»Na začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po njej nastalo  in nič, kar obstoja, ni  brez nje nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bila luč ljudem. In luč sveti v temo toda tema je ni sprejela.«

S temi besedami se začenja stvarniška zgodba Janezovega evangelija. Svetloba v neposredni zvezi s stvarnikom, svetloba, ki se popolnoma identificira s stvarjenjem

Moderno prirodoslovje v popolnosti temelji  na tistem, kar je zaznavno s čutili  in se je odreklo prodiranju v svet bistvenega. Celo življenje obravnava le še na sledeh, ki ga življenje pušča v mrtvi materiji. Zveza svetlobe z življenjem je izgubljena. Fizika vidi v svetlobi le elektromagnetno valovanje: kvante v nanometerskem področju. Svetlobo obravnava le  kot obliko energije, ki ima opraviti z notranje atomskimi ali notranje molekularnimi spremembami stanja, podobno kot obravnava to pri električni energiji in toplotni energiji.

Na človeka pa deluje svetloba čisto drugače.

Če se ukvarjamo s fenomenom svetlobe najprej ugotovimo, da svetlobe ne moremo neposredno zaznati, zaznamo lahko le barve tistega, kar je s svetlobo obsijano.

S svetlobo in barvami se je veliko ukvarjal prirodoslovec J.W. Goethe. Zanimivo, kaj je zapisal v zvezi z barvami: da so barve dela in trpljenje svetlobe.

Svetlobe same neposredno torej ne zaznamo. Zagotovo pa in zelo jasno čutimo vpliv  svetlobe. Na primer njene intenzivnosti. Kako drugače se počutimo ob temačnem deževnem dnevu kot na dan, ko se nam iz modrine neba  Sonce kar smeji naproti. Morda našo povezanost  svetlobo označujemo tudi sami dobro s tem, ko pri ukvarjanju s problemom govorimo o tem, da »tavamo v temi« ali pri rešitvi da se nam je »posvetilo«.

Za prirodoslovno opazovanje, ki je v terapevtski praksi našlo svojo potrditev, se problem zaznavanja svetlobe oziroma barve odvija takole: Zunanja svetloba ali barva sproži v mrežnici očesa proces razgradnje (uničenje). Organizem odgovori na to z nasprotnim procesom: pri dražljaju ki ga sproži rdeča barva, nastane v očesu komplementarna barva, namreč zelena kot v nekakšnem procesu ozdrav itve. Močen dražljaj svetlobe od zunaj izzove močno notranjo protireakcijo. V srečevanju teh dveh procesov nastane v duši človeka zavest za rdečo barvo, za močnejšo ali slabotnejšo intenzivnost svetlobe. Pri dolgotrajni temi, kot je to pogosto pozimi, postanejo občutljivi ljudje pogosto depresivni. Terapija s svetlobo jim lahko pomaga.

Svetloba tvori živo substanco, v rastlini spodbuja asimilacijo. Substanca, ki pri rastlini, živali in pri človeku  posreduje svetlobo je porpirin. Ta tvori tako zelenilo listov kot rdeče barvilo krvi. Medtem pa, ko se rastlina v najširšem smislu za svetlobo odpre, se žival in človek za svetlobo zapirata. Človek prenese le toliko svetlobe, kolikor jo potrebuje za lastne eterične sile – sile, ki oblikujejo življenje.

Ultravioletni delež sončne svetlobe spodbuja v človeku proces, ki je nasproten procesu tvorbe pigmenta in v človeku provitamin D preobrazi v vitamin D3, ki je nujno potreben za tvorbo kosti. Ta vitamin, imenovan tudi antirahitični vitamin, imenujejo tudi »neposredno iz svetlobe oblikovan zemeljski mineral svetlobe«. Še en vitamin bi se lahko imenoval pravi zbiralec svetlobe. To je vitamin A, ki se tvori iz rastlinske predstopnje, oranžnega ali rumenega barvila, karotina. Vitamin A je odgovoren za ponovno tvorbo purpura vida, ki se v procesu vida v mrežnici stalno uničuje. To je prepoznavno tudi po tem, da se zaradi pomanjkanja vitamina A pri človeku lahko razvije nočna slepota.

Svetloba ima tudi duševne in duhovne kvalitete in ne le življenje spodbujajoče, na telo vezane funkcije. Pri občutenju notranje svetlobe kot na primer pri razrešitvi matematičnega problema ali pri nepričakovanem uvidu, nadomesti notranje delo našega JAZa siceršnjo zunanjo spodbudo svetlobe. JAZ, sposobnost človeka da se zaveda samega sebe, se identificira s stvarniškim aktom misli, živim procesom, ki pripelje do svetlobe spoznanja. Svetloba je, ki sveti iz teme prizadevanj da do spoznanja pridemo,  ne potrebuje pobude sončne svetlobe iz zunanjosti.

Za fizično telo veljajo zakoni težnosti. Če te sile po težkem dela

polnem dnevu prevladajo, čutimo njihovo težo. Ko se po osvežujočem spancu prebudimo, čutimo svežino in lahkotnost.

Z zvezo med svetlobo in življenjem se mora začeti ukvarjati tudi prirodoslovje bodočnosti. Le z duhovno znanostjo obogateno prirodoslovje bo lahko privedlo v naš togi materializem novo, sveže življenje in tako rešitev vedno bolj eksistencialno pomembnih življenjskih problemov našega planeta.

                                                                  Dr.Olaf Titze, Weleda 208 D