Pogosto govorimo o polnovredni hrani. V mislih imamo hrano, ki jo pridelamo na zdravih tleh, v kateri ni ostankov strupov, ki jih v konvencionalnem poljedelstvu uporabljajo in v kateri ni kemičnih dodatkov kot jih pogosto uporabljajo pri predelavi, skladiščenju in konzerviranju živil. Pričakujemo, da vsebuje polnovredna hrana veliko vitalnih sestavin, da vsebuje poleg osnovnih prehrambenih substanc tudi veliko vitaminov, elementov v sledeh in encimov.

Kakovosti hrane pa ne moremo ocenjevati le z analizo kemičnih in fizikalnih lastnosti živil. Kvalitete tako v resnici sploh ne moremo zajeti. Bistvo živega – in za to na koncu koncev gre – ni v mrtvi snovi, temveč v silah oblikovanja življenja. Sile oblikovanja življenja so namreč, ki snovi uporabijo, snovi vključijo v specifične kompozicije celote. Vitalne snovi, ta danes tako pogosto uporabljen izraz, lahko pomeni le, da so snovi še povsem vpete v njim ustrezno zvezo živega. Njihovo nasprotje so snovi, katerih harmonična povezava z življenjem je zaradi človekovega poseganja motena.

Vprašanje, ki se zastavlja je tudi, ali so posamezne snovi v hrani človeku tudi na razpolago, ali jih lahko prebavi? Vprašanje je, ali izračunane priporočene količine ustrezajo individualnim potrebam človeka? Vprašanje je, kako deluje več živil sočasno; se njihova vrednost pri tem zveča ali zmanjša? In končno: hrano moramo vrednotiti predvsem po tem, kako na človeka deluje; ne na ljudi na splošno, temveč na posameznika, na individualno osebnost. Očitno pojma polnovredne hrane ne moremo obravnavati brez poglobitve.

Stvar je podobna kot v medicini: vemo, da učinkujejo zdravila na posamezne ljudi različno. Statistična, pavšalna trditev o delovanju je problematična. V resnici bi v medicini vedno morali govoriti o individualni medicini. Podobno naj bi veljalo za polnovredno hrano. Trditve naj bi veljale vedno za posameznika. Tako pridemo do pojma “človeku ustrezna hrana”.

S tem se nam odpira še drug aspekt. Polnovredna hrana se običajno povezuje le z vitalno sfero človeka. Uporabnik upa, da bo z vitalnimi snovmi v hrani izboljšal svoje zdravje in aktivnost. Pri izbiri hrane je to upravičen vidik – ki pa ne zadošča. človek ni samo biološko, vitalno bitje. Obdarjen je tudi z dušo in duhom. To bi morali pri izbiri hrane upoštevati. Če živila danes pogosto hvalijo kot biološko visokovredna in bogata vitalnih snovi, se to glede na splošne predstave nanaša le na vitalno sfero človeka. Tako obravnavanje pa je pri človeku nezadostno. Polarnost človeške presnove je človeška zavest, lokalizirana v glavi. Ravnotežje obeh sfer je izredno pomembno. čimbolj prevladuje presnova, tembolj se povečuje nevarnost, da se zmanjša aktivnost in jasnost zavesti. Hrana ne sme enostransko stimulirati presnove. Preden se vključi v tok sil, ki vodi v sfero zavesti, mora biti brez lastnih aktivnosti. Zato pri rastlinah za prehrano, ne bi smeli spodbujati bujne rasti. Struktura sil v rastlini naj bi bila v ravnovesju.

Ravnovesje strukture sil, notranji red je pomemben pogoj, ki ga mora izpolnjevati hrana, da zasluži ime polnovredna. To ravnovesje pa je predvsem odvisno od načina pridelave živil.

Proizvodi z blagovno znamko DEMETER so proizvodi, pridelani po biološko-dinamični metodi. Že sama beseda pove, da poleg biološkega upoštevamo pri tej metodi tudi dinamični, to je duhovni princip. Temelj te metode je postavil Dr. Rudolf Steiner v tako imenovanem Poljedelskem tečaju, ki ga je imel leta 1924 v Koberwitzu. Pri delu z zemljo je priporočil uporabo posebnih pripravkov in ravnanje po kozmičnih ritmih pri setvi in spravilu pridelkov. Na ta način razvijejo rastline sposobnost sprejemanja dinamike iz kozmičnega okolja. Tako pridelano živilo je človeški prebavi dostopno do najbolj finih snovnih življenjskih struktur in zato v človeškem organizmu lahko aktivira določene, izjemno pomembne procese.

Tako kot rastlini z biološko-dinamičnimi merami omogočimo, da se odpre, senzibilizira za delovanje kozmosa, lahko spodbuja odprtost za delovanje kozmosa tako pridelana hrana tudi v človeku, ki se s tako pridelano hrano prehranjuje. V organizmu se tako ustvarijo pogoji, v katerih se duševnost in duh lahko svobodno razvijata. Ustvarijo se pogoji. Le to. Za korake na poti k takemu razvoju, se mora človek, njegov JAZ, odločiti svobodno sam.

S pridelki kakovosti DEMETER imamo na razpolago hrano, ki ne hrani le vitalne sfere človeka, temveč podpira tudi razvoj in nego njegovega duha in duševnosti. Pomaga mu razviti značilnosti človeka, njegove najvišje vrednote. Samo taka živila bi smeli imenovati polnovredna hrana.

                                                                             Dr. Udo Renzenbrink

PREHRANA IN OKOLJE

Razvoj narave v bivalno okolje je ozko povezan s človeško zavestjo in obnašanjem, z njegovo “humanostjo”. Notranji in zunanji svet, človekovo moralno ravnanje in zakonitosti krogotokov v kraljestvih narave, so povezani v enovit življenjski sklop. Razpad te enovitosti ruši temelje kvalitet človeškega življenja tako, kot uničuje zunanje okolje. Sodobnemu človeku, ki kaže svoj odnos do narave samo s svojo težnjo po brezpogojnem obvladovanju, grozi ta nevarnost.

Človek svojega odnosa do narave ni pojmoval vedno tako. Beseda “cultura” iz katere je nastal današnji pojem kultura, pomeni poljedelstvo. Rimski filozof Cicero je uporabljal slikovit izraz: govoril je o “cultura animi”, torej o kulturi duše in duha. S tem je hotel poudariti, da se humanost lahko razvije le, če človek neguje svojo notranjost tako skrbno, kot svojo njivo. V taki razlagi pojma kultura je skrita globoka ekološka resnica. Visoke kulture prejšnjih časov so temeljile na poljedelstvu. Nastajale so le tam, kjer se je razvil med človekom in naravo vzajemen odnos, kjer je oplemenitenje človeka vodilo do nege in oplemenitenja narave in je tako oplemenitena narava spodbujala oplemenitenje človeka. Kulturne krajine v Evropi in Aziji so še vedno priče časov, v katerih je taka vzajemnost obstajala.

V današnjem času smo priča negativnim krogotokom: zanemarjanje, uničenje kulturne krajine vodi do degeneracije kvalitet, ki odlikujejo človeka. Degeneracija kulturne ravni človeka, tudi njegovih prizadevanj v smislu nege in oplemenitenja, vodi v propadanje narave.

Kaj storiti da bi preživeli? Mnogi, ki se zavedajo situacije, skušajo z novimi pobudami oplemenititi našo kulturo, znanost, umetnost in religiozno življenje. Ta prizadevanja pa bodo uspešna samo, če bomo pred propadom ohranili tudi naravo.

To nalogo opravlja biološko-dinamično gospodarjenje. Z njim ne želimo samo pridelovati dragocenih živil, temveč in predvsem tudi oživljati Zemljo in povečevati njeno rodnost. Samo če bomo uspešni v teh prizadevanjih, bomo ohranili tudi našo kulturo. V novi nalogi do narave pa se mora združiti dovolj odgovornih ljudi. Takih, ki se želijo naravi posvetiti, si želijo prizadevati, doseči v odnosu do narave tako zavest, ki bo naravo gradila in negovala. Kmetje na svojih kmetijah praviloma ne zmorejo sami vseh svojih socialnih in gospodarskih nalog. Za to novo poslanstvo potrebujejo pomoč ljudi, ki so pripravljeni prevzeti soodgovornost do narave. Ta naloga čaka na pomoč tistih, ki živijo v mestih. Preko njih bo kulturno življenje, ki je danes koncentrirano v mestih, našlo v delu z naravo svojo novo obliko in poslanstvo.

Dr. Udo Renzenbrink