TOK ENEGA LETA

Brigitte von Wistinghausen, Mali Lošinj, 15.9.2005

Namenila sem si, da si danes ozavestimo, kaj se dogaja v toku časa enega leta. Da obravnavamo to, kar doživi Zemlja v enem letu. In kako mi, vsa živa bitja na Zemlji, to z Zemljo doživljamo. In še posebej kako živi rastlina s tem enim zemeljskim letom.

Izhajam iz situacije, ki jo imamo sedaj na Zemlji, v srednjem, zmernem, severnem delu Zemlje. Kmalu bomo imeli jesensko enakonočje, ko bosta noč in dan dolga približno dvanajst ur. Sedaj je dan še malo daljši, čez teden dni pa bo enakonočje. Dan bo potem postajal vedno krajši. Jesensko enakonočje je 23. septembra. To pa je čas, ki velja za celo Zemljo ne glede na to ali smo na južni ali severni polobli, bolj na zahodu ali bolj na vzhodu, imamo povsod 23. septembra dvanajst ur noči in dvanajst ur dneva. Spremembe pred in po tem dnevu pa so različne.

Pri nas v zmernem področju severe poloble se dnevi krajšajo tja v oktober tudi razmeroma hitro. Toplota se ne zmanjšuje tako hitro kot dan. Oktober zna biti še zelo topel, čeprav sta jutro in večer že hladna. Svetloba pa se močneje spreminja. Ta se potem zmanjšuje v november, december, tja do Božiča do dne, ko postane dan najkrajši.

Mogoče ga narišem. Tu imamo enakonočje, tukaj spodaj pa je dan najkrajši. 23. september, 22. december. Tukaj na desni strani je Velika noč, spomladansko enakonočje, tukaj je poletni sončni obrat in na levi strani jesensko enakonočje. Sedaj smo tukaj v jesenskem enakonočju, dnevi postajajo vedno krajši. Kar se svetlobe tiče, kako dolg je dan dolg za Božič pri vas?

Približno osem ur.

Mislila sem, da je malo daljši. V času jesenskega enakonočja je dan dolg dvanajst ur, za Božič pa osem ur. Spet dvanajst ur v času spomladanskega enakonočja in šestnajst ur v času poletnega sončnega obrata, ko je dan najdaljši. Kar se svetlobe tiče se ne zmanjšuje enakomerno, ko se zmanjšuje in dviguje. V času kjer smo sedaj  se, teden pred jesenskim enakonočjem, se iz dneva v dan relativno veliko spremeni. Največje svetlobne spremembe imamo nekaj časa pred in po jesenskem enakonočju. Približno štiri minute na dan.

Potem se svetlobne razmere hitro spreminjajo še približno do tretjine časa do Božiča, nakar se svetloba počasneje zmanjšuje. Ko pridemo približno do 6. decembra se zvečer ne stemni prej. Jutra pa se še spreminjajo tako, da še vedno pozneje vzide. Tako je tja 28 decembra. 16. decembra pa večerna tema nekako zastane na enem mestu. Tako je do 26 decembra. Od 26. decembra pa se večeri kasneje.

Sedaj imamo situacijo, da svitanje nekako zastane. Ne prihaja več kasneje. Zaradi tega bom naredila pri 6. decembru črto. Večerni mrak ne prihaja prej tja do 28. decembra. Do tega časa pa dan zjutraj še prihaja pozneje. 5. januarja pa se oboje premika, tako se prej zdani in dan traja dalj časa. To je čas, ki ga imenujemo adventni in božični čas, ko se svetloba zelo malo spreminja. Zahod Sonca zastane od 6. do 26. decembra na enem mestu, vzhod Sonca pa zastane od 28. do 7. januarja.

Astronomi imenujejo to solsticij, kar pomeni mirujoče Sonce. Jesensko enakonočje imenujejo astronomi ekvinokcij. Od 6. decembra do 5. januarja pa je zimsko mirovanje Sonca. Od 5. januarja se oboje nekako povečuje, dan je daljši, jutro pride prej in ko se približujemo 21. marcu se stvari nekako vedno hitreje dogajajo. Dan se vedno bolj daljša, jutra pridejo vse prej. Okrog pomladanskega enakonočja imamo vsak dan za približno štiri minute prej dan.

V času pa, ko se približujemo poletnemu sončnemu obratu se hitrost svetlobnih sprememb spet zmanjša. 11. junija pride vzhod Sonca na mesto, kjer za nekaj časa zastane. 21. junija sonce najpozneje zvečer zaide, potem pa se začnejo jutra pojavljati kasneje. Od 4. junija pa tako začetek dneva kasni, kot je tudi zahajanje Sonca vedno kasnejši čas. Ta čas imenujemo poletno mirovanje Sonca. To mirovanje pa traja manj časa kot zimsko mirovanje Sonca.

Spremembe svetlobnih razmer niso enakomerne v toku leta. Okrog pomladanskega in jesenskega enakonočja so te spremembe hitre, v času zimskega in poletnega sončnega obrata so spremembe svetlobnih razmer povezane z mirovanjem določen čas, čeprav ni nikoli popolno mirovanje. To vam bom poskušala prikazati z rokami.

To je jesensko in spomladansko enakonočje. To je zahod, tam Sonce zaide. To pa je vzhod kjer Sonce vzhaja. Sedaj bom naredila kretnje tja do poletnega sončnega obrata. Najprej se hitro vse premika, potem pa gre v zimsko enakonočje. Tukaj zahajanje Sonca zastane, vzhajanje pa se še naprej premika.

Zdaj pa poskusite vdihniti in izdihniti. Poskušajte zasledovati to, kako dihate. Čisto počasi vdahnite in pazite na to, kaj se zgodi preden spet vzdihnete. Vdih. Izdih. Mirovanje. Sedaj pa poskušajte dihati brez premora. Če nimamo premora pademo iz ritma dihanja. Ali je premor pri izdihu krajši ali daljši kot pri vdihu? 

Pri izdihu je daljša.

Ampak vsekakor ugotovimo, da je premor potreben. Pri izdihu damo tisto, kar je živelo v nas v zunanji svet in ko vdihnemo vzamemo tisto, kar je zunaj v nas.

Sedaj pa poglejmo naše leto. Najprej smo obravnavali svetlobne razmere, ki delajo ritem dneva in noči. Svetloba pride odzunaj, od Sonca pade na Zemljo. Zemlja to svetlobo resnično tudi sprejme in jo spet nekako spusti. Predstavljati si moramo, da svetloba pride in se resnično potopi v Zemljo, potem pa se začne od Zemlje spet ločevati.

V času po Božiču, ko svetloba postane močnejša bi morala pravzaprav pokazati takole. Kar se svetlobe tiče bi lahko tok leta opisali tako; v času po Božiču in tja do Janezovega Zemlja to svetlobo sprejema, potem pa jo spet oddaja. Mi vemo, da sprejemamo na Zemljo od Sonca tako svetlobo kot toploto. Temu ritmu svetlobe pa ritem toplote ni paralelen.

Če imamo konec marca spomladansko enakonočje moramo to primerjati z jesenskim enakonočjem, s sredino in koncem oktobra. Mogoče je v Sloveniji podobno kot v Nemčiji, da je začetek marca mnogo hladnejši kot začetek oktobra. Toploto Zemlja oddaja in se od nje ločuje šele konec oktobra. Spomladi postane zares toplo šele po maju. Maj ustreza novembru. In če imamo za Janezovo višek poletja moramo na drugi stani reči, da je največ toplote šele julija in avgusta. Pred Božičem je že hladno. Najbolj mraz je šele po tem času, ko je dan najkrajši, to je januarja in februarja. Ritem toplote je za štiri do šest tednov zamaknjen za svetlobo.

Zemlja na prihajanje elementov, ki jih daje Sonce odgovarja s svojimi elementi. Pri tem pa bi rada nekaj popravila. Svetloba in topota sta elementa na Zemlji, ki prideta do izraza zaradi energij Sonca. Izven atmosfere Zemlje toplote in svetlobe ne najdemo. Topota in svetloba sta zaznavna šele, ko srečata elemente Zemlje. To je človeku že znano. Izven zemeljske atmosfere je hladno in mrzlo. To kar Sonce oddaja se pojavi šele na področju Zemlje kot svetloba in toplota. Tu gre že za sodelovanje Sončnih energij in Zemeljskih substanc: zraka, vode in čvrstega.

Zrak, voda in čvrsto svetlobo zelo hitro sprejmejo medtem, ko se toplota kot element pojavi šele, ko so sile Sonca nekaj časa že delovale. Čim tanjši je zemeljski element tem hitreje lahko kot toplota odgovori. Toploto občutimo kot trajno prisotno šele, ko tudi voda, ki je nekako toga in kamenje, ki je nekako togo to toploto lahko privedeta do izraza. Svetloba in topota sta odgovor na učinkovanje sil Sonca. Mi moramo razlikovati učinkovanje in odgovor na to. Nekaj kar deluje in kar se potem kot odgovor na delovanje res pojavi. Sile Sonca so tista prvotna stvar, kar najprej deluje, svetloba in toplota pa je posledica v elementih Zemlje. Ti elementi Zemlje pa delujejo sami po sebi še enkrat na ta učinek svetlobe in toplote.

Prvotni elementi Zemlje so zrak, voda in čvrsto. Voda začne potem tudi reagirati, toda najprej zaradi delovanja mraza. Voda najprej zmrzne in postane čvrsta. Zaradi tega imenujemo čas januarja in februarja čas globoke zime. Voda postaja kristal pa tudi tisto drugo čvrsto zemlje je bolj kristalu podobno kot v drugem času leta. Ko se ta mraz zmanjšuje in se svetloba vedno več pojavlja se tekočine spet sprostijo in se iz globin zemlje dvigujejo bolj navzgor.

To lahko tudi opazimo, če se marca sprehajamo preko travnikov in imamo občutek kot da hodimo po kvasu, saj voda prihaja iz globin na površje. Zrak postane zelo vlažen in mi imamo takrat dež, predvsem pa imamo vlažen zrak. V tem času pomladanskega enakonočja se začne močna rastlinska rast. Vse na novo odganja in pride v vegetativno, vode polno oblikovanje listov. Tudi v rastlinskem svetu imamo ta pojav, da rastline vodo iz zemlje nosijo navzgor v svojo postavo.

Če pogledamo drevesa vidimo, da zmorejo vodo transportirati v velike višine. Kako gredo sokovi v drevesih spomladi navzgor lahko opazujemo spomladi, ko obrezujemo drevje in vidimo kako močno drevje izgublja sokove. Najmočneje je to v času od pomladanskega enakonočja naprej. Če najdemo v tem času tudi glede na druge ritme neugoden čas za obrezovanje lahko drevesa tako rekoč izkrvavijo.

S tem, kar je vodeno pa se tja do oblikovanja cvetov v rastlinah transportira tudi veliko mineralnega. Vse kar imamo v vonju in aromi, ki jo rastline naredijo je mogoče samo, če rastlina mineralnost, ki jo korenine poberejo iz zemlje preobrazi in transportira čisto do svojih vrhov. Rastlinski svet preobrazi tudi minerale zemlje in jih nese navzgor. V rastlinskem svetu opažamo ravno v tem času močno rast navzgor.

Že sedaj bi rada poudarila, da Rudolf Steiner, kar se rastlinskega sveta tiče izrecno pove, da posamezne rastlina pa tudi ves rastlinski svet je nemogoče razumeti ločenega, samega za sebe. Razumemo lahko posamezno rastlino in rastlinski svet samo skupaj z zemljo. Zemlja namreč ni samo mrzel kamen v katerem je tudi voda in kjer najdemo nekakšen omot ali tančico iz zraka. Na tej Zemlji lahko obstoji življenje, na Zemlji lahko nastane življenje, ker je sama po sebi živo bitje in izraz življenja Zemlje je rastlinski svet.

Za vedno večjo svetlobo spomladi in vedno večjo toploto pride ta izraz življenja v svoj največji razvoj. V času okrog Janezovega največ rastlin cveti ali pa je cvetenje že končano. Del rastlin cveti tudi še po Janezovem čeprav je okrog poletnega sončnega obrata zagotovo višek cvetenja. Največji razvoj, izraz življenja tja do oblikovanja cvetov. Po Janezovem se začne nov proces za mnoge rastline, proces, ki ga karakterizira notranje ponotranjenje.

Po cvetenju se oblikujejo plodovi. To oblikovanje plodov je zaenkrat še povezano z močno rastjo, čeprav mnoge rastline začnejo od spodaj počasi že odmirati. Žito na primer je primer na katerem se to lahko dobro vidi. Najprej imamo po cvetenju zelen klas, ki se vedno bolj debeli, potem pa se začne z listi sušiti, odmirati. Zrna se učvrstijo, potegnejo skupaj, počasi postajajo trda in žito počasi dozori. Vse skupaj spremlja prekrasna igra barv. Ko je žitno zrno povsem zrelo so v rastlini obenem končani vsi procesi življenja. Steblo in listi so se povsem osušili. Imamo slamo in tako je tudi pri mnogih drugih enoletnih rastlinah.

Pri drevesih, ki ostanejo tja do oktobra lepo zeleni v svoji krošnji ali pa ostanejo zeleni celo leto opazimo spomladi ravno tako močno novo odganjanje in slabo se piše drevesu, ki spomladi ne more na novo odganjati. Zapisano je smrti. Po Janezovem se pri večletnih rastlinah oblikujejo na zalistkih že brsti za naslednje leto. Tudi na tej vejici bi jih zagotovo že našli četudi so ti plodovi letošnji. Katera rastlina je to?

To je eskalonija in raste kot grm v Sredozemlju.

Tak grm naredi dvakrat ta proces ponotranjenja. Po cvetenju dela najprej te plodove. Že to je neko ponotranjenje sil in čisto nevidno naredi nove popke. Ti novi popki se izoblikujejo do konca septembra, morda še v oktobru in potem mirujejo. Enoletna rastlina pa v jeseni popolnoma odmre in vse, kar je bilo na zemlji zeleno oveni, pade na zemljo in se preobrazi.

Po času jesenskega enakonočja do zimskega sončnega obrata korenina še zelo raste. Če na primer septembra in oktobra posejemo žito ali druge dvoletne ali večletne rastline, bodo od oktobra do decembra močno zrasle, najmočneje v področju korenin. Z različnimi tehnikami se to lahko krasno spremlja.

Od 6. decembra pa do januarja, ko je najbolj hladno pa imamo v rastlinah tudi resnično mirovanje. Rast korenin po jesenskem enakonočju, ko tako močno raste do Božiča nas opozori na to, da je v času po Božiču iz Zemlje nekaj odšlo navzven, da nekaj rastline res spodbuja, da zrastejo nad površje zemlje. V času jeseni po jesenskem sončnem obratu Zemlja spet nekaj vzame nazaj, da v Zemljo nekaj pride. Tako kot imamo spomladi nekakšno rast rastlin navzven in rastline to najprej v malem ponotranjijo, potem pa to močno pošljejo v globine v področje korenin v zemljo. Korenine v tistem času rastejo predvsem v globino.

In tako tudi cela Zemlja dela. Na eni strani gre spomladi zelo navzven, po Janezovem čisto počasi, po Mihelovem mnogo hitreje prihaja spet k sebi, gre navznoter. Notranjost Zemlje je spet sredina.

Na začetku sem vam z dihanjem poskušala prikazati, da je iti navzven in se potem spet koncentrirati navznoter nekaj kot proces dihanja. To je tako rekoč nekaj kot odgovor Zemlje na to, kar v toku enega leta priteka iz Sonca. V Zemljo prodira in v času jeseni se to od Zemlje spet ločuje. Zemlja pa odgovori s tem, da nekaj pošlje v pomladanskem času navzven in potem jeseni to spet potegne k sebi noter in se v sebi koncentrira.

Od Božiča tja do Janezovega Zemlja izdihne, po Janezovem pa spet počasi vdihne. Kaj pa izdihne in kaj vdihne? Izdihne sebe in vdihne sebe. Tudi mi delamo nekaj takega vsak dan. Kdaj se izdihnemo in kdaj se vdihnemo? Kdaj se lahko doživim? Podnevi se doživim, takrat sem pri sebi. In ko vmes spim ali če spim med predavanjem, kar se meni tudi pogosto zgodi, potem sem se malo izdahnila in ko mi zvezek pade na tla spet sem tu. Ampak normalno, ko se uležem v posteljo in zaspim, takrat se izdihnem. Če se smem zjutraj povsem normalno prebuditi se spet vdihnem.

Pri nas imamo pregovor. Če smo zelo utrujeni rečemo, pusti me malo izdihnit.

Mi moderni ljudje si mogoče težko predstavljamo kje smo, ko spimo. Morda imamo predstavo, da smo tu notri in da nas je samo nekdo onesvestil. In potem to spet nekdo prebudi in spet smo tu. Če živimo na Zemlji in smo budni ali pa spimo, delamo pravzaprav to kar dela Zemlja v toku enega leta. Ko smo budni smo čisto v sebi, smo tu. Ponoči pa naredimo ravno to gesto kot Zemlja, izdihnemo se. In kaj se takrat v Zemlji dogodi, ko je izdahnila od spomladanskega do jesenskega enakonočja? Razvoj življenjskih procesov, rastline bujno rastejo. Ko se je Zemlja izdahnila se je v njej razvilo življenje.

In kaj je z našimi procesi življenja, ko spimo? Najbolj učinkovito lahko delajo. In vse tisto spet popravijo in izgradijo, kar smo v času budnosti pozabili in se je utrudilo. Sile Sonca delujejo v elemente Zemlje in omogočijo, da se to življenje razvije. Sile Sonca so nevidne. Vidne postanejo samo, ko srečajo elemente Zemlje. In če se mi pri spanju izdihnemo so nevidne sile, ki življenje v nas nekako spodbujajo in nas spet regenerirajo. Rudolf Steiner pravi, da so to visoke sile duhovnosti, ki v našem telesu, fizičnem in eterskem, spet vse zgradijo in spravijo v red, vse tisto, kar smo porabili in spravili v nered, ko smo sami pri sebi z našo zavestjo . To je zelo pomembno.

Tako kot na Zemlji življenje nebi bilo mogoče, če sile Sonca nebi delovale v področje Zemlje, tako mi nebi mogli živeti svojega življenja, če nebi vsako noč bilo mogoče, da druge duhovne sile delajo in popravljajo naše fizično telo in telo življenja. To fizično telo je naša hiša, tempelj. Kdo pa smo mi sami? Ali smo ponoči enostavno ugasnjeni? Nas ni? Zemlja na enak način v času, ko se življenje na zemlji razvije, v poletju za Zemljo za nas v noči se pravzaprav izdihnemo v širjave kozmosa.

Tam kjer sta duša in duh skupaj smo v kontaktu v razgovoru s kozmičnimi bitji. Enako tudi Zemlja, samo za to nimamo zavesti, se ne zavedamo. Ko se zjutraj prebudimo je vse pozabljeno. Mogoče se ena ali druga stvar zrcali v sferi naših sanj. Čeprav morda te stvari ne poznamo, če nas nek problem zasleduje ves dan in nas spremlja tudi v spanju se pogosto zgodi, da imamo zjutraj, ko se prebudimo neko rešitev. Ne vemo od kod prihajajo. To je le znak za to, da ponoči veliko doživljamo.

Tako doživi tudi v kozmos izdihana Zemlja v globinah kozmosa zelo veliko medtem, ko se na njej razvijajo procesi življenja. Potem pa se sile Sonca nekako ločujejo, Zemlja prihaja k sebi v času okrog Božiča, v času globoke zime. To smer, kako se Zemlja umakne v samo sebe kažejo močno navzdol rastoče korenine. Takrat je Zemlja najbolj budna. Na zunaj je kristalina in hladna, kot zaprta. Čez dan smo v stanju budno voditi nek razgovor. Tudi Zemlja dela pozimi nekaj podobnega s svojimi sestrami. Mi se lahko, ko smo budni pogovarjamo z drugimi ljudmi.

Kdo pa so bratje in sestre Zemlje? Imamo eno mati, to je Sonce, naš najbližji brat je Luna in potem sta tako blizu Venera in Mars, k Merkurju se ne moremo zlahka približati, ker se tako zelo drži mame, ampak z Jupitrom in Saturnom Zemlja lahko pride v razgovor kot budna Zemlja v zimskem času. Tok leta pri nas v zmernih conah je res lahko dobro podoživljati. Zemlja kot živo bitje, ki ima tudi svojo dušo in duha.

Če lahko to sprejmemo kot dejstvo lahko Zemljo ven v popolnosti razumemo. Enako kot razumemo lahko samega sebe, če se razumemo v naši štiridelnosti telesa in drugih delov. Mi nebi mogli eksistirali brez tega, da se pogovarjamo. Pozimi s sebi enakim na podoben način kot naša Zemlja pozimi. Ponoči pa v dialogu z visokimi duhovnimi bitji, ki spadajo k tistim, ki so svetove ustvarili ali so vsaj služabniki stvarnikov.

In tako ni le Sonce samo, ki s temi svojimi ritmi meša ali daje svoje energije Zemlji, temveč je tudi izmenjava, tako rekoč dialog z brati in sestrami v obliki ritmov. In prav v procesih življenja je ritem zelo pomemben posrednik. Kot ljudje današnjega časa lahko res izkusimo kako nas neritmičnost prizadene, kako uničuje naše zdravje. Če gledamo na to, kako se ritmično menjata spanje in budnost ali če gledamo na ritem prehranjevanja ali če gledamo na ritem našega vsakodnevnega dela, časi dela, časi mirovanja, časi duhovnega dela. Človek vedno potrebuje določen čas, da se nečesa lahko loti, čeprav se naš organizem na drugi strani upira popolni monotonosti.

V prejšnjih časih je imel človek še mnogo bolj strogo ritmično urejeno življenje. V današnjem času človek pogosto misli, da se je od tega osvobodil. Toda karkoli si ogledamo, ritem spanja ali ritem budnosti, ritem prehranjevanja bomo hitro opazili, da nas vsaka neritmičnost prizadene. Na eni strani vedno potrebujemo neko mirovanje in ritmično členitev. In naša zavest je tista, ki nam daje nekakšno emancipiranje od teh ritmov.

Ker smo ljudje, ki zanjo zavestno živeti lahko naredimo noč za dan in obratno. Zagotovo ima svoje razloge, če trdimo, da v današnjem času človeka delo ponoči stane več energije in je zato tudi bolje plačano, saj gre na račun življenjske energije. Pri tem pa moramo reči, da če se na to za stalno naravnamo to ne izčrpava človeka toliko kot če se to dogaja neritmično. Pri modernem delu v izmenah sem pri svojem sinu opazovala, je imel vedno menjavo. En teden je delal dopoldne, teden popoldne. Človek bi si mislil, enkrat lahko dalj časa spi, drugič gre prej spat, ampak vsaka taka stvar prinaša velik nemir v človeka in zelo izčrpava energije življenja. Enako velja za prehranjevanje. Človek si lahko določi, da je samo dvakrat na dan ali petkrat na dan, ampak to se mora dogajati ob istih časih.

Rudolf Steiner imenuje ritem čutno – nadčutno dogajanje. Nadčutne sile lahko posegajo v področje čutnega z ritmi. In rastlinski svet, ki je izraz življenja na Zemlji živi zelo močno ravno iz ritmov. In če v področje živega na Zemljo prihaja nekaj novega iz duhovnosti je potrebno, da se na pravi način vključi v te ritme. Če pomislite na ritem gugalnice, kjer sta samo dve mesti, kjer smemo potisnit in porinjeno na napačnem mestu lahko vse skupaj zaustavi. Vsi procesi življenja tečejo ritmično. Zastoj je za vse življenjske procese vedno začetek smrti.

Zaradi tega je ta letni ritem dihanja Zemlje kot sem ga opisala živ izraz Zemlje. Ni mehaničen, enakomeren, temveč je nekako organski. En del enakomerno, nato en del hitreje, potem se en del hitreje spreminja kot drugi in tako dalje. Nikoli v toku leta ni en dan popolnega miru, nekaj se vedno giblje. In tako dinamično tečejo vsi ritmi življenja.

Če vidimo gibanje živega, potem to ni enostavno primerljivo s tem, kako avto pelje naprej, temveč se vse kar je živega premika naprej v nekakšnih pulzih. Pulziranje nam najlepše prikaže deževnik s tem, kako se premika naprej. To je nekakšno gibanje naprej in nazaj. To je pulziranje in to lahko nekako čutimo, če čutimo pulz na zapestju. Sploh nebi čutili kako teče kri po naših žilah, če bi tekla tako enakomerno, kot se premika avto, ko gre naprej. Ker pa pulzira, jo zaznavamo.

Moderna znanost, ki so jo razvili v toku 19. stoletja, tako imenovana kronobiologija pravi, da vse življenje teče v ritmih. Mirovanje je začetek smrti. Statično gibanje vodi v mirovanje. Pulzirajoče gibanje pa je življenje.

Tisočletja dolgo že poznamo ritme Lune. V novejšem času so začeli eksaktno preračunavati te različne ritme Lune. Začeli so uporabljati mehanične računske stroje, stvar pa ni šla. Točnih ritmov ni bilo mogoče izračunati. Različni ritmi Lune, ki jih poznamo v številkah že tisočletja v eksaktnosti nikoli v realnosti na nebu niso dani. Teh izračunanih ritmov Luna nikoli ne pokaže. In ravno pri Luni so prišli do dejstva, da je Luno najtežje izračunati. V svojem gibanju je Luna lahko vedno malo drugačna kot naj bi bila.

Odkrili so, da se Luna ne premika okrog Zemlje tako kot bi se avto, temveč da se na svoji poti okrog Zemlje premika na podoben način kot kri v naših žilah. Dela celo podobno kot teče reka, v valovih. Tako se giba tudi Luna na eni strani po svoji poti, vedno naprej in malo nazaj.

In kaj še dela Luna? Ko pride mimo Venere se ji prikloni in ko sreča Mars se mu prikloni in vedno, ko sreča drug planet se rahlo odkloni od svoje poti. Ko pride Luna tukaj v svojem valovanju, je val proti Veneri ali Marsu malo večji. V svojem živem gibanju okrog Sonca se vse sestre in bratje planeti stalno zaznavajo. In nastajajo mnogi različni gibi, kretnje, ki jih tudi na sebi lahko opazujemo.

Če greste zavestno na neko mesto boste najprej opazili, da vaša pot ni čisto ravna in da niste tako togi kot palica. In potem spet srečam prijatelja in ga pozdravim. Če bi šli togo kot nek stroj bi izgubljali ravnotežje. Vedno se sprašujem ali ni čudovit izraz za to kozmos, ki nam res kaže če to točno pogledamo, nekakšno z življenjem prežeto sožitje. In če skušam razumeti posamezne odnose in kako ti odnosi na Zemlji učinkujejo in mi ljudje rečejo, najprej moraš dokazati, da to res deluje, imam toliko samozaupanja, da rečem, pa mi ti dokaži, da delovanja ni. In tega tudi ne morejo.

Rastlinski svet kot izraz življenjskega ritma na Zemlji je v različnih področjih različen. Ko imamo na severni polobli poletje je na južni polobli zima. In preveč preprosto bi bilo, če bi lahko rekli, da organizem res popolnoma primerjamo s človekom. Tu pri nas je sedaj jesen in Zemlja vdihuje, na južni polobli pa izdihuje. V zmernih širinah severne in južne poloble je ta ritem pomladi, poletja, jeseni in zime najbolj izražen.

Na ekvatorju pa tega ritma tako rekoč ni ali pa je zelo malo izražen. Tam je v bistvu samo ritem dneva in noči. Tam najdemo sicer vedno dvanajst ur dneva in dvanajst ur noči, toda pot Sonca, ki na Zemljo sije ima tam tudi svoje gibanje. Iz iste širine kot pri nas. Vse to se odigrava v širini zenita in ne na južnem delu neba kot pri nas. Na polih Zemlje pa je letni ritem zelo ekstremen. Skoraj vse leto je narejeno iz enega dneva, iz dolgega časa mraka, čas noči in spet dolg čas svitanja.

Je bil kdo od vas že blizu enega od polov? Midva sva bila januarja deset dni na Finskem. Ko je iz noči svitanje nekaj ur na dan že zaznavno, takrat smo imeli dvajset ur noči in štiri ure svitanja in niti minute dneva ne. Ampak lahko sva dobila občutek kakšno kvaliteto to svitanje v sebi nosi.

In tako imamo tudi zelo karakteristične rastline, ki v teh različnih razmerah rastejo tako na polih, različne rastline, ki rastejo predvsem v zmernih conah in rastline, ki rastejo na ekvatorju, ki ne poznajo letnega ritma, temveč samo ritem dneva.

Doživela sva, da ljudje, ki prihajajo v področje ekvatorja in tam mogoče tudi stalno živijo hočejo na ekvatorski coni saditi jablane, ki pa vendar sodijo v tipično zmerne cone na Zemlji. Jablane so sicer sprva rasle zelo hitro. Jablane šele čez nekaj let prvič rodijo. Ko pa so prišle v fazo, da naj bi rodile enostavno ni bilo pravega ritma in plodov ni bilo.

Podobna stvar je pri citrusih. Na jablanah so se pojavili cvetovi in zorelo je nekaj jabolk, vsa drevesa pa so bila bolna. Človek je imel občutek, da so prišli vsi škodljivci tiste cone na drevje in kričali, ti pa ne sodiš sem. In tisti, ki je ta drevesa zasadil naju je vprašal, kaj naj naredim po biološko dinamični metodi, da ta drevesa tu lahko ostanejo. Midva sva rekla, izpuli jih in sežgi in ne sadi več jabolk. On pa tega ni slišal.

To je temelj predavanja o preparatih, ki ga bo imel v nadaljevanju Ekart. Jutri pa se bomo lotili še enkrat življenja rastline v enem letu.