VELIKA NOČ JE PRAZNIK, KI NAS SVARI

Dr. Rudolf Steiner 2. aprila 1920

Iz starih krščanskih časov je običaj, da se razlikujeta božični praznik in velikonočni praznik v tem, da je božični praznik oblikovan kot nepremični, postavljen približno na čas nekaj dni za 21. decembrom, torej dnem zimskega sončnega obrata, in da je velikonočni praznik postavljen na dan, ki je določen z določeno zvezdno konstelacijo, toda zvezdno konstelacijo, ki obenem na določen način povezuje izven zemeljsko s človeškim zemeljskim. Mi bomo jutri v znaku prve pomladanske polne Lune in s to, pomladansko polno Luno sovpada pomladansko Sonce, ki je po 21. marcu stopilo v ozvezdje pomladi. Če torej človeštvo na Zemlji spet slavi prvo nedeljo, tisti dan, ki naj bi ga spominjal na njegovo povezanost s silami Sonca, nedeljo, ki je prva po pomladanski polni Luni, takrat naj bi se po krščanskem pogledu na svet praznoval praznik Velike noči. Ta praznik Velike noči je zaradi tega gibljiv praznik. Na določen način je potrebno, pogledati vsako leto konstelacijo na nebu, da bi dobili informacijo o času tega velikonočnega praznika.

Take stvari so bile določene v času, ko so bile iz starih atavističnih jasnovidnih sposobnosti prisotne tradicije modrosti, tradicije, ki so človeku še dajale vedenje, ki je bilo daleč nad tem, kar lahko da današnja znanost. V teh starih časih, ko je bilo tako znanje še prisotno, je skušal izraziti človek povezavo z izven zemeljskim s takimi stvarmi. In v takih določitvah najdemo vedno napotek v tisto, kar je za razvoj človeštva najbolj pomembno.

Tog čas, v katerega je položen Božični praznik kaže, kako ozko povezanega z zemeljskim naj bi čutili Božični praznik, saj naj bi spominjal na rojstvo tistega človeka, v katerega se je nato vselilo bitje Kristus. Toda na dogodek, ki ima svoj pomen ne znotraj razvoja Zemlje, temveč znotraj soodvisnosti svetov in v katerega je človek postavljen, na to naj bi spominjal velikonočni praznik. Zato naj bi čas tega velikonočnega praznika ne bil samo tak, ki se orientira po običajnih zemeljskih razmerah, temveč naj bi bil tak, ki se lahko določi samo tako, da človek svoje misli usmeri navzven na izven zemeljsko. In še nekaj globljega je v tej določitvi gibljivega časa za praznovanje Velike noči. V tem je način, kako naj bi se človek s Kristusovim impulzom od razvoja Zemlje, od sil samo tega razvoja Zemlje osvobodil; da se osvobodi s spoznanjem izvenzemeljskega, to leži v tem. Na določen način poziv, da se človek povzdigne k izven zemeljskemu, to je v njem; človek bi rad rekel, določena obljuba zgodovine sveta človeku, da se po Kristusovem impulzu lahko osvobodi zemeljskih razmer. To tiči v tem.

Če hočemo čisto razumeti, kaj se izraža v tej ravnokar karakterizirani določitvi časa in datuma velikonočnega praznika, lahko še bolj prepoznamo, če pogledamo na prve skrivnosti nastanka krščanstva, prve skrivnosti, ki so se več ali manj postopoma, za določen čas, na Zemlji prikrile materialističnemu pogledu na svet, ki se je razširil med človeštvom od začetka pete poatlantske epohe in  za katero je prišel čas, da jo sedaj presežemo. Da bi na te razmere prav pogledali, je potrebno videti, kako posega v razvoj Kristusovega impulza, v razvoj človeštva v svetovni zgodovini podoba Pavla.

Vedno znova in znova si moramo priklicati pred dušo, kako je prav ta podoba Pavla posegla v razvoj krščanstva. Lahko rečemo: Pavel je imel obilo priložnosti, da se,  ker je sam videl, z zunanjo fizično zaznavo informira o dogodkih v Palestini, vezanih na Jezusovo osebnost. Z vsem tem, kar je v fizičnem svetu tako delovalo na njega, pa se Pavel ni pustil prepričati, saj je sodil k nasprotnikom krščanstva še po tem, ko so dogodki v Palestini prišli na svoj fizični konec. Pavel je postal Kristusov apostol šele, ko je doživel dogodek iz Damaska, ko je po izven zemeljskem, po nadčutnem, doživel bitnost Kristusovega impulza. Pavel je prav tisti, ki se o pomenu Kristusovega impulza ni pustil prepričati fizično-čutnim vtisom, temveč je za svoje prepričanje potreboval nadčutno izkušnjo. In ta nadčutna izkušnja je temeljito posegla v Pavlovo življenje. Tako temeljito, da je postal Pavel čisto drug človek. Lahko že rečemo, bila je tako temeljita, da je Pavel postal tisti, ki ga lahko imenujemo iniciiran, posvečen človek.

Pavel je bil dobro pripravljen, da nekaj takega doživi. Seznanjen je bil s skrivnostmi judovske religije, dobro je poznal judovsko prepoznavanje in judovski pogled na svet in s svojim znanjem je bi dobro pripravljen, da oceni dogodek, ki se mu je upodobil kot doživetje iz Damaska. Bil je dobro pripravljen, da si je za ta dogodek lahko rekel, kako ga je treba prav razumeti, kateri ideji ustreza. Toda, rad bi rekel, odsev tega, kar je Pavel pravzaprav v svoji notranjosti doživel, srečujemo v tem, kar poznamo kot Pavlove spise. Tu vsekakor slišimo, da govori o dogodku iz Damaska kot nekdo, ki je s tem dogodkom dobil vedenje o tem, kar kot dogajanje v svetu leži za tančico čutnega sveta. Slišimo ga, kako govori tako, da spoznamo, da lahko ocenjuje čisto drugačen svet nadčutnega v primerjavi s tem, čutnim.

Če že na zunaj primerjamo Pavlovo življenje z zunanjim zemeljskim doživljanjem Kristusa Jezusa, najdemo nekaj zelo nenavadnega, ki se razsvetli le, če imamo objektivno pred očmi razvoj človeštva po duhovno-znanstvenih aspektih. V zvezi s tem sem vas že večkrat opozoril na to, kako čisto drugačen je bil človek glede na njegov organsko – duševni razvoj v drugih časih, kako drugačen v toku svojega razvoja v indijski, perzijski, egipčansko-kaldejski, grško-latinski kulturi vse do današnjih dni. Če namreč pogledamo nazaj v stare čase razvoja človeštva – o tem smo se že večkrat pogovarjali -, najdemo, kako je ostal človek organsko sposoben nadaljnjega razvoja tja do visoke starosti, kako je človek šel skozi podobne etape paralelizma med svojim duševnim in svojim fizičnim razvojem do višje starosti, skozi katerega gre sedaj samo z menjavo zob, s spolno zrelostjo, ob začetku dvajsetih let. To, da bi človeštvo lahko take prehode svojega razvoja doživelo v višji starosti, je človeštvo na splošno izgubilo. Ljudje teh starih časov so doživljali paralelizem med duševnim in fizičnim razvojem  tja do petdesetih let v čisto starih indijskih časih, tja do štiridesetih let pozneje v perzijskih, egipčanskih časih, tja do petintridesetih let v grško-latinskem času.

Mi doživljamo za običajno zavest paralelizem splošno človeškega le – kot sem že večkrat pripovedoval – do sedemindvajsetega leta, in že takrat je to, kar sodi v zadnja leta, bolj malo opazno. V času, v katerem je prišel Kristusov impulz v razvoj človeštva, je bilo ravno tako, da so ljudje, tudi ljudje grško-latinskih narodov, ta paralelizem doživeli tja do triintridesetega leta življenja. In Kristus Jezus je živel svoje fizične dni na Zemlji prav tako dolgo, da je v času teh fizičnih dni na Zemlji podoživljal tisto življenje, ki poteka v paralelnosti med fizično organizacijo in duhovno-duševno organizacijo. Potem je šel za zemeljsko življenje skozi vrata smrti.

Kaj ta prehod skozi vrata smrti pomeni, lahko prepoznamo samo iz duhovno-znanstvenega stališča, če zmoremo gledati tja, v nadčutne svetove, saj to ni dogodek, ki ga je mogoče razumeti s tem, kar se dogaja v čutnem svetu.

Pavel sam je bil kot fizični človek približno toliko star kot Kristus Jezus. V protikrščanskem je preživel ravno tisti čas, ki ga je Kristus Jezus preživel v svojem zemeljskem delovanju. In za drugo polovico življenja je doživel tisto, kar se mu je dogodilo z nadčutnimi zaznavami. Za drugo polovico življenja je doživel z  nadčutno izkušnjo tisto, česar človek v času druge polovice življenja s svojimi čutnimi izkušnjami pač ni mogel več doživeti, ker človek v tista višja leta ne Zemlji, preko petintridesetega leta ni doživel paralelizma med duševno-duhovnim razvojem in fizičnim razvojem. In dogodek iz Golgote je Pavel razumel tako, da mu je z neposrednim razsvetljenjem postalo razumljivo, kar so  imeli ljudje nekoč s pramodrostjo še na atavističen način, kar v novejšem času lahko pridobijo samo z novo duhovno znanostjo. Tega je bil deležen zato, da je lahko postal spodbujevalec pravilnega razumevanja tistega, kar se je s Kristusovim impulzom za človeštvo dogodilo.

Približno tako dolgo, kot je hodil po Zemlji Kristus, je hodil Pavel po Zemlji še naprej, približno do sedeminšestdesetega, oseminšestdesetega leta, da bi lahko uvajal nauk o krščanstvu v razvoj Zemlje sam prav tako dolgo. Med življenjem Kristusa Jezusa in Pavlovim življenjem je pozornosti vreden paralelizem, le da je bilo življenje Kristusa Jezusa izpolnjeno pač z notranjim bivanjem Kristusa, pri Pavlu pa je živelo tako močno iniciirano podoživljanje tega dogodka, da je bil v stanju, da človeštvu kot prvi prinaša ustrezno predstavo o krščanstvu – v času, ki je bil tako dolg, kot to približno ustreza življenju Kristusa Jezusa na Zemlji. Opazovati povezavo med tem, kar je za razvoj človeštva na Zemlji živel Jezus Kristus in tem, kar je o bitju Kristus učil Pavel, pogledati na pravi način to notranjo zvezo, pomeni pravzaprav za človeka zelo veliko. To povezavo pa je treba doživeti tako, da tudi res predstavlja rezultat vpliva nadčutnega, ki ga je bil Pavel deležen. In, če je šla nova teologija celo tako daleč, da dogodek iz Damaska pojasni z neke vrste halucinacijo, nam to pove le to, da vodi tudi novejša teologija v materializem, da tudi novejša teologija ne pozna več narave nadčutnega sveta in pomena razumevanja nadčutnega sveta za pravilno doumevanje bistva krščanstva.

Danes bi si bilo vendar potrebno priznati, čisto resno in iskreno priznati, da je težavno, vživeti se v čisto drugačne predstave – drugačne v primerjavi z današnjimi, kot jih najdemo v evangelijih in v Pavlovih pismih. Toda, navadili so se, da s takimi predstavami sploh ne računajo več. V principu je človeku, ki je čisto prežet z navadami predstav sedanjosti, zelo, zelo tuje, da bi si pri Pavlovih besedah mislil tisto, kar bi bilo prav. Saj se celo tudi veliko število današnjih teologov trudi, da bi dogodek iz Damaska razumeli tako materialistično kot le mogoče; da, neki teologi se trudijo, in ob tem celo trdijo, da so resnični kristjani, zanikati resnično vstajenje Kristusa Jezusa! S tem pa te osebnosti izpričujejo samo, da jim ni do tega, da bi pri  bistvu krščanstva, pri pojavu Kristusa Jezusa znotraj razvoja Zemlje, uporabili kakršno koli spoznanje nadčutnega. Da stoji Pavlova podoba na določen način na vrhu krščanske tradicije, da stoji torej tu podoba nekoga, ki je prišel z nadčutnimi doživetji do razumevanja krščanstva, je kot poziv človeku, da se zateče k nadčutnemu spoznanju. Na določen način je to sporočilo o tem, da krščanstva ni mogoče razumeti, če se ne zatečemo k spoznanjem, ki črpajo iz virov nadčutnega. Potrebno je, da postavo Pavla razumemo kot postavo v nadčutne povezave svetov posvečenega človeka. Potrebno je, da to, kar  se je trudil človeštvu dopovedati, vidimo v tej luči.

Poskusimo si v našem današnjem jeziku postaviti pred dušo nekaj, kar je bilo, kot zgleda, prav iniciiranemu Pavlu čisto posebej pomembno. Pavlu je bil čisto posebej pomemben napotek na čisto nov način odnosa človeka do razvoja sveta,  ki je pritekel z impulzom Kristusa Jezusa. Zanj je bilo pomembno, da pove: Razvoj sveta, v katerega so segala stara  poganska doživetja, je za človeka minil. Nova doživetja duševnega življenja človeka so tu; človek jih mora le pogledati. – S tem je Pavel že pokazal na tisti najgloblji rez v človeškem razvoju Zemlje, na katerega bi bilo treba pravzaprav, če hočemo razumeti resnično zgodovino, vedno znova in znova pokazati. Če gledamo nazaj v predkrščanski razvoj, in sicer v tiste čase, ki so bili še na poseben način karakteristični, ker so imeli radikalno še najodličnejše značilnosti predkrščanstva, lahko rečemo: čisto človeško gledanje je bilo tu drugačno. Gotovo, popoln preobrat se ni zgodil v trenutku; kljub temu pa je dogodek na Golgoti tisti, ki priča, kako se v razvoju človeštva ena faza ločuje od druge faze. Dogodek na Golgoti je postavljen na konec tistega razvoja, v katerem so ljudje s tem, ko so gledali v čutni svet, gledali tudi duhovno. Tako malo kot  to današnjemu človeku leži, tako malo, kot se to zdi današnjemu človeku verjetno, je le tako, da so ljudje predkrščanskih časov s čutnim obenem praviloma videli duhovno. Niso videli smo dreves, ne samo rastlin; z drevesi so videli duhovno, z rastlinami duhovno. Toda, ko se je dogodek na Golgoti približeval,  se je kultura za tako gledanje iztekla. Nov element naj bi posegel v razvoj človeštva. Če gleda človek v svojem okolju duhovno v fizično-čutnih stvareh, njegova zavest ne more postati taka, da bi v njej nastajal impulz svobode. Če gleda le ven, v zunanji svet, mora biti z nastankom tega impulza svobode povezana tako rekoč zapuščenost človeka od božansko-duhovnega sveta. S tem impulzom svobode mora biti povezana nujnost, da gledanje duhovnega dvignemo na dan iz najgloblje moči duše.

To je nekaj od tega, kar je prav Pavel hotel človeštvu razodeti, da v časih, ko so bili ljudje le Adamov rod, da v tistih starih časih ljudem ni bilo potrebno dvigniti aktivnega doživetja na površje iz svoje notranjosti, da bi božje-duhovno videli, ker so v vsem, kar je živelo v zraku in na Zemlji, to božansko-duhovno kot tudi demonično, videli. Toda, za človeštvo naj bi bilo to sobivanje z božansko-duhovnim po čutno zaznavnem preseženo, ali vsaj korak za korakom preseženo. In približal naj bi se čas, ko se mora človek z aktivno notranjo krepitvijo k božansko-duhovnemu šele dvigniti. Človeštvo naj bi se naučilo razumeti besedo:«Moje kraljestvo ni od tega sveta.« Človeštvo naj ne bi zastalo na božansko-duhovnem, ki hoče izhajati iz čutnega. Človeštvo naj bi našlo pot do božansko-duhovnega kraljestva, dosegli naj bi ga z notranjo borbo, z razvojem notranjosti.

Pavla danes razumemo tako trivialno, ker vedno znova in znova razvijamo težnjo, da si to, kar je rekel, prevajamo v lastni jezik, v jezik materialistične sedanjosti. Razumejo ga tako trivialno, da hočejo imenovati zanesenjaka tistega, ki lahko o vsebini Pavlovega jezika, kar pa je brez nadaljnjega resnično, reče sledeče. Pavel je čutil kot veliko krizo svetov, da na določen način v mraku izginja staro, čutno-duhovno gledanje, in da naj bi prišlo, kot v nekakšnem novem kraljestvu luči, gledanje duhovnega, ki ni tu istočasno s čutnim gledanjem, ki si ga je potrebno priboriti z notranjo iniciativo. Pavel je vedel iz svojega nadčutnega doživetja posvetitve, da je Kristus Jezus s človeškim razvojem Zemlje od vstajenja naprej povezan. Toda on je vedel tudi, da je Kristusa mogoče najti samo z zbiranjem sil moči notranjega videnja, ne z le čutnim gledanjem in to kljub temu, da Kristus Jezus hodi po Zemlji. Tisti, ki ga hoče doseči le s čutnim gledanjem, se, kar se njega tiče, vara, nekega demona mora imeti za Kristusa.

Tisto, kar je Pavel prav gotovo za to sposobnim iz svoje skupnosti vedno znova dopovedoval, da naj se ne bi približevali Kristusu s starim gledanjem demonov, da bi pri tem gotovo imeli za Kristusa neko nepravo bitje. Torej se je Pavel trudil, da ljudi odvrne od gledanja demonov zraka in zemlje, ki so jim morali biti v starejših časih čisto znani, saj so za njihovo gledanje ostale še atavistične, sedaj že neupravičene sposobnosti. V nasprotju s tem se Pavel ni utrudil, da ljudi vedno znova in znova opozarja, da razvijejo tisto moč svoje notranjosti, s katere razvojem se je lahko pridobilo razumevanje, da je v razvoj Zemlje prišel čisto nov impulz, čisto novo bitje: Kristus bo spet prišel k vam, če le najdete pot ven iz samo čutno-fizičnega gledanja Zemlje. Kristus bo spet prišel k vam, saj je tu. Samo za vas mora spet priti. Tu je zaradi dogodka na Golgoti. Vi ga morate le najti.

To je, kar je Pavel sporočal v svojem govorjenju, v jeziku, ki je svoje čase zvenel čisto drugače duhovno kot tisto, kar v odzvenu ljudje danes prevajajo, kar je pri njih danes ostalo, kar je zvenelo čisto drugače takrat, kot zveni iz Pavlovih spisov danes. To je, kar je hotel Pavel vedno znova in znova prebuditi kot prepričanje v ljudeh. Prebuditi je hotel prepričanje: če hočemo Kristusa razumeti, potrebujemo drug način gledanja kot tisti, ki zadošča za čutni svet.

V nasprotju s tem je prišlo človeštvo danes tako daleč, da sicer še govori o nasprotju vere in zunanje, na čutila vezane znanosti. Novejša teologija dovoljuje zunanji, na čutila vezani znanosti, da je komplicirana, da je trezna, odvisna od tega, da se nekaj nauči; veri tega ne dovoljuje. Vera naj bi – kot se vedno znova in znova poudarja – apelirala na najbolj otroku podobno, na to, za kar se ni treba ničesar naučiti.

S tem je dobilo svoj karakter tisto gledanje, ki zanika celo dogodek iz Damaska kot nekaj, kar odgovarja neki resničnosti, ki hoče sprejeti dogodek iz Damaska kot neke vrste Pavlovo halucinacijo. Če pa je bil dogodek iz Damaska samo halucinacija ali lahko rečem tudi, če je bil dogodek iz Damaska to, kar naj bi dogodek iz Damaska pri velikem številu modernih teologov bil -, potem bi morali imeti tudi pogum reči: Tako hitro kot mogoče proč s krščanstvom,– saj je potem prišel s krščanstvom v človeštvo največji nesmisel.

To je,  kar bi bilo glede na novejše teološke nauke pravzaprav potrebno, če bi ljudje te novejše teološke nauke zastopali prvič še resno in drugič dovolj pogumno; toda ne zastopajo jih niti resno niti pogumno. Umikajo se pred samo zunanjo čutno znanostjo, zavračajo realni notranji impulz dogodka iz Damaska, kljub temu pa vztrajajo pri krščanstvu. Prav v takih stvareh se duševno-duhovna notranja škoda našega časa najbolj jasno izraža; v takih stvareh se namreč kaže globoka notranja neresnica našega časa. Resnica bi si morala priznati: ali je bil dogodek v Damasku realnost, nekaj, kar se nanaša na realnost – v tem primeru ima krščanstvo smisel –, ali pa je bil dogodek v Damasku nekaj, kar zastopa moderna teologija, ki se podreja novejši znanosti. V tem primeru pa krščanstvo nima več smisla. Tako pomembno je v tem našem času, ki je pravzaprav čas težkih preizkušenj, da si ljudje take stvari postavijo pred dušo. Saj ima to, da so postali ljudje, glede na najsvetejše zadeve, notranje pred seboj neresnični, ker so postali neresnični v tem smislu, da tega, kar tako imenujejo, ne smejo več imenovati krščanstvo, ima tendenco, pogosto nezavedno, toda zato ne manj pogubno, da ljudi zajame nagnjenje k neresnici. Zato je ta nagnjenost k neresnici tu. Zato je ta nagnjenost k neresnici notranje tako povezana z dogodki, ki morajo sedaj voditi v popolno dekadenco evropskega kulturnega življenja, če ne bo prišlo za to evropsko kulturno življenje še pravočasno do streznitve, da se usmeri v duhovno spoznanje.

Za usmerjanje v duhovno spoznanje pa resnično ni dovolj, da v tem času težkih preizkušenj zastanemo v malem, temveč zadošča za to samo, zajeti stvari resnično v njihovih globinah in misliti prav v našem času na potrebo po velikih spremembah. Vedno znova in znova je treba poudariti: kaj pomeni pravzaprav za velik del človeštva praznik kot Velika noč? Ko se ta velikonočni praznik približuje, obstaja za velik del človeštva, za misli, ki jih za ta velikonočni praznik mislimo v krogu tistih, s katerimi ga hočemo praznovati to, da se držimo starih miselnih navad, da tudi pretežno govorimo s starimi besedami, več ali manj avtomatično ponavljamo, da izgovarjamo več ali manj iste formule, ki smo jih vajeni izgovarjati že dolge čase. Toda, ali imamo danes pravico, da izgovarjamo te stare formule, če povsod v našem okolju opažamo nejevoljo, da bi sodelovali pri velikih, potrebnih preobrazbah časa? Ali se smemo upravičeno sklicevati na Pavlove besede: «Ne jaz, temveč Kristus v meni«, če smo tako malo pripravljeni, gledati na to, kaj je v toku novejšega časa človeštvo pripeljalo v veliko nesrečo? Ali ne mora biti povezano prav s praznikom Velike noči, da si pridemo na jasno o tem, kaj je človeštvo prizadelo in o tem, kar nas iz katastrofe edino lahko popelje: nadčutnem spoznanju. Če Velikonočni praznik, ki kar se pomena tiče vendar temelji na nadčutnem spoznanju – potem tisto, kar velikonočni praznik pomeni, vstajenje Kristusa Jezusa, ne more nikoli več pomeniti samo čutno spoznanje. Ali nebi moralo, če bi ta velikonočni praznik jemali resno, človeštvo misliti na to, da mora nadčutno spet postati del človeškega spoznanja? Ali se ne bi danes morala pojaviti misel: zlaganost novejše kulture je prišla odtod, da mi sami teh stvari, kot tistih, ki jih priznavamo za naše svete praznike, nismo mogli več jemati resno?

Praznujemo velikonočni praznik, praznik vstajenja, pa smo iz materialističnega razpoloženja že davno prenehali hoteti, da bi vstajenje zares razumeli. Do resnice smo zelo sovražno razpoloženi. Iščemo vse mogoče izgovore, da pridemo namesto do resnice, do zabave, zabave, tako bi jo morali imenovati ali jo moramo imenovati – če praznujejo ljudje praznik vstajenja, verjamejo pa novejši znanosti, ki – samo po sebi umevno -, na tako vstajanje ne more nikoli apelirati. Materializem in praznovanje velikonočnega praznika sta dve zadevi, ki nikakor ne sodita skupaj, ki nikakor ne moreta obstajati druga ob drugi. Tudi materializem novejših teologov danes ne gre skupaj z velikonočnim praznikom. Živimo v času, v katerem je eden najbolj uglednih teologov srednje Evrope napisal knjigo »Bistvo krščanstva« in v kateri je postalo mogoče to »Bistvo krščanstva« hvaliti kot nekaj posebno odličnega. V tem »Bistvu krščanstva« odkrijemo brez nadaljnjega težnjo, da resničnega vstajenja Kristusa Jezusa ne vzamemo zares! To spada k signaturam današnjega časa. To pa je nekaj, kar bi morali globoko začutiti v srcih, v dušah človeštva sedanjosti. Iz stiske pa ne pridemo ven, če nad sovraštvom novejšega človeštva do resnice ne nastane pravi občutek, če teh stvari, ki so imele svojčas v življenju velik pomen, ne bomo tudi resnično spregledali.

Potrebno je, da tista tendenca, ki se je pojavila v petem poatlantskem času, tendenca po razumljivem, človeškim sposobnostim razsojanja primernem znanstvenem spoznanju, pride tudi v spoznanje o nadčutnem svetu. K dogodkom, ki so brez nadaljnjega v nadčutnem svetu, sodi dogodek iz Golgote. K dogodkom, ki jih je mogoče razumeti samo z nadčutnimi predstavami, sodi dogodek iz Damaska, kot ga je doživel Pavel. Od razumevanja teh dogodkov je odvisno, ali v resnici o Kristusovem impulzu lahko kaj čutimo ali pa da o Kristusovem impulzu ne moremo čutiti nič. Človek sedanjosti naj bi si naložil naravnost preizkušnjo s tem, da se vpraša: Kako doživljam tisti čas, ki so ga krstili z «velikonočnim praznikom«, kakšen je moj odnos do tega, kar so nadčutna spoznanja? Velikonočni praznik naj bi že po določanju časa človeka spominjal na gledanje navzgor, od zemeljskega k izven zemeljskemu. Glede na pogled v izven zemeljsko si človek sedanjosti ni rezerviral nič drugega kot kvečjemu matematiko, mehaniko ali v novejšem času še spektralno analizo. To so temelji, s katerimi si hoče pridobiti spoznanja o izven zemeljskem. Nobenega občutka nima več za to, da je s tem izven zemeljskim povezan in da je iz tega izven zemeljskega prišel Kristus in se inkarniral v osebnost Jezusa.

Vzemite tu izrečene misli resno. Pogosteje sem vas opozarjal na to, kako imenujejo občutljive duhovne narave kot Hermann Grimm, danes variirano toda v bistvu še vedno veljavno Kant-Laplacejevo teorijo. Iz pramegle je nastal ta sončni sistem; v toku preobrazbe pramegle in njenega zgoščevanja so nastale rastline, živali in tudi človek! In še naprej: Zemlja enkrat, potem, ko je vse na njej našlo svoj grob in v kozmos ne zveni nič več od tega, kar so si ljudje sfantazirali kot ideale in kulturne tvorbe, pade kot žlindra na Sonce, potem še pozneje se Sonce razprši v kozmos, ne le tako, da pokoplje, temveč uniči vse to, kar človek naredi. To je pogled na red svetov, kot ne more nastati drugače v času, v katerem hočemo doumeti izven zemeljsko le z matematičnimi, mehaničnimi spoznanji. Iz sveta, v katerega samo računaš ali v katerem raziskujejo s spektroskopom lastnosti Sonca, v takem svetu ne moremo iskati tistega kraja, od katerega naj bi prišel Kristus, da bi se povezal z življenjem na Zemlji! Ker ne pride na čisto s svojimi mislimi, določen del človeštva danes daje prednost temu, da se s tem raje sploh ne ukvarja več, temveč še naprej besediči z besedami, ki se jih je naučil iz evangelijev, iz Pavlovih pisem. O tem, kar so tam prebrali ne razmišljati, ali se to sklada s tem, do kakšrnega prepričanja pridemo kar se razvoja Zemlje in človeštva tiče, sicer. Toda prav v tem tiči globoka notranja neresnica našega časa, da se človek izmika temu, kar je res potrebno misliti eno ob drugem, nujno misliti eno ob drugem. Za nos se vlečemo s predstavo megle, da tistega, kar sodi skupaj, ne moramo misliti skupaj. Utvaro megle si delamo že zato, če praznujemo praznike, če govorimo o velikonočnem prazniku, prazniku vstajenja, pa smo pravzaprav daleč oddaljeni od tega, da si pod tem vstajenjem kaj predstavljamo, daleč od predstave, ki si jo danes lahko ustvarimo samo z duhovno nadčutnim spoznanjem.

Da bi se z občutkom povezal z velikonočnim praznikom, je za človeka sedanjosti mogoče samo in edino, če misli na to, kako je tudi v današnjem času res prišlo do svetovne katastrofe, pri čemer ne mislim samo svetovne katastrofe, ki se je dogodila v zadnjih letih vojne, temveč s čemer razumem tisto svetovno katastrofo, ki obstaja v tem, da so ljudje izgubili predstave o povezanosti zemeljskega s kozmičnim. Res je potrebno, da si ljudje sedanjosti pridejo na jasno, da si ustvarijo predstavo o tem, da mora iz groba materialističnega gledanja vstati nadčutno spoznanje. Saj bo z nadčutnim zaznavanjem iz tega groba vstal Kristus Jezus. V principu danes nimamo drugačnega simbola za velikonočni praznik kot ta: Vsa usoda človeške duše je danes križana na materialističnem pogledu na svet. Toda sam človek mora narediti nekaj, da iz groba materializma vstane tisto, kar lahko priteče iz nadčutnega spoznanja.

To stremljenje po nadčutnem spoznanju je samo po sebi nekaj velikonočnega; je nekaj, kar, če je čuteno, daje človeku spet pravico, da nekaj takega, kot je velikonočni praznik spet praznuje. Če gledate tja na polno Luno in slutite, kako je ta polna Luna v svoji pojavnosti povezana s človekom, kot zrcaljenje Soncu podobnega z Luno samo, potem pomislite na to, da naj bi to novejše človeštvo iskalo spoznanje o človeku, samospoznanje o človeku, po katerem je človek resnični odsev nadčutnega. Če se človek spozna kot odsev nadčutnega, se prepozna človek v tem, kar je; kot narejen iz nadčutnega; in najde potem k nadčutnemu tudi pot. V principu gre za človeško ošabnost, ki prihaja do izraza v materialističnem pogledu na svet, ki se le izraža na čisto nenavaden način; človeška ošabnost, s katero človek noče biti nekaj kot odsev božansko-duhovnega, temveč, po katerem hoče biti le najvišje od živalskih bitij. Tam je najvišji. Gre samo za to, med čem je najvišji! Ta ošabnost vodi človeka k temu, da razen sebe ne priznava ničesar več. Če bi prirodoslovni pogled na svet vsaj ostal pri resnici, bi bila njegova naloga, človeku vedno znova dopovedovati: Ti si najvišje od tistih bitij, o katerih si lahko narediš neko predstavo.- Konsekvence tistega pogleda, ki hoče biti danes prav »znanstven«, so pravzaprav take, da bi človek ob njih moral pobledeti; da bi mu pokazale, iz katerih moralnih temeljev pravzaprav izhaja, četudi ostajajo ti moralni deli večji del nezavedni. Toda resnično, v našem času je že tu epoha, v kateri je bil na poseben način Kristus Jezus križan, usmrčen prav na polju spoznanja. In dokler ljudje ne pridejo do tega, da gledajo na sedanji, samo na čutnem prilepljen način spoznanja kot na grob spoznanja, iz katerega mora priti do vstajenja, človeštvo ne bo prišlo do tega, da se dvigne do takih čustev in občutkov, ki bi bili lahko velikonočni.

Zato naj bi si danes privedli pred dušo predvsem misli: izročila o prazniku Velike noči, ki naj bi bil prvo nedeljo po spomladanski polni Luni, so tu. Pravice, praznovati tak praznik danes, če smo ljudje kulture sedanjosti, nimamo. Kako pridemo spet do te pravice? Misli povežemo z v grobu ležečim Kristusom Jezusom, tistim Kristusom Jezusom, ki v velikonočnem času premaga grobni kamen, ki je privaljen ob njegov grob. Misel povežemo z drugo, da naj bi človeška duša čutila na sebi grobni kamen zunanjega, samo mehanističnega spoznanja in da mora stremeti, da premaga pritisk tega spoznanja, da bi dobila možnost, da nima za resnično doživetje vere: Ne jaz, temveč polno razvita žival v meni, – temveč bo spet imela pravico reči: » Ne jaz, temveč Kristus v meni«.

Pripovedujejo, – baje je bilo to v Angliji -, da je rekel naravoslovno izobražen učenjak, da mu je ljubša predstava ta, da se je korak za korakom razvil od opice navzgor s svojo močjo v sedanjo višino, kot da je prišel dol kot človek od nekdaj »božanske« višave, kot je dozdevno prišel navzdol njegov nasprotnik, ki pač ni mogel verjeti v samo prirodoslovne predstave. No, prav take stvari kažejo pač na to, kako zelo je potrebno, da najdemo pot od opredelitve: Ne jaz, temveč polno razvita žival v meni – k drugemu: «Ne jaz, temveč Kristus v meni«. Ta Pavlovo besedo moramo poskušati razumeti. Šele s tem bo mogoče, da pride iz globin naše duše sem gor, v našo zavest, resnično sporočilo Velike noči.