V tem skupnem tednu ukvarjanja z Mihaelom bi rada strnila še enkrat te naše poizkuse, da se  približamo temi. Nad vsem stoji Mihaelovo ime. Kdo je kot Bog? Kot vprašanje, ki ga nam nekdo zastavlja. In rada bi rekla kot spoznanje kdo sami smo. On stoji pred Bogom. In če se poskušamo danes približati Kristusu, potem je tista prva stvar, da lahko prepoznamo Mihaela. Poskušala sem opisati Mihaela v tej njegovi nadangelski vlogi, kaj je nadangel po našem človeškem razumevanju. Kako deluje Mihael v tem zboru nadangelo. In kako od prazačetkov vedno znova prevzema to nalogo, da se bori proti tistemu, kar nasprotuje nadaljnjemu razvoju. Pa četudi so te prepreke pravzaprav nekaj, kar Bog dopušča. Ne nasprotuje razvoju, da bi nas zadržalo ali zato, da bi se mi s tem, kar nam nasprotuje, celo povezali, temveč so prepreke tu zato, da se jih naučimo premagovati. Da na teh preprekah raste naša moč in se razvijamo, da bi na ta način nastalo nekaj, česar prej sploh še ni bilo.

In tako pride raziskovalec duhovnega, Rudolf Steiner, k nekemu posebnemu izrazu, trojstvo. Bog hoče zlo, da bi ustvaril na ta način tisto močno dobro. In mi ljudje smo postavljeni v to situacijo. In tako sem poskušala na začetku prikazati Mihaela kot borca proti zmaju. Na teh slikah smo lahko prepoznali, da to ni borba, ki karkoli uniči, temveč, da je to borba, ki nas uči udomačiti in obvladovati, podrediti (nemška beseda pomeni udomačiti žival). In če mi ljudje postajamo tako Mihaelovi borci, so stari modreci razumeli, da tem Mihaelovim borcem pripišejo ali dajo tudi belega konja. Podoba belega konja v tem primeru za čisto, poduhovljeno sposobnost razmišljanja. In tudi na tem smo lahko spoznali kako orožje, ki je v Mihaelovi borbi potrebno, pravzaprav ni normalno orožje, ampak je orožje, ki ima duševno duhovno veljavo ali vsebino ali vrsto, je duševno duhovne narave.

Meta je prebrala šesto poglavje iz  Pavlovega pisma Efežanom. Slišali smo torej kako Pavel opisuje ta orožja, ki jih mi v tej Mihaelovi borbi potrebujemo. Mogoče bo eden ali drug med vami to poglavje vedno znova prebiral. Jaz bi že rekla, vedno znova v Pavlovih pismih prebirati to poglavje. Tudi Pavel je živel pred 2000 leti. Toda to razumevanje Kristusa, kdo je Kristus, ki ga je Pavel v svojih pismih izrazil, to je pravzaprav najbližje takemu razumevanju Kristusa kot ga mi danes potrebujemo. Razumeti, znati moramo samo, da to kar prebiramo, prevedemo v svoj jezik, v svoje razumevanje. To je potem jezik, ki se ne nanaša na neko zunanjo stvar in ki opisuje po izbiri besed samo zunanje dogajanje, temveč mora to imeti tudi nekakšno razumevanje iz notranjosti, v notranjosti ga moramo razumeti. Tako kot je Pavel to napisal v grščini, mi tega sploh brati ne moremo. Pavel je bil visoko izobražen človek svojega časa. Bil je sicer Jud, toda njegovo ime je pisano v grščini.

Zaradi  antropozofije mi je dana ta sreča, da sem ta Pavlova pisma brala tudi v prevodu in sicer v pismu, ki ga je prevedel svečenik antropozofske krščanske skupnosti. Ta njegov  prevod omogoča drugačno notranje razumevanje.  Danes ponoči sem slabo spala, ker se je vse skupaj na nek način tudi mene dotaknilo. Preprosto sem vzela ponovno Pavlovo pismo in imela sem  občutek, da me je Pavel s temi svojimi besedami vzel s seboj v svet, v katerem lahko spim.

Neverjetno pomembno v današnjem času je, da Kristusa pravilno razumemo. Ljudje se razvijamo in ljudje vsakega časa potrebujejo svoj pravi odnos oz. pravi odnos, kako Kristusa razumeti. To razumevanje Kristusa ne mora ustrezati samo ljudem nekega določenega časa, obdobja, na primer nam danes takšnim, kakršni smo, mi smo vendar povsem drugačni kot ljudje pred 500 ali 1000 leti, temveč mora biti to razumevanje Kristusa korak za korakom vedno bolj tako, kot resničnosti Kristusa ustreza.

In to je ena od nalog, oziroma ena od želja, potreb delovanja Mihaela v današnjem času, da v tem svojem resnem usmerjanju, želji, da nas usmeri v pravo smer. Njegova želja je torej, da lahko v razumevanju Kristusa rastemo, da ga lahko vedno bolje razumemo. Dolgo smo se ukvarjali tudi z Mihaelom s tehtnico v roki. To je element, ki ga opisujejo tudi v apokalipsi. Zelo močno se je povezala ta upodobitev z dnevom zadnje sodbe, kot to poznamo. Na teh slikah pravzaprav lahko odčitamo tudi, kako se človeštvo bori za razumevanje. Kaj pravzaprav tehtnica v Mihaelovi roki pomeni. In jaz se ne počutim dobro, če je tako kot je na primer na tej sliki, da najdemo v upodobljeni tehtnici v Mihaelovi roki nekaj kot primerjavo enega človeka proti drugemu. In videli smo, enkrat je razumevanje tako, da tisto, kar smatrajo, da je pozitivno, potegne tehtnico  navzgor in drug način razumevanja je, da če je nekaj pozitivnega v človeku, da je njegova teža večja in gre tehtnica navzdol z njim.

Skušala sem vas opozoriti na to, da ta element  tehtnice v našem vsakdanjem življenju vedno znova uporabljamo, to se vedno znova dogaja, to je nenehno prisotno. Tehtati pa ne pomeni spraševati se vedno ali je dovolj na dobri strani, temveč, da se najdem v ritmu menjave, da se prepoznam v menjavi tega ritma. V tem trudu Mihaela tudi v tem uporu, ki je postavljen na pot razvoja, smo se naučili, kako se je ta upor razvil v dve polarni sili v svetu. In kako smo v svojem življenju nenehno pozvani, da s tema dvema nasprotujočima si silama na nek način delamo, se soočamo z njima. In to je tehtnica v biti človek, v nas, da enkrat sodelujemo in delamo več z eno in drugič z drugo silo v svetu. In da mi v premagovanju in v preobražanju najdemo tretji element, ki je sredina. In sredina ni nič stalnega, statičnega, nekaj, kar ostaja, temveč nekaj, kar je treba vedno znova ustvariti, s tem, da gremo enkrat na eno, potem spet na drugo stran. Ponavadi popolnoma nezavedno sledimo temu. Nekaj nas pač spravi v to situacijo. In to je ena od Mihaelovih zahtev, da se naučimo živeti zavedno pri vsem, kar nas nekako nagovarja v naši duši. Pri vseh naših motivih, ki so razlog naših dejanj, da se naučimo vedno bolj zavedno živeti. In da v tem  trudu, živeti vedno bolj zavedno, tisto tretje, posebno pozorno spremljamo in sami vložimo kar največ truda v razvoj naše lastne sredine. To sredino najprej doživljamo kot svet čustev. Nekaj, kar v našem času puščamo zelo ob strani, na kar nismo pozorni. Kar pa je v resničnosti tisto, kar človeka spravlja v največje stiske. To, kaj so naše misli, kaj nam vse roji po naši glavi, tam sedi naša zavest. To, kar se dogaja zaradi naših del, je na zunaj vidno. To si moramo ozavestiti, hočeš, nočeš. To pa, kar se dogaja  v naši sredini, v svetu čustev, to ostaja za svet zunaj skrito, pogosto tudi sami nismo na čistem kaj se dogaja. Pogosto je to pretemno. Prav zaradi tega pa tem močneje deluje. To je tako rekoč tretje, naša sredina.  In to sredino moramo razvijati, to je ena najpomembnejših zahtev, ki jih ima Mihael v odnosu do nas v tem času. In še enkrat bi poudarila, ta element tretjega kot premagovanje polarnosti, to je nekaj česar se mora človeštvo šele dobro naučiti, da v vsem, kar se dogaja, prepozna to tridelnost in ne le polarnosti ali pa celo le neko enostranskost.

Najbolj naravna stvar pravzaprav je, če se nečemu posvetim, potem pač vidim samo tisto eno stran. In mogoče mislim, da sem celo že napredoval, če vidim tudi nasprotje. Ponavadi pravimo vsaka kolajna ima dve plati. Sprednjo in zadnjo. Najti tretjo plat, to je naša naloga. In šele takrat  pravzaprav smo pravični in izpolnimo, kar naloga od nas zahteva. Šele takrat. Je pa to nekaj, za kar se je potrebno potruditi. Moč angelov našega časa, Mihael zahteva od nas nenehno dejavnost. Biti samo obdarjen, samo sprejemati, ne gre. Pri čemer je včasih biti dejaven tudi v tem, da se resnično samo umaknemo in čisto odpremo. Kdor to v določenih življenjskih situacijah resnično poizkusi, da se enostavno umakne, ostane pa odprt, bo opazil, da je taka drža zelo močna aktivnost. Ali pa, če se čisto duhovno v notranjem duhu poglobim v molitev, v meditacijo in potem, ko sem to molitev popolnoma napolnil s seboj ali vsebino meditacije, se potem čisto umaknem in se čisto odprem. V duši imaš najprej občutek, kot da se nič ne dogaja. Ampak opaziš, da je potrebna kar največja aktivnost, da to odprtost držiš, ohranjaš, ker le v tem primeru lahko iz duhovnega sveta v duši nekaj nastane. To je oblika aktivnosti, ki se je vsak od nas mora najprej naučiti. Iz lastnih izkušenj vem, kako težko je to. In če mi je to enkrat uspelo in sem potem vsa srečna in ponosna, zdaj pa znaš. Potem ugotovim, da naslednjič to sploh ne bo šlo. To opisujem samo zaradi tega, da bi razumeli, da aktivnost ni vedno v nekem dirkanju, v tistem, kar je vidna dejavnost.

In tako je tudi v  naših medsebojnih odnosih. Razgovor nastane samo, če pri tem vsi sodelujemo. Če pa vidimo svoje sodelovanje v  tem, da tudi kar tako pač nekaj rečemo, to ne pripelje nikamor. Na koncu koncev govorijo vsi karkoli. Poslušati, nosi v sebi kvaliteto tega umika, aktivnega umika. To sem še hotela povedati.

Na koncu teh slik smo imeli potem še tisto, kar kot bitje Mihael zajema ves svet. Kako se pravzaprav danes popolnoma posveča Zemlji zaradi tega, ker se je s to našo Zemljo in človeštvom Kristus tako povezal. In pri tem je danes posebna želja Mihaela, da bi se mi ljudje naučili misliti misli, ki iščejo duhovnost, ki se dotikajo duhovnosti, ki zajemajo duhovnost, da bi nas same tako razmišljanje tako navdušilo, tako preželo kot se nas znajo dotakniti dogodki fizične narave. Kot neke misli, neke ideje, neke povezave misli, sklopa, biti napolnjen s tako vsebino, biti oživljen na tem, vzpodbujen, na podoben način kot bi se nas dotaknilo neko dogajanje zunaj nas, med ljudmi. To potrebo si moramo v vsej jasnosti ozavestiti. Seveda pa ne potem obstati na tem, temveč od tega, kako se nas to vendarle dotakne, kako se nas dotakne lastno duhovno razmišljanje ali nek sklop, povezava duhovnih misli, je potrebno preiti v dejavnost,. To misel, to idejo, to povezavo misli je potrebno dovesti do neke dejavnosti. Počasi v toku našega življenja bi vse, kar delamo, vse kar opuščamo, moralo biti utemeljeno v takih mislih. Vse, kar delamo in vse, kar opuščamo, mora imeti razlog v takem razmišljanju.

Človeštvo je v toku svojega razvoja najprej živelo nekako skupaj z duhovnim svetom. Potem se je iz tega življenja umaknilo in je samo še vedelo za obstoj duhovnega sveta. V toku časa je človeštvo samo (poudarek na ’a’) obdarjeno s sposobnostjo razmišljanja in je to sposobnost razvijalo. Potem si je to sposobnost popolnoma prisvojilo. In s to sposobnostjo razmišljanja je na koncu koncev človek prežel ves fizični svet. Ta fizični svet je edini svet, ki ga lahko čutno zaznamo. Čimbolj pa se naša sposobnost razmišljanja ukvarja samo s čutno zaznavnim svetom, tembolj  je človek izpostavljen nevarnosti, da se v njegovo razmišljanje naseli Ariman. Tako kot smo mi to karakterizirali s konfrontacijo teh dveh nasprotujočih si sil. Ta arimaničen način razmišljanja je človeka vedno znova zavedel, da tudi sam vedno bolj prodre v ta arimanov svet. To pa je svet podčutnega. Človek vedno bolj poskuša zajeti ta svet v svojem  razmišljanju in da v tem razumevanju podčutnega utemeljuje svoja dejanja.

Razvoj elektrike je v tem utemeljen. To, kako znamo delati z magnetizmom, ne da bi razumeli zakonitosti magnetizma, tudi elektrika ne bi funkcionirala. In v 20. stoletju je to privedlo človeštvo prodreti s svojim razumevanjem pa tudi aktivnostmi do energij in moči, ki tičijo v jedru materije. Rudolf Steiner pravi, mi nismo prišli do centralnega materije, temveč smo prišli s tem neposredno v kraljestvo Arimana. Mihael nas pa želi danes odvesti, da po tej poti, po kateri smo se spuščali navzdol, po kateri smo predvsem v zadnjih desetletjih tako preveč sledili svojemu razmišljanju, da to pot obrnemo in gremo spet navzgor, najprej vodeni s sposobnostjo našega razmišljanja, ampak da hodimo po poti, ki je pot naše volje. To pomeni tudi, da to sposobnost razmišljanja, ki sem jo skušala opisati, da to sposobnost razmišljanja iz glave preselim v sfero srca, da prežamem to sposobnost razmišljanja iz srca čisto s svojo sredino.

To kvaliteto čutenja, sočutja, ki sem jo skušala opisati, da pa to, kar potem počenjam, vedno prežemam s svojo voljo in tako preidem v dejavnost. Kdo od nas česa takega ne pozna? Neka stvar naredi na mene globok vtis. Ali pa sicer tako malo posedam naokrog, v meni pa se kar neke misli vrtijo. V moji glave se vrtijo enkrat od mene oblikovane misli in predstave in se sedaj kar poljubno povezujejo med seboj, vedno znova na novo vzpodbujene glede na to kaj ravno kot čutni vtis priteka do mene iz okolja ali pa kar tako nekako seva iz mene. Jaz pa svojim mislim lahko dam tudi smer, zavedno. To pomeni, že pri razmišljanju vgradim svojo voljo. Voljo, ki jo spremlja to čutenje, ki je vedno v dogovoru s predmetom, s tistim, kar vidim, tako da je to razmišljanje prežeto z voljo, ni nekaj poljubnega, kar se pač dogaja, temveč da je to razmišljanje stvari ustrezno. Situaciji ustrezno. Pravično do človeka, ki mi stoji, sedi nasproti. Ki ustreza rastlini ali živali, ki mi stoji nasproti. In te misli potem vodijo moje čutenje. Vse skupaj pa moram prežeti z voljo, to moram z voljo preseliti v svoje razmišljanje. To je mihaeličen način razmišljanja. In tako je ta pot navzgor pot volje.

Eno stvar sem poskušala vedno znova še prikazati in je pomemben element. Namreč, da moram biti vedno v stanju prisotnosti duha kot mi to rečemo, trenutku ustrezno. Poudarila pa bi to kot prisotnost v danem trenutku v svojem duhu. Prisotnost mojega duha v dani situaciji. Da situacijo, tako kot sedaj je, razumem. Da je to vedno izhodišče mojega razmišljanja in mojih dejanj. In da potem gledam naprej, v polnem zavedanju sedanje situacije. Torej duhovna prisotnost v trenutku. Tistega, kar je sedaj duhovno prisotno, se moram zavedati. Četudi se je zmaj preobrazil v času Mihaelove aktivnosti, ena stvar je pri delovanju Mihaela ostala vedno enaka, namreč, da se je od vedno boril proti tistemu, kar času ne ustreza. Želi delati tisto, kar je zdaj potrebno in kar je potrebno za bodočnost. To je, kar lahko imenujemo času ustrezno, potrebno zdaj in za bodočnost. To je pojem, ki ga v nemščini poznam. Čas danes, kakršen pač je.

Vzemimo čisto preprost primer, pa ne želim nikogar s tem prizadeti. Že nekaj desetletij je tako. Vsi nosijo kavbojke, torej moram tudi jaz nositi kavbojke, sicer nisem človek sedanjega časa. Na primer. Ali pa kar je danes tako običajno, da se čutim kot človek današnjega časa, moram tudi imeti to, moram tudi to čutiti, moram tudi to misliti. Ampak to so ponavadi stvari, ki prihajajo iz preteklosti. Kakšni pa so ljudje danes? Kakšna pa je narava danes? S čim se narava bori? Opisala sem, da nam je ta narava ostala iz stvarjenja časov, ki so minili. Da tako rekoč nižja duhovnost ohranja pri življenju ta odtis preteklosti. Ta elementarna bitja, ki napolnjujejo našo naravo z duhovnostjo, so tako rekoč potomci tretje angelske hierarhije. To ni ta hierarhija sama in sploh ne stvarniška hierarhija, druga hierarhija. In če si ozavestim iz katerih stvarniških sil je narava nastala in mislim, da to še danes kot v naravi delujoče lahko doživim, potem je to zmota. To elementarno duhovnost moram zaznati s hvaležnostjo, z veseljem, vzeti jo moram vase z dihanjem, preko čutil, preko hrane in jo moram povezati z mojimi sedanjimi duhovnimi spoznanji. Mislim da je to pravo razumevanje narave danes.

Še nekaj bom opisala, kar sem pri Rudolfu Steinerju vedno znova našla kot spremembo sveta od nekdaj do danes. Prej je bil tudi zrak, ki ga dihamo zelo močno napolnjen z duhovnimi bitji, ki so višja kot človek. Danes pa je zrak, ki ga mi lahko dihamo tako duhovno prazen, da je pravzaprav tak, čeprav je nad nami, da ni napolnjen s temi elementarnimi duhovnimi bitji. Ta se samo premikajo skozi zrak. In če hočem biti v notranjosti intenzivno duhovno dejaven, da lahko to nekako vzpodbujam s tem, da se naslanjam na svoje dihanje, ne poglobim se z duševnostjo v duhovnost, temveč tako kot v starih časih vzamem dihanje kot temelj in grem v to doživljanje. Potem pride ta duhovnost posebno vame in v tem stremljenju, da duhovno v zraku nekaj hočem doživeti, zgodi se pa, da ta zrak zelo hitro prežame nekaj čisto drugega kot pričakujem, in sicer ta zrak prežame nekaj arimaničnega. 

Zaradi tega Rudolf Steiner zelo poudarja, da stare joga vaje za današnjega človeka niso več dobre. Če poskuša duhovnost v sebi oživeti, stare joga vaje niso za človeka današnjih dni več primerne. Če jemlje dihanje samo kot čisto fizično telesno vajo kot npr. fizioterapevt, mogoče ne deluje tako. Ampak o tem pri Steinerju ne najdemo neke izpovedi. Kar se tega aspekta tiče, je rekel Steiner, samo stare vaje joge ne ustrezajo več današnjemu času.

Z elementom svetlobe je malo drugače, ker je svetloba sama po sebi že nadčutna. Tam v svetlobi živi tudi še danes neka določena duhovnost. Toda v mihaeličnem duhu je to duhovnost, ki mora teči, iti preko naše zavesti. Kako mi doživljamo svetlobo? Svetlo je, jasno je, kot pomoč, da si nekaj ozavestimo. Če smo v temi, je mnogo težje obuditi v sebi budno zavest, kot če smo v svetlobi sonca. Mi čutimo kako se razsvetli celo globina naše duše. Čutimo tudi nekaj kot lahkotnost, medtem ko prinaša tema vedno nekaj kot občutek teže. To so izkušnje, ki jih imamo ob svetlobi v nasprotju s temo. Ti lahko tako rekoč preko kvalitete svetlobe kot jo v duševnosti in duhovnosti doživimo, živijo potem v naši zavesti. In na ta način dovoljujejo, da svetloba v njih v duševnosti in duhovnosti deluje. Svetloba, jasnost, nekaj, kar zavestno doživljanje spodbuja. Ko takole na pol spim, sanjam in se tako izpostavljam svetlobi, je to mogoče za zdravje čisto nekaj dobrega, toda kot osvetlitev moje duševnosti tega ne bom zaznal.

To je najbolj neposredno delovanje, ki ga vsi ljudje doživljamo. Nič ne deluje samo po sebi, če, potem pa prej nekaj negativnega. In ne da bi mi to hoteli, se lahko zelo okrepi Lucifer. Da v sanjah, v občutku lastne prijetnosti, da se gibljemo v smeri odtujevanja svetu. Kako najlepše je enostavno nič delati. To ni mihaelično.

To sem še hotela dodati. Kot prikaz duhovnega znanstvenika, kako se je Zemlja s svojo atmosfero spremenila in kako se je spremenil človek v svojih potrebah in v svojih sposobnostih in kako je popolnoma mihaelično vprašanje ali odgovor nanj, kaj resnično je temu času primerno. In k temu sodi tudi to, kar sem poskušala opisati včeraj, kar je ves čas, ves ta teden nekako prisotno, da preko samo čutnega razumevanja, preko  materialističnega razumevanja sveta, spet zrastemo v razumevanje sveta, ki je napolnjeno s predstavami o duhovnosti, tako kot danes resničnosti ustreza. V svetu živi duhovnost v tem, kar se nam čutno razodeva in živi tudi v mojem telesu. Fizično in eterično, pa tudi v duševnosti živi marsikaj, kar lahko doživim v naravi v živalskem svetu kot nekaj sorodnega. Toda tisto stvarniško duhovno, kar se lahko še razvija naprej, to v vsem čutno zaznavnem svetu živi samo v človeku. Čutno zaznavni svet, narava čaka na to, da bo človek to sposobnost v sebi krepil, jo razvijal in da bo ta spoznanja spet nesel v naravo nazaj.

Ko sem bila deklica, rekla sem, da sem odraščala v župnišču in moj  ded je bil evangeličanski duhovnik, spremljala sem ga in zelo je veliko pripovedoval o apostolu Pavlu. In iz ljubezni do mojega deda sem tudi jaz začela kar kmalu prebirati Pavlova pisma. Takrat sem jih prebirala v dobrem Luthrovem prevodu. Mogoče jih ne poznate. Brala sem, mogoče sem bila pa takrat stara že sedemnajst ali osemnajst let. Ne bom rekla dobesedno, brezmočna hlapčevska kreatura čaka na odrešenje po božjih sinovih. Kot mlado deklico se me je to neverjetno dotaknilo. Ne da bi kakorkoli imela občutek, da sem to razumela. Jaz sem samo zelo močno čutila, da sem zaradi tega prišla na Zemljo. Zaradi tega sem sedaj na Zemlji. Pozneje sem brskala po mnogih prevodih. Vsi ti prevodi imajo na koncu ta izraz ’božji sinovi’. Kreatura ali natura, kreatura se lahko prevede tudi kot ’vse, kar je ustvarjeno’. Vse, kar je ustvarjeno, čaka na odrešenje po božjih sinovih. In jaz sem globoko v sebi vedela, da smo sinovi bogov, božji sinovi, mi, ljudje. Zaradi tega sem vedno znova brala naprej v Pavlovih pismih, da bi s tem, kar je povedal kje drugje, našla potrditev, to ja, Pavel meni, da smo božji sinovi mi ljudje.

Kristus namreč, sin božji, je prišel na Zemljo kot človek. In vedno znova poudarja, da je kot človek naš brat. Torej je postal cilj človeštva postati božji sin. Cilj človeštva je, da postanemo božji sinovi. In ta naloga, ki jo mi kot ljudje imamo, je tudi pot k cilju. In tudi to je tisto, kar sodi v naš čas. Da te naše moči in naše sposobnosti in naše možnosti pravilno ocenimo in da vriskamo in da smo hvaležni za vsak korak naprej, ki ga naredimo. Pa četudi je ta korak še tako majhen. Za vsak korak našega napredka, saj kljub vsemu vedno znova delamo tudi korake nazaj. Tudi to je času ustrezno, da namreč situacijo prav ocenimo. Kaj jaz sedaj zmorem. In nič hujšega ni, kar mi preprečuje, da napredujem kot to, da sam od sebe preveč pričakujem. Preveč pričakujem od drugih in od sebe.

Rekla sem na začetku, Mihaelova skrb ali trud je tudi, vzpodbuditi v ljudeh novo razumevanje Kristusa. Če sem opisala svet, ki je ustvarjen, kje je Kristus? S tem, ko je umrl, s tem, ko je vstal od mrtvih, s tem, ko je odšel v nebo, se je čisto in popolnoma in čisto realno povezal z Zemljo s svojo človeško snovno substanco. Svoje življenje na Zemlji kot Jezus je v popolnosti predal Zemlji s tem, ko je bil položen v grob in je njegova substanca razpadla. Telo, s katerim je vstal od mrtvih, njegova duševnost in duhovnost se je z vnebohodom tako povezala z Zemljo, da odtlej naprej živi v vseh življenjskih energijah in vseh življenjskih procesih Zemlje. In če je pri zadnji večerji z apostoli, potem ponudil svojim apostolom kruh in vino z besedami, to je moje telo, to je moja kri, potem to ni nekaj simboličnega, je pa neka dejavnost, ki kaže na bodočnost. Ko sta se moja smrt in moje vstajenje dogodila, potem je to, kar se oblikuje iz sil življenja na Zemlji, moje telo in moja kri. In to, da je on z vnebohodom odšel v nebo k Očetu, je pri vnebohodu prehod iz vidnosti, iz otipljivosti vstalega, spet v nevidnost, v neotipljivost. Njegova resnična telesna prisotnost je tako mogočno delovala na apostole, da oni sami, apostoli, svoje svobode sploh ne bi mogli razvijati.

Kot kristjani pa moramo priti do prave notranje svobode. In zaradi tega se je moral Kristus umakniti iz vidljivosti in iz otipljivosti. Toda on živi in deluje v vsem živem sveta. Življenje samo, preprosto življenje naše Zemlje, je za nas vsekakor nevidno.  Pa tudi prijeti tega življenja ne moremo. Nikoli ne bom pozabila, ko smo imeli v Rengoldshausenu velik praznik na kmetiji in glavna tema je bila genska tehnika. In eden od odgovornih ljudi na kmetiji v Rengoldshausnu, je povabil enega od  znanstvenikov iz švicarske firme, ki se ukvarja z gensko tehniko. Novartis je ena od vodilnih  svetovnih firm, ki se ukvarja z gensko tehniko in proizvaja tudi zdravila. To je pravzaprav vedno isto gnezdo. Bil je zdravnik ta znanstvenik. Mi smo takrat organizirali različne diskusijske krožke in ker smo pač kmetija, ki dela biološko dinamično, smo se poskušali pogovarjati tudi o tem, kaj je pravzaprav življenje. In ta znanstvenik iz podjetja Novartis je rekel ja, ja to je ta velika razlika med nami in vami. Mi znanstveniki danes, mi ljudje iz firme Novartis, mi čisto iskreno priznamo, da ne vemo kaj je življenje. Življenje je tu, ampak mi ne vemo kaj življenje je. Vi antropozofi, vi pa trdite, da veste kaj je življenje. In ta očitek z njegove strani sem čutila kot trn v duši. In razumela sem.

To je potem na nek način stvar kot to s sredino, ki jo vedno znova iščem. Vedno znova se moram na novo naučiti razumeti kaj življenje je. Kaj življenje potrebuje, da se resnično lahko razvije. Prav ima. Pravzaprav je nadutost, precenjevanje, če mi biodinamiki trdimo, mi vemo kaj je življenje. Ne, ne, mi lahko samo poskušamo, vsak dan znova poskušamo razumeti, kaj je življenje. In potem izhajamo iz naših predstav, iz našega razmišljanja, iz tega kar zmoremo misliti. In če pri vsem, kar počenjam, kadar delam s čemerkoli živim, najprej nosim v svoji predstavi, da je to, kar je živo Kristusovo telo in njegova kri, potem postaja to vedno bolj potreba srca, da tega življenja ne prizadenem, ne okrnem, ne uničujem. In vedno bolj realno postaja to. Še mnogo drugega si predstavljam, še mnogo drugega je, kar lahko pri mojem konkretnem delu nosim v svoji zavesti. In kar mi potem vedno bolj omogoča, da doumem kaj življenje je, da ga vedno bolj spoznavam. To je Mihaelov cilj. Če nam da razumeti, če nam pove,  morate zrasti nad to materialnost, nad oblikovanje snovi. Razviti morate resnično razumevanje v odnosih do narave, ki nosi v sebi življenje. Vi poznate, vi lahko najdete Kristusa v živem svetu. In tako kot sem opisala, da je pred začetkom mihaeličnega časa očistil ta svet od vsega delovanja, ki ni bilo več času ustrezno in ki so ga privedli v razvoj arhaji in nadangeli, ki so v službi človeka pravzaprav, ki so v  preteklosti kot je bilo potrebno, vodili ljudi v oblikovanje narodov in ras. Tako je očistil tudi eterični svet Zemlje, da bi Kristus od našega časa naprej lahko, kot pravi Rudolf Steiner, lahko hodil v eteričnem telesu. In če se lahko razvijemo tako, da bomo v tem eteričnem svetu nekaj lahko zaznavali, potem ne bomo imeli samo zavesti o tem, kako Kristus v vsem, kar je živo, deluje, temveč bomo res prišli do zaznavanja Kristusovega bitja v eteričnem na tak način, da ga bomo prav čutili. Od 20. stoletja naprej najdemo mnoga poročila o ljudeh, ki te izkušnje imajo. Tudi vi sami ste marsikaj podobnega opisali v življenjskih situacijah blizu smrti, ko je bilo ogroženo vaše življenje. Toda človeštvo naj bi zraslo v čas, v katerem bomo brez smrtne nevarnosti, brez ekstremnih situacij, Kristusa lahko v eteričnem gledali. In resnično zaznavanje eteričnega sveta bo mogoče. Zaznavanje tudi tega, kakšna so bitja, ki v tej sferi delujejo, do zaznavanja tega, kako angeli segajo sem dol v eterični svet in kako Kristus hodi v tem eteričnem svetu.

Še zadnji aspekt bom dodala. Mihael sam bo v sedanjem času napredoval v sile arhajev. Te sile arhajev, ki se bodo v njem oblikovale, ga bodo usposobile, če bo v naši sredini, v našem srcu on našel prostor, da našo duševnost preoblikuje. Če lahko sprejmemo teorijo reinkarnacije za sebe kot nekaj realnega, potem lahko sprejmemo dejstvo, da se od ene inkarnacije k drugi nekaj novega naučimo. In s tem, ko je kali juga, čas teme minil, prihaja nekaj novega, sodi zraven, da se človek popolnoma realno nauči duhovnega gledanja. Vse, kar se je dogodilo, se  odtisne v duhovni svet. Vse, kar mi doživimo, se odtisne  v duhovni svet, če je dobro ali če je slabo. Ali je borba ali je razdajanje. Vse se odtisne. Mihael dela danes na dušah, da bi jih tako preoblikoval, da bi te duše v naslednjih inkarnacijah ljudem omogočile, da lastno preteklost duhovno lahko gledajo. To pomeni, da lahko gledajo nazaj v svoje pretekle inkarnacije. Da se bodo lahko spominjali prejšnjih inkarnacij. To, kar doživimo v enem življenju na Zemlji, tega kar smo v enem življenju doživeli, se lahko spominjamo. To je duhovno gledanje nazaj. Sposobnost  spominjanja je duhovno gledanje nazaj. Toda česa se spominjamo? Kaj potrebujemo, da se nečesa lahko spomnimo? Kaj potrebujemo?  

Sluš.: Spomin, razmišljanje, občutke, voljo.

Brigitte: Ja, ali se lahko spomnim prav vsega, kar sem doživel? Ne, ne morem se spomniti. Česa se lahko najbolj jasno spomnim?

Sluš: Tega, kar se me je najbolj dotaknilo, kar mi je pomembno…

Brigitte: To česar se zavedam, s čemer sem se povezal, tega se spominjam. Neskončno mnogo vtisov je, katerih se ne spominjamo. In če človek mora živeti v nekem večjem mestu, če bi se človek vedno spominjal prav vseh vtisov, ki jih srečaš, to bi bilo grozno. Spominjamo se tega, s čemer se povežemo, torej svet čustev nas je povezal s tem in kar smo zavestno doživeli. Mihael danes deluje na tem, da naše duše tako predela, da v naslednjih življenjih, mogoče ne v naslednjem življenju, to je malo odvisno od tega, kje v razvoju na splošno smo. In za marsikoga je morda še prezgodaj. In Mihael je počasi lahko prišel v dušo tako, da je to neka sposobnost, sicer v nas že prisotna ampak šele začetna. Kot arhaji bo vodil vso epoho ozaveščanja. Čeprav bo Orifiel, ki bo 350 let pod njegovim vodstvom potem človeštvo neposredno vodil. Potem pa drugi nadangeli, tako kot smo zaporedje že imenovali. Toda Mihael bo tisti, ki bo kot glavni ali višji, vodil 2000 in toliko let človeštvo. To, da se tega zavedamo, da se bo v tej inkarnaciji dogodilo to prestrukturiranje naše duševnosti, to zavedanje nosi s seboj že danes zahtevo, da je za danes času ustrezno to, da poskušam posebno zavedno doživljati to, kar srečujem in da se z vsem, kar sem v življenju srečal, povežem. In potem imam v naslednjem življenju tudi temelj, ki se ga bom spomnil  Če greš skozi življenje brez ozaveščanja ali da se nekako s stvarmi ne povežeš, pri čemer nimam v mislih, da se z ljudmi ne bi povezovali, temveč, da če se človek ne povezuje s tem, kar doživi, potem ne bo ničesar, na kar naj se bi spomnil. Sposobnost za to pa nosimo v sebi. In neuporabljene sposobnosti in to Rudolf Steiner zelo poudarja, delujejo vedno tako, da na njih zbolimo. Neuporabljene sposobnosti so razlog naših bolezni. In ta neuporabljena sposobnost, da se lahko spomnimo tega, kar smo v enem življenju doživeli, se potem nekako izraža v grozni nervozi in se izraža v vseh boleznih, ki imajo opravka z naši sistemom živčevja in čutil. V bodočnosti seveda, ne danes. Tudi ne v tem, kar nam pove duhovna znanost in kar velja za bodočnost, se ne nanaša na današnje razmere. Torej je naloga, ki jo imamo v tem času, relativno skromna.

Potrebno je, da si ozaveščamo to, skozi kar v življenju gremo. In da se intenzivno povezujemo s tem, kar nas v življenju srečuje. Kot narava, kot ljudje, ki jih srečujemo kot situacije, kot doživetja. In vaja k temu, v čemer to sposobnost zavednega doživljanja lahko danes vadimo, če je na primer dan minil, preden gremo spat, je poiskati notranji mir in potem v svoji notranjosti pogledati, kakšen je ta dan bil. In te sile ozaveščanja in spominjanja se okrepijo bolj, če ne preskočim k jutru, kako se je jutro začelo, to ima v sebi nekaj abstraktnega, temveč na primer sedim na stolu zraven postelje in gledam dan vzvratno. Ko v svoji zavesti spet vstanem s stola, grem v kopalnico, umijem se, seveda notranje v razmišljanju, v spominjanju in grem nazaj skozi dan. Seveda bi človek potreboval celo noč, zato, da dan podoživiš. To seveda ni mogoče. Torej, moram se spomniti. Kako pa se spomnim na neko situacijo? Jabolko pade z drevesa in spomnim se, kako sem z dedom spravljala jabolka kot otrok. In to imam pred seboj kot sliko, vso situacijo imam v sliki pred seboj. In tako lahko vadim, prve korake dobesedno, potem pa imam v notranjosti pred seboj ves dan kot sliko. Dosegla sem nek določen cilj, če je ta pogled nazaj na dan, ki je za menoj, trajal pet minut.

To je lepa vaja. Iz lastnih izkušenj bi rekla, ni treba iti zavedajoč se svoje naloge kot v nekem krču do jutra. Če po eni uri in pol še vedno tu stojim in se poskušam spomniti, grem tako daleč nazaj kot sem to hitro zmožna. Jutri bom že zmogla malo več in tako bom prišla v stanje, da bom zmogla pogledati  v dan za menoj v metih minutah. In to potem tudi vzgaja, da zavestno doživljam. Če grem takole nazaj vzvratno in pridem do dopoldneva. Ozavestim si pred spanjem situacijo kako tukaj sedimo, in potem je pred menoj slika, kako tukaj sedite tako komično nepopolna in niti obrazov si ne znam predstavljati. Upam, da ne opažate, kako vas skušam vedno znova sprejeti v svojo zavest. Vzgojila se se tako, da si poskušam ozavestiti, kako ste oblečeni. Vsaj kar se barv tiče. Sicer so te slike zvečer tako sive.

Sluš.: Pri tej vaji se meni pogosto zgodi, da je tudi nasvet tem ljudem, ki težko zaspijo. Da zaspim preden pridem do jutra, samo do srede dneva. Mislim, da nikoli do konca.

Brigitte: Tudi jaz to poznam. In to me potem pozove, da gledam nazaj v velikih korakih. Torej dovolim si zavestno, prišla sem do večerje, da potem čisto na kratko obravnavam popoldne in sem že pri kosilu. In pri tistih situacijah, ki so zapustile vtis, se dalj časa zadržim. Potem se pa še vidim, kako sem plavala v morju in pri tem sem ostala. Ti večji koraki, človek mora biti tudi pri tem racionalen. Tako dolgo, dokler v celoti ta slika potem ne nastane. In gotovo ste že slišali ali brali, takrat ko umiramo, vsi to dobro znamo. Ljudje, ki so imeli tako doživetje smrti, poročajo, da so v enem trenutku imeli občutek, da je vse njihovo življenje kot razgrnjeno pred njimi. In pogledali so na to življenje kot na neko veliko pokrajino. In so potem opazili, kje so sive lise. Torej to sposobnost nosimo v sebi, da to ozavestimo v obliki slik.

Toda sedaj spet si moramo res ozavestiti kaj je sedaj na vrsti. Ko sem jaz po 15 letih spet odprla kovček z mojo violino, seveda nisem začela s tistim in tam, kjer in kar sem pred 15 leti že znala. Grozno je zvenelo. Mnoga leta sem morala spet potrpežljivo vaditi. Vaja je bila vedno tisto, kar že znam in vedno malo več. Vedno znova je to vaja, kar že znam in malo več. In tako sem napredovala. In danes  z mojo učiteljico violine lahko muziciram tudi stvari, ki jih takrat, pred 15 leti, nisem obvladovala. Kaj pa danes lahko? Česa sem danes sposobna? In od sebe moram zahtevali malo več od tega. Ampak kot rečeno, zahtevati preveč je spet nekaj luciferičnega.

Preden bom še zadnjikrat pogledala to plastiko Rudolfa Steinerja, dovolim, da še kaj vprašate, če so vprašanja. Ali da me dopolnite.

Sluš.: Čisto kratko vprašanje. Kdaj bomo spet v Dornachu, Goetheanumu in se bomo skupaj tam dobili?

Brigitte: No ja, če pridete na svetovni kongres biodinamike v začetku februarja, se bomo srečali tam. Odločila sem se in še vedno to velja, da redno obiskujem ta kongres. Tudi zaradi tega, ker z veliko verjetnostjo tam srečam Meto. In eno leto, ko ni prišla, sem se na smrt prestrašila. Mislila sem si, kaj takega je možno samo, če se ne počuti dobro. Mislim, da ni bilo tako grozno. Je še kakšno vprašanje ali dopolnitev? To, kar si zadnjič povedal Aleš, o ikonah in zapisovanju ikon, mi je bilo pomembno. Nimam moči, da bi študirala vse, kar bi bilo potrebno. Vprašanje ali dopolnitev?

Sluš.: Jaz bi imel. Mogoče najprej za sv. Pavla. On je deloval 70, 80 let. On je bil vojak in je imel nalogo zatreti krščansko ločino v Damasku. Med potjo v Damask je imel Kristusovo vizijo: kaj ti je naredilo moje ljudstvo, da ga hočeš uničiti? Takrat se je spremenil. In logično postal misijonar Kristusovega nauka.

Brigitte: Seveda se je marsikdo vprašal, tudi jaz, kako se je Pavlu lahko dogodilo, da je imel to vizijo Kristusa, ko se je vendar tako zelo boril proti ljudem, ki so bili Kristusovi nasledniki. Kolikor jaz vem Pavel ni bil vojak, ampak je bil eden od farizejev. Je bil visoko izobražen človek svojega časa. Toda ti farizeji so v tistem času imeli, če se sme reči, moč. Vladali so narodu, oni so bili takrat tisti, ki so vladali narodu. In tako je, še preden je imel to doživetje na poti v Damask, lahko deloval mnogo bolj negativno kot nek običajen modrec. Kljub temu, tudi v apostolski zgodbi se opisuje, da je takrat, ko je prvi kristjan umrl mučeniške smrti, to je bil Štefan, ki so ga kamenjali, takrat je Pavel navdušen gledal to kamenjanje. Grozno. Jaz sem prišla do predstave, da je moral ta Pavel nositi v svoji notranjosti neverjetno veliko hrepenenje po duhovnosti, po duhovni sposobnosti spoznanja, razumevanja. To je moral biti tudi razlog, da je vpil vase vse možne oblike izobraževanja v tistem času. In pravzaprav si ni mogel resnično predstavljati, da je ta mesija, ki ga je judovski narod pričakoval, božji sin, in on je vendar bil Jud, zares pride in se pojavi v fizični obliki. In potem še v tako revni, ubogi, kot Jezus in Nazareta, ki dovoli da ga pribijejo na križ. Najprej ni mogel premagati svojega judovskega ponosa ali svojega lastnega ponosa. To je bila Pavlova luciferična slabost. Ampak Kristus je prepoznal, videl to veliko hrepenenje po duhovnosti v Pavlu. In zaradi tega močnega hrepenenja po duhovnosti, je zgradil Pavla, ga je nagovoril.

Tako jaz to razumem, Pavel je eden od tistih, ki so res nekaj groznega doživeli v sebi od teh bitij teme in eden od tistih, ki jih potem s Kristusovo močjo lahko premaga. Mihael nas usmerja k temu, kar moramo narediti in kar moramo razviti. Usmerja nas k nalogam, ki jih imamo mi v današnjem času. Kristus pa nas napolni s svojo močjo. In brez te moči bi mi naših nalog ne zmogli, bi padli na naših nalogah. Mihaelova želja, potreba je, da prebudi v nas času ustrezno razumevanje Kristusa. Da bi se človek sploh lahko razvil, je to ta pot, na kateri se s Kristusom lahko prežamemo. Rada bi to izrazila v sliki. Vrata našega srca moramo odpreti v pravo smer, potem pride Kristus v nas. In z njegovo močjo lahko oblikujemo svoje življenje. Mihael je tisti, ki nas usmerja. Mi pa moramo biti nenehno dejavni. Moč za to pa priteka od Kristusa. Hvala, to vprašanje je bilo dobro.

Sluš.: Želel bi še razlago za razumevanje zadnjih Kristusovih besed ’O bog, zakaj si me zapustil’?

Brigitte: Kot sem poskušala opisati prvi greh, da to pomeni nekaj kot ločevanje iz božanskega sveta. Temu je potem sledil izgon iz raja. In greh ne pomeni pravzaprav nič drugega kot ločevanje. Greh in ločevanje. Od takrat naprej, to je davna preteklost, mora človek oblikovati svoje življenje na Zemlji v tej ločenosti. Torej življenje na Zemlji je izločeno iz božanskega sveta. Da ne opisujem tega samo kot nekaj groznega, bom povedala nekaj. Mi ljudje, me žene nosimo otroka v sebi. In od prve kali ta otrok zori v nas v to otroško postavo. In ko je ta otrok zrel, se mora dogoditi rojstvo. In ni dobro, če do rojstva ne pride. Rojstvo je ločevanje otroka iz materinega telesa. Če se to ne dogodi, prinaša smrt za oba. Rojstvo pa se dogodi, če je to v redu in prav v trenutku, ko je otrok zrel. Marsikateri otrok se rodi tudi prej in nekateri najdejo svojo pot v življenje tudi, če so se rodili s šestimi meseci. Čeprav imajo na začetku velike težave. Mogoče prinašajo s seboj slabost, ki jih spremlja vse življenje.

Samo kot primer kaj pomeni prezgodnje ločevanje. Prvi greh je ločevanje prezgodaj. Zaradi tega smo vedno na Zemlji izpostavljeni nekim borbam. Poznamo še eno ločevanje. Otroci odraščajo, odrasli so. Najdemo otroke, ki se ne morejo ločiti od staršev. Je to dobro ali slabo? V nemščini imajo zelo negativen izraz, občepi v gnezdu. Ta izraz prihaja iz sveta ptic. Tudi tam se to dogodi, da ptice nočejo zapustiti gnezda, v katerem so rojene. In starši jih vržejo potem iz gnezda ven. Ali taka ptica takoj umre, ali pa nastane iz nje posebno močna ptica. Tako. In s smrtjo, pravi Rudolf Steiner, je Jezus Kristus to ločevanje človeka na Zemlji šele v polnosti doživel. Dotlej je bil tako prežet s Kristusovim bitjem, da to doživljanje človeka, da tega ločevanja od božanskega sveta Kristus sploh ni mogel podoživeti. Ampak to je nekaj kot umiranje, da mi doživimo, kako se vse tudi ločuje. In ker je zavedanje Kristusa, kako vse prežema s svojim življenjem in tudi v polnosti doživi tudi umiranje in smrt. V tem šele pravzaprav Kristus tudi v polnosti ozavesti sam sebi, kaj pomeni za človeka ta puščenost od Boga. Kako je človek na Zemlji zapuščen. On je v tistem trenutku čisto človek. In tudi on doživlja to kot bolečino, in zaradi tega ta vzklik ’Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil’. Rudolf Steiner si dovoli drugačen prevod, ker je študiral grščino in hebrejščino. On prevede ta vzklik takole ’Moj Bog, sedaj si me izpopolnil, sedaj si me do kraja naredil’ in to je tudi zadnja beseda v Janezovem evangeliju. Dopolnjeno je. Človeško življenje sem doživel do zadnje konsekvence. Ni le, da vem, doživel sem ga. Tako jaz to razumem.

Na eno stvar vas bom še opozorila. Samo po sebi umevno je, da je ta Steinerjeva skulptura nekaj, česar ni mogoče izčrpati, mi smo se tega samo dotaknili. Kristus v sredini hodi, levo nad njim Lucifer, ki se meče v globine, desno spodaj Ariman, ki se sam priklepa. Kristus jemlje enega in drugega s seboj na svojo pot. Tu na desni zgornji strani, kako sta v človeški duši oba, Lucifer in Ariman premešana. In nad tem področjem človeške duše malo višje desno ta podoba. Kaj je to?

Odg.: Hudič.

Brigitte:  Oh, zakaj naj bi bil hudič? Saj ima obraz z nasmehom, ogromna ušesa ima, ki so kot krila. To ni hudič. Človek bi moral biti spodaj. Seveda, tam na sliki najdemo hudičke tudi zgoraj. Ampak angeli jih vedno vržejo navzdol. Rekla sem,.da ta skulptura kot umetnina ni gotova. Mogoče sta Rudolf Steiner in ? Edit Merion? to postavo še najmanj dodela. Skoraj nekaj kot roke so pred tem obrazom. K tej postavi pravi Rudolf Steiner, da je to humor sveta. In v tej borbi Arimana in Luciferja v duši humorja ne smemo pozabiti. Humor sveta nam tako v mnogih situacijah pomaga. Ne glede na to ali si ogledamo veselo stvar neke situacije ali pa če nas nekdo grozno jezi, predstavljam si ga v neki hecni situaciji ali pa se smejim sama sebi. Kako grozno resno se vsake stvari lotevam. Ta humor sveta je nekaj, kar je lahkotno. Najbolj rada bi vam to dala s seboj. Nosite v sebi veliko humorja in v vsaki situaciji mogoče mislite na humor tudi v vseh situacijah. Rečem vam, umetniki znajo pogosto na svoj način dati tako zelo veliko dobrega, česar mi ljudje nismo v stanju. In ravno pri velikih umetnikih npr. Shakespeare, ki je do danes največji dramatik vseh časov, v njegovih dramah nikoli ne manjka vesela ali humoristična podoba, postava. In kadar začenja Goethe s svojim Faustom, ki je zagotovo njegovo življenjsko delo. Že kot otroka je Faust Goetheja fasciniral kot saga. Ko je bil star 20 let, je Goethe začel pisati Fausta. Pri 32 letih je pa umrl. 1830. leta je potem končal drugi del in ga položil v predal. Kaj je začetek Goethejevega Fausta. Tri osebe se pojavijo pred zaprtim odrom. In eno imenuje Goethe vesela oseba. Hecna oseba. Humor sveta je tako rekoč vedno pomoč. Lahkotnost, kajne? Torej to je potem tisto, kar želim postaviti na naš čudovit zaključek seminarja.  

Meta: Hvala. Se lahko z eno lepo pesmijo zahvalimo? Je Štefka kakšno posebno izbrala? Imamo kakšno tako, kjer pride hvaležnost do izraza. Recimo ’Kje so tiste stezice, k’ so včasih bile’, se mi zdi, da lahko nosi nekaj takega. Gledamo v svet in vidimo kaj ni urejeno, jaz pa želim svet spet urejati. Mogoče malo tega s podoživljanjem tega, torej z voljo. Ugotavljam neko situacijo, jaz vnašam svojo voljo, svojo zavest.

Brigitte: Vsakemu posamezno od vas želim vse dobro na nadaljnji življenjski poti in veliko veselja pri vsakem še tako majhnem koraku naprej in malo humorja sveta na vsakem koraku, kjer se nam zdi, da je kaj težko.