Rudolf Steiner, nagovor od 1. julija 1923

Evritmija lahko stopi v naše življenje na tri načine: prvič kot umetnost, kot umetniška evritmija; drugič iz pedagoško-didaktičnega stališča, na nek način kot z dušo prežeta, poduhovljena telovadba, kot pedagoško-didaktična evritmija; in potem kot določena veja terapije, kot zdravilna evritmija.

Evritmija kot umetnost temelji na tem, da človek nima le možnosti, izražati in razodevati tisto, kar v njegovem bitju duševno živi s slišno besedo in slišnim petjem, temveč tudi ali z gibanjem svoje lastne telesnosti, svojih okončin, ali pa tudi z gibanjem posameznika ali skupine ljudi v prostoru, s čemer prihaja do izraza nekaj kot viden govor… Če se razodevamo z govorom zvočnosti ali s petjem, pride to do izraza v tem, da se oba elementa, ki v današnjem človeku razpadata, dihanje in misel, združita, da se tisto, kar se oblikuje v izdihanem zraku, oblikuje tudi z mislimi, s predstavo. Tako imamo v tem, kar se oblikuje v izdihanem toku zraka, in pride do izraza v zvoku, v tonu, neke vrste z mislimi oblikovane geste. Pri tej, z mislimi oblikovani gesti, ostane človek – vsaj v bistvenem – s svojimi okončinami s katerimi se giblje, miren. Samo takrat, kadar ima občutek, da notranjega doživetja, ki ga želi izraziti z  zvokom, s samim zvokom ki ga oblikujejo misli, ne more v popolnosti izraziti, poseže k gesti. Z običajno, vsakodnevno gesto podpira to, kar govori, pri čemer na določen način doda k bolj konvencionalnemu govoru še neko bolj notranje razodetje. To pa so geste, ki nekaj nakazujejo. Te geste, ki nekaj nakazujejo, pa pravzaprav nikoli ne pomenijo več kot neke vrste blebetanje. Tako kot se jezik začenja oblikovati z blebetanjem in postane potem izoblikovan, artikuliran govor, lahko tudi običajno blebetanje z gestami, kar mi več ali manj v življenju vsi počenjamo, izoblikujemo v popolnoma umetniško artikulirano gesto. In to se dogaja pri evritmiji…

Evritmija ima potem svojo pedagoško-didaktično stran. Človek naj bi izvajal gibe, pri čemer pa je vsak posamezen gib prežet z duhovnostjo in duševnostjo. S tem je evritmija nekaj kar človeka tako postavi v svet, v življenje, kot ga telovadba ne more. Telovadba se je pojavila v času, ko se je materializem začel razcvetati. Spoznali so, da se s telovadbo lahko vadi človeška volja. To je bil čas, ko so bili vajeni gledati samo na človeški fizični organizem. Še danes se pogosto zastavlja vprašanje: katere gibe naj bi izvajali iz zakonitosti fizičnega organizma? – Toda pri tem človeka ni mogoče zajeti v polnosti. Prav gotovo ne bi hotel reči nič proti telovadbi. Mi smo sami v Waldorfski šoli uvedli telovadbo in danes tudi pridno fizično telovadimo. Na Waldorfski šoli pa pri evritmiji tudi pridno delamo nekaj, kar lahko imenujemo z dušo prežeto in z duhom prežeto telovadbo.

Tretje je, da se pokaže evritmija tudi kot neke vrste terapija. Prav gotovo si nočemo izmišljati na diletantski ali laični način novih zdravil. Če pa se umetniško ali pedagoško-didaktično evritmično gibanje tako preoblikuje, da na določen način učinkuje nazaj na človeško naravo, v naravi določena stanja izboljšuje. Tako dobimo, ne z istimi gibi, kot jih vidite v umetniški evritmiji, temveč z malo preoblikovanimi, metamorfoziranimi gibi tisto, kar lahko pri določenih boleznih in procesih slabljenja na človeka deluje ozdravljujoče, terapevtsko. V Klinično-terapevtskem inštitutu v Stuttgartu se zdravilna evritmija prakticira kot del terapije in daje dokazljivo prav tako dobre rezultate, kot dokazuje pedagoško-didaktična evritmija svoje rezultate na Waldorfskih  šolah.

Evritmija – viden govor in vidno petje

Evritmija naj bi bila umetnost, katere izrazno sredstvo so oblikovane izrazne forme človeškega organizma same po sebi in v prostoru gibajoče se skupine ljudi. Pri tem pa ne gre za mimične geste pa tudi ne za plesne gibe, temveč za resnično viden govor ali vidno petje. Pri govorjenju in petju se skozi človeške organe oblikuje zračni tok na določen način. Če v duhovno-živem gledanju študiramo kako se oblikuje ton, vokal, konzonant, gradnja stavka, zlogi, se oblikujejo pri ustreznih govorjenih in pevskih razodetjih čisto določene predstave. Te lahko posnemamo s človeškim organizmom, posebej z najbolj izraza sposobnimi organi, z rokami, dlanmi. S tem ustvarimo možnost, da to, kar pri petju ali govorjenju slišimo, lahko vidimo.

Ker so roke in dlani organi, ki lahko največ izrazijo, obstoja evritmija v prvi liniji v oblikovanih gibih teh organov; v podporo pridejo potem zraven oblike gibanja drugih organov, tako kot pri običajnem govoru mimika in običajni gibi. Razliko med evritmijo in plesom si bomo prav posebej lahko razjasnili s tem, da pogledamo evritmično spremljavo nekega glasbenega komada. Pri tem je, kar izgleda kot ples, stranska stvar; glavna star je vidno petje, ki se uresničuje z gibanjem rok in dlani.

Ne verjemite, da je katerakoli oblika gibanja pri evritmiji poljubna. V nekem določenem trenutku mora biti ustvarjena kot izraz glasbenega ali pesniškega neka določena oblika gibanja, kot pri petju nek določen ton ali pri govoru nek določen zvok. Človek je v gibalnem govoru evritmije prav tako vezan, kot je pri petju ali govoru vezan na ton in zvok. Je pa prav tako svoboden v lepem, umetniškem oblikovanju evritmičnih oblik gibanja, kot je to pri govoru ali petju.

S tem je človek v stanju, da glasbeni komad, ki se igra, obenem predstavlja evritmično, v vidnem petju, ali recitirano ali deklamirano pesnitev v vidnem govoru. In ker prihajata govor in glasba po svojem poreklu iz celega človeka, se pokaže njuna notranja vsebina vidno prav šele, če k tistemu, kar je mogoče slišati, pride vidno razodetje. Pravzaprav doseže vse kar je zapeto in govorjeno, celega človeka; v običajnem življenju se nagnjenost k gibanju samo zadrži in lokalizira v organih za govor in petje. Evritmija  privede k razodetju, kar je v teh človeških izrazih življenja kot tendenca k gibanju vedno zasnovano, toda ostane skrito v zasnovi. Človek prejme s tem, da se k instrumentalni glasbi in k recitaciji ali deklamiranju uprizarja evritmija, neke vrste orkestrsko součinkovanje tistega, kar je mogoče slišati in videti.

Za recitacije in deklamacije, ki se uprizarjajo z evritmijo velja, da se morajo podajati v resnično umetniškem oblikovanju jezikovnega. Recitatorji in deklamatorji, ki podarjajo samo prozaično vsebino pesnitve, pri evritmiji ne morejo sodelovati. Resnična umetniška pesnitev nastane z imaginativnim ali glasbenim oblikovanjem govora. Prozaična vsebina pa ni nekaj umetniškega, temveč samo snov, na kateri naj bi se razodevala slikovitost govora ali pa tudi takt, ritem, gradnja verzov itd. kot je vsak pesniški jezik na drugi strani že skrita evritmija. Recitator ali deklamator mora skozi slikovito, plastično ali glasbeno možnost jezika iz pesnitve prikazati tisto, kar je pesnik vanjo položil. To vrsto recitacijske ali deklamacijske umetnosti je že nekaj let posebej oblikovala gospa Marie Steiner. Skupaj z evritmijo pride v poštev samo taka umetnost govora, ker le tedaj recitator v oblikovanju tonov in plasticiranju tonov za uho nudi to, kar predoča evritmist za oko. Šele s takim součinkovanjem  bo to, kar v pesnitvi resnično živi, privedeno do duše poslušalca in gledalca.

Evritmija ni primerna za posredno intelektualno razumevanje, temveč za neposredno zaznavanje. Evritmist se mora vidnega jezika obliko za obliko naučiti, kot se človek mora naučiti govoriti. Delovanje evritmije, ki jo spremlja glasba ali govor pa je tako, da jo čutimo neposredno s tem, ko jo gledamo. Na človeka deluje tako, kot deluje glasba na poslušalca, ki se glasbenih oblik ni sam naučil. V bistvu je evritmija naravno, elementarno razodetje človeškega bitja, medtem ko ima jezik na sebi vedno nekaj konvencionalnega.

Evritmija je nastala v sedanjosti tako, kot so v ustreznih časih nastale druge vrste umetnosti. Nastale so s tem, da so z ustreznimi umetniškimi sredstvi privedli do razodetja neko duševno vsebino. Ko so prišli do tega, da so določena umetniška sredstva tako obvladovali, da so z njimi lahko razodevali, kar duša doživlja, je nastala umetnost. Evritmija nastaja s tem, da se naučimo uporabljati kot orodje najbolj plemenito od sredstev umetnosti, človeški organizem, ta mikrokozmos sam. To se dogodi v mimični kot v plesni umetnosti le pri delih človeškega organizma. Evritmija se poslužuje kot svojega izraznega sredstva celega človeka. Evritmija je na začetku svojega razvoja, ker pa uporablja najpopolnejši inštrument, ki si ga lahko mislimo, mora imeti v sebi neomejene razvojne možnosti. Ta najpopolnejši inštrument je človeški organizem; je mikrokozmos, ki koncentrira in vsebuje vse skrivnosti in zakone sveta. Če privedemo z evritmičnim oblikovanjem gibanja do razodetja to, kar je v bitju evritmije zasnovano kot nek govor, ki s telesom pokaže polnost doživljanje duše, mora biti s tem mogoče umetniško uprizarjanje skrivnosti sveta.

Kar evritmija danes že lahko nudi, je šele začetek tistega, kar je mogoče v nakazani smeri v okviru njenih možnosti. Ker pa uporablja izrazna sredstva, ki imajo lahko tak odnos do sveta in človeških bitij, smemo upati, da bo v svojem nadaljnjem razvoju kot umetnost, poleg drugih, v popolnosti pokazala svojo upravičenost.