2012, Lošinj:
Sčasoma sem vedno znova iskala v mitih, v pravljicah, v pripovedovanju narodov vsega sveta, kjer se vedno znova najde tema nadangela Mihaela. In o tem vam bom pripovedovala. Čeprav bom, kar se glavne vsebine tiče, govorila o izročilu starogrškega in hebrejskega izvora. Tako da vam ne bo tuje, če vam bom poskušala govoriti tu in tam tudi iz tujih mitov in sag. In še nekaj drugega bi vam rada povedala. Do danes zvečer nisem imela namena, da bom vsako dopoldne imela samo predavanja. V pomoč sem si prinesla zelo veliko takihle slik in s pomočjo takih slik in drugih stvari, o katerimi vam bom pripovedovala, upam, da pridemo na nek način v razgovor, v izmenjavo mnenj in da temo na tak način skupaj razvijemo in zgostimo. Torej vsi skupaj, ne samo jaz. To bo naša skupna dobrina, to mi je zelo pomembno.
Mihael je nadangel svobode in on ne pomaga kar tako, ne da bi mi kaj naredili, on pomaga samo, če tudi mi naredimo to gesto proti njemu, torej da smo tudi mi aktivni. In tako upam, da če že moramo prevajati, (Meta je namreč dober posredovalec), upam, da bomo kljub temu, to temo skupaj gradili. K tej temi sem prišla tudi tako, ker sem odraščala pri tej majhni Mihaelovi cerkvici. To je Mihaelova cerkev mojega otroštva. Iz druge svetovne vojne sem bila ubežniški otrok iz Vzhodne Nemčije. In ko smo po dveh letih bežanja končno prišli do nekega zatočišča, našli mir, v Franken, to je pokrajina v severni Bavarski, takrat je bil moj ded v tej majhni cerkvi protestantski duhovnik.
Ta cerkvica je stala na hribu najmanj tristo metrov nad vasjo in v cerkvici nad orglami je bila ta Mihaelova slika. Sčasoma bomo te slike obesili po vsem prostoru, tako da bo ves prostor zdekoriran z njimi. In potem si jih lahko vedno znova ogledujete, če želite. Ampak Mihaelova cerkev nad našo vasjo in v času mojega otroštva, je moje otroštvo napolnila z mnogimi pripovedovanji o nadangelu Mihaelu. In ker je moja mati že takrat nosila luč antropozofije v svojih rokah, so bile pri posredovanju Mihaela tudi Artusove legende in pripovedovanja o svetem gralu iz kroga orientalskih kristjanov. Ta Mihaelova cerkvica je bila baje zgrajena na mestu, kjer je bilo keltsko svetišče. In pod cerkvico je tekla reka, ki se sedaj izliva v Donavo in ljudje menijo, da je bila to svoje čase sveta reka. Med to cerkvico in reko, namreč, je bila jasa, ki se je v nemščini imenovala Luisina, ampak druidska jasa. In tam so našli trideset keltskih grobov. In v okolju še stotine keltskih grobov.
To vam pripovedujem samo zato, ker je to na nek način pravzaprav atmosfera mojega otroštva. Pozneje sem prišla v waldorfsko šolo in kot odrasla sem se začela aktivno ukvarjati z antropozofijo. In vedno znova je bila pravzaprav Mihaelova postava ta, ki me je najbolj privlačila in sem se z njo največ ukvarjala. Šele po mnogih letih sem razumela, da je pravzaprav nadangel Mihael tudi duh antropozofije. Pravijo, da so najstarejše cerkve v Evropi vse Mihaelove cerkve. Tja od tretjega, šestega stoletja, do petnajstega stoletja je bila Evropa posejana z Mihaelovimi cerkvami. In potem je napisano v običajnem leksikonu, Evropa je v pokrščanskem času preplavljena z germanskimi narodi, ki so pozneje vsi postali kristjani. In da so ti germanski narodi pravzaprav narodi, ki so imeli čisto poseben odnos do tega nadangela Mihaela. Zaradi tega je Evropa v času pokristjanjevanja predana Mihaelu.
Kaj pa pravzaprav Mihael pomeni? Mogoče je to danes nekaj nenavadnega, da se vprašamo kaj neko ime pomeni. Ime Mihael prihaja iz stare hebrejščine, judovskega jezika tako kot vse pismo stare zaveze. In tam najdemo v nemškem leksikonu prevod, ’ki je kot bog’. ’Kdo je kot bog?’ z vprašajem. Ime, ki je pravzaprav kot vprašanje. Kdo je kot bog? Vedno znova se bomo ukvarjali z imenom. Toda kot prvo stvar lahko rečemo, je to vprašanje, ki ga zastavimo nosilcu samemu. Ali pa je tako, da se pojavlja Mihael v svetu pred nami z vprašanjem ’kdo je kot bog?’, ali on svet ljudi sprašuje, pustimo zaenkrat to odprto. Pri Rudolfu Steinerju sem našla, da ime Mihael prevaja drugače. Očitno je poznal staro hebrejščino, saj pri Steinerju najdemo veliko mest, kjer prevaja staro hebrejščino in sicer malo drugače kot sicer prevode poznamo. In Rudolf Steiner prevaja ime Mihael z besedami ’on stoji pred bogom’. In potem dodaja k temu ali pa označi ga tudi kot ’obraz, lice boga’. To, kar Bog drugim bitjem, človeku daje, posveča, to, kar drugim sedaj o sebi razodeva. In vedno znova se bomo tega ponovno dotaknili, kako stoji tako Mihael pred Bogom. In kaj je v času dolgih razvojnih obdobij Bog po njem drugače razodeval.
Včasih sem že rekla in to vsi poznate, Mihaela imenujemo pač nadangel. In zaradi tega bi rada najprej napisala kakšna je hierarhična struktura duhovnih bitij, kot jo najdemo v stari hebrejščini in kako je Origen, krščanski učenec Pavla, preobrazil in poimenoval te hierarhije. Napisala bom krščanska imena kot jih od Origena poznamo.
Nad vsem je triniteta. Bog oče, njega označim s pojmom, ki ga najdemo pri Steinerju, namreč pratemelj vsega biti, oče. Od tega izhaja beseda svetov. Beseda svetov je Kristus, sin, ki ga imenujejo tudi Logos. In Kristus bom napisala zraven. Ljudje ga tako imenujejo. Kar mi imenujemo Kristus, je sin, Logos, beseda svetov. Sedaj pa Bog duha, ki ga imenujemo mi Sveti duh ali tudi ’duh, ki zdravi’. V evangeliju je govora, pri vnebohodu, šel je v nebo k očetu in sedi na njegovi desnici.
In potem pride prva hierarhija. To so serafini, kerubini in troni.
In potem jedruga hierarhija. Kiriotetes, dinamis in eksusijaji in napisala bom še hebrejsko ime Elohim.
In potem imamo tretjo hierarhijo. To so arhaji, nadangeli in angeli.
In tukaj je človek in Zemlja.
Mihael sodi k arhangelom (nadangelom). Toliko duhovnih bitij je še nad njim. In v odnosu, kako blizu mu je človek.
Jaz sem to napisala v teh stopnjah, da človek te stvari lahko uporablja, si jih ozavesti, da jih nosimo v zavesti. In sicer naša zavest na področju intelekta, ki poskuša te stvari razumeti. Torej, če izhajamo iz tega, da tu nimamo samo dvanajst imen in človek je trinajsti in da ne ostajamo mi pri imenih in pri neki shemi, potem je potrebno, da vodimo računa pri tem, da je za vsemi čutno zaznavnimi stvarmi, da je v vsem snovnem dogajanju, katerega priča smo na Zemlji, da je v vsem tistem, kar tudi kot pojav pred seboj lahko zaznam, ni samo dejavnost neke splošne duhovnosti, temveč, da je ta duhovnost mnogo različnih duhovnih bitij. Da so ta duhovna bitja res v nekem hierarhičnem redu in mnogo bitij, ki so tem podrejena, delujejo. Ta bitja so kot organi za izvajanje tega, kar se odločijo izvajati visoka duhovna bitja. Za to tretjo hierarhijo lahko rečemo, da od njih izhajajo nadčutna bitja, ki niso snovno zaznavna, ki pa nimajo te duhovnosti kot arhaji, nadangeli ali angeli sami, ki pa so nekako izšli rojeni iz njih in delujejo v imenu teh duhovnih bitij arhaji, nadangeli in angeli. Mi v naših vrtovih, na naših njivah, v vsem delu z naravo in rastlinami, mi delamo z njimi skupaj, sodelujemo z njimi. Mi imamo torej opravka z njimi pri našem vsakdanjem delu. To so elementarna bitja. Oni izhajajo iz duhovnih bitij tretje hierarhije. To samo kot primer, elementarna bitja so pojem za vas. Elementarna bitja zemlje škrati, elementarna bitja zraka silfe, ondine so elementarna bitja vode. In potem elementarna bitja ognja, ki jih oni imenujejo salamandri. Škratje izhajajo od arhajajev. Najbolj globoko v fizičnost lahko posegajo. Torej iz te tretje hierarhije. Od nadangelov izhajajo rusalke (ondine), elementarna bitja vode. Iz angelov izhajajo silfe (vile), duhovna bitja zraka, vile. Kaj pa salamandri, duhovi ognja? Ti prihajajo iz človekove duhovnosti, če je v odnosu z živalmi, v sodelovanju, v kontaktu z živalmi. Kdo je že kdaj videl duhovno bitje ognja? Mogoče sem sam soudeležen pri tem, da je sploh tu? Rudolf Steiner včasih v svojih predavanjih govori o tem. Pravijo, če vidiš pastirja s svojo čredo ovac, potem jasnoviden človek vidi te duhove ognja. Kako nenehno nastajajo ti duhovi ognja med pastirjem in ovcami. In kadar gre potem taka čreda ovac čez travnik in se je najedla in mogoče čez dva meseca ta travnik zacveti, potem so vsa duhovna bitja ognja ostala tam in so iz teh rastlin privabila cvetove. To si smemo predstavljati čisto konkretno. In če sem dober prijatelj svojega psa, so tu nenehno okoli nas ti duhovi ognja. Torej to ni neka duhovnost daleč proč, ta duhovnost je včasih čisto blizu pri nas.
Iz druge hierarhije duhovnih bitij prihajajo tudi bitja, ki jih Rudolf Steiner imenujeduhovi elementov. On je najbolj konkreten in humoristično naravnan človek, ki ga jaz poznam. Torej od duhovne skupine dinamis pridejo duhovi krogotokov, časov ciklov in oni gibajo planete, da se planeti gibljejo s pravo hitrostjo okoli svojih osi in s pravo hitrostjo okrog Sonca. Lahko bi rekli, da se ti duhovi krogotokov ali ciklov igrajo nekaj takega kot nogomet v našem osončju. To samo v konkretizacijo. Vse skupaj lahko smatramo tudi kot eno samo duhovno bitje,veliki Bog svetov v svoji trodelnosti. In k temu te tri hierarhijske skupine duhovnih bitij s svojimi pomočniki. To so njegove okončine in njegovi organi tega bitja svetov. In Rudolf Steiner poudarja, da je zelo pomembno, da spoznamo, kako je temelj čisto vsega božja triniteta. In karkoli bi radi razumeli po svojem bitju po svoji konstituciji, po tem kako pač je, bi morali vedno razumeti z aspektom tridelnosti. Ne kot polarnost. Polarnost je pogosto prisotna kot element, ampak če se ne zlije v trojnost, se uniči. Deluje uničujoče in kot da se raztrga.
Ta celota se v celoti razvija, je v razvoju. Razvoj je nosilni element vsega biti. Meta je že opozorila, da sem se veliko ukvarjala z astronomijo. In za mene je bilo pri ukvarjanju z astronomijo nekaj zelo pomembnega. Tisti trenutek, ko je človeštvo spoznalo, da tu ne gre za nek tog sistem z nekim mirujočim središčem, okoli katerega se vse, kar sodi zraven, giblje. Kakšno pa je lahko to mirujoče središče? Čisto konkretno moramo misliti, celota sveta. Lahko si jo predstavljamo kot prostor. Torej ostanimo pri predstavi, ki smo jo v stanju misliti.
Predstavljajmo si nek prostor in v tem prostoru, ki stoji, je središče, ki se ne giblje. Kako pa naj bi bil tam? Saj to ni mogoče. In potem sem odkrila, kako moderna astronomija razmišlja, da nič ne more obstajati brez gibanja. Stari do Kopernika so si predstavljali, da je to središče, da Zemlja v središču miruje in da se vse drugo giblje okrog Zemlje. Kopernik pa je postavil pred petsto leti Sonce v središče. Potem je pa mirovalo Sonce v sredini. Od 19. stoletja naprej pa so opazili, da se tudi Sonce vrti okrog svoje osi. Revolucija, ko so to odkrili. Ta predstava. V 20. stoletju pa so potem začeli misliti o tem, da se Sonce s tem, da se vrti okrog sebe, premika tudi naprej, v čisto določeni smeri v kozmosu. Nič ne miruje. Potem pa začneš misliti, kam pa se giblje vse skupaj? V astronomskih knjigah najdemo potem, da se Sonce z vsem planetarnim sistemom giblje proti zvezdni sliki Herkulesa. Herkules se bori proti majhnemu zmaju in njegov rep je polarna severnica. Vseeno je, katera zvezda sveti. Moderna astronomija pravi, da je to oddaljeno mnogo svetlobnih leta od nas. Kljub temu, enkrat bo Sonce prišlo tja. In potem? In potem je človek začel misliti na prostor brez prostora. Kam gre cela stvar, če se Sonce giba v tisti smeri? In moderni astronom pravi, če se obrnem, je tukaj. Ali ni to super? In pri Rudolfu Steinerju najdemo, to sem odkrila, da je rekel, da neskončnosti ni.
Pustimo to zaenkrat. Izbrala sem to samo kot izraz. Enostavno počivati, sedeti, tega ni. Temelj vsega biti je razvoj. Razvoj je stopnjevano gibanje. Vsega razvoja si ne moremo predstavljati sedaj. Vedno naj bi človek moral izhajati iz tistega, s čemer se ukvarja. Torej bomo poskušali vsaj malo pogledati na razvoj Zemlje s človekom. Človek je s svojo Zemljo najnižji tukaj. Kljub temu pa je pri tem vse soudeleženo. Vse sodeluje pri našem razvoju.
Naredila bom samo nekaj velikih korakov, tako da se tega razvoja dotaknem in da si bomo nadangele malo bolj ozavestili. Cilj namreč je, da v tem tednu malo bolje razumemo kaj je naloga nadangela Mihaela danes. V kateri smeri najdemo njegovo delovanje danes in kako mi lahko sodelujemo z njim? Torej bom usmerila svojo pozornost na človeka in nadangela. Ne vem kaj iz antropozofije že poznate. Jaz sem pripravila nekaj velikih korakov v boljše razumevanje. In upam, da se bom lahko izrazila tako, da bodo tisti, ki prvič poslušajo to temo, kljub temu lahko zgradili neko predstavo.
Začnem pri človeku, menda ga najbolje poznamo. Pri sebi opazujem, če vzamem zraven še otroke, kako se razvijamo. Mogoče je tu večina v srednjih letih, mogoče je kdo malo starejši, mogoče sem tukaj med starejšimi. Kljub temu se še vedno počutim kot človek v razvoju. Torej pri človeku lahko zaznamo ta razvoj. In škoda je, če se to pri neki starosti kar neha. Odločilna stvar namreč je, če majhnim otrokom in malo starejšim pomagam priti dobro v življenje, da lahko pridejo v razvoj, ne samo telesno temveč tudi duševno in duhovno. In da potem najdejo smer svojega razvoja, ritem svojega razvoja. To je tisto najpomembnejša stvar za razvoj, za vzgojo, za študij, za vse. In rekla sem, škoda je, če se, pa četudi v poznih letih kot v mojih, ta razvoj neha. Bistvena stvar antropozofije namreč je, privesti v zavest srednjeevropskega človeka dejstvo, da nam ni na razpolago samo eno življenje in da se v vsakem življenju življenje ne začenja na ničli kot prazen list, temveč, da imamo pred rojstvom neko preteklost, da smo bili v tej preteklosti kot človek že na Zemlji. Danes lahko rečemo, da je bil vsak od nas že mnogokrat na Zemlji. In ker Zemlja leta 2012 ne bo uničena, verjamem, da gre ta razvoj tudi v bodočnost. No, in to imenujejo teorija reinkarnacije. In ena inkarnacija naj bi pravzaprav gradila na prejšnji inkarnaciji in je priprava za naslednjo inkarnacijo. In tudi naša Zemlja ima tako neko preteklost. In vsa ta bitja duhovnega sveta so imela v preteklosti Zemlje čase svojega razvoja.
Rudolf Steiner prikazuje to kot človek, ki se je ukvarjal z duhovno znanostjo, ki je bil res izjemno nadarjen, da je duhovno ne le gledal, ampak tudi prepoznaval. Ne samo gledati,temveč razumeti in prepoznati . Spoznanje je več kot zaznavanje, spoznavanje je predelana zaznava. In tako pravi Steiner zelo skromno, ne morem gledati bolj daleč v preteklost Zemlje, kot do takrat, ko so bili arhaji prva bitja tretje hierarhije na duhovni stopnji, na kateri je danes človek. In to stopnjo preteklosti Zemlje, ko so bili arhaji na stopnji kot je danes človek, imenuje stopnjo starega Saturna. Pozneje se bom tega še dotaknila. Takrat so šli arhaji skozi stopnjo kot danes človek. In potem je stari Saturn umrl in takrat je bil potem čas med smrtjo in novim rojstvom. To lahko imenujemo čas kaosa. Rudolf Steiner imenuje to s pojmom pralaja. To je čas kaosa. Potem je prišlo naslednje obdobje, Zemlja je ponovno rojena in on imenuje ta čas čas starega Sonca. Takrat so šli skozi razvoj, skozi katerega gre sedaj človek, nadangeli. Potem je spet čas pralaje ali kaosa. In potem je bila Zemlja ponovno rojena in to stopnjo imenuje Steiner čas stare Lune. Takrat so šli angeli skozi razvoj, skozi katerega gre danes človek. Vse je sodelovalo pri tem.
Človek je bil na svojem začetku pravzaprav tudi v tem času starega Saturna. Ko se je to stanje starega Saturna začelo, v ta čas je Steiner še lahko gledal. Takrat so bile vse hierarhije že prisotne. V tistem času je pravzaprav prvi začetek človeka. In fizično telo človeka je bilo takrat zasnovano. Pri snovanju fizičnega telesa človeka so sodelovala vsa duhovna bitja vseh hierarhij. V času starega Sonca, ko je ponovno rojena Zemlja, je človek dobil k fizičnemu telesu, ki je bilo že malo bolj razvito, še etersko telo, telo življenja. Fizično telo torej, zasnove se razvijejo dalje in človek je kot ta zasnova obdan z eterskim telesom. Ampak pravzaprav je to etersko telo, telo življenja, ves prostor starega Sonca. Na podoben način kot si lahko predstavljamo danes ves rastlinski svet na Zemlji. Rastline za sebe nimajo eterskih teles. Eteričnost Zemlje tke v fizičnih telesih rastlin. Tako je bilo s človekom v času starega Sonca. In na stari Luni dobi človek prav tako na splošno lastno duševnost ali astralno telo. In šele na Zemlji po mnogih ponovitvah dobi človek približno na polovici časa Zemlje gledano v globalnem, človek potem tudi svoj Jaz (kot svoje najvišje).
Ves razvoj Zemlje, ki gre daleč v preteklost lahko še delimo v velike razvojne stopnje. In če vzamemo velike stopnje vedno po sedem v skupini za ves čas razvoja Zemlje, potem je na koncu tretje razvojen stopnje od sedmih, človek obdarjen z duhovnostjo, s svojim Jazom. Do tam, do te sredine razvoja Zemlje, človek sam ne more delati ničesar. Vse prejema od hierarhij, od božje trinitete. Vse deluje nanj s strani duhovnih bitij. In šele od tega časa naprej, ko je dobil svoj Jaz, svojo duhovnost, je dana možnost, da človek sodeluje. Sodelovanje podpirajo tudi duhovna bitja in sodelovanje človeka postane vedno bolj in bolj potrebno. Čeprav je človek še dolgo voden in ga še dolgo duhovna bitja spremljajo, pravzaprav največ duhovna bitja tretje hierarhije spremljajo človeka. V času, ko je človek dobil ta svoj jaz, svojo duhovnost po tretji stopnji razvoja, so predvsem duhovna bitja arhaji, najrazličnejših vrst arhaji, ki mlado človeštvo dobesedno vodijo in vzgajajo. Rudolf Steiner prikazuje, da v najbolj napredne ljudi, in sicer tako v fizično telo kot v etersko telo takih ljudi, ki so starejši členi človeškega telesa, smuknejo duhovna bitja in postanejo vzgojitelji, učitelji mladega človeštva. In v naslednji razvojni stopnji Zemlje, v četrti, ki jo potem označuje on atlantski čas v razvoju Zemlje, so nadangeli tisti, ki na tako imenovanih orakeljskih mestih zdrsnejo v najbolj napredne posvečene ljudi in kot voditelji teh sedmih orakeljskih mest človeštvo vzgajajo. Veliko nadangelov imamo. Ampak sedem jih je, ki od začetka človeškega razvoja posebej iščejo ta odnos do človeka in prevzemajo naloge v imenu človeka ali v zvezi s človekom. S črno rišem nekaj, kar ne menim, da je potrebno posebnega poudarka.
Mihael je eden od teh sedmih nadangelov. In pod njegovim vodstvom je orakelj Sonca. Naslednji je Orifiel, to je orakelj Saturna, potem je Anael, to je orakelj Venere, potem je Zahariel, ki je orakelj Jupitra, potem je Rafael, ki ga dobro poznamo, to je orakelj Merkurja, potem je Samael, ki je orakelj Marsa in Gabriel, ki je orakelj Lune. Tri gotovo poznamo. Mihaela, Rafaela in Gabriela. To so trije nadangeli naših krščanskih praznikov. Gabriel je v zvezi z Božičem, on je naznanil Mariji in Jožefu, Rafael je v zvezi z Veliko nočjo in Mihael z Mihelovim, 29. september. To tukaj je sedem planetov, Sonce in Luna v teh primerih veljata tudi kot planeta, čeprav jima pripada posebno mesto. Sonce je vladar vsega sistema, Luna pa sodi pravzaprav delno k Zemlji. In temu ustrezno so tudi ti nadangeli, glede na svoje vodstvo, različni. Mihael ima vodilno vlogo. Tudi v času Atlantide, to je bilo glavno orakeljsko mesto. Tukaj pri Gabrielu pa je orakeljsko mesto Lune, ki je človeku posebno dobro znano. Ali ni to zaporedje malo čudno?
Zakaj je tako zaporedje Sonce, Saturn, Venera, Jupiter, Merkur, Mars, Luna? Tako planeti na nebu ne stojijo. Sonce je v sredini, pa tudi sicer to zaporedje ne ‘štima’. Toda delno, slovensko ne znam, delno nam je to tudi blizu. Ali v tem najdete karkoli, v čemer nam je to blizu? (Odg.: nad sončni in pod sončni). Brigitte: ne, ne. Ta je nad sončni, ta je pod sončni, ta je nad sončni ……. Torej menjaje nad sončni in pod sončni. Ampak Saturn pa Venera, Jupiter z Merkurjem tudi tako. (Odg.: preko planetov delujejo na zemljo). Brigitte: Ja, seveda. To zagotovo. Torej nadangeli so ozko povezani z našimi planeti. Zaradi tega so to orakeljska mesta. To je izraz za to, da so to področja delovanja teh nadangelov. Ampak planete imamo še nekje drugje. Da jih prostorsko, astronomsko poznamo, imamo jih sedem, tako kot imamo sedem dni v enem tednu. Zakaj imamo mi sedem dni v tednu. Bili so že drugi časi, ko je bilo deset dni. V Rusiji so poskusili s tednom, ki je imel samo pet dni. Ljudje so zboleli. Rimljani so poskusili s tednom desetih dni. Ljudje tega niso hoteli sprejeti. Torej zaradi tega imamo sedaj sedem dni v tednu in ti dnevi imajo tudi svoja imena. Od spodaj gor so to dnevi od ponedeljka do sobote, tako kot pripada ponedeljek Luni; torek Marsu, sreda Merkurju, četrtek Jupitru, petek Veneri in sobota Saturnu in nedelja kot prvi dan v tednu, Soncu .
Malo moram skrajšati. Na kratko bom ponovila, kar sem že enkrat omenila. V času starega Sonca, na starem Soncu so imeli ti nadangeli svojo razvojno stopnjo, v kateri tiči danes človek. Kaj pomeni človek? Kaj pomeni duhovna stopnja skozi katero gre človek danes? To pomeni imeti tako samostojen Jaz, da se lahko od sveta zunaj razlikujem. Tega živali pravzaprav ne zmorejo. Živali živijo čisto iz okolja. In predvsem nižje razvite živali. Če spremeniš okolje, ali se odselijo, ali spremenijo svoje obnašanje, tako rekoč sodijo k svojemu okolju. In čim nižje razvite so te živali, tem močneje to najdemo.
Ste opazovali kako je z deževniki v kompostu? Včasih v Nemčiji priporočajo, ker smatramo, da so deževniki najbolj pomembna stvar, da bi kar takoj deževnike naselili v kompost, čim smo kompost zložili, da bi eno tako gnezdo deževnikov dali v sredino novo postavljenega kompostnega kupa. Če opazujete kako je to v svežem kompostu, videli boste, deževniki bodo ali odšli ali pa bodo poginili. V čisto določenem stadiju, ko je razkroj komposta v določenem stadiju, so deževniki naenkrat tu in jih je naenkrat zelo veliko. Zorenje komposta se nadaljuje in naenkrat so deževniki spet izginili. Ja, in kompost je zrel šele, ko deževnikov ni več. Torej deževnik se ne ločuje kot žival od svojega okolja. Čisto iz okolja živi. Tudi nima svojega Jaza.
Ko pa ima neko bitje svoj Jaz, ima samostojen, samosvoj odnos do sveta. Je samostojen. In če me Meta povabi, potem lahko pridem sem in me ne skrbi za neke posebne odnose in razmere. Potem vsaka za sebe ureja to, kar je njena naloga. Pred tem smo v tem duhovnem slučaju tukaj na naši prvi strani, pri tretji hierarhiji arhaji, nadangeli, angeli, to so nadangeli na stopnji duhovnega razvoja, v kateri je danes človek, na starem Saturnu, takrat so angeli, ki še niso bili takrat človek, takrat so bili angeli samo izraz duhovnega delovanja višjih hierarhij. Ko so arhangeli prišli v svojem razvoju do svojega Jaza in so samostojno delovali v svetu, v svetu stali in so smeli sodelovati s prvo in drugo hierarhijo z bogovi, na starem Soncu, je razvoj Zemlje prišel šele do oblikovanja atmosfere, zraka, svetlobe.
In nadangeli v fazi razvoja kot človek danes, so živeli v odnosu neke menjave, ki jo lahko primerjamo s tem, kar mi doživljamo v stanju budnosti in stanju spanja. Ko smo budni, smo, bolj ali manj zavedno, bitja Jaza s svojo duhovnostjo. In lahko zavedno zaznavamo svet okoli sebe. In potem glede na to, kako se čutimo pozvani, v svetu delujemo. Kadar spimo, nismo prisotni s svojo zavestjo in duhovni raziskovalec nam pravi, da smo mi takrat s svojim Jazom in svojo dušo v svetu hierarhij, predvsem v svetu tretje hierarhije in tam zaznavamo. Ko pa se jaz in duša spet potopita v svoje telo, ko se spet zbudimo, smo spet pozabili vse, kar smo tam zaznali. Toda to v nas deluje. Pri nadangelih, takrat, ko so bili nadangeli v fazi, v kateri je sedaj človek, je bila ta izmenjava drugačna. Ko so se obrnili navzven, so sevali od sebe svetlobo. Staro Sonce je bilo svetlo. Ko pa so se čisto obrnili vase, ko so bili čisto pri sebi, je bilo staro Sonce temno. In v svoji notranjosti so doživljali kot življenje kot v ognju. In so tako doživljali tudi oblikovanje svojega lastnega Jaza. Druge vrste menjava se je v njih dogajala. Napredovanje v razvoju k samostojnosti je bila drugačna izkušnja. Ne eni strani v elementu ognja v temi in v obračanju navzven, kjer so sevali od sebe svetlobo. In so na ta način v kozmosu prišli do izkušenj, ki jih še danes nosijo kot izkušnjo v svojem delovanju. In sicer so v tem sevanju svetlobe navzven, v globine kozmosa, doživljali, kako jim prihajajo nasproti kerubini. V svojem delovanju so lahko kerubine zavedno zaznali in sicer od štirih različnih smeri. In kljub temu na dvanajst različnih načinov. Te štiri smeri, vsaka smer pa deljena na tri, obdaja danes kot ogromno delovanje iz področja živalskega kroga. To je svet zodiaka. To je, duhovno gledano, od nekdaj mesto, od koder delujejo kerubini. In štiri različne smeri, so kvaliteta vodnarja, kvaliteta bika, kvaliteta leva in kvaliteta orla. Torej orel je markantna slika nad škorpijonom. In v toku razvoja je imel veliko opravka s človekom. In njegovo delovanje je v toku časa potem spremenjeno v delovanje škorpijona. O tem se bomo še pogovarjali. In trikratno delovanje vodnarja sta kozorog in ribe, od bika je potem oven in dvojček, od leva rak in devica in od orla je potem tehtnica in strelec. In tako je do danes, da ti nadangeli, ki imajo tako ozko povezavo s planeti do našega današnjega časa, ki ga na Zemlji živimo, da ti nadangeli posredujejo delovanje kerubinov iz zodiaka in v gibanju planetov pred zodiakom. Ta odnos ima od starih časov do današnjih dni svojo veljavo. To je ena velikih zaslug Marije Thun. Ona je na začetku odkrila najprej delovanje preko Lune. Luna ne posreduje samo tistega, kar je za Luno karakteristično, temveč kako Luna posreduje, glede na to pred katerim ozvezdjem se ravnokar giblje, posreduje drugačen impulz. In sicer stopnjevan, močnejši impulz. In v toku svojega dela, jaz poznam njeno delo od konca petdesetih let, takrat je pa ona že deset let raziskovala. Takrat je bilo govora samo o Luni in o zodiaku. V toku desetletij pa je potem vedno bolj govora tudi o součinkovanju drugih planetov.
Tukaj bom pa zaključila za danes. Jutri se bomo dotaknili tega mesta kje najdemo splošno delovanje nadangelov na Zemlji danes, kjer smo mi in potem bomo v to vključili tudi Mihaela. In preden bomo potem obravnavali Mihaela, bomo vključili še velik aspekt razvoja delovanja Mihaela in bolj se bomo poglobili v delovanje v času razvoja Zemlje. In čisto na kratko še približno smer, v kateri bodo tekli naši razgovori v toku tedna. Različna delovanja Mihaela si bomo ogledali, tako kot so se v času razvoja Zemlje njegova delovanja tudi spreminjala, kako marsikateri od prejšnjih aspektov še veljajo in kako prihajajo k starim mogoče tudi novi aspekti. In ena stvar, ki jo vsi poznamo, tudi tema Mihael kot borec proti zmaju. Ampak ta majhna slika nad orglami cerkvice moje mladosti, je slika, kjer ne stoji Mihael samo na zmaju, ampak drži v roki tudi tehtnico. Tega ne srečamo tako pogosto, Mihaela in tehtnico. Mogoče pri obravnavanju dneva zadnje sodbe. Ta element Mihaela in tehtnice v rokah nas bo že zaposloval. In Mihaelov odnos do Sonca. To ni samo nekaj, kar lahko razumemo v zvezi s kmetijstvom, temveč ima to svoje učinke, delovanje na področjih, kjer tega sploh ne bi pričakovali. Sonce je dnevna svetloba za nas ljudi. In če se zavedamo svojega življenja, če smo zavedni, in če se zavemo, svetlo je pri nas zunaj ali znotraj, kakorkoli. Ampak vedno pomeni zavedati se neke vrste svetlobe v človeku. Kaj je najsvetlejša sposobnost, ki jo človek ima? Sposobnost, da razmišljamo. V svetlobi Sonca je človeku darovana sposobnost razmišljanja, pravi Steiner in imenuje Mihaela kot bitje, ki upravlja s kozmično inteligenco. In tako kot je govora v pismu Stare zaveze, Sonce sije za vse ljudi, za dobre in za slabe. Tako je Mihael bitje, ki ima opravka z vsemi ljudmi. In videli bomo, o Mihaelu je govora tudi o bitju, ki nosi svet.
Iskala sem torej slike za ta naša predavanja in sem srečala veliko stvari, ki so me presenetile. In zelo srečna sem bila pravzaprav, da sem to pripravljala za vas. Potem pa najdemo še dva aspekta, ki nas bosta zaposlovala in sta v zvezi z zmajem. Zakaj zmaj, zakaj borba? In kaj je naloga, zahteva, kaj je poziv Mihaela, ki je namenjen človeku? Ob koncu našega seminarja nas bo to zelo temeljito zanimalo.
Meta: našla sem lepo pesmico, ki je krasna za zvečer.
Glejte že sonce zahaja,
skoraj za goro bo šlo,
hladen počitek nam daja,
pojd’mo veselo domov.
Čujte zvoniti, počivat zvoni,
čujte zvoniti, počivat zvoni,
zvoni, le zvoni nocoj,
sladko počivat’ zapoj.
Delo smo danes končali,
naj se vsa vas veseli,
bomo se tud’ poživili,
že se večerja hladi.
Čujte zvoniti, počivat zvoni,
čujte zvoniti, počivat zvoni,
zvoni, le zvoni nocoj,
sladko počivat zapoj.
Duša vedno sebe se zave,
ko sebe se ustvarja,
sveta pa duh stremi naprej,
poživljen v spoznaji sebe,
iz duš teme ustvarja plod volje
smisla lastnega.
Ta izrek je težek. Mogoče bomo z našim obravnavanjem Mihaela vnesli nekaj svetlobe v to težko besedilo. In tako kot sem sama v toku časa šele razumela, da so ti tedenski izgovori iz Koledarja duše, resnično ustvarjeni iz Mihaeličnega duha. V toku tedna vam bom skušala pojasniti zakaj menim, da je temu tako.
Včeraj smo na nek način predočili velik razvoj v svetu. Razen razvoja človeka, ki nastane iz delovanja vseh hierarhij, sem vedno znova poskušala našo pozornost usmeriti na delovanje nadangelov. Mihaela vedno znova označujemo kot nadangela. Kot sem poskušala prej povedati, so nadangeli doživljali v času starega Sonca v toku razvoja Zemlje, svojo stopnjo duhovnega razvoja, v kateri je zdaj človek, nekakšen začetek duhovnega razvoja. In pri zadnji pretekli inkarnaciji Zemlje, ki jo imenujemo stanje stare Lune, takrat so bili nadangeli na naslednji stopnji duhovnega razvoja, na stopnji današnjih angelov. Današnji angeli pa so bili takrat v razvoju, v katerem stoji danes človek. In danes, ko je naša Zemlja Zemlja, so ta bitja že nadangeli. V nasprotju z nami, ljudmi, nimajo fizičnega telesa. Duhovna znanost nas uči, da imamo mi ljudje svoje fizično telo. In samostojno organizacijo naših sil življenja imenujemo etrsko telo človeka. Potem samostojno v nas živijo sile duševnosti, ki jih imenujemo astralno telo človeka. In v času razvoja Zemlje je bil človek obdarjen še s svojin Jazom. Človek bo lahko razvil še dodatne člene svojega bitja, sposobnosti kot jih Steiner imenuje.
Hierarhije nad nami so te sposobnosti že razvile, eno stopnjo za drugo. Glede na to, od angelov naprej, imajo ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet členov svojega bitja več kot človek. Lahko jih imenujemo tudi sposobnosti. Nadangeli, ki so že razvili dva člena svojega bitja, dve sposobnosti več kot jih ima človek, so pa zato dva spodnja člena svojega bitja že spet oddali. Človekovo najnižje je njegovo fizično telo. Najnižje telo nadangelov pa je njihovo astralno telo, duševnost. To je člen njihovega bitja, del njihovega bitja, na katero se oni opirajo, tako kot se človek opira na svoje fizično telo. Njihov Jaz se je razvil tako, da se nadangeli ne doživljajo tako kot posamezna bitja, oziroma bolje rečeno, ne doživljajo se izključno kot posamezna bitja, temveč je zavest njihovega jaza taka, da doživljajo obenem celotno delovanje vseh drugih nadangelov, vključno sebe.
Predstavljajmo si to, mi imamo zavest o sebi, kaj delamo in to kako delujemo. To imamo kolikor toliko dobro razvito, zavest o samem sebi, predvsem o tem kako mi delujemo. Kdo tega ne pozna, če nam nekdo očita, rekla si to, jaz pa zagotovo vem, da tega nisem rekla. Ja, potem pa se v razgovoru pokaže, da sem jaz tako delovala, da je bil učinek tak. In da se jaz potem to oblečem in prepoznam to kot svoje delo. Torej kako jaz delujem na druge ljudi, na druga bitja, tudi to sem jaz. To je težek proces, da si ozavestim, kako jaz delujem. Človek rad misli, da je človek on sam samo tam, samo to, kar lahko sam sebi ozavesti. Vsa njegova dela pa so človek sam. In vsa delovanja navzven so tudi Jaz. In zavest Jaza nadangelov je tako velika, da obsega tudi bitja in delovanje vseh drugih nadangelov, obenem s svojim. Človeku in Zemlji so ta bitja še zelo blizu. Njihove naloge so še zelo usmerjene k človeštvu, ki je v razvoju. In njihovo spodnje, najnižje telo, astralno telo, ne zadošča za to, da bi človeštvu lahko pomagali na ta način in da bi lahko na Zemlji delovali. V fizičnost na Zemlji ne morejo več posegati, ampak Zemlja vendar ni samo iz fizičnega, samo iz materije. In lahko rečemo, da za to uporabljajo orodja. Lahko pa bi rekli tudi in tako jaz stvar bolje razumem, da si oblečejo obleke, da na Zemlji potem lahko delujejo. Tako rekoč si oblečejo etrsko telo, da na Zemlji lahko delujejo. In to je svetloba, ki priteka na našo Zemljo.
Včeraj sem rekla, ko so bili v času starega Sonca v razvoju, v katerem je danes človek, so sevali svetlobo, kadar so se obračali navzven. In tako je tudi delovanje, ki priteka na Zemljo iz sil Sonca, ki se pojavi za nas kot svetloba, to je etrsko telo nadangelov. In oblečejo si tudi fizično telo, obleko in to je zrak, oziroma gibanje zraka, veter. In ogenj, toplota, ki jo na Zemlji imamo, to je fizično telo nadangelov. To si smemo predstavljati čisto realno. Kadar čutimo razgibanost zraka okrog nas na mil način ali mogoče zelo viharno, v tem čutimo v naše fizično telo prisotnost nadangelov.
Antropozofija je, v primerjavi z drugimi duhovnimi potmi, kar se tega tiče, zelo konkretna. Niso samo predstave v notranjosti duše, temveč tisto, kar v fizičnem doživljamo. Je duhovnost, je pravzaprav razumevanje, ki je čisto konkretno povezano z bitji. Rudolf Steiner opisuje, da so ti nadangeli na Zemlji in delujejo za človeštvo zelo diferencirano. In duhovni znanstvenik lahko zazna, kako v določeni pokrajini, v določenih pokrajinah ali pasovih na Zemlji živi nek nadangel in deluje. In ta bitja, nadangelska bitja delujejo v njihovem, v svojem etrskem oblačilu. Pravzaprav bi morali reči, ta nadangelska bitja delujejo sama po sebi in to se odraža v etrskem telesu. In to delo nadangelov na sebi, ki deluje v etrsko telo, deluje potem tudi na ljudi, ki v tistem področju živijo. Deluje tako, da ljudje to v svojem etrskem telesu čutijo. In ko so nastali narodi na tej Zemlji, so v določenih pokrajinah na Zemlji ti narodi nastajali. Tu en narod, tam drug narod, tam spet drug narod. In ti narodi so bili v svojem karakterju na nek način v enem narodu so bili podobni in različni v primerjavi z narodom, ki je živel v neki drugi pokrajini. In te različnosti med narodi, ki jih označimo kot mentaliteto ali karakter nekega naroda, so izraz tega nadangela, ki je živel ali živi nad to pokrajino. In te različne karakterje lahko najbolje razumemo v tem, kakšne mešanice temperamentov najdemo v ljudeh posameznih narodov. Saj poznamo temperamente. Sangviniki, koleriki, flegmatiki in melanholiki. Melanholiki pa ne sodijo zraven. Prvi trije temperamenti, ki sem jih imenovala, so izraz nadangela, ki deluje nad to pokrajino. Melanholiki pa so izraz Zemlje, na kateri ta narod živi. Melanholičnost v nas ima opraviti z Zemljo, na kateri živimo. Medtem ko kolerik, sangvinik, flegmatik, je v zvezi z nadangelom, ki nad to pokrajino živi. Presenetljivo, kajne?
In ko so narodi v toku časa menjali mesto, na katerem so živeli, potem pripoveduje duhovni znanstvenik, da je bilo to pravzaprav utemeljeno v potrebi nadangela, da se spremeni. Nadangel, ki se je povezal s tem narodom na Zemlji, on potuje. Zaradi tega, ker v svojem razvoju potrebuje drugačne razmere. In nadangeli niso dovolj močni, da bi sami spremenili razmere na Zemlji. Ali ni tako, da zgodovino na ta način lažje razumemo? Poglejte, velika preseljevanja narodov. Ljudje so prišli iz severovzhoda in so potovali v južno Evropo tja do Afrike, so se preseljevali. Zakaj le? Sploh niso imeli predstave o tem, kaj jih čaka v novem mestu. Delno so pri tem tudi enostavno izginili s sveta. Kdo danes še kaj ve o Vandalih, ki so živeli v Španiji in Afriki? Od Gotov je samo še nekaj zahodnih Gotov ostalo v Španiji. Vzhodni Goti, ki so bili zelo svetli in inponirajo, so popolnoma izginili. Preseljevali so se. Nadangel je potreboval drugo pokrajino.
Na ta način postane posebej jasno, da so nadangeli za človeštvo duhovi naroda, kot jih imenujemo, duh naroda. Nimajo zavesti, ki bi zajemala vso Zemljo. Njihova zavest se zelo močno osredotoča na ljudi, posebno pa na narod, ki živi v pokrajini nad katero ti nadangeli delujejo. Ker pa imajo to zavest, ki zajema delovanje vseh nadangelov obenem, imajo kljub tej močni zavesti za svoj narod, zavest nad celotnim človeštvom. Njihova zavest pa sega še malo bolj globoko v zemeljske razmere in sicer zajema tudi živali. Konkretno si smemo predstavljati kako živali na Zemlji živijo, kako se gibljejo. Če pogledamo, kako se preseljujejo živali, kje vse se premikajo iz leta v leto, če pogledamo ptice selivke, kako se selijo. Torej vse to je še v zavesti nadangelov. Toda, kar se rastlin tiče, nadangeli nimajo tega v svoji zavesti, ker je to pod njihovo zavestjo. In vsa mineralna Zemlja še bolj pod zavestjo nadangelov. To so moramo predstavljati zelo konkretno. Ta visoka duhovna bitja, ki vodijo človeštvo tisočletja, njihova zavest ne dosega več rastlin in mineralnega sveta.
V pomoč naj spomnim, da so področja na Zemlji, katerih naša zavest ne doseže neposredno. Naša zavest seže do mineralnega. Ali mi zavedno lahko zaznamo kaj je pod tem, ali lahko bi rekli kaj je v tem. Npr. elektrika, magnetizem, radioaktivnost. Mi medtem s tem že delamo, toda mi to lahko zaznamo samo po učinkih kot tja v mineralno, tja v naše telo deluje in vedno tudi indirektno na našo duševnost. Neposredno pa tega ne moremo zaznati. Zaradi tega imenuje duhovna znanost to področje, ki leži še bolj globoko kot mineralno, do tja, do mineralnega torej seže naša čutna zaznava. In tisto pod nami je področje, ki je pod sposobnostjo našega čutenja.
Mi zavedno torej lahko zajamemo še področje kraljestva človeka, ampak zavedno le tisto, kar je čutno zaznavno. Potem je pa področje, ki je nadčutno, ki ga z našo sposobnostjo razmišljanja lahko nekako počasi zajamemo, poskušamo, da se dvignemo na ta nivo. Človek ima še več sposobnosti v svoji duševnosti. V to nadčutno zaznavo se lahko počasi dvignemo in lahko in pravzaprav moramo priti počasi do nekega ozaveščanja teh področij. Angelska zavest sega do rastlin, ne pa v mineralno. Narodi so svoje čase imeli zelo močno zavest o tem, nekako slutnjo, občutek o delovanju teh nadangelov, o prisotnosti. In tudi v to, da so nadangeli še prisotni v kraljestvu živali. In seveda do angelov je segalo to nekakšno v slutnji utemeljeno čutenje. In če si pogledamo potem vse tisto področje bogov starih narodov, je bila to nekako v slutnji utemeljena zavest, bi rekla, o svetovih angelov in nadangelov.
V starih mitih o bogovih se to zelo močno zrcali. Če mi prisluhnemo tej mitologiji, potem ugotovimo pogosto, da je govora o glavnem najvišjem bogu. In to je bil vedno potem duh naroda, duh tistega naroda. In pogosto so potem duhovi naroda ali sploh nadangeli v podobi živali. Ravno pri Egipčanih najdemo izobilje takih predstav o božanskem svetu. Toda pogosto tudi pri drugih narodih. Ampak te živalske postave so bile nekako vzvišene, nekaj posebnega in zelo pogosto so imela krila. In čim višje so jih ljudje doživljali nad človeštvom kot bogove torej, temveč kril so imeli ti bogovi. Do takrat celo, in to se je ohranilo do krščanstva, to čutenje, da so duhovna bitja, ki jih v krščanstvu ne imenujemo več bogovi, da so krila na splošno izraz duhovnosti. In mogoče poznate marsikatero predstavo, ponazoritev torej človeško postavo s šestimi krili, dve krili navzgor, na stran, navzdol, na koncu pa imamo samo človeško postavo, samo človeški obraz s krili, ali pa ostanejo samo še nekakšna kolesa s krili. Mogoče pozna kdo med vami tudi tak prikaz, takšno uprizoritev. Tu prihaja do izraza, to je tako visoko nad človekom, da predstava tega s podobo človeka ni več na mestu. Ampak krila, ki se gibljejo. Zaradi tega torej kolo in krila.
In opozorila bi na nekaj, kar najdemo pri Steinerju, staro hebrejski narod, ki je v preteklosti človeštva igral posebno vlogo. Vsi to poznamo. Ta narod je imel svojo izključno usmeritev in molili so izključno k Bogu Gospodu, kot je govora v pismu stare zaveze, ki ga imenujejo tudi z imenom Jahve ali Jehova. V pismu stare zaveze pa je običajno govora o Bogu Gospodu. In vedno znova se poudarja, da ima pravzaprav ime, ki ga ne moremo izgovoriti, s čemer ima opraviti druga zapoved v Mojzesovih desetih zapovedih, kjer je formulirano tako, ’ne zlorabljaj imena tvojega Boga’. Rudolf Steiner opisuje, kako lahko v pismu stare zaveze najdemo, če beremo dovolj pozorno, da takrat, ko so se stari Hebrejci obračali na svojega Boga, čigar imena niso smeli izgovarjati, takrat so doživljali Mihaela. In imenovali so ga obličje Boga. Tisti, ki stoji pred Bogom. Kdo je kot Bog? Od tod ime Mihael. On je bil zanje razodetje Boga. Zelo močno so čutili svojo posebnost, ki so jo potem stopnjevali v enkratnosti, izključno njim dano stvar, tako, da so vsako drugo obliko približevanja duhovnemu svetu in božanskim bitjem zavračali in strogo obsojali. Toda to je spet tisto človeško razumevanje, v kakšni meri to človek lahko razume, kar nima veliko opraviti z razumevanjem duhovnega sveta, vsaj po mojem mnenju.
Nekaj bi še dodala, ker mi vsi tako doživljamo. Narodi niso samo različni glede na svojo mentaliteto, temveč ima vsak narod svoj jezik. In diferenciranje narodov tja do različnih dialektov je realnost. Imate v Sloveniji tudi dialekte? Pri nas so dialekti tako različni, da človek iz Bavarske ne more razumeti Nemca iz severne Nemčije, ki živi ob Baltiku. Danca in Holandca pozna človek, ki živi ob Baltiku bolje kot Bavarca. Takšno diferenciranje v okviru enega jezika, ti različni izrazi jezika ne prihajajo od nadangelov. Za to so sile nadangelov preslabotne. To ima opraviti z oblikovanjem v fizičnem, z oblikovanjem našega grla.
To, kako mi obvladujemo organizem zraka tja do fizične postave, smo mi popolnoma realno doživeli, ko smo posvojili otroka. Ta naš posvojen otrok je iz Hrvaške. Bil je rojen v Nemčiji in takoj v Nemčiji je mati tega otroka že v kliniki oddala. Mi smo dobili to punčko, ko je bila stara enajst mesecev. Majhna punčka, pravzaprav nema. Že davno bi nemški otroci govorili karkoli, mamama, lalala. Torej soglasnike z a. In tako počasi v četrt leta je ta otrok razvijal nekakšen govor. Sami soglasniki z malo e-ji in i-ji. To, kar je nekako ponavljal za nami. Šele do leta in pol je znala oblikovati nekako soglasnike, posamezne zvoke. In potem v enem mesecu naenkrat je spregovorila krasno nemščino. In ko je bila stara tri leta, sva moj mož in jaz vedela, da prihaja iz Jugoslavije, nisva pa do njenega tretjega leta vedela od kod. In ko je bila stara tri leta sva potovala skozi Jugoslavijo in ko sva bila teden dni na Hrvaškem, sva bila oba tega mnenja, da mora biti po poreklu iz Hrvaške. In ko je bila stara 25 let je iskala svojo pravo mater. Našla jo je v Nemčiji in mati je Hrvatica. Torej zagotovo mora biti grlo drugače oblikovano, za naju je bilo to zelo, zelo pomembno doživetje. Tudi mentaliteta je bila drugačna.
In sedaj opisuje Rudolf Steiner, da je delovanje nadangelov tisto, ki nekako utemelji te sposobnosti govora. To pa so potem mnogo močnejši nadangeli, ki lahko delujejo tja v fizično. In sicer so bili nadangeli že v času starega Sonca in so takrat prevzeli nalogo, da obdarijo ljudi na Zemlji s sposobnostjo govora. En del nadangelov je bil takrat že na tej stopnji. Del nadangelov, ki so bili nadangeli na stopnji razvoja Zemlje, ki jo imenujemo stopnja starega Sonca. Ostali nadangeli, ki niso prevzeli te naloge, temveč čisto druge naloge, so danes že na stopnji razvoja duhovnih bitij druge hierarhije, ki jo imenujemo eksusijaji. To je dve stopnji višje. Toda ti so že tako daleč od človeka, da te naloge, delovati v fizičnem človeka, niso mogli prevzeti. In ti nadangeli starega Sonca so se okrepili in vendar ostali nadangeli tja do časa Zemlje. Te nadangele imenujemo tudi duhove jezika nekega naroda. Pravzaprav je to njihova žrtev. Niso enostavno maksimalno in optimalno nadaljevali s svojim razvojem, temveč so zaradi to pridobivanje moči, do katere so prišli, ostali skromni nadangeli.
Jaz si delam vedno nekakšne oslovske mostove, da bi stvar lahko razumela. In opisala bom malo, kako doživljam svojega moža. Moj mož je naredil gimnazijo in študiral kmetijstvo, potem je doktoriral, je doktor kmetijskih znanosti, je pa ostal do konca čisto normalen kmet. Ampak zaradi tega je lahko postal učitelj kmetom. Je mogoče na nek način podobna zgodba. Kmetje so ga do danes radi sprejemali, sprejemajo to, kar on pove, ker je s kmetom skupaj molzel, skrbel za krave in delal vse drugo. Pospravljal korenje, sadil čebulo in delal seno. Delal je v kmetijstvu do konca, v polnosti tudi sam opravljal. Tako je lahko kmete tudi učil. Torej kmetje so ga radi ubogali.
Torej ti duhovi jezika sodelujejo z običajnimi nadangeli, duhovi naroda. Od začetka časa na Zemlji pa imamo posebnih sedem nadangelov. Zelo veliko različnih nadangelov imamo, ampak imamo sedem posebnih med njimi. Ti igrajo za človeštvo posebno vlogo. Nad nadangeli so duhovna bitja arhaji kot duhovna bitja. Včeraj sem jih že imenovala, da so to duhovi časa, ki vodijo človeštvo v velikih epohah. V poatlantskem času, po potopu Atlantide, so ti arhaji vodili velike epohe razvoja kulture človeštva. V okviru teh velikih kulturnih epoh lahko človeštvo korak za korakom razvija svojo duševnost. Kdor se z antropozofijo ukvarja zelo kmalu sreča kaj je o tem povedal Rudolf Steiner. Govori o prvi kulturi po potopu Atlantide kot o staroindijski kulturi, potem naslednja kulturna epoha, ki jo imenuje je staroperzijska, ko se človeštvo ustavi, se začne ukvarjati s kmetovanjem, potem pride staroegipčanska-babilonsko-kaldejska kulturna epoha, ko človek prvič začne obdelovati kamen, gradi templje, hiše, piramide in jih tudi umetniško oblikuje, česar pred tem ni bilo. Za to kulturno epoho pride grško-latinska kulturna epoha. Danes pa smo v germansko-keltski kulturni epohi. Toda to trdim z razmeroma veliko nesigurnostjo.
In prihajata še dve kulturni epohi, tako dolgo, da se velik poatlantski čas konča in ta čas zamenja spet novi na sedem delov deljeni čas. In vsaka taka epoha je pod vodstvom enega od arhajev. Teh sedem nadangelov je prevzelo za človeštvo tudi nekakšen ritem, časovni ritem. In sicer od zadnje tretjine staro perzijske kulturne epohe naprej, ko se je začela duševnost človeka razvijati nad nivo živalske duševnosti. In to je teh sedem nadangelov, ki sedaj delujejo v človeštvu. In sicer se menjajo ti nadangeli v ritmu 350 let. To pomeni, od tega časa, od konca perzijske kulturne epohe, med tretjim in četrtim predkrščanskim tisočletjem. Od takrat so se ti nadangeli vedno znova večkrat že menjavali. Doma sem izdelala časovni ritem, to se pravi tega, kako si naloge podajajo.
Sedaj je tako, da ima 350 let nad človeštvom svojo nalogo vodenja Mihael. In sicer od leta 1879, kar je Rudolf Steiner zelo konkretno navedel. Od leta 1879 naprej. In zdaj grem nazaj od tega časa, čeprav si sledijo takole. Po tem času, ko bo Mihael svoj čas v službi človeštva dokončal, bo nadangel Orifiel na vrsti. Zaradi tega je čas pred 1879 čas, ko je vodil človeštvo Gabriel. In sedaj ne bom odštevala vedno po 350 let. Lahko to delate sami. Temveč bom karakterizirala kateri čas je to bil. Nazaj do leta 1540, in to je bil potem nov čas, za katerega pravimo, da se je takrat začel novi čas.
Začetek novega časa. 1540, odkrije se tisk, veliki astronomi in fiziki že delujejo, Kopernik, Kepler, Galilei, Newton itd., tja do devetnajstega stoletja. In narodi dobijo čisto določeno, posebno nianso. Pred tem je čas Samaela. To gre potem nazaj do edvanajstega stoletja. Morda 1090 leta. To je bil čas odkritij in preseganja srednjega veka. V tem času odkritij je ločevanje od srednjega veka in Zemlja se nekako ozavesti kot ena enota. Ljudje so imeli prej to predstavo, da je Zemlja velika plošča in da nikakor ni dobro, če prideš na njen rob. Da pa je Zemlja ena enota, da je krogla, to so ljudje potem dokončno doumeli, ob začetku novega časa.
Ta čas, ko je Rafael imel nalogo vodenja človeštva, v tistem času lahko govorimo kot o višku srednjega veka. Višek krščanskih samostanov, kjer nastaja znanost in zdravljenje prežeto z božjim in poglabljanje krščanstva. To, kar nekako bledo doživljamo še v naših današnjih krščanskih praznikih. To so razvile človeške duše v tistem času, ko je imel vodenje človeštva Rafael, nadangel. In to je potem tudi tisti čas, ko so se po Evropi širile legende o svetem gralu. Poznate legende o svetel gralu tudi v Sloveniji? Te legende o svetem gralu prihajajo z vzhoda. Zahariel, nadangel, je nadangel ob koncu preseljevanja narodov. Preseljevanje narodov se takrat pomiri in kultura se na nek način na novo začenja. In ta kultura pride v tistem času na svoj višek. Ne tukaj in ne v Evropi, temveč v islamu in mohamedanizmu, ki se je takrat na novo začel, 8., 9. stoletje. Pod kalifom iz Bagdada je višina zunanje kulture, ki jo je Evropa dosegla šele v 18., 19. stoletju. Takrat je vladal človeštvu Jupitrov nadangel Zahariel. Anael je vodil človeštvo pred tem in takrat se je razširilo krščanstvo. Takrat pa, ko je nadangel Orifiel vodil človeštvo, to je bilo v času stoletij okrog življenja Kristusa, pred, ob in po.
Kaj pa čas pred tem? Čas, ki je tudi bil pod vodstvom nadangela Mihaela. Takrat je višek razvoja grške kulture, ki se je izražal v umetnosti in filozofiji. Filozofije pred tem sploh ni bilo. In kaj vse se je izrazilo v Sokratu, Aristotelu, Platonu kot sposobnost človeškega razmišljanja. Razumeti namreč duhovni in zemeljski svet, za to je ostalo človeštvo zelo dolgo potrebovalo. V Evropi, tako pravi Rudolf Steiner, je pravzaprav šele z Goethejem nastal duh, ki je primerljiv s Platonom in Aristotelom. Ta stara, od Mihaela inspirirana sposobnost človeštva, naj bi se razširila nad vse človeštvo, da bi Mihael lahko nadaljeval s tem, kar je inspiriral v svoji zadnji epohi, v kateri je človeštvo vodil.
Mihael, nadangel oraklja Sonca, je v skupini sedmih nadangelov že nekaj posebnega. Tako kot je Sonce v primerjavi z ostalimi planeti seveda nekaj posebnega. V istem tečaju, ki ga vedno znova tudi tukaj berete, v katerem Rudolf Steiner govori o razmerah v kozmosu, ima Sonce ne le delovanje kot drugi, temveč brez vsakega dvoma ima Sonce med delovanjem ostalih planetov, čisto posebno vlogo. In če v drugem in četrtem poglavju Rudolf Steiner govori o delovanju planetov, potem nedvomno pove, da Sonce vedno deluje. Toda, delovanje je variirano, da se spreminja, se preoblikuje, včasih tudi stopnjuje ali pa se nekako umika in je le v ozadju prisotno zaradi posameznih drugih planetov. Delovanje Sonca pa je kljub temu vedno prisotno. In tako je znotraj tega ritma 7 x po 350 let delovanje Mihaela tudi vedno prisotno. Toda v tistem času, ko je on odgovoren, ko je bil odgovoren v času stare Grčije in v današnjem času, je to delovanje čisto in nespremenjeno, takega ga lahko zaznamo. In to, kar prihaja v prvi liniji k nam na Zemljo od Sonca, pravzaprav ne, moram reči, kar na Zemlji deluje, to je svetloba, ki jo Sonce prinaša. In s to svetlobo je sorodna in povezana naša duševna sposobnost razmišljanja. In ta sposobnost razmišljanja je utemeljena, hrani to sposobnost naše etrsko telo. To so poduhovljene sile življenja. In tako kot Sonce lahko na Zemlji omogoča življenje in mi lahko zaznamo svetlobo v to poduhovljeno obliko, v to obleko nadangelov, se lahko iz našega etrskega telesa osvobodi ta sposobnost duše, sposobnost razmišljanja. In vedno, kadar deluje Mihael sam in direktno svojo posebno moč.
Še ena stvar, potem pa kratka pavza.
V toku razvoja Zemlje se ta bitja vsa razvijajo naprej in z inkarnacijo Zemlje kot Zemlja, so ti angeli dosegli nivo nadangelov. V toku tega dolgega razvoja časa Zemlje, se začnejo posamezni nadangeli razvijati naprej in postajajo arhaji. Pravzaprav se to dogaja od časa po potopu Atlantide naprej. Ti nadangeli, čigar narodi so se razvili v vodilne narode, potem postanejo arhaji. V času indijske kulturne epohe je to bil nadangel, ki je bil nad Indijo. In nadangel Indije je postal duhovno bitje arhaj. In postane potem s tem duh za vse človeštvo. In njegov narod nekako pade. Kje je kultura stare Indije? Ravno tako nadangel stare Perzije. Med 5000 in 3000 pred Kristusom, v tej kulturni epohi, ki se je tam razvila, nadangel Perzije se je dvignil na nivo duhovnih bitij arhajev. In ta velik narod Perzijcev je v času grške kulture nekako postavljen v kot s strani Grkov. In z Grki se je dogodilo ravno to. Takrat ko je bil njihov duh naroda prisoten, se je razvila grška kultura, on se je dvignil na nivo arhajev. Sokrat, Platon, Aristotel, Evripid, Ajshil, Sofokles … In tako kot imamo te velike Grke in umetnike tudi. Nikoli več po koncu te kulture Grki tega več ne zmorejo. Danes je Grčija sirotišnica Evrope.
In sedaj v tem času leta 1879 Mihael napreduje iz nadangela v duhovno skupino arhajev. Potem, ko je hebrejske, ob prestopu časov oddal, ima sedaj germanske narode, ampak ne močno, na vajetih, zelo rahlo jih vodi. In morda ima poseben odnos do Nemcev in ta malo komična pripomba oz. kako omenjamo nemškega Miha, je mogoče prava prispodoba za to. Ta nemški Miha nosi čepico nekako kot jo nosijo nekateri, ki gredo spat. Nemci niso nikoli dobro razumeli kaj to pomeni. In ne moremo reči, da je sedaj vstajenje nemškega duha. Pa tudi z začetkom novega časa ni bilo tako, da je takrat Mihael postal arhaj, temveč šele, ko je duh Sonca začel prevzemati vodenje človeštva. Šele takrat postane nadangel Mihael duh časa za dolgih 2000 let. In prinaša to kvaliteto na poseben način vsemu človeštvu. Ni tako, da bo vodil človeštvo en narod, temveč s časom njegovega vodenja je prišel čas, ko je posebna vloga enega naroda končana. Tega ni več, da en narod vodi.
V kakšni meri je on to stanje v duhovnem svetu že pripravil, bom poskušala osvetliti v naših naslednjih predavanjih.
Po tem splošnem uvodu se bomo najprej posvetili sliki, ki jo vsi dobro poznamo, Mihael, ki se bori proti zmaju. Skočili bomo v njegovo dejavnost za svetim človeštvom, kako deluje za svetim človeštvom. Mihael se dviguje iz vloge nadangela v skupino duhovnih bitij arhajev, in takrat ne deluje več 350 let za človeštvo, temveč 2160 let, kar je zodiakalni krog razdeljen na 12 ozvezdij. To je tudi povprečni čas preteklih kulturnih epoh. Pri tem gre za kozmični ritem, ki ga ima Zemlja v odnosu do zodiaka. Včeraj sem govorila o posebnem odnosu nadangelov do kerubinov. In v posebnem odnosu nadangelov do kerubinov Zemlja sedaj v sebi nosi ritem, ki ga ima Zemlja preko Sonca kot svoj učinek na zodiak. Pomeni z drugimi besedami, iz tega odnosa nadangel kerubin, je nadangel Sonca Mihael tudi posrednik do zodiaka. In samo dotaknila se bom ritma Sonce – zodiak, ki se izraža v premikanju pomladišča pred zodiakom. Pomladišče v zodiaku ugotavljamo v času pomladanskega enakonočja, to se pravi 21. marca. In če gledamo 21. marca kje je Sonce, je Sonce sedaj, v našem času pred ozvezdjem rib. Pred 2160 leti je bilo Sonce v pomladišču pred ovnom. Takrat je bila grška kulturna epoha. In pred 4320 leti je bilo Sonce v pomladišču pred bikom, razvoj egipčansko-kaldejsko-babilonske epohe. Kaj je bil najpomembnejši praznik? Žrtvovanje žrtev in vstajenje Ozirisa, beli bik. Še 2160 let nazaj je bilo Sonce v pomladišču pred dvojčki, perzijska kulturna epoha. Takrat so razumeli veliko nasprotje med svetlobo in temo, med duhom in materijo itd. In tako do 25920 letih potuje pomladišče pred zodiakom, mimo 12. slik zodiaka. In vsakič tisti čas vodi eno duhovno bitje iz skupine arhajev.
In sedaj je pred 133 leti začetek Mihaelove kulturne epohe znotraj tega časa, kar je za človeka čas razvoja duše zavesti. Torej največ časa, ki nam je dan, da razvijemo dušo zavesti je še pred nami. Vedno znova bomo srečali v naših predavanjih vprašanje ’kaj pomeni razviti dušo zavesti?’. V razvoj človeštva pa moramo nekako vključiti vse človeštvo. Ne moremo sami naprej. Ne glede na to ali smo Indijanci, črnci, Filipinci ali smo Aboridžini iz Avstralije, vsi sodimo v ta razvoj. Za vse to velja. Kot Evropejci smo mogoče malo pred njimi. Mogoče se bomo veliko pogovarjali tudi o tem, katere nevarnosti ta razvoj duše prinaša s seboj. In principielno pravi Rudolf Steiner, čim više se je človek razvil, čimbolj napreduje, tem večja je nevarnost padca. To v odgovor Karlini.