VELIKA NOČ

MISTERIJ BODOČNOSTI

Dr. Rudolf Steiner, Berlin, 13. 4. 1908

Svoje zadnje predavanje pri vas sem zaključil s tem, da je krščanstvo širše, obsežnejše kot to, kar je zajeto v religioznem elementu. V tisti bodočnosti, v katero bo zraslo človeštvo nad to, kar se je v toku časa imenovalo religija, bo vsebina krščanstva postala za človeštvo kulturni dejavnik, osvobojen religioznega elementa v starem smislu. Krščanstvo torej zmore premagati celó obliko, ki smo jo po razvoju dosedanjih kultur upravičeno razumeli kot obliko religioznega življenja.

Od zadnjega predavanja sem srečal veliko različnih simptomov kulturnega življenja. Saj veste, da je med takratnim in našim današnjim obravnavanjem potekalo duhovno-znanstveno delo v treh severnih deželah: na Švedskem, Norveškem in Danskem. Predzadnji teden sem predaval po raznih švedskih krajih  in tudi v Stockholmu. Razumeli boste, če vam rečem, da je v teh severnih deželah, v katerih je zaradi majhnega števila prebivalcev, za ljudi toliko prostora, da stanujejo drug od drugega bolj oddaljeni kot v naših srednjeevropskih kulturnih deželah. Spomnimo se, da ima cela Švedska toliko prebivalcev kot London. V tistih krajih, kjer je veliko prostora, je tako tudi še priložnost za vpliv starih nordijskih bogov in bitij duhovnega okolja. Smemo reči: za tistega, ki nekaj ve o duhovnosti,  se na vseh koncih in krajih kažejo duhovne podobe starih nordijskih božanstev, ki so stala pred duhovnim obličjem nordijskih posvečenih v nordijskih misterijih v tistem času, v katerem krščanska ideja še ni zajela sveta.

V teh, ne le poetičnih, temveč tudi v duhovnem smislu s sagami obdanih krajih, je mogoče odkriti drug simptom. V dneh stockholmskih predavanj sem moral predavati tudi v Uppsali. V knjižnici v Uppsali, leži sredi med tem, kar je prisotno kot manifestacija duhovne vrste iz starih predkrščanskih božjih časov, prvi stari germanski prevod biblije, tako imenovan srebrni kodeks, štirje evangeliji, ki jih je v 4. stoletju prevedel gotski škof Ulfilas – Wulfila. Nenavadno. Zaradi karmičnih prepletanj so v tridesetletni vojni ta dokument krščanstva ukradli iz Prage, kjer je bil do takrat ter ga prenesli sem gor in ga čuvajo sredi tistih duhovnih bitij, ki – vsaj v svojih spominih – prevevajo duhovno atmosfero tistih krajev. In, kot da bi bilo prav, da počiva ta dokument na tem mestu, se pojavi ob tem še eno zanimivo dejstvo: enajst strani tega srebrnega kodeksa je nekoč ukradel nek ljubitelj. Njegovega naslednika je vest po daljšem času tako pekla, da je teh enajst listov spet poslal v Uppsalo. Tako ležijo listi spet skupaj z drugimi listi prevoda prve germanske biblije.

Med tremi javnimi predavanji v Stockholmu sem imel eno o osrednji ideji v Wagnerjevem Nibelunškem prstanu. Ko smo prečkali cesto, smo videli na stebrih opere nabito: »Wagner: Ragnarök – zaton bogov« obvestilo za zadnji večer uprizoritve tega Nibelunškega prstana. To so resnični simptomi, ki se tam prepletajo na zanimiv način: norveški svet sag, ki ima v osnovi povsod globoko tragičen prizvok opozorila, da bo prišel nekdo, ki bo odrešil ta nordijski svet bogov in duhov. Večkrat sem jih opozoril na to, da ta razpoloženjska poteza nordijskega sveta sag še sama prihaja ven kot v nekakšnem izzvenu, kot v nekakšni srednjeveški postavi v tem, da je Siegfried usmrčen na edinem mestu, kjer je še ranljiv in s tem preroško opozarja na tisto mesto, ki ga pozneje pri nekom drugem pokrije križ, da bi obenem nakazali: tu je mesto, kjer še nekaj manjka. To ni le pesniško, poetično namigovanje, temveč je nekaj, kar je prineseno globoko iz navdihov sveta sag. Ta tragična poteza, da bo na mesto nordijskega božanskega sveta stopil krščanski princip, leži tako v nordijskih sagah kot v misteriju, ki je njihov temelj. V nordijskih misterijih so povsod opozarjali na to, kaj zaton bogov pravzaprav pomeni. Obenem je karakteristično – mislim spet na nekaj več kot pesniško sliko – da se tja do razpoloženja naroda tam gori z veliko miroljubnostjo spomini na stare bogove prenašajo s tem, kar je prineseno, kar je prispelo s krščanstvom. To mirujočo gotsko biblijo sredi starih spominov se čuti kot simptom. Kot namig na bodočnost bi lahko občutili tudi, če v deželi, kjer so bili bogovi iz Zatona bogov tako živi kot le mogoče, ti bogovi spet  vstanejo v Wagnerjevi obliki, vstanejo iz ozkih meja, v katerih se giblje religiozno življenje.  Kdor zna  brati znake časa, bo v umetnosti Richarda Wagnerja videl prvo zvezdo, ki je zasvetila, videl, kako krščanstvo v svoji globoki ideji izstopi iz ozkega okvira religioznega življenja v široko okolje moderne duhovne kulture. Človek bi res hotel v duši Richarda Wagnerja sam prisluškovati, kako religiozna ideja krščanstva izstopi, raztrga religiozne spone in postane nekaj obsežnejšega. Ko na obali züriškega jezera iz vile Wesendonk gleda ven, prav na veliki petek leta 1857, na prvo brsteče pomladansko cvetje in se v njem ob tem brstečem življenju porodi v duši prva kal »Parsivala«, je to transformacija tistega, kar najprej živi v krščanstvu kot religiozna ideja, v večje razsežnosti. In nato, ko se je najprej dvignil v svojem razpoloženju k tistemu preroškemu naznanjanju krščanstva, ki se je pri njem zasvetilo tako mogočno v njegovi pesnitvi o Nibelunškem prstanu, je pozneje v Parsivalu ta krščanska ideja čisto izstopila in je zajela širok horizont. S tem je postala izhodišče za tisto bodočnost, kjer krščanstvo ne bo le religiozno življenje, temveč življenje spoznanj, življenje umetnosti, življenje lepote v širšem smislu besede.

To naj bi danes postavil pred vašo dušo, da bi se s tem navezal na konec našega prejšnjega obravnavanja kot nekaj, kar lahko vzbudi temeljni občutek za to, kaj krščanstvo človeštvu nekoč lahko postane. Navezujoč se na to, bomo danes iz globin razvoja človeštva pogledali odnos med religijo in krščanstvom. Tudi čas, v katerem to obravnavamo, ni neprimeren za to, da pričaramo pred dušo prav tako obravnavanje.

Smo neposredno pred tistim velikim simboličnim praznikom, ki bi ga lahko označili kot praznik, ki napoveduje zmago duha nad smrtjo. Stojimo pred Veliko nočjo in morda se spominjamo tistega predavanja, ko smo iz globin misterijev skušali razumeti Božič. Če z višjega stališča pogledamo na eni strani na Božič, na drugi strani na Veliko noč z usmerjenostjo na Binkošti, se nam, če prav opazujemo, na čudovit način postavi pred duhovno oko prav tisti odnos med religijo in krščanstvom.

Temelj tega opazovanja bomo opazovali še iz bolj daljne preteklosti. Iz tega pa bomo tudi videli, kaj je v takih praznikih pravzaprav konzervirano in kaj v naši duši lahko zbudijo. V razvoju človeštva bomo šli daleč nazaj, čeprav ne tako daleč, kot je bil to slučaj v naših zadnjih predavanjih, niti po času, niti glede na prostor. Toda obravnavanja, ki smo jih opravljali, nam bodo v pomoč, ker smo iz njih videli potek razvoja Zemlje in njegovo zvezo z razvojem bitij nebesnega prostora. Danes bomo potovali v preteklost do sredine atlantskega časa. To je tisto časovno obdobje, v katerem so predniki današnjega človeštva živeli zahodno od Evrope, med Evropo in Ameriko, na tistem kontinentu, ki tvori danes tla Atlantskega oceana. Zemlja je takrat izgledala drugače. To, kar je danes površina vode, je bila takrat površina kopna in tam so živeli predniki ljudi, ki predstavljajo danes človeštvo evropsko-azijske kulture. Če usmerimo sedaj duhovni pogled na duševno življenje tega predpotopnega atlantskega naroda, se nam pokaže kot čisto drugačno, kot duševno življenje poatlantskega človeštva. Iz prejšnjih opazovanj vemo, kako močno se je vse spremenilo v dušah ljudi, tja do stanja menjave budnosti podnevi in spanja ponoči. V človeški zavesti se je od tistega časa vse spremenilo.

Danes je pri človeku normalno, da se,  ko se zjutraj zbudi, s svojim astralnim telesom in JAZ-om potopi v fizično telo in etersko telo. S tem, ko se vanju potopi, uporablja svoje oči za gledanje, ušesa za poslušanje in svoja druga orodja za čutila, da bi spoznal vtise sveta okoli sebe, ki ga s čutili zaznava. Potopi se v svoje možgane, v svoj živčni sistem in kombinira vtise čutil. To je njegovo dnevno življenje. Zvečer svoje astralno telo in svoj JAZ spet potegne iz fizičnega in eterskega telesa. Ko človek zaspi, ko ležita v postelji njegovo fizično in etersko telo, se potopijo vsi vtisi sveta, ki ga je zaznal s čutili iz dnevnega življenja. Potopijo se veselje in žalost, radost in bolečina, vse, kar nosi v sebi notranje duševno življenje. Življenje ponoči je okoli človeka temno in mračno.

Približno sredi atlantskega časa temu še ni bilo tako. Takrat kaže življenje človekove zavesti bistveno drugačno sliko. Ko se je človek zjutraj potopil v svoje fizično in etersko telo, mu niso stopile naproti tiste določene, ostro začrtane slike fizičnega sveta zunaj, temveč so bile slike mnogo bolj nedoločne, približno take, kot danes izgledajo v gosti megli ulične svetilke,  ki bi bile obdane z auro mavrično oblikovanih barvnih tvorb. Tu imate majhno primerjavo, da bi si ustvarili predstavo o tem, kar je prebivalec Atlantide sredi svojega časa videl. Toda barve, ki so obdajale predmete in niso dovoljevale njihovih ostrih mej, še niso bile tako puste, kot jih vidi človek danes,  pa tudi zvoki, ki so zveneli iz predmetov, niso bili taki kot danes. V teh barvnih robovih, ki so obdajali tudi vsa živa bitja, se je izražalo nekaj o notranjem duševnem življenju bitij, tako, da je človek, ko se je potopil v svoje fizično in etersko telo, tako rekoč zaznal še nekaj o duhovnem bitju stvari, ki so bile okrog njega, za razliko od danes, ko zazna zjutraj, ko se potopi v svoje fizično in etersko telo, le fizične stvari z njihovimi ostrimi mejami in barvnimi površinami. Ko je zvečer človek zapustil svoje fizično in svoje etersko telo, se okrog njega ni razširila nema tišina in tema. Slike, ki jih je zaznal, so bile kvečjemu malo drugačne, toda komajda bistveno slabotnejše kot podnevi. Obstojala je le razlika v tem, da je podnevi zaznaval zunanje predmete mineralnega, rastlinskega, živalskega in človekovega kraljestva, ponoči pa, ko se je dvignil iz svojega fizičnega in eterskega telesa, je bil prostor okoli človeka napolnjen tudi s takimi barvnimi slikami in zvoki, z vsemi mogočimi vtisi vonja in okusa vsega, kar je bilo okoli njega. Toda te barve in zvoki, ti vtisi toplote in mraza, ki jih je zaznaval, so bile obleke in tančice duhovnih bitij, ki se niso spustila navzdol do fizičnega utelešenja, bitij, katerih imena in predstave so ohranjene v sagah in mitih. Sage in miti namreč niso »narodne pesnitve« temveč spomini na tista gledanja, ki so jih imeli ljudje v starih časih v takih stanjih; saj so ti ljudje zaznavali duhovnost  podnevi in so zaznavali duhovnost ponoči. Človek je živel resnično obdan v noči s tistim nordijskim božanskim svetom, ki je ohranjen v sagah in mitih. Odin in Freya in vse druge podobe nordijskih sag niso izmišljeni. Ljudje tistih časov so jih doživljali v duhovnem svetu prav tako realno, kot danes doživlja človek soljudi v svojem okolju. Sage in miti so spomini na to, kar je človek v vsem doživljal, kar je v svojem zamračenem, jasnovidnem stanju, doživel.

Ko je to stanje zavesti, ki se je razvilo iz še starejšega stanja, zraslo,  je Sonce stalo na nebu v znamenju Tehtnice v času, ki ga mi imenujemo pomlad. S tem, ko se gibamo naprej v času, ki se imenuje atlantski, vidimo, kako se vedno bolj izoblikuje stanje, ki ga imamo danes. Vedno bolj topi, vedno manj močni so postali vtisi, ki jih je imel človek, ko sta bila njegovo astralno telo in njegov JAZ ponoči izven fizičnega in eterskega telesa. Vedno bolj jasne so postale dnevne slike, ki jih je prejel, če je bil v svojem fizičnem in svojem eterskem telesu; skratka, – tako smemo paradoksno reči – vedno bolj in bolj je bila zanj noč noč in dan dan.

Potem je prišel potop Atlantide in razvijati so se začele poznejše kulture, kulture, ki sem vam jih pogosto opisoval in jih imenujemo stara indijska kultura, v času, v  katerem so sveti Rishiji sami poučevali človeka, stara perzijska, kaldejsko-asirsko-babilonsko-egipčanska kultura, potem grško-latinska in končno naša kultura. Če bi hoteli danes opisati razpoloženje, v katerem so ljudje v poatlantskem času in delno tudi v zadnjih časih atlantske epohe bili, nas sreča tako razpoloženje: povsod so bili narodi potomci atlantidskih narodov, tudi tisti, ki so odšli proti vzhodu in so se naselili tam. Še so imeli stare spomine na stare sage in mite, ki so ponazarjali, kaj so ljudje v prejšnjih časih, v prejšnjem stanju zavesti atlantidskega časa doživeli. Ta zaklad sag so si narodi prinesli s seboj iz atlantskega časa, ga čuvali in si ga pripovedovali. To je bilo tisto, kar jih je notranje napolnjevalo. Najstarejši prebivalci severa so brez nadaljnjega še čutili moč, ki jim je govorila iz sag in mitov, ker so se najstarejši predniki še spominjali, da so nekoč predniki to, kar se tu pripoveduje, sami videli. Še nekaj drugega se je ohranilo znotraj teh narodov. Narodi tega sicer niso doživeli, doživeli pa so to posvečeni tistih starih časov, misterijski svečeniki, misterijski modreci. Duhovno so smeli gledati navznoter v iste globine življenja sveta, ki si jih danes ponovno odpiramo z duhovnimi raziskavami. Smeli so gledati noter, ker je bilo stanje duš človeških prednikov med posvečenimi tako, kot stanje duše naroda, ki je živela v starih časih še sredi duhovnega sveta. Četudi na top način, je bilo jasnovidno stanje v tistih starih časih še prisotno. Če so si narodi ohranili svoje sage, pravljice in mite, ki so v velikokrat zlomljenih žarkih prikazovali to, kar so doživljali prej, se je v prastari modrosti ohranilo to, kar so v mitih videli, kar so v starih časih negovali: obširen pogled na svet, ki je potem v mitih tistih, ki so bili posvečeni, lahko pripeljal do neposredne individualne zavesti. Le na umeten način so lahko v starih misterijih še izzvali tista stanja, ki so bila v prejšnjih časih naravna.

Zakaj je bilo v tistih starih časih tisto stanje duhovnega zaznavanja naravno? Zato, ker je obstojala še druga zveza med fizičnim in eterskim telesom. Današnja zveza je nastala šele v toku zadnjega atlantskega časa. Pri atlantskem človeku je segal zgornji del eterske glave (pa še tudi mnogi drugi deli eterskega telesa) daleč preko fizične glave in postopoma, šele proti koncu atlantske epohe, se je etrska glava popolnoma premaknila v fizično glavo. Takrat se je etersko telo skoraj prekrilo s fizičnim telesom. Sovpadanje fizične in eterske glave je izzvalo poznejše stanje zavesti, ki je postalo lastno človeku v poatlantskem času; možnost zaznavati fizične predmete z ostrimi mejami v današnjem smislu. Da lahko sliši tone, vonja, vidi barve na površinah, ko mu niso več priče o duhovni notranjosti stvari. Vse to je bilo povezano s tistim čvrstejšim spajanjem fizičnega telesa in eterskega telesa, do katerega je postopoma takrat prišlo.

V še starejših časih, ko je bilo etersko telo delno še izven fizičnega telesa, je bilo še tako, da je ta del eterskega telesa, ki je bil zunaj, od astralnega telesa še vedno lahko sprejemal svoje vtise in ti vtisi so bili zaznavanja stare, nejasne jasnovidnosti. Šele, ko se je etersko telo popolnoma potopilo v fizično telo, je bila človeku stara, nejasna jasnovidnost, povsem vzeta. V tistih starih predkrščanskih misterijih je moral tisti, ki je vodil posvetitev,  pri osebi, ki jo je vodil v posvetitev, umetno izzvati tisto stanje, ki je bilo v atlantskem času naravno. Tu vidimo, da so z v posvetitev vodenimi učenci v misterijskih templjih delali tako, da je potem, ko je astralno telo dobilo ustrezne vtise, posvetitev opravljajoči svečenik etersko telo delno tako dvignil iz telesa, da je fizično telo ostalo tri dni in pol v letargičnem spanju, v neke vrste ohromelosti. Medtem, ko je postalo etersko telo svobodno, je bilo potem mogoče, da astralno telo vtisne vanj vsa doživetja, ki jih je prejšnji atlantski človek imel v naravnem stanju. Stari, v posvetitev vodeni človek, je tako lahko videl, kar ni le pismeno ohranjeno, kar zanj ni bila tradicija, temveč je bilo sedaj zanj individualno doživetje.

Predstavljajmo si, kaj je tu doživel človek, ki so ga vodili v posvetitev. Medtem ko je misterijski svečenik iz fizičnega telesa etersko telo delno potegnil ven in vodil vanj vtise astralnega telesa, v to ven dvignjeno etersko telo, je v posvetitev vodeni doživel duhovni svet tako močno, da je spomine na to prinesel s seboj v fizični svet. O tem je lahko pričal. Dvignjen je bil nad vse tisto, kar je bilo sicer ločeno po narodih in narodnostih, saj je bil posvečen v pramodrost, v praresnico, v tisto, kar vse  narode med seboj povezuje.

Tako je bilo v starih misterijih. Tako je bilo tudi v tistih trenutkih, o katerih sem vam smel govoriti pri misterijih Božiča, kjer stvari, ki so tvorile, kar je pravzaprav značilno za poznejšo zavest, pred pogledom posvečenega izginejo. Pomislite, bistvo poatlantske zavesti je bilo, da človek ni več mogel gledati v notranjost stvari, da obstoja meja med njim in notranjostjo stvari ter da na stvareh fizičnega sveta vidi samo še površino. To, kar je postalo nepregledno in neprosojno za človeško zavest poatlantskega časa, je postalo za tistega, ki so ga vodili v posvetitev, prosojno in pregledno. Takrat, ko je prišel zanj veliki trenutek, je v tem, kar so imenovali noč posvetitve, gledal skozi čvrsto Zemljo, lahko je videl »Sonce ob polnoči«, videl duhovnost Sonca »ob polnoči«.

V bistvu je bila torej ta predkrščanska posvetitev nekaj takega kot klicati nazaj tisto, kar je bilo v starih časih za človeka naravno, kar so v starih časih ljudje doživljali kot svojo naravno zavest. Vedno bolj so ljudje rasli iz spominjanja na stare čase. Videli smo, kako so korak za korakom z razvojem kulturnih ciklov človeštva rasli iz starih spominjanj in kako so vedno bolj izgubljali sposobnost, da bi izven fizičnega telesa karkoli doživeli.

V prvem času poatlantske dobe je bilo v stari Indiji, v perzijski, kaldejski, da, celo v egipčanski kulturi  še veliko ljudi, ki svojega eterskega telesa s fizičnim telesom brez nadaljnjega še niso povezali tako močno, da ne bi kot atavistične ostanke iz prejšnjega časa, še prejemali vtisov iz duhovnih svetov. Potem pa so v grško – latinskem času, izginili tako rekoč vsi ti ostanki iz prejšnjega časa in možnost, izvajanja stare posvetitve na enak način kot prej je bila vedno manjša. Vedno manjša je bila možnost, ohraniti za človeštvo spomine na prastaro pramodrost. Približujemo se vedno bolj našemu lastnemu petemu obdobju, katero pomeni, gledano od znotraj človeške evolucije, nekaj čisto posebnega.

V četrtem obdobju, torej v grško-latinskem času, je bilo tako, da se je bilo še mogoče spominjati nazaj na to, kar je človeštvo gledalo nekoč, v stari, nejasni jasnovidnosti; na drugi strani pa je bilo pri nekaterih ljudeh prisotno popolno bivanje v fizičnem telesu in s tem popolna odrezanost od duhovnih svetov. Vse naše življenje nam kaže, da se je človek našega petega poatlantskega obdobja potopil še bolj globoko v fizično telo. Zunanji znak tega je pojav materialističnih predstav, ki se pojavijo najprej v četrtem obdobju pri starohelenskih atomistih. Potem izginejo in se vedno znova pojavljajo, dokler ne postanejo vse bolj mogočne v zadnjih štirih stoletjih, tako da človek ne izgubi le pozitivnih starih vsebin spomina na duhovne svetove, temveč tudi vero v duhovni svet sploh. To je stanje. Tako globoko se je človek potopil v fizično telo v tem petem obdobju, da je izgubil celo vero. V mnogih ljudeh je ta vera v obstoj duhovnega sveta popolnoma izgubljena.

Vprašajmo se sedaj iz drugega zornega kota. Kakšna je bila pot razvoja človeštva? Gledamo nazaj v tisti stari atlantski čas, ki smo si ga skušali ponazoriti. Lahko rečemo, da je človek takrat še živel s svojimi bogovi. Ni verjel le v sebe in tri kraljestva narave, temveč je verjel tudi v višja kraljestva duhovnih svetov, saj je bil v atlantskem času njihova priča. Med njegovo nočno in njegovo dnevno zavestjo ni bilo velike razlike. Bili sta si  še v ravnotežju in človek bi bil neumnež, če bi oporekal, kar je bilo okrog njega resnično zaznavno, saj je bogove videl. Religije v našem današnjem smislu takrat ni moglo biti, saj religije še niso potrebovali. To, kar je vsebina religije, je bilo za ljudi atlantskega časa dejstvo. Prav tako kot niso potrebovali religije, da bi verjeli v vrtnice, lilije, skale in drevesa, prav tako Atlantijec ni potreboval religije, da bi verjel v bogove. Zanj so bili dejstvo.

Vedno bolj pa so ta dejstva izginjala. Vedno bolj je postajala vsebina duhovnih svetov spomin. Delno je bil ohranjen v tradiciji tistega, kar so pripovedovali iz starih časov, kar so stari očetje videli, delno ohranjen v sagah in mitih in v tem, kar so od tega še sami videli posamezni, posebej nadarjeni jasnovidni ljudje. Predvsem je ohranjena ta vsebina duhovnih svetov v tem, kar so v misterijih čuvali misterijski svečeniki. Vse, kar so očuvali Hermesovi svečeniki v Egiptu, svečeniki Zarathustre v Perziji,  kaldejski modreci, indijski potomci svetih Rishijev, ni bilo nič drugega kot umetnost, da človeka v posvetitvi spet naredimo za pričo tega, kar je človeštvo prejšnjih časov na naraven način videlo v svojem okolju. In glede na to, kako je posamezen narod ustvarjen, glede na njegove posebne sposobnosti in občutke, glede na klimo, v kateri je živel, je postalo tisto, kar je bilo ohranjeno v misterijih, strnjeno v religiji naroda v podobe; tu v tej, tam v drugi religiji. Toda pramodrost je bila temelj vseh teh religij kot velika enota iste. Ta pramodrost je bila enaka, enotna, četudi jo je negoval Pitagora v svoji šoli ali  Hermesovi učenci v Egiptu,  kaldejski modreci v Prednji Aziji, Zarathustra v Perziji ali Brahmani v Indiji. Povsod enaka pramodrost, le znižana glede na potrebe in posebne razmere v narodnih religijah, kot jih v posameznih predelih srečujemo. Tu najdemo nastanek religiozne kulture.

Kaj je torej religiozna kultura? Religiozna kultura je pravkar prikazan način posredovanja duhovnih svetov za tisto človeštvo, ki nima več sposobnosti, da bi z lastnimi orodji zaznavanja ta duhovni svet doživelo. Religija je postala sporočilo, poslanstvo duhovnega sveta za vse tiste, ki duhovnega sveta niso mogli več doživeti kot dejstva. Duhovno življenje se je kot kultura v religiozni obliki razširilo po zemeljski obli. Tako je živelo v različnih kulturnih periodah, od staroindijske, staroperzijske, egipčansko-kaldejske, grško-latinske tja do naših dni.

Človek se je potopil v svoje fizično telo zato, da bi spoznal zunanji svet, ga doživel s fizičnimi čutili, da bi to, kar doživi zunaj s fizičnimi čutili, vzel vase v svojo duhovnost, da bi jo vodil proti bodočim stopnjam evolucije. Toda, ker smo prekoračili polovico naše poatlantske kulture, smo sedaj, v kolikor smo se potopili v fizično telo, v čisto posebni situaciji. Ne še vsi, toda mnogi ljudje so že v tem. Ves razvoj znotraj človeštva gre naprej na nenavaden način.  Gre tako rekoč do določene točke naprej, od tam pa v nasprotni smeri. Potem, ko je šel razvoj do določene točke navzdol, gre spet navzgor in pride ponovno na iste etape, le v višji obliki, tako da človek danes resnično stoji pred nenavadno bodočnostjo: pred bodočnostjo – to ve vsak, ki to zelo pomembno dejstvo človeškega razvoja pozna. Etersko telo se počasi spet rahlja, potem, ko se je potopilo v fizično telo, v katerem je v ostrih mejah in oblikah zaznalo vse tisto, kar se v fizičnem svetu da zaznati. Etersko telo se mora spet zrahljati, se mora spet dvigniti ven, da se človek lahko dvigne k poduhovljenju in lahko zaznava v duhovnem svetu. Resnično je človeštvo danes že spet na točki, ko se pri velikem številu človeških individualnosti etersko telo spet rahlja.

Sedaj pa srečamo nekaj zelo nenavadnega. To je pravzaprav skrivnost našega kulturnega obdobja, ki jo sedaj srečujemo, če si to dejstvo predočimo. Moramo si predstavljati, da je etrsko telo stopilo globoko v fizično telo in sedaj mora spet na pot nazaj. Iz fizičnega telesa mora vzeti s seboj vse, kar je s svojimi fizičnimi čutili lahko zaznalo. Toda s tem, da se etrsko telo spet rahlja, se bo vse, kar je bila prej fizična realnost, počasi spet moralo preobraziti v duhovnost. Človek mora vzeti s seboj v bodočnost zavest, gotovost, da obstoja duhovnost tudi v fizičnem. Ker, kaj zanj sicer nastopi? Njegovo etersko telo gre sicer iz fizičnega telesa, človek pa ohrani samo vero v fizični svet. Zavest, da je duhovnost v fizičnem resničnost, ki z etrskim telesom sama stopi ven kot plod v fizičnem telesu doživetega, mu manjka. Tako bi se lahko zgodilo, da ljudje tako rekoč ne zaznajo izstopanja njihovega etrskega telesa.

Zadržimo se točno in samo na točki, kjer tiči etersko telo človeka čisto in popolnoma v fizičnem telesu in se začne spet oddaljevati. Zamislimo si, da je človek pustil svoje etersko telo v stanju, ko je, dokler je živel v fizičnem telesu, izgubil vero, zavest o duhovnem svetu in si je tako v fizičnem telesu odrezal zvezo z duhovnim svetom. Zamislimo si, da je stopil navzdol v fizično telo tako trdno in dobro, da si ni mogel rešiti nič drugega kot vero, da je edino fizično življenje resnično. Tako stopi v sledeči čas. Etersko telo ga neizogibno zapusti, stopi ven, človek pa si v to stanje ne more rešiti zavesti, da duhovni svet obstoja. Duhovnega sveta potem ne spozna. To je to, kar  bi utegnilo človeštvo kmalu čakati: da duhovnega sveta, ki bi ga zaradi rahljanja eterskega telesa morali doživeti, ne spoznajo, ga imajo za domišljijo, fantastiko, iluzijo. In tisti, ki so se spustili navzdol v fizično telo na najbolj rafiniran način, da ne bi bili žaljivi, rečemo na najbolj subtilen način, ki so postali materialistični učenjaki, to pomeni,  ki so si prisvojili najbolj toge pojme o materiji, to so tisti, ki  stojijo pred največjo nevarnostjo, da pri rahljanju eterskega telesa nimajo pojma, da duhovni svet obstoja. Ti bodo imeli vse, kar bodo o duhovnem svetu doživeli, za iluzijo, fantastiko, sanjarjenje.

Naj postavim pred vas samo en primer. V zadnjem času je izšla psihološka knjiga nekega nemškega profesorja. V njej naj bi bilo prikazano, da je duša pravzaprav čisto identična z možgani in z druge strani samo kaže opravila, enkrat od zunaj, enkrat od znotraj. Notranje so preiskani čustva, predstave in volja, zunanje pa možgani anatomsko in fiziološko. V tej knjigi je izgovorjeno nekaj nenavadnega;  da obstoja tu samostojna duša, da bi ta samostojna duša morala svoje moči z vsemi vtisi, ki jih človek sprejme, povečevati ali manjšati. Toda tu obstoja zakon o energiji, ki pravi, da vse tiste sile, ki jih človek sprejme od zunaj, morajo spet teči od njega ven in govori se, kako človek tudi vso toplotno energijo, ki jo prejme, spet odda. Ker za to velja splošen zakon o energiji in ker se vidi, da to, kar gre noter, pride spet tudi ven, bi morali iz tega zaključiti, da samostojna duša v to ne posega, temveč gre za čisto materialne procese, ki se tam notri pretvarjajo in spet tečejo ven. O taki knjigi naj ne bi izražali slabe kritike  in prav tako ne o nauku, ki ga poučujejo na uradnih katedrah naše uradne znanosti. Ljudje ne morejo nič za to, da si izmislijo take nauke. Živijo z najbolj groznimi sugestijami. V resnici je prav tako pametno raziskovati, koliko toplote pride v človeka in spet ven in iz tega sklepati, da nima duše. To je tako kot če bi se nekdo postavil pred pisarno banke in hotel preveriti, koliko denarne mase je šlo noter in spet ven in iz tega pa sklepati, da potem, ko so vse energije, torej denarna masa spet prišle ven, v banki ni uradnikov! Danes skoraj povsod, v vsem tem, kar velja za uradno psihologijo, najdete take misli. In kako močno sugestivno delujejo na današnje človeštvo. To je čas, ko so se najbolj globoko v fizično telo potopili vsi tisti, ki hočejo biti voditelji človeštva in verjamejo, da operirajo z brezpogojno znanostjo. Med potapljanjem eterskega telesa v fizično telo so povsem izgubili zavest, da duhovni svet obstoja in reči je treba, da bodo prav ti učenjaki najbolj deležni usode, ki vam jo sedaj moram opisati. Kakšna je lahko v bodočnosti usoda teh ljudi?

Če naj bi človek živel svoje življenje v bodočnosti, ko bo etersko telo spet prav zrahljano, mora imeti zavest o tem, kar se temu eterskemu telesu ponuja in kar potem človeštvu ustreza. In da bi imel zavest o tem, kar se ponuja kot spoznanje duhovnega sveta, je potrebno, da si človeštvo preko točke, ko je  človek čisto potopljen v fizično-čutnem, za drugo stran ohrani spoznanje, da duhovni svet obstoja. Nikoli se ne sme izgubiti stika med religioznim življenjem  in življenjem v spoznanju. Človek je izhajal iz življenja pod bogovi in k življenju z bogovi se bo spet dvignil. Toda moral jih bo spoznati! Res bo moral vedeti, da so bogovi resničnost. Na stare čase se človek, ko bo njegovo etersko telo spet zrahljano, ne bo mogel več spominjati. Če je v srednjem času zavest duhovnega sveta izgubil, če si je pridobil kot edino vero, da je življenje v fizičnem telesu in tem, kar je v fizičnem telesu vidnega, edino resnično, obvisi za vso bodočnost v zraku. V duhovnih svetovih se tak ne znajde, zato je izgubil tla pod nogami. Zanj potem nastopi nevarnost tistega, kar imenujemo »duhovna smrt«. Tisto, kar je okrog njega, je potem namreč neresničnost, oz. iluzija, za katere resničnost nima zavesti, v katero ne verjame in zato odmre. To je resnično odmiranje v duhovnem svetu, je nekaj, kar ljudem grozi, če pri vstopu v duhovne svetove niso prinesli s seboj zavesti o tem duhovnem svetu.

Kje v evoluciji človeštva pa je točka, kjer se lahko povsem osvoji zavest o duhovnih svetovih? To je točka, kjer je s stopanjem navzdol v fizično telo in z zmago nad njim pred ljudi postavljen veliki vzgled, tisti veliki vzgled, ki je dan v Kristusu. V popolnem razumevanju Kristusa je mogoče pridobiti tisto, kar človeštvu nudi možnost, povezati se s spomini prejšnjih časov in na vse preroštvo bodočnosti. Na kaj pa so kazali vsi pobudniki religij pred Kristusom? Kazali so na prejšnje inkarnacije in na poznejše inkarnacije človeka. Kristus je stopil v telo Jezusa iz Nazareta, ko je bil Jezus iz Nazareta star trideset let. Kristus je bilo bitje, ki je v fizičnem telesu živelo samo enkrat. In s to enkratno zmago nad smrtjo, če se prav razume, se človeku pokaže, kako mora živeti, da bi v vse bodoče čase vnesel zavest, da duhovni svet obstoja. To je združenje s Kristusom.

In kako bo v človeku bodočnosti Kristusova ideja živela? Človek bodočnosti bo gledal nazaj na našo dobo, ko je človek živel v fizičnem telesu, prav tako, kot gleda nazaj človek poatlantskega časa v atlantski čas, ko so ljudje živeli še skupaj z bogovi. Čutil se bo kot zmagovalec nad tistim, kar se doživlja v fizičnem telesu. Ko se potem spet dvigne v duhovno sfero, bo kazal na fizično navzdol kot na to, kar je premagano.

Mi naj bi to v velikem preroškem delu čutili, če gledamo na čudež velike noči.

Človek bodočnosti ima pred seboj dve možnosti. Ena možnost je ta, da se spominja nazaj na tisti čas, ko je imel doživetja v fizičnem telesu in si pravi: samo to, kar je bilo takrat, je bilo resnično; zdaj smo v svetu iluzij, resničnost je bilo življenje v fizičnem telesu. Tak človek gleda na zapuščeno fizično kot na grob. To, kar zagleda v grobu, je truplo; toda truplo kot fizičnost predstavlja zanj pravo resničnost. To je ena možnost. Druga možnost je, da gleda človek nazaj spet kot na grob, na v fizičnem svetu doživeto, toda tako, da tistim, ki verjamejo, da je bila fizičnost edino resnična, reče in globoko čuti resničnost teh besed:«Tisti, ki ga iščete, ni več tukaj!« Grob je prazen in tisti, za katerega gre, je vstal! Prazen grob in vstali Kristus, to je misterij preroštva. V velikonočnem misteriju imamo tako misterij preroštva.

Kar je hotel Kristus postaviti pred človeštvo, je velika sinteza božičnega misterija, kot ponavljanje starih misterijev in velikonočnega misterija, misterij vstalega Kristusa kot misterija bodočnosti. To je misterij velikonočnega praznika. Bodočnost krščanstva bo, da krščanska ideja ne bo samo nekaj kot vest o višjih svetovih, ne samo religija, temveč je krščanska ideja priznanje in impulz življenja. Priznanje, ker človek v vstalem Kristusu vidi tisto, kar bo v vsej bodočnosti doživel sam. Akt življenja. Ker Kristus ni le tisti, h komur človek gleda, ker mu daje morda samo tolažbo, temveč je človeku veliki vzor. Njemu s svojim življenjem sledi s tem, da premaga smrt. Biti dejaven v duhu krščanstva, živeti, v Kristusu videti ne le tolažnika, temveč pojmovati Kristusa za tistega, ki gre pred nami in je v najglobljem smislu soroden z našim najglobljim bitjem, ki ga živimo v svojem življenju: to je Kristusova ideja bodočnosti, ki lahko prodre v vsa spoznanja, umetnost, življenje. In če se hočemo spomniti, kaj vse vsebuje velikonočna ideja, bomo v njej našli simbol resnično dejavnega krščanstva in resničnega življenja.

Ko ljudje že dolgo ne bodo več potrebovali religioznih sporočil, ki bi jim prinašala vest o bogovih starih časov, ker bodo med bogovi spet živeli, bo Kristus tisti, ki jih bo krepil, da bi sredi med bogovi našli pravo mesto. Religija, vera v bogove, ki jih bodo spet videli, ne bo več potrebna, kot ni bila potrebna prej, ko so ljudje med bogovi živeli. Takrat jim ni bilo potrebno verjeti v bogove. V bogove, ki jih bodo spet videli, ne bodo morali verjeti, ko bodo okrepljeni in močnejši s tem, kar se iz krščanstva lahko pridobi, med te bogove  bodo stopili. Potem bodo sami poduhovljeni med duhovnimi bitji in bodo svoja dela lahko opravljali med duhovnimi bitji. Tako bo človek v ne tako daljni bodočnosti spet videl, kako fizični svet zanj izgublja svoj pomen in kako fizične stvari tako rekoč bledijo. Četudi bo človek še dolgo na Zemlji, bo njihova resničnost zbledela. Če pa bodo fizične stvari svoj pomen in važnost izgubile in bodo zbledele, bo človek: ali  videl izginjati bistvo fizičnega in ne bo mogel verjeti v duhovnost, ki se pred njim dviga, ali pa bo lahko verjel in si bo lahko tja preko rešil zavest za duhovnost bodočnosti in ne bo doživel duhovne smrti.

Stati pred resničnostjo, ki jo kot take ne prepoznamo, pomeni, biti omajan v duhu. V duhovno omajanost bi šli ljudje, če bi se pred njimi pri rahljanju eterskega telesa pojavili duhovni svetovi, oni pa jih kot takih ne bi prepoznali. Danes bi lahko že marsikdo imel zavest o duhovnih svetovih. Ker je nima, se to nanj vrača, se kaže v njegovi nervozi, nevrasteniji, v patološkem strahu pred boleznijo. To ni nič drugega kot vrnjen udarec, ki ga izzove nezavedanje duhovnega sveta. Kdor to čuti, čuti tudi potrebo po duhovnem gibanju, ki zraste preko gole religije in ohrani vero v človeka, ki ohrani vero v celega človeka, torej tudi v duhovnega človeka in prinaša polno spoznanje duhovnega človeka. Spoznati Kristusa pomeni, spoznati tudi duhovnega človeka.

Živeti v bodočnost človeštva s Kristusovo idejo pomeni, premagati celo krščanstvo kot religijo in privesti krščanstvo na najširši horizont kot spoznanje. Krščanstvo se bo potopilo v umetnost, bo umetnost razširilo in oživilo, bo dalo v najbogatejši meri umetniško moč oblikovanja. »Parsival« Richarda Wagnerja je priprava na to. Krščanstvo se bo potopilo v vse življenje in dogajanje na Zemlji in ko religije že dolgo za človeštvo ne bodo več potrebne, bo človeštvo ravno močno pod vplivom krščanskih impulzov, ki so morali biti dani človeštvu takrat, ko je bilo v sredini četrtega kulturnega obdobja. V grško latinskem kulturnem obdobju je stopil Kristus med ljudi. Kot se je človeštvo moralo potopiti navzdol v največjo globino materialnega življenja, mora biti spet privedeno navzgor k spoznanju duha. Prihod Kristusa je prinesel ta impulz.

Ta čustva naj bi nas osrečevala v dneh, ko smo obdani s simboli velikonočnih misterijev, v velikonočnem času. Velikonočni misterij ni le misterij spomina, temveč tudi misterij bodočnosti, preroštva za človeka, ki se počasi vedno bolj osvobaja vezi, omrežitev in zapletenosti le fizično-čutnega življenja.