– Dejavniki uničevanja in ponovne obnove –
Od naravne k industrijski pokrajini
Človek spreminja in oblikuje prvotne naravne soodvisnosti v kulturni pokrajini že odkar je začel obdelovati zemljo pred več kot 8000 leti. V posameznih fazah tega spreminjanja so nastajale odporne rastlinske in živalske združbe, ki so podlaga trajne plodnosti poljedelstva in vrtnarstva.
Kasnejše industrializirano kmetovanje in gozdarjenje na velikih površinah je izrinilo kmečko kulturno pokrajino, kar je pregnalo združbe divjih rastlin in živali na še nedotaknjena zaščitena področja biotopov in naravnih rezervatov. S tem se je začela nova razvojna faza medsebojnega vpliva divjih rastlin in živali na eni, in v industrijske rastline spremenjenih kulturnih rastlin ter gozdnega drevja na drugi strani.
Poljedelske in gozdarske monokulture so ustvarile predpogoje za to, da so se razbohotile nekatere vrste divjih rastlin in živali, ki so se po sili razmer spremenile v nadležne plevele in škodljivce.
Od sredine 20. stoletja dalje lahko opazimo nadaljnjo fazo spreminjanja pokrajine. Med dejavnike, ki so globoko posegli v ta dogajanja, štejemo emisije škodljivih snovi, izpostavljenost raznim sevanjem, izumiranje in uničevanje gozdov na velikih površinah, erozija tal in spreminjanje podnebja. Ta neposredni in posredni vpliv človeka na ekološke temelje ogroža tudi zaščitena področja, ki smo jih še ohranili.
Spremenjeni življenjski prostori
Spremenjeno vodno ravnotežje z upadanjem gladine podtalnice, pomanjkanjem rose, nerednimi padavinami ter usihanjem izvirov in studencev je znak, da so ogrožena tudi izvirna rastišča in domovališča, ki so se doslej še ohranila. Nadalje se te spremembe kažejo v propadanju življenja v tleh, v padanju PH – vrednosti (zakisana tla), v višjih povprečjih letnih temperatur in pogostnih ekstremnih vremenskih pojavih, kot so obdobja suše, poplav in viharjev.
Ker ti dejavniki ogrožajo tudi doslej nedotaknjene in odmaknjene življenjske prostore, je treba začeti drugače razmišljati na vseh področjih varstva narave in na vseh področjih ekološke dejavnosti. Spoznavati začenjamo, da ne zadostuje več postavljanje varovalnih ograj in urejanje zaščitenih področij v smislu ’konzerviranja spomenikov’.
Za aktivno preoblikovanje in novo urejanje manjših predelov v pokrajini, ki bodo sposobni preživeti, je treba seveda upoštevati še druge pojave, značilne za sedanje spreminjanje pokrajine.
Rastlinske združbe se morajo preseljevati
Strokovnjaki so novembra 1990 na 2. konferenci o svetovni klimi v Ženevi ponovno potrdili napovedi ekologov in meteorologov iz zadnjih let. Po teh napovedih bo izumiranje oziroma preseljevanje celih rastlinskih združb v naslednjih 100 letih napredovalo kar za 100 km (na sever), če se bo podnebje še naprej tako spreminjalo kot zadnjih osemdeset let.
Živalske vrste se hitreje odzivajo na spremenjene življenjske razmere
Medtem, ko se rastlinske vrste z razsipavanjem semen ob hkratnem hiranju matične rastline lahko le zelo počasi prilagajajo spreminjanju podnebja, to uspe gibljivim živalskim vrstam znatno hitreje. Oceanologi v zadnjih letih, na primer, poročajo, da se nekatere vrste rib, ki smo jih doslej zasledili samo ob afriških obalah, zdaj pojavljajo že tudi ob francoskih in španskih obalah. Tudi prodor ptičev in žuželk na sever in v višje ležeče kraje lahko utemeljujemo s spremembami v njihovih dosedanjih domovališčih.
Divje živali morajo postati ‘škodljivci’
Ker priseljene živalske vrste ne najdejo svoje hrane, na katero so navajene, in ker tu ni uravnavajoče pestrosti drugih živalskih vrst (npr. ujed, os-najezdnikov), prihaja do daljnosežnih sprememb v uravnovešenosti ogroženih življenjskih prostorov. Naj navedemo nekaj takih primerov:
V nižini reke Pad – blizu jadranske obale – napada velike površine doslej nedotaknjenih sadovnjakov tako imenovana ‘sredozemska mušica’.
V okolici Milana napada platane ‘corytuca ciliata (SAY)’ t.j. mrežasta stenica platane, ki je videti kot nekakšna bela mušica. Tam so opazili tudi metulja ‘infantria americana’, ki napada dvajset drevesnih vrst, tudi platane in breste.
Tudi v Braziliji najdemo podobne primere: ‘mravlja krojačica’, ki reže liste in tako imenovani ‘hrošč-žagar’ sta na velikih plantažah izgubila svoje naravne sovražnike. Zato sta se lahko neovirano razmnoževala in postala pogubna škodljivca na tamkajšnjih plantažah in nasadih.
‘Nove’ vrste glivic in virusov ogrožajo rastline za hrano in krmo
Poleg znanih vrst glivic, kot so peronospora, rja in ožig, je pred nekaj leti neka druga vrsta glivic povzročila, da je postal znaten del posevkov pšenice v južni Nemčiji in sosednji Švici delno neužiten. Ta glivica živi navadno v področju korenin in skrbi za to, da preorani žetveni ostanki pšenice ‘preperijo’. Tokrat pa je ta glivica nekaj pred žetvijo prodrla vse do klasja.
Virus ‘rumene pritlikavosti ječmena’ je v letih 1989 in 1990 napadel velike površine, posejane s pšenico, in do 50% zmanjšal pridelek. Zrnje je bilo deloma ‘gluho’.
V obeh primerih povezujejo pojav teh glivic z ekstremnimi vremenskimi razmerami v zadnjih letih – še zlasti z milimi zimami.
Dovzetnost uvoženih kulturnih rastlin za bolezni in škodljivce
Že dolgo je znano, da so le redko kdaj vse rastline na nekem prizadetem področju dovzetne za glivice in škodljivce. Zdi se, da dovzetnost kultur za bolezni in škodljivce povečujejo metode gojenja in pridelovanja in s tem povezano dejstvo, da so uvoženi posevki tujek v pokrajini. Na drugi strani pa še dobro pomnimo, kako so več sto let stare domače sorte, ki so rasle in se razvijale v pokrajini in skupaj z njo, pokazale večjo odpornost tudi proti zakisanosti tal in sušnim obdobjem.
Najbolj ogrožena so oslabljena drevesa in kulturne rastline
Sadno, parkovno in gozdno drevje zaradi siljenja in gojenja, ter pridelovanja na tujih rastiščih oslabi in postane neodporno ter dovzetno za bolezni in škodljivce. Podobno prihaja to do izraza pri poljskih in gozdnih monokulturah, ki jih obdelujemo na industrijski način.
Zdaj nam postaja razumljivo, zakaj vse več daljnovidnih gozdnih posestnikov in gozdarjev preusmerja svoje gozdove k uveljavljenim oblikam, ki temeljijo na načelu trajnega gozda – kot je na primer ‘naravno gozdarjenje’.
Rastlinske združbe se med seboj ščitijo in si pomagajo
V mešanem gozdu z nizkim in grmičastim rastlinjem se je pokazalo, da tako imenovana ‘koreninska združba’ različnih vrst rastlinja vsestransko pospešuje rast.
Na področju poljedelstva se je v primerjavi z enovrstnimi sestoji izkazalo, da mešane kulture druga drugo pospešujejo in ščitijo. Poskusi mešanega pridelovanja že samo štirih vrst pšenice so, na primer, dali ne le boljši pridelek, ampak je bila tudi dovzetnost za napade glivic do 30% manjša kot pri enotnih posevkih vsake posamične sorte.
Razpeti med ekologijo in ekonomijo
Kadar bolezni in škodljivci nenadoma napadejo dragocene kulture in drevesnice, je odgovorni pridelovalec v ekološko vodenem podjetju pred težko odločitvijo.
Vprašati se mora, ali je upravičeno da s škropljenjem strupov, ki bi rešili pridelek, pretrga dolgoletno delo za okrevanje rastlin, živali in pokrajine. Pri tem neizprosno trčita druga ob drugo upravičena ekološka in ekonomska nuja.
Za premagovanje te situacije, ki se vse pogosteje pojavlja, pa je vendarle treba upoštevati, da moramo na napad glivic in škodljivcev v nasadih kulturnih rastlin in v gozdovih gledati kot na posledico dolgoletnega razvoja. Da bomo to lahko razumeli kot podlago za zaščitne in zdravilne ukrepe, moramo upoštevati tudi ’življenjepis’ rastlin, živali in pokrajine. Zato je kot dopolnilo nujne takojšnje pomoči potrebno tudi posamično in dolgoročno zdravljenje, če hočemo doseči trajne učinke pri postopnem preusmerjanju sedanjih razmer v pokrajini.
Kratkoročno in sprotno ukrepanje
V vseh primerih je nujno in tudi možno uporabljati nestrupene zaščitne pripravke. Ena izmed lastnosti biološko-dinamičnih in bioloških pripravkov je, da krepijo obrambne moči prizadetega organizma. To pa je proces, ki – glede na čas uporabe pripravkov – ne more vedno pokazati učinka že v istem vegetacijskem obdobju.
S tem v zvezi naj opozorimo na individualno uporabo biološko-dinamičnih škropilnih in kompostnih pripravkov (priporočamo seznam literature založbe ’Lebendige Erde’, ki ga je moč dobiti pri Forschrungsring fuer Biologisch-Dynamische Wirtschaftsweise, DW 6100 Darmstadt-Land, Baumschulenweg 11, tel. 06155/2674) in na prodajne programe znanih dobaviteljskih firm ter njihova navodila za uporabo v obliki preglednic (firma C.O. Cohrs, Rotenburg/Hannover ponuja iz svojega obsežnega programa biološke zaščitne in negovalne pripravke; pregled le-teh ’Marktuebersicht ueber alternative Pflanzenbehandlungsmittel’ je mogoče naročiti pri Beratungstdienst Oekologischer Obstbau e.V., Traubenplatz 5, DM 7102 Weinberg, tel. in faks 07134/8935).
Zaščita pred erozijo spada tudi med neodložljive ukrepe prav zaradi napredujočega izsuševanja tal. Pri tem moramo opozoriti na izkušnje s tropskih in subtropskih področij, ki jih lahko uporabimo tudi v zmernih podnebnih pasovih srednje Evrope. Poleg mulčenja in pokrivanja tal lahko tla zaščitimo in oživimo tudi s sejanjem različnih leguminoz in drugih sorodnih rastlin kot podrast.
Med srednjeročne ukrepe štejemo znane ekološke iniciative za varstvo narave, ki se ukvarjajo z izboljševanjem pogojev na rastiščih in domovališčih, kot npr.:
– urejanje živih meja in ločitvenih pasov na obrobju njivskih in gozdnih površin, saj daje tamkajšnje zgodaj spomladi, poleti in pozno jeseni cvetoče rastlinje in grmičevje z bogatimi plodovi obilo hrane številnim vrstam žuželk in ptic;
– ustvarjanje možnosti za gnezdenje in valjenje, da koristnim pticam omogočimo stalno nastanitev;
– pomoč dnevnim in nočnim pticam-ujedam takrat, ko se ptičje jate, glodavci in druge divje živali tako namnožijo, da postanejo škodljivci.
Tudi to so takšni ukrepi, ki jih lahko uvedemo takoj, vendar bodo začeli uravnavajoče učinkovati šele v naslednjih letih. Za trajno ohranitev pokrajine pa je treba storiti še veliko več.
Dolgoročno ukrepanje
Glede na spremembe podnebja, ki se nakazujejo, in glede na preseljevanje rastlinskih združb in njim pripadajočih živalskih vrst, ki je povezano s temi spremembami, se je treba lotiti še nadaljnjih korakov pri oblikovanju pokrajine, usmerjenih še dlje naprej. Pri tem je treba upoštevati, da v sedanjem trenutku ne moremo preprečiti tistega propadanja pokrajine, ki je posledica širjenja puščav, erozije tal in poplav, do katerih prihaja na obsežnih predelih zemeljske površine, ali pa to lahko storimo le v zelo omejenem obsegu.
Zato bomo uporabili stare metode, ki omogočajo obnovo ogrožene in uničene pokrajine. Sem štejemo:
1. Vzorčne pokrajine
Kot pomembna naloga se nam zastavlja ohranitev in urejanje za življenje sposobnih in samoobnavljajočih se delov pokrajine v zmernih, subtropskih in tropskih podnebnih pasovih, kjer bodo ogrožene rastlinske in živalske vrste lahko preživele. Takšni deli pokrajine bi morali opravljati funkcijo nekakšnega zdravega otoka, ki v svojo okolico pošilja zdravilne impulze.
2. Regeneracija drevja
V kras spremenjene gorske pokrajine, erodirane predele obdelane zemlje in puščavske pokrajine bo mogoče ponovno obdelovati le, če jih bomo posadili z odpornimi, bujno rastočimi vrstami drevja z globokimi koreninami. Prav pri takšnem ponovnem kultiviranju pokrajine ima drevo odločilno ključno funkcijo ponovnega začetka. Dokler pa spet ne pride do naravnega pomlajevanja na regeneriranih gozdnih površinah in pri nižinskem grmičevju, moramo manjkajoče vrste drevja in grmičevja gojiti v lokalnih drevesnicah, kjer bodo sadike odraščale že v okolju, ki je tipično za to pokrajino, torej v tipičnih povezavah lokalnih sil in podnebja.
3. Regeneracija kulturnih rastlin
Tudi za ogrožena in uničena področja orne zemlje velja, da za izvajanje obnovitvenih ukrepov potrebujemo bujno rastoče in odporne rastline, ki jih uporabljamo za hrano in krmo. Ker tovrstnih semen ni dovolj na razpolago, moramo pogosto sami rekultivirati stare domače sorte, ki jih skoraj ne gojijo več. Za to je treba v kraju samem zbirati biološko pridelana semena z domačih kmetij in pri tem upoštevati kar največjo pestrost vrst.
4. Regeneracija sadnega drevja in sadovnjakov
Današnje vrste sadja in sadovnjaki v zmernih, subtropskih in tropskih podnebnih pasovih so zelo dovzetni za bolezni in škodljivce, kar zahteva tudi na tem področju dolgoročno regeneracijsko ukrepanje. Le-to ne zajema le stare, še ohranjene kvalitetne sorte, ampak tudi divje vrste, npr. jabolk, hrušk in citrusov, da bi v obnovitvene ukrepe lahko vgradili njihovo še precej večjo odpornost in življenjsko moč. Pri tem bomo upoštevali tudi novo oblikovanje plantaž sadja in raziskave o odnosih med drevjem in planeti.
Enkrat pozneje bomo pripravili podrobnejši prikaz teh štirih projektnih področij in spremnih delovnih gradiv.
Naša aktivnost na posameznih projektnih področjih
Vsako izmed naštetih delovnih področij lahko razčlenimo na naslednje delne naloge:
1. Raziskovanje podlag za nadaljnji razvoj metod.
2. Svetovanje pri posameznih pokrajinskih in gojitvenih projektih s ciljem, priti do čimbolj samostojne dejavnosti in odgovornosti po regijah.
3. Dopolnilno izobraževanje s predavanji, seminarji in vsakoletnimi nadaljevalnimi seminarji.
4. Opis raziskovalnih načrtov in pokrajinskih projektov kot osnova za izobraževanje in delovanje.
Pregled projektov v našem skupnem projektu Obnova pokrajine
Projekti, ki jih razvijamo, so leta 1991 zajemali naslednja področja:
ZRN (vključno dosedanja NDR): vzreja plemenske živine, poskusne drevesnice, vaške in kmetijske pokrajine, vrtnarije in gozdovi, sadovnjaki in parkovne površine
Švedska: centri za vzrejo plemenske živine, gozdni in parkovni projekti ter regeneracija sadnega drevja
Finska: gojenje sadik in regeneracija drevja
Danska: poskusna drevesnica
Velika Britanija: regeneracija kulturnih rastlin
Nizozemska: gozdni projekti
Francija: regeneracija kulturnih rastlin, poskusne drevesnice, občinski poskusni gozd, kmetijska pokrajina z gozdom in gozdni projekti
Avstrija: gojenje sadik in gozdni projekti
Italija: poskusni vrtovi, gojenje sadik, poskusne drevesnice, gozdni projekti in sadovnjaki
Nekdanja Jugoslavija: gozdni projekti in poskusni vrtovi
Švica: poskusne površine za gojenje sadik
Brazilija: gojenje sadik, gozdni in pokrajinski projekti
Argentina: pokrajinski projekt in poskusna drevesnica
Afrika: vrtna oaza, puščavsko poljedelstvo, pokrajinski projekt in poskusni vrt
Indija: pokrajinski projekti in plemenitenje kulturnih rastlin.
Delovni stiki z ustanovami
Delovne stike imamo z izobraževalnimi ustanovami, inštituti in visokimi šolami v Nemčiji, Finski, Švedski, Norveški, Angliji, Nizozemski, Franciji, Švici, Avstriji, Italiji, Sloveniji, Hrvaški, Braziliji in Indiji.
Občasno bomo poročali o tem, kakšno je naše sodelovanje v posameznih deželah in na tamkajšnjih projektih, na katerih delajo.
Tesnejše sodelovanje smo vzpostavili z nizozemsko ustanovo Oeko-Plan, Groenekanse Weg, NL 3737 AH Groenkan,
tel. 0031/33-943086
Alrik N. Copijn
tel. 0021/3461-2416
Že dolgo obstoječi stiki s to ustanovo se osredotočajo predvsem na projekte v tropskih in subtropskih področjih (npr. Brazilija in Indija), na izdelavo delovnih gradiv in vsebine tečajev ter njihovo uporabo.
Pripravljamo delovna gradiva za opisana področja nalog in ustrezne preglede literature, ki jih lahko dostavimo vsem interesentom.
HERA – Forschungstelle fuer Oekologischen Landbau,
Pflanzen- und Tierzucht e.V.
Uess / Vulkaneifel
Marec 1991
Prepisala – Snežna Zupančič
Društvo za biološko-dinamično gospodarjenje Ajda, Vrzdenec 60