bil to Goetheju, ki je bil zelo duhovno razvit, ki je živel še v času kali juge, imel je pa tako intenziven odnos do duhovnosti, da je duhovno lahko pesniško oblikoval v resničnih imaginacijah. In najboljši izraz te umetniške pesniške moči, je njegova pravljica o lepi Liliji in zeleni kači. V imaginaciji v tej pravljici opisuje duhovne resničnosti. Čeprav jih Goethe še ni znal prav oblikovati v današnjo jasnost miselnega zajemanja vsebin in jih še ni znal strniti v pojme. Rudolf Steiner pa je ravno z letom 1900 začel tisto, kar je duhovno gledal, predstavljati ljudem in je tisto, kar je videl tudi oblikoval kot pojme. Tako, da je vsak z zdravim človeškim razumom to lahko razumel. Ker se je z letom 1900 ta čas teme končal. Je pa tako, da lahko mi ta čas prebujenosti tudi prespimo.
Sluš.: Zdelo se mi je pomembno, ker je omenjen in da ima nek prav poseben pomen.