Predavanje za Društvo AJDA dne 25.5.1996 na Vrzdencu, Dipl.Ing. H.Heilmann

V krščanstvu poznamo sliko izgona iz raja. Tudi o tej sliki se bomo pogovarjali danes. Toda tako kot krščansko-židovska religija poudarja, kako pomembno je za človeka trpljenje, jaz želim poudariti pomen grškega sonca, namreč svetlo antično grško svetlobo. Gre za vprašanje, kaj nam Elevzinij k simbolu izgona iz raja danes, v naši aktualni situaciji lahko pove. V Elevzini so imeli od mlajše kamene dobe svetišče, več kot deset tisoč let je od tega. Nastalo je torej v času visokega časa matriarhata. V času matriarhata so bili ljudje spravljeni kot v placenti, kot v maternici. Človek tistega časa je dobival hrano, ne da bi si moral kaj prizadevati za to. Ta raj, ki je človeka obdajal, je bil končan. Mogoče poznate ta relief, ki je spravljen v narodnem muzeju v Atenah. Moj prijatelj ga je naslikal takole. Pri tem gre za boginjo Demetro, ki zastopniku človeštva, ki je bil takrat še deček, predaja žito. Ta zastopnik človeštva, ta otrok se imenuje Triptolem. Še veliko bomo govorili o njem. Perzefona blagoslavlja Triptolema. Perzefona pa je hči boginje Demetre. Perzefona se imenuje tudi hči Kore. Kora oziroma narava pa je to, kar človeka spremlja na zemlji. Kora, hči torej, je božanskega porekla in na zemlji. Ta narava, Perzefona, je tista, ki človeka blagoslavlja. Želim vam prebrati Homerjevo himno o boginji Demetri, da bi si ustvarili sliko o izgonu iz raja. Saj veste, da je bil Homer slep.To pravzaprav pomeni, da je videl druge stvari, kot ljudje, ki jim je pripovedoval.

Homerjeva himna o boginji Demetri:

Dovolite, da vam povem zgodbo o Demetri, sveti boginji.

Njeni lasje rastejo v bogatih kitah, kot lahko rastejo samo lasje boginje.

To je tudi zgodba o njeni hčeri, hčeri, ki jo je ukradel Had.

Zevs, bog groma, mu jo je dal.

Daleč od Demetre, gospodarice žetve, se je Perzefona igrala in nabirala cvetice.

Vrtnice, krokuse in lepe vijolice, iris, hijacinte in narcise.

(Sedaj pa moramo vedeti, da ima narcisa ime od narkotizirati.

Ste že kdaj povonjali narciso? Gre torej za doživljanje pomladi.)

Sedaj pride pomemben stavek:

Zemlja je rodila narciso kot čudovito cvetočo past za deklico.To je bilo po Zevsovem načrtu.

Zevs je to naredil, da bi bilo po volji bratu Hadu. Had je Pluton, bog podzemlja. Vsi, ki živijo, ga enkrat srečajo.

Ves svet in vsa narava in slani valovi morja so se veselili dekleta, ki je nabiralo cvetlice.

Deklica je stegovala roke in nabirala cvetlice in s tem je bila ujeta.

Had jo je potegnil v svoj voz, konji so potegnili in odpeljala sta se v podzemlje.

Perzefona je kričala in prosila za usmiljenje. Prosila je za pomoč, kričala je vsem bogovom. Toda, da se je tako zgodilo, je bil božji načrt.

Vse gore so odmevale od groznega vpitja uboge deklice. Tudi Demetra je slišala njeno vpitje in pohitela je na pomoč, toda hčerke ni našla več.

Demetra je zato odšla na pot, da bi poiskala svojo hči.

Hodila je po celem svetu in tožila. Tako grenka je bila njena bolečina, kot je lahko grenka le bolečina boginje.

Z glave je potegnila šlajer, ki je pokrival njene božanske lase, in iskala.

Čez deset dni jo je srečala Hekata. Tudi je ona je ženska boginja.

Hekata ji je rekla:”Heliosa morava vprašati. On je bog Sonca, on vidi vse, kar se zgodi pod Soncem.” Tako sta odšli na pot in vprašali Heliosa.

Sedaj je pomembno, da je Demetra hči Ree, Rea pa je splošen izraz za vodo, reko. V imenih Rheina, Ruhr je to ime vsebovano. Mati boginja ima torej svojo mati, to reko vsega, v katero je vse položeno.

Zbral se je torej ves ženski božanski svet in ženski božanski svet pride do svojega konca; srečale so namreč Heliosa, ki je moški bog.

On se je smejal in rekel:”Če vam je  Had ukradel Perzefono, potem je to primeren mož zanjo. On je brat najvišjega boga. In najvišji bog je tudi tvoj brat, Demetra.” In Helios je odšel naprej. Pognal je svoj voz, saj mora dajati svetlobo Soncu, ki mora dajati svetlobo Zemlji.

Demetra torej ni mogla nič narediti.

Odide k ljudem in se vsede pod drevo pri vodnjaku. Ko prihajajo kraljične k vodnjaku po vodo, se pogovarja z njimi. Pripoveduje jim, da prihaja s Krete, da so jo odpeljali pirati, vendar ji je uspelo uiti. Sedaj je tu in je pripravljena pomagati. Kot stara ženska bi vzgajala otroke, skrbela za kuhinjo, postiljala postelje…Potem pravi:”Povejte mi, pri kateri hiši bi lahko našla takšno delo?” Kraljičnam se smili. “Vprašale bomo naše mame,” so odvrnile. “Mogoče je kakšno delo pri nas.” Pri kraljici Metanejra res dobi delo kot gospodinja.

Kraljica je v zrelih letih dobila še enega sina, otroka, ki so ga dolgo časa prosili od bogov. Kraljica je rekla:”Ko bo on odrasel v mladeniča, ti bodo vse žene zavidale, ko te bodo videle. Toliko darov ti bom dala za to, da skrbiš za otroka.”

Boginja si razpusti lase in kot stara ženska pride v kuhinjo tega gradu. Žalostna je. Tam sreča Jambo. Tudi ta je boginja, boginja plodnosti, vendar ne samo v pozitivnem smislu. (Speve boginje Jambe imamo v ‘jambskih verzih’. To so umazane pesmi.) Jamba pripoveduje Demetri umazane vice. Jambe spravi Demetro v smeh, dala ji je metin napitek. Vedeti moramo, da ima meta zelo vsivljiv vonj. Veljalo je, da  ženske, ki so se dišavile z meto, niso imele ravno plemenitega vonja; lahko bi si izbrale boljšega. S tem je Demetra namerno odbila kozarec vina, za katerega je smatrala, da ni sveta pijača. Velika boginja Demetra je vzela to čašo kot misterij.

Zanimivo je torej, da ima kult plodnosti tudi fizično stran. Razlikuje se od Dionizijskega kulta. Dioniz je vino za pitje. Dioniz je bog, ki je živel preveč veselo, Demetra pa ni hotela, da se človek v lepem svetu izgubi, temveč da se najde. Zato je mnenja, da vino ni sveta pijača. Njen mit plodnosti naj bi bil mit jasnosti.

Zgodbo bom skrajšal. Himna za Demetro je dolga.

Demetra torej sprejme to delo in neguje princa. Vzela ga je k svojim velikim prsim in lepo je rasel. Podnevi je bilo tako. Ponoči pa ga je vtikala v peč. Ko je Metaneira neko noč prišla iz svoje sobe in videla, kako ima Demetra njenega sina v peči, je v skrbeh zakričala:”Kaj vendar delaš z mojim otrokom, z mojim ljubkim sinom?” Demetra je spustila otroka na tla, vzravnala se je v vsej svoji veličini in njeni zlati lasje so se naenkrat zasvetili okoli nje. S svojim božjim glasom je rekla:”Kako neumni ste vendar ljudje. Boginja Demetra sem. Tvojega sina bi naredila takšnega, da ne bi nikoli umrl. V mojem naročju je miroval, njegova slava ne bi nikoli minila. Zdaj pa ne bo postal več pol-bog.” Tako je Demetra povedala, da je boginja. 

Naredila pa je še nekaj, kar ni bilo ravno najbolje za razvoj človeštva. Čas polbogov je minil. Sedaj pride čas za celega človeka. Kar je treba v ognju sedaj narediti, je nekaj drugega kot narediti iz človeka polboga. Kaj potrebujemo danes? Kruh. In kruha ne dela boginja, temveč človek. In kaj delamo še v žaru? Pluge. Tudi pluge kuje človek. Toda naš izgon iz raja je dokončen. Demetra je rekla:”Tvojemu sinu bi dala nesmrtnost. Sedaj pa, ko si to preprečila, demonom ne more več ubežati. Smrt mu bodo prinesli. Njemu v spomin bodo imeli vedno znova tekmovanja. Vsako leto, ko se vrne pomlad, se bodo mladi ljudje iz Elevzine srečali v igrah in se bojevali.” Bila je namreč pomlad, ko je Demetra izgubila svojo hči Perzefono.

Sin te kraljice se je imenoval Demofont, to pa pomeni ’tisti, ki govori narodu’. Po drugem izročilu se je že imenoval Triptolem, toda to je pravzaprav vseeno; gre za zastopnika človeštva, ki ga božanstva oblikujejo.

Pomeni torej, da sin kraljice dobi darilo od Demetre. Boginja Demetra prinaša človeštvu kulturo, toda to kulturo karakterizira moškost, na primer tisti štedilnik, tisti plug, tisti duh in tisti človek, ki s svojo voljo in svojim plugom spreminja svet.

Bogovi se umaknejo in ne prehranjujejo več človeka kar tako. Človek je dobil usodo sveta v svojo roko. Ko je boginja Demetra razodela, da je boginja, je človeštvu dala vse, kar je le mogla. Dala je nalogo kralju in državi, da zgradi tempelj, v katerem so uvedli čaščenje. Triptolemovi bratje so postali duhovniki, eden od njih je bil tudi pevec – vsa kultura torej prihaja od Demetre.

Mogoče boste prebrali pesem Friedricha Schillerja ‘Elevzinski praznik’. Zelo dolga je. Ceres je rimsko ime za Demetro. To je hvalnica temu, kar je boginja plodnosti dala kot kulturo človeštvu. V matriarhatu so poznali darovanje krvi; darovali so ljudi. Poznali so nomadstvo, bili so lovci in ribiči. Zgodovina človeštva je bila prežeta s krvjo. Boginja plodnosti pa je uvedla miroljubno poljedelstvo.Vsak človek je imel svojo njivo in mirno se je lahko lotil dela. Njegova njiva je dobila blagoslov v taki meri, kot se je trudil z njo. Divjih živali in drugih ljudi za ta blagoslov in napredek ni več potreboval.

Toda svet še ni v redu. Demetra je sicer dala nalogo, da se zgradi tempelj in dala je navodila, kako naj se obhaja častitev. Toda njena hči natura, Perzefona je še vedno v temnem carstvu smrti. Zato je poslala na zemljo dolgo obdobje suše. Ljudje in živina so trpeli žejo in lakoto. Zastonj so hodili ljudje na svoje njive; ničesar ni bilo na njih, kar bi lahko pojedli. Tudi bogovi bi trpeli lakoto, če bi šla stvar tako naprej. Svet bogov namreč živi z ljudmi vred,  tako rekoč od ljudi.

V tistem času so ljudje darovali bogovom fizične žrtve. Na oltarjih so žrtvovali stvari za prehrano bogov. Zevs, najvišji bog, je bil zaskrbljen, saj tudi bogovi ne bi imeli bodočnosti, če ne bi živeli ljudje. Resnično veliko vprašanje je, ali je božanski svet tu za ljudi ali so ljudje tu za božanstva. Tako je torej Zevs poslal poslance k svoji sestri Demetri in ponudil ji je vse mogoče. Hotel jo je pomiriti, da bi spet tekli studenci, da bi svet spet postal zelen, da bi ljudje spet lahko pridelali svojo hrano in jedli in seveda spet darovali bogovom. Toda nihče od blagoslovljenih bogov je ni mogel pregovoriti. Rekla je:”Nikoli več ne bom postavila noge na Olimp in nikoli več ne bom dovolila, da bi zemlja rodila plodove, dokler ne vidim svoje lepe hčere s svojimi očmi.” To so Zevsu povedali. Na koncu je poslal k sestri Hermesa, božjega poslanca, ki nosi zlato palico. Najprej pa je šel v carstvo mrtvih in se pogovarjal s Hadom, Plutonom, bratom boga Zevsa. Gospodarja mrtvih in njegovo ženo je našel, kako sedita na postelji. Pluton, Had, je mož Perzefone, toda potomcev nimata. Človek ima potomce, bogovi ne. Perzefona si ni želela ničesar bolj, kot vrniti se k svoji materi.

Regeneracija človeka ni več stvar bogov. Pluton Perzefono lahko ukrade, vendar to nič ne pomaga. Človek ima nalogo, da se razmnožuje, s tem so bogovi odgovornost predali iz svojih rok. Hermes je rekel Hadu:”Demetra se grozno maščuje. Človeštvo želi uničiti. To dela s tem, da skrije semena pod prst. Dosegla bo, da ljudje ne bodo več častili bogov. Zelo je huda in ne želi sodelovati z bogovi.” Na Hada naredi to vtis, tudi on potrebuje čaščenje ljudi. Z nasmehom sprejme nalog kralja Zevsa in pravi Perzefoni:”Pojdi nazaj k materi.” Reče pa tudi nekaj, kar nam kaže v bodočnost. “Med tistimi, ki nikoli ne umro, jaz nisem napačen mož zate. Končno sem Zevsov brat. Če boš v njegovem kraljestvu, boš vladala nad vsemi rastlinami, ki rastejo, in vsemi bitji, ki se gibljejo. Uživala boš največjo čast med vsemi nesmrtniki. Kdor tebi ne bo žrtvoval in ne bo negoval tvojih čaščenj in kdor bo pozabil prinesti primerne darove zate, bo čutil posledice.” S tem govori o času, ko je Natura najvišji bog, ko tudi Zevs ni več najvišji.

Perzefona se je veselila, smela se je vrniti k materi. Dogodi pa se naslednje. Perzefona poizkusi v podzemlju, hadu, granatno jabolko, ki je plod spoznanja. Takrat še niso poznali današnjih jabolk. Granatno jabolko pa pomeni obenem, da je pot nazaj zaprta. Tudi granatno jabolko po židovski tradiciji pomeni isto, paralelnost je velika. Tako daleč, da se poljedelstvo res začne. V prvem poglavju Mojzeseve knjige lahko preberete: Bog pravi:”Prekleta bodi njiva. Naj ti prinese bodeče neže in trnje. Obdelovati jo boš moral v znoju svojega obraza in svoj kruh boš jedel s solzami, tako dolgo, da spet postaneš prah, iz katerega si narejen.” V obeh kulturah je torej govora o človekovi smrti. V židovski tradiciji se čuti to kot neke vrste prekletstvo.

Pa še enkrat o grškem soncu. Demetra in Perzefona se veselita, da sta skupaj. Demetra se vrne na Olimp k drugim bogovom in dovoli, da spet začne teči voda iz studencev, dovoli, da začno spet rasti rastline in plodovi, toda Perzefona je ugriznila v granatno jabolko in zato je morala ostati tretjino leta pod zemljo, dve tretjini leta pa je živela na zemlji. Boginja Demetra je poizkušala naučiti ljudi vse, kar za življenje potrebujejo.

Na koncu pove Homer kot da govori Demetri:”Pridi in omogoči mi, da lagodno živim za moje petje. Dovolite mi, da vam enkrat spet zapojem.” Postane jasno, da ljudje  žive in umro in se spet rodijo in ponovno lahko delajo tisto, kar delajo danes.

Sedaj pa bi k tej zapuščini Demetre dodal še nekaj. Govorimo torej o Elevziniju in govorimo o poljedelstvu. V bistvu gre v obeh primerih za razvoj človeštva.  V Elevziniju je Demetra naučila svečenike, kako je treba ljudi voditi. Na ta način so bogovi ljudem prepustili vodenje človeštva. Mnogo tisočletij so v Elevziniju ljudi posvečali. Spomladi so bila tam tekmovanja, to odgovarja našemu prazniku Velike noči. Igre so se ponavljale kot velike Elevzinske igre tudi vsako jesen. Ljudi pa so posvečevali približno takole: vsak je smel priti ne glede na to, ali je bil kmet ali meščan, moški ali ženska, ali je bil svoboden človek ali ne. Ta posvetitev je izgledala tako, da so se ljudje dolge mesece pripravljali nanjo. Niso smeli piti alkohola, posvetili pa so jih na večdnevnem prazniku v Elevzini. Svečeniki so peli svete pesmi, vodili so ljudi tudi s hrano in pijačo. Ob tem so dobili posvečenci ekstrakt rženega rožička, v katerem je droga. Omamljeni so izgubili možnost oblikovanja lastne presoje in predstave. Ljudi so odvedli do praga v duhovni svet, do meje duhovnega sveta, nakar se je vsak lahko vrnil na svoje mesto. Pogled s tistega mesta, kjer se srečujeta duhovni in fizični svet pa je človeku omogočil spoznanje, da je vse dobro, da je usoda v dobrih rokah..

 Spoznanje torej je veljalo spoznanju sveta, ki je za svetom, ki ga vidimo. Svet, ki ga okrog sebe s čutili zaznavamo, pa je neke vrste zrcalo tistega. Ta svet je tak, kot ga vidimo, Elevzinsko svetišče pa je bilo neke vrste poizkus voditi ljudi v tem svetu. Svetišče v Elevzini je v tem smislu kot krščanstvo – vsak lahko pride, vsak se lahko spremeni in se tako spremenjen vrne na svoje mesto v življenje, da na tistem mestu, kamor ga je življenje postavilo, poskuša izpolniti naloge, ki mu jih življenje zastavlja. Svetišče v Elevzini je bilo v času preseljevanja narodov uničeno, toda naloga, ki je izšla iz Elevzinija, poljedelstvo, je na svetu ohranjena. In tudi o tej strani Elevzinija se moramo pogovoriti.

Popolnoma nova stvar je v duhu tega, kar se v naravi dogaja in naravnega reda, da človek vzame svojo voljo, svojega duha in svoj plug, da gre s temi orodje v svet in da posega v rast in umiranje rastlin.

Kjer so prej rastle bodeče neže in trnje vseh mogočih vrst, tam okopava in začne zemljo preobraževati. Zastopnik človeštva, ki je začel s poljedelstvom, je bil Triptolem. Beseda Triptolem v prevodu pomeni ’tisti, ki trikrat preorje’. To pomeni, z večkratno obdelavo rast in umiranje narave spremenimo. Iz umiranja tistega, kar je na njivi rastlo, nastane tisto, kar je človek posejal. Človek lahko poseje žita ali zelenjavo in iz umiranja  prejšnje narave nastane nova. Kruh, na primer, ali zeljnata glava so organi, ki jih narava prej ni imela. Tudi drugih organov, kompostnega kupa, kupa gnoja v naravi ni. Tudi biološko dinamični preparati so novi organi. Saj jih poznate. Vzamemo zelišče in določen organ. Pri tem gre torej za tvorjenje organov v biološko-dinamičnem delu.

Ustvarjanje novih organov kot princip je zelo pomembna stvar v človeški kulturi. Ravno pri obdelavi narave se človek lahko uči tega, kar je potrebno storiti v medčloveških odnosih. Tudi v medčloveških odnosih moramo ustvariti neke vrste nove organe. Le tako bodo procesi v redu.

Na koncu bi pred vas postavil še eno sliko. The British Museum v Londonu ima med drugim vazo s tem motivom. Na vazi je prikazan Triptolem kako dobi nalogo od boginje Demetre. V roki že drži žitno klasje in boginja Demetra mu daje še pijačo, ki ga bo okrepila. Boginja Persefona stoji v ozadju. Triptolem je torej med dvema. Na eni strani stoji božanstvo; s te strani dobi nalogo. Na drugi strani je druga oseba, ki predstavlja bodočnost človeštva. Imenuje se Jakh; to je človek bodočnosti. Oblikuje se s svojim delom. Naša živila so preobražene sile narave. Preobrazba teh sil pa obenem povzroči, da smo od narave vedno bolj oddaljeni. Bitja narave ne potrebujejo oblek, saj imajo dlako. Bitja narave si ne morajo svoje hrane pripravljati; v naravi jo najdejo. Triptolem stoji na eni strani med bogom, ki mu daje nalogo, in med bodočnostjo. Bogovi so svoje dolžnosti oddali iz svojih rok v roke človeka. Boginja pa drži v roki bakljo, svetlobo, in tudi Jakh, bodočnost, ima v roki bakljo. Naša včasih tako zelo temna sedanjost dobi torej svetlobo iz preteklosti kot tudi iz bodočnosti.

Iz doživljanja narave se lahko naučimo, kaj je naša naloga. Stremeti moramo k temu, da obravnavamo naravo celostno. Da ne naredimo principa iz posameznih delov. Seveda v naravi najdemo tudi posamezne snovi, toda naravo moramo poskušati doživeti na tak način, da spoznamo in priznamo več kot samo snovi, ki jih srečujemo. Kadar srečamo sočloveka, moramo vedeti, da smo srečali več kot tisto, kar vidimo. V vsakem človeku je prisoten njegov jaz kot njegova osebnost. Nekaj podobnega velja tudi, kadar srečujemo naravo in kadar srečujemo določeno kmetijo. Naloga ljudi je, da poskušajo razumeti naravo na tak način. Čas bogov je minil.

Rudolf Steiner je imel paralelno s Poljedelskim tečajem, 17. junija 1924, predavanje. Tam je o gnojenju rekel sledeče:”Gnojiti pomeni pripraviti pot za božansko-duhovne sile.” Upoštevati moramo kateri procesi v svetu potrebujejo svojo pot in katero vlogo pri tem igra človek. Mnenja sem, da je prav to zapuščina boginje Demetre. Nismo sami. Niti boginja niti narava nas ne puščata same. Seveda pa jima moramo ostati zvesti, zvesti pa moramo ostati tudi principom človeškega razvoja. Vedno znova imamo občutek, da je to prevelika naloga za nas, toda alternative ni. Torej poskušajmo vztrajati na tej poti, pa čeprav napredujemo z majhnimi koraki.

Žal mi je, če sem za mnoge med vami povedal nekaj tujega. Ne mislite, da ste preobremenjeni. Potrebno je, da se potrudimo in naredimo tiste korake, ki jih lahko naredimo. Vsem nam želim dober napredek.