Michael Rain, Michael Schraier Predavanja za društvo AJDA Vrzdenec na W. šoli v Ljubljani 14., 15. in 16. marca 2008

Moje ime je Michael Rain. Prej sem slišal, med tem kar je Meta povedala, besedo ….. Smatram, da je povedala odkod se poznava. Že enajst let pa se ne ukvarjam več s poučevanjem otrok v šoli. Jaz delam kot svetovalec in spremljevalec velikih in srednje velikih podjetij. Spremljam in svetujem pa tudi manjšim in srednje velikim iniciativam. Prej smo se v avtu pogovarjali, da je minilo že dvajset let, ko sem sprejel Metino Ano v svoj razred. In da je tudi dvajset let kar smo praznovali cerkveno poroko z mojo ženo, kjer je bila Meta kot gost. Takrat sva pa imela z mojo ženo že dva otroka, zdaj jih imam pa pet. Zdaj pa bom predal besedo Michaelu Schraierju.

Želim vam lep, dober večer. Več kot deset let je že odkar sem bil zadnjič v Sloveniji. To je bilo še zelo na začetku po vaši osamosvojitvi. Tema, ki smo jo takrat obravnavali pa je zelo podobna današnji. Tako kot je Mihael Rain že povedal bi midva z vami želela delati na teh vprašanjih, ki vas težijo. Neposredni človeški odnosi so stvari, ki nas vsak dan srečujejo in ki jih moramo vsak dan na novo obvladovat. To ni problem, ki ga ima ena ali druga država, temveč je to zelo splošen problem. Tako splošen, da včasih pozabimo, da človeške odnose zavestno ali nezavestno sami oblikujemo.

Kot je že omenil Michael Rain, oba delava kot svetovalca. Jaz sem dolga leta delal kot svetovalec podjetnikom, obenem pa tudi spremljam in svetujem družbenim socialnim ustanovam kot na primer dom onemoglih, bolnica, šole, otroški vrtec, celo več bolnic. Vedno znova pa na tistem področju, kjer pravzaprav največ delam in kjer sem začel, to pa so podjetja. V zadnjem času pa je vse več novih iniciativ, ki jih spremljam. Z drugimi besedami spremljam skupine ljudi, ki želijo kot iniciativa nekaj doseči. Pri tem je seveda vedno odločilno v kakšnem odnosu so ljudje in kakšna je kvaliteta teh odnosov. To je posebej pomembno. Z vami se nočeva pogovarjat o teoriji. Z vami si hočeva ogledat vašo človeško realnost in potem vnesti spodbude k več opazovanja samega sebe in drugih ljudi v odnosu. Toliko za začetek.

Stojimo pred dejstvom, da nas je razveseljivo veliko, čas je pa odmerjen. Mi bi na eni strani seveda zelo pozdravili, da čim več udeležencev pride do besede in zato se nudi tudi možnost iz velike skupine naredit več manjših skupin. V manjših skupinah nas čakajo čisto določene naloge, vsebine so zapisane ne tem listu. Če ga takole odprete vidite na eni strani dve strani fotokopirani, na drugi strani pa eno. Danes zvečer delamo na tisti strani, kjer je samo ena stran fotokopirana. Šli bomo v skupine in tukaj se najdemo spet čez eno uro. Naš cilj je, da se v teh majhnih skupinah spoznate kdo ste, da eden drugemu poveste kaj so razlogi, da ste prišli sem. To pa pomeni čisto določeni razlogi, ki vam delajo skrbi in eden drugemu poveste kaj to je. Vprašanja, ki ste jih prinesli s seboj. Nato eden ali dva iz vaše skupine bistvena vprašanja pred vsemi predstavite, da bomo potem izbrali na čem bomo delali. Ob 19.45 uri bomo zapisali nekaj od teh vprašanj in na teh vprašanjih bomo delali jutri in pojutrišnjem tudi spet v skupinah. Namesto da poveste zakaj ste prišli, povejte katere notranje potrebe, katere stiske so vas recimo kot neposreden razlog pripeljale v skupino v kateri govorimo o oblikovanju medsebojnih odnosov. Mi živimo v eni družbi kjer je vedno veliko stisk. In če v takih situacijah živite, smatramo da so to vprašanja, ki ste jih seboj prinesli in to povejte.

Vprašanja so zapisana in jih lahko še enkrat preberete. Skupine bom oblikoval takole. To je zdaj naš krog. Začnimo. V skupinah, ki se bodo zdaj oblikovale boste vsi dobili te listke, glejte, da vsak pride na vrsto, da zelo na kratko pove tisto, kar je kot vsebina navedeno.

Zaradi tega ker delamo skupaj, ne da bi hotel biti vaš šef, ampak sodelujemo. Zelo mi je žal, če so nekateri prišli s pričakovanjem, da bodo danes zvečer tri ure samo poslušali neko predavanje. V tem primeru bi vam moral reči, dragi ljubi prisotni, ampak jaz vas želim potolažit. Vaša pričakovanja bomo že izpolnili. Temelj vsakega socialnega v odnosih je zaupanje, odprtost in interes. Interes do drugega, do tvojega sogovornika in na vprašanjih, ki jih on ima. Razvijati interes in razumeti interes drugega je nujno potrebno zato, da sem se v stanju sam odpreti. In mi smo zdaj to poskušali delat. Ne znam slovensko, ampak kljub temu sem imel občutek, da se niste dolgočasili. Želim si slišat, da naj bi vi v skupinah strnili vprašanja in prosim, da najprej kar prva skupina predstavi to kar so si zapisali. Moj prijatelj Michael Schraier bo najprej ta vprašanja zapisal v nemščini, Meta pa jih bo prevedla. Danes pa na ta vprašanja ne bomo odgovarjali, ampak šele jutri. Danes jih samo zbiramo, jutri pa si bomo iz vseh teh vprašanj nekatera vprašanja vzeli ven in jih obdelali zelo kompletno, tja do rešitev. Šli bomo preko razumevanja problema, vse obsežnosti tja do rešitve in konkretnih praktičnih korakov.

Prva skupina naj na kratko pove, kakšne so vaše izkušnje? In kakšna so vprašanja in pričakovanja? Kdo je bil v prvi skupini?

Predstavili smo se, kdo smo, od kod smo, kaj doživljamo, kaj delamo in nato posebej, kaj tukaj pričakujemo. Čisto konkretno si ni nihče nič zamislil da bi izpostavil, ampak vsak pa računa na to, da bomo to, kar bomo slišali, nekako vnesli v svoje življenje. Vsi skupaj se zavedamo, da ne delamo vse prav in da se nam bo tukaj sigurno kaj odprlo. Morda ima ena oseba malo več aktualnih problemov, ki jih bo morda sproti reševala sama z gospodom Michaelom. Splošna vprašanja so pa sigurna naša obnašanja drug do drugega, tako v družini …… .. .. .. . . …dve osebi imata popolno urejeni družini, trenutno. Mora bodo kaj odkrili tukaj, da lahko še tisto popravijo.

Da ne pridejo do ločitve?

Da.

Kako se boriti za svoje pravice, da ostanejo med nami pristni odnosi, da smo na koncu vsi zmagovalci?

Kaj storiti v situaciji, ko sodelavka dela na tem, da bi te izpodrinila na delovnem mestu?

Še kakšno vprašanje iz prve skupine? Očitno ste v situaciji, da nimate problemov.

Kdo je bil v drugi skupini?

Jaz sem Katja in bom predstavila probleme druge skupine. Mogla sem si jih zapisat, da ne bom kaj pozabila. V naši skupini nas je bilo šest, od tega sem bila jaz najmlajša. Smo z različnimi izkušnjami. Vsi so imeli otroke. Naši problemi so bili zelo različni, ker vsi na nek način pri sebi iščemo možnost, kako bi izboljšali odnose, predvsem partnerske. Vsi pa delamo na sebi in želimo biti čim boljši in pripomoči k lepšemu življenju. Prvo vprašanje je bilo s kakšnim načinom bi vzel prehitro obrambno reakcijo, občutek nezadovoljstva, ki se pojavi s strani. Pri tem gospod problem razume pa mu ni prav, da mu ga uspe vedno odpravit.

Imeli smo tudi osebo, ki je izpostavila, da se ne zna postavit za sebe v določenih situacijah n morda preveč razume nasprotno stran oziroma situacijo. Vprašanje, kje je tista meja, da bi povedal človeku, kar čutiš, kljub temu, da ga ne vidiš?

Kako delovati v skupini različni ljudi in hkrati prepoznavat svoje potrebe? Jih zadovoljujem? Prisoten je strah, da nebi s svojimi potrebami rušila ciljev v skupini.

Kako povedati človeku, ko te ta prizadene, čeprav gre za take banalne stvari, da ga nebi užalil?

Gospa bi rada pomagala otrokom v premoženjskih zadevah mož pa je proti. Kako ta dva pogleda uskladit? Eden bi finančno pomagal, drugi pa ne.

Jaz sem Neva. V naši skupini sta bila dva moška, štiri ženske. Nekateri so že upokojeni, drugi smo še aktivni. Problemi segajo od partnerskih odnosov, odnosov s starši, z otroci. Zajeli smo še širše družbene probleme. Bili smo dokaj temeljiti in bi vprašanja, ki smo jih napisali prebrala.

Navkljub jasnemu cilju in želje skupine sodelovanje v skupini ne steče.

Kako razrešiti problem, ko želi posameznik partnerja spreminjat po svojih željah?

Je to partner ali kdo drug?

Partner v partnerski skupnosti.

Kako ravnati, da me problemi drugih, ki jih začutim, ne obremenjujemo in ne sežejo globoko vame?

Kako vzpostaviti odnos ….., da te čustveno ne obremenjuje?

Kako vzpostaviti z mladimi ljudmi spoštljiv odnos in kako jih voditi, da prepoznajo dobro in slabo v življenju?

Kako v partnerskem odnosu ohranjati dovolj svobode za sebe, glede na moje delo, obveznost in pričakovanja drugih v družini?

V četrti skupini nas je bil šest, en moški in pet žensk. Tri upokojenke, dve sta poročeni, trije srečno ločeni recimo in ena, ki si oblikuje partnerstvo. Opisali smo svoje situacije, nismo bili pripravljeni s kakšnimi vprašanji, ampak smo oblikovali širše vprašanje.

Kako otroka, šoloobveznega ali mladostnika motivirati, da je tudi šola potrebna?

Drugo vprašanje je precej podobno kot pri skupini tri. Kako se manj obremenjevati s problemi bližnjih?

Kako krepiti samozavest?

Povezovalna vloga matere med otroci, ki so težki individualisti. Mama jih razume, med sabo pa se ne razumejo.

Kako odraslim otrokom pomagati, da se osamosvojijo?

Skupina pet. Izbrali smo nekaj konkretnih vprašanj.

Vzgled vzgojiteljev do otrok. Nanaša se na odnos do hrane, ki leži po tleh. Ali pusti to posledice na otroku? Kako reagiram na slabe vzglede vzgojiteljev?

Kako prijateljem na primeren način povedat, da partnerja ne moreš kar tako odsloviti, sploh če je bolan?

Kakšna naj bo vzgoja otrok? Ni enotne vzgoje, če eden od partnerjev popušča, drugi je strog.  

Kako odpraviti osebno stisko pred javnim nastopanjem? Nje se trese glas in ne more nič reči.

Kako pravilno reagirati pri zahtevah in občutljivosti matere. Kako živeti s strpnostjo ali neobčutljivostjo, da sebe ne prizadeneš?

Kako živeti v sožitju z mlajšo generacijo, ki ne razume našega truda in vloženega dela?

Kako ob današnji individualizaciji partnerjev, ko ima vsak poleg svojih obveznosti, službe, še svoje potrebe, obdržati kvaliteten partnerski odnos? Kako ga izboljšati? Kako oblikujem tako partnerstvo, da vsi pridejo na svoj račun?

Zdaj pa pride na vrsto tisti del večera v katerem bom mogoče zadovoljil vsaj en del tistih pričakovanj, ki jih je Vera omenjala. Na eni strani vam bom odpredaval eno vsebino, pri tem bom pa vedno znova poizkušal tudi vas v to stvar pritegnit, da sami opazujete stvar in se tudi sami reflektirate, kaj je v vas odgovor.

Začel bi z vprašanjem in sicer s konkretnim vprašanjem Lahko tebe vprašam, katere sposobnosti nosiš v sebi?

…..

Šli ste s pričakovanjem, da bo koncert Chopina, ki je na programu prekrasen. To kar ste slišali pa je malo slabša vaja. Tudi v tem primeru greste domov nezadovoljni. In greste na primer na predavanje. Tema je silno zanimiva, tisti ki predava pa ne pove nič od tega kar naslov obljublja. Greste nezadovoljni domov. Lahko ugotovimo, da so vaše potrebe lahko zelo različne. Potrebe so lahko materialne narave, jesti, piti, vožnja na primer z železnico. Potrebe se lahko take, ki se nanašajo na duševnost, slišat lepo glasbo. Če pa gledamo mi zdaj na duševnost in če pogledamo na odnose v katerih živimo se zna zgodit, da imamo potrebe na nivoju čustev v partnerstvu, ki jih naš partner ni v stanju zadovoljit. Te različne potrebe moramo pogledat vsako za sebe in če sami sebi prisluhnete in poskušate enkrat ocenit kako se vi počutite, če vaše potrebe niso potešene. Čisto vseeno ali gre za gostilno ali je to predavanje, ki vas ni potešilo ali je to partner, ki ne nosi ljubezni v sebi. Vsa ta doživetja provocirajo v vas občutek nezadovoljstva.

Vprašanje, ki se zastavlja je vedno, kako pa lahko postane mogoče, da do tega občutka ne pride. Najpreprostejši primer, ki ga zelo hitro ocenimo in zelo hitro odgovorimo na to vprašanje bi bil neljubeč partner. On ni našel te oblike pozornosti, ki bi jo do vas izražal, ki si jo ti pričakoval, ki jo rabiš. V vsaki situaciji lahko to ugotovite, kadarkoli pridete v kontakt z drugimi ljudmi, da bi zadostili svojim individualnim potrebam. Če se tisti drugi vam ne posveča, vam ne poklanja svoje pozornosti in če ne poskuša doumeti, kakšne vaše potrebe pravzaprav so, potem vedno čisto ne glede na to ali je potreba materialne, fizične narave, duševne narave ali duhovne narave, vedno pride do nepotešenosti. In to dejstvo moramo imeti vedno pred očmi kadar se lotimo reševanja posameznih problemov, ki so prišla ob teh vprašanjih do izraza. V področju medčloveških odnosov nepotešena potreba vedno sproži nezadovoljstvo.

Če na drugi strani še enkrat pogledamo na naše sposobnosti. Poglejmo še enkrat na situacijo v kateri je naša Neva. Rada bi bila kmetica. Kaj pa bi se moralo dogodit, da lahko postane kmetica?

Kmetijo kupit. Ali se poročit na kmetijo.

In kaj potrebuješ, da bi se lahko samo s tem ukvarjala?

Denar.

Na kakšen način pa lahko prideš do denarja?

Samo z delom, z bio-dinamičnim kmetovanjem ne.

Kar sigurno potrebuješ je možnost, da svoje sposobnosti prodaš. To pomeni, da moraš imeti nek prostor svobode v katerem lahko plasiraš svoje sposobnosti. Nek prostor v katerem svoje sposobnosti lahko prodaš. Kdo od vas je zadovoljen s svojim poklicem? Kdo pa ni zadovoljen s svojim poklicem? Če ste nezadovoljni, ali to situacijo lahko spremenite? Kako to v praksi zgleda? Ali si lahko ustvariš toliko svobode, da se izločiš iz tega kar te omejuje? Ampak povsem jasno je, da se morate najprej osvobodit tega. Samo če si ta prostor svobode narediš potem mogoče svoje sposobnosti lahko uresničiš. In si potem morda celo srečen.

Kaj pa tole srednje področje? Vedno znova v tem kar delamo sklepamo neke dogovore. Najpreprostejši dogovor današnjega dneva je bil, da smo se srečali ob šestih tukaj. To je bil dogovor. Kaj bi bilo, če bi vam Meta sporočila, ravnokar sta me iz Nemčije klicala in ne bosta prišla. Kako bi se počutili? To bi bil prekršek sklenjenega dogovora, neke obljube.

Kaj pa, če nas nebi bilo?

Bi bili pa mi razočarani. Ampak ta dogovor z vami ni tako definitiven, medtem ko je dogovor med nami pa zelo zavezujoč. Če uporabim še enkrat ta izraz, biti prizadet. Rana vedno boli. In če nekaj boli, lahko rečemo, da je nekaj bolno. Če me enkrat išias pošlata ne mislim takoj na bolezen, če me pa vedno znova boli gre lahko za bolezen. In če se navadite, da vsak večer preden zaspite še enkrat poskušate priklicati v spomin vsa srečanja tistega dne in se potem vprašate, kako pa je potekal ta odnos v srečanju s tem, pa v srečanju s tistim in vsemi po vrsti? Sem jaz koga užalil? Sem bil nepotešen? Sem bil nezadovoljen? In če greste še korak naprej in se vprašaš preprosto, ali mogoče nekaj kar je v meni kot potreba živelo ni bilo izpolnjeno? Ali mi bo mogoče v srečanju z ljudmi v toku dneva prišlo do tega, da je nekdo kršil dogovor? Ali sem bil mogoče v situaciji, da svojih sposobnosti nisem mogel dobro uveljavljat?

Mogoče vsi poznate tako situacijo. Srečaš prijatelja in tega človeka, ki ti je dobro znan hočeš prepričat o nečem kar je tvoje absolutno prepričanje. In zdaj bi ti rad to z njim delil. Ampak on je čisto zaprt za to in točno opaziš, da verjetno nisi izbral pravi način, da bi mu to približal. In vidiš, da si svoje sposobnosti ali narobe uporabil ali pa da jih nimaš na tem področju. To je bil neke vrste uvod v obdelavo vprašanj, ki smo jih prej zapisali.

Prvo vprašanje, ki si ga moramo vedno zastavit v srečanju z ljudmi je vprašanje zakaj pa se midva srečava? Zakaj prideva skupaj? Sem jaz prišel, ker bi rad svoje sposobnosti na nek način plasiral? Ali sem prišel s potrebo in iščem potešitev te potrebe? Ali sem prišel zato, da se nekaj dogovorim? In kar bo jutri zjutraj prva stvar je potem naredit naslednji korak, da se vprašamo, kakšno mora biti naše obnašanje v teh treh različnih situacijah. Torej, kako moramo oblikovati naše srečanje s to osebo na tak način, da bomo po tem srečanju vsi zadovoljni. Na koncu koncev je to naša naloga ta vikend. Prepoznat principe oblikovanja odnosov. Ozavestit si to in sicer s tem namenom, da naše odnose z drugimi ljudmi dobro oblikujemo, ne glede na to ali gre za ljudi, ki so nam zelo blizu ali pa so to slučajna srečanja na ulici, mimogrede. Mogoče boste opazili, da smo danes zvečer govorili samo o tem kar vsak na sebi lahko opazuje. S teorijo nima to nobene veze, tudi s kakšnim znanstvenim obravnavanjem odnosov to nima nobene veze oziroma zelo malo. To je življenjska praksa. To pa je vedno nekaj v čemer se moramo vaditi. Zaradi tega priporočilo: priložnost, ki jo prinaša vsako konkretno srečanje z nekim človekom je treba uporabiti s tem, da ponovno prikličemo to srečanje, ki je že minilo v spomin zaradi tega, da bi na tem razvili sposobnost ocenjevanja zakaj me je neko srečanje osrečilo in zakaj nekaj takega v drugem srečanju ni bilo niti slučajno mogoče.

To kar smo si danes zvečer zbrali za uvod v naše seminarsko delo ni še nikakršna rešitev temveč je pristop k rešitvi na kateri bomo delo jutri nadaljevali. Ne pa brez domače naloge. Če pomislite še enkrat nazaj na svoje delo v skupinah in na te vsebine, vprašanja s katerimi ste se ukvarjali, kje bi morda bil doma problem in kje bi bil morda doma odgovor na to vprašanje. Če vzamem vprašanje kako dosežem razumevanje pri ljudeh, ki mislijo drugače brez da bi sam pri tem trpel? Je to vprašanje, ki se nanaša na moje potrebe? Je to vprašanje, ki se nanaša na sposobnosti, ki jih imam? Ali se to nanaša na področje dogovarjanja? Kako je s tem kar je Milena rekla, da jo hoče nekdo izrinit z delovnega mesta? Je to problem na področju sposobnosti? Je to problem na področju potreb? Ali je to problem na področju dogovora? Na koncu današnjega večera bi rad naredil neke vrste lok, k vprašanjem ki ste jih premlevali na vaših skupinah in da poskušate vsaj tisto vprašanje, ki ga v sebi nosite kot neko potrebo mogoče danes zvečer vzamete v svoje sanje, v razmišljanje kam spada. Na poti domov razmišljajte o tem. V tem duhu vam želim jutri dober začetek.  

Želim vam dobro jutro. Včeraj smo poskušali v delu po skupinah izoblikovat najrazličnejša vprašanja, ki se tičejo odnosov in naš namen danes je, da se konkretno lotimo vprašanj in ugotovimo kje tiči rešitev problema.

Moj prijatelj Michael Schraier vam je včeraj na kratko, kot neke vrste uvod povedal, kje so ključi teh težav in jaz sem vas poslal spat z nalogo, da poskušate za sebe ugotovit, na katerem od teh treh področij bi se morda našla rešitev vprašanja, ki ste ga mogoče zastavili sami ali ga je zastavila vaša skupina. Mogoče ste celo lahko odkrili kje in na kakšen način utegnemo tam priti do dogovora na vprašanje. Ta trenutek vam še ne morem povedat kako bo ves današnji dan potekal. Vedno kadar gremo na pot odkritij pravzaprav ne vemo kaj bomo srečali na taki poti. Mogoče bomo našli prepreke, lahko se pa zgodi, da bomo hitreje prišli do cilja kot mislimo. Jaz sem vas včeraj povabil na pot odkritij.

Danes bomo najprej nadaljevali s tistim uvodom v temo, po tem uvodu pa bomo nadaljevali delo v skupinah. Midva sva iz teh mnogih vprašanj izbrala pet vprašanj, ki po najinem mnenju predstavljajo dobro osnovo, da se na njih lahko dela, išče razlog problema. Mi bomo oblikovali skupine glede na to katera vprašanja vas zanimajo in potem se bo skupina s tem vprašanje ukvarjala. Tisti, ki je to vprašanje zastavil bo v tisti skupini, ki deli mnenje, da jo to vprašanje zelo zanima, poskušal obširneje opisati problem. Potem se bomo spet dobili vsi skupaj tukaj in poročali o tem, kar smo našli in nadaljujemo. To je nekakšen načrt za današnje dopoldne. Besedo bi dal Michaelu Schraierju.

Sinoči sem vas hotel spodbuditi, da opazujete sami sebe kako se obnašate, kaj delate v odnosu z drugimi ljudmi. Vsak dan smo v odnosu z drugimi ljudmi. Če mi te odnose sistematično opazujemo bomo ugotovili, da se v odnosih izražajo tri različne kvalitete. Prva kvaliteta je odnos v katerem se izražajo naše sposobnosti, to kar mi iz svojih sposobnosti lahko damo v odnos. Te naše sposobnosti so možnosti, ki jih uresničujemo, realiziramo v sodelovanju z drugimi ljudmi. Področje sodelovanja z drugimi ljudmi je eno od področij, ki si ga bomo v nadaljevanju še pobližje ogledali.

Sodelovanje pomeni vse področje našega dela, tam kjer delamo, kjer smo v službi, kjer smo dejavni. To je ozko povezano z našimi sposobnostmi, s tem kar znamo. Sinoči smo rekli, za to da svoje sposobnosti lahko razvijemo smo potrebovali nek prostor. Potrebovali smo prostor, kjer nam nihče ne predpisuje kako se moramo obnašati, kaj naj delamo in česa ne smemo delati. Mogoče čutite, da je današnji svet na področju zaposlovanja, našega dela s katerim služimo denar, svet v katerem človek nima dovolj svobode. Človek danes nima toliko svobode kolikor bi si želel. Nima toliko svobode, da bi vse svoje sposobnosti in znanja lahko na tistem mestu kjer dela, tudi uresničeval.

Drugo področje, ki smo si ga včeraj ogledali so naše potrebe. Te potrebe so že danes zjutraj močno delovale. Jaz upam, da ste vi svoje potrebe po dobrem zajtrku potešili, ampak pomembne niso samo potrebe, ki jih čutimo na nivoju našega telesa. K potrebam sodi tudi nekaj, včeraj smo se pogovarjali o tem, človek ima tudi potrebe, da poteši tisto kar je doma v njegovi duševnosti. Pomislite na to, kako potrebna je pozornost v partnerstvu. Ali stopnjevanje tega, ljubezen med ljudmi. To se nahaja, če govorimo o odnosih, na nivoju naših potreb in sinoči smo se malo dotaknili tudi tega, da ima človek potrebe tudi na nivoju duhovnosti. Torej, kako dobro nam de neko predavanje, ki je osvetlilo področje, ki ga nismo razumeli, kako nas osveži gledališka predstava, ki jo smatramo za dobro. To poteši pri nas ne le duševne, ampak tudi duhovne potrebe.

Tretje področje, ki smo si ga včeraj ogledali, je področje dogovorov, ki smo jih sklenili. Najenostavnejša oblika dogovora je bila, da se najdemo danes ob deseti uri tukaj. Če ste gledali na uro vidimo, da se tega dogovora nismo dobro držali. Če si principielno zastavljate vprašanje kako se človek počuti, če se ljudje dogovorov ne držijo, se dotaknete teme, ki je v odnosih pomembna. Ali začnemo pet ali deset minut pozneje zagotovo ni največji problem na svetu. Ampak pomislite na to, kako bi stvar izgledala, če mi sploh nebi prišli. Ali kako bi izgledalo, da smo mi trije tukaj, nihče od vas pa ne. Na ta način dobite občutek za to kako pomembno je, da se dogovorov držimo, kakšen pravni karakter v tem tiči.

Če si to stvar še enkrat v celoti pogledamo lahko ugotovimo, da zaradi tega ker smo ljudje pač potrebe imamo. In karakteristika za človeka je, da imamo vsak svoje določene sposobnosti. Mogoče naj to še enkrat ponovim, tudi kar se sposobnosti tiče je zelo pomembno, kakšne sposobnosti to so. Jaz imam lahko fizične sposobnosti, nekaj znam dobro naredit, na drugi strani imam lahko duševne sposobnosti, dobro začutim stisko sočloveka in na tretji strani imamo lahko duhovne sposobnosti, da dobro razumem. In treba je prepoznati sposobnosti v vseh treh različicah. Pri fizičnih sposobnostih so pomembne ročne spretnosti. Če zna nekdo lepo plesti je to pomembna sposobnost in ta sposobnost leži na istem nivoju kot če gledamo na sposobnost njegove gradnje odnosov. Nekaj podobnega kot če neka terapevtka, na primer psihoterapevt, posebne sposobnosti na nivoju duševnosti zdravit. Ali pa zelo inteligentni ljudje, ki so v stanju, da nam pojasnijo te stvari in ki so posebej primerni za to, da raziskujejo skrivnosti tega sveta. Sposobnosti najdemo na vseh treh nivojih.

To poudarjam zaradi tega, ker je posebej pomembno, če hočemo prepoznati kvaliteto odnosov. Zavedati se moramo, da ima vsak človek sposobnosti na vseh treh nivojih. In zelo pogosto se zgodi, da se nekdo zdi sam sebi zelo pomemben ker je izobražen, ker je močan na nivoju intelekta. Ampak pomislite kako silno pomembno je v družbi, da so vse sposobnosti vseh treh nivojev v družbi dobro razvite, ne samo pamet. Še čisto posebno fizične sposobnosti. Kaj bi bili mi brez naših spretnih rokodelcev, obrtnikov? In morda boste opazili,  kako bo vaš odnos do drugih ljudi čisto drugačen, če boste razumeli prisotnost teh treh sposobnosti in boste razvili spoštovanje do drugačnih sposobnosti, ki so v človeku, ki je vam nasproti.

Še eno pomembno misel bi vam rad posredoval, ki je zelo principielna. Če se zamislite sami v situacijo nekega razgovora. Dva se pogovarjata. Imamo lahko situacijo, da eden govori, drugi pa posluša. Če si pogledate potek takega razgovora, govori eden, drugi posluša ali pa drugi govori in prvi posluša. Pogosto boste doživeli, da so ljudje, ki niso v stanju prisluhniti, ki morajo venomer govoriti. Tisti pa, ki je obsojen na poslušanje čuti to verjetno kot neravnotežje. Verjetno vsi poznate to situacijo. Za našo socialno sposobnost prepoznavanja je to posebno pomembna stvar. Namreč pomembno je, da si ozavestimo, da ta ritem v razgovoru obstaja. Če si stvar ogledate, kje je tisti, ki govori in kje je tisti, ki posluša glede na njegovo lastno osebo? Kadar poslušam se res s svojo pozornostjo približam drugemu. Kadar pa sam govorim se moram koncentrirati na to kar bi želel izraziti. Čisto pri sebi moram biti. Odnosi pa so utemeljeni v tem, da prihaja do stalne izmenjave med biti čisto pri sebi in odpirati se, posvečati se drugemu.

To je temeljno spoznanje, kot ga je povedal svojim poslušalcem Rudolf Steiner leta 1919. On je takrat opisal ta fenomen, da mi v razgovoru z drugimi ljudmi vedno znova lahko opazujemo in analiziramo, in to dejstvo je on imenoval socialni pra-fenomen v odnosih. Biti pri sebi in se odpreti, posvetiti drugemu. To je pra-fenomen odnosov. Včeraj smo se pogovarjali o tem, da mi naše življenje v odnosih živimo na teh treh področjih dogovora, sposobnosti in potreb. Če mi sedaj ta pra-fenomen v odnosih poskušamo povezati na te tri nivoje ugotovimo, da imamo tri različne načine kako smo pri sebi in tri različne načine na katere se za drugega odpiramo, smo do njega pozorni.

Biti pri sebi ali biti pri drugem je nekaj kar moramo imeti za ves potek odnosov in kar potrebujemo ta vikend nenehno pred očmi. Če lahko nekaj dodam, in vas opozorim na to, kako zelo so naše moči razvite v tem smislu, da predvsem mislimo sami na sebe. Mi vsi smo ljudje, ki imamo v prvi liniji pred očim svoje lastne zadeve, tisto kar se nas tiče. V principu negujemo svoj egoizem, tega pa ne želim kvalitativno ovrednotiti ampak samo kot dejstvo ugotoviti. Ta moč, da skrbimo predvsem sami za sebe in mislimo predvsem nase je namreč temelj za vse spoznanje, ki si ga v življenju pridobimo. Če bi bili vedno le pri drugem in le za drugega odprti smo zagotovo zelo ljubeznivi ljudje, ampak v življenju ne bomo dosegli tistega kar nas same mora zanimati.

In pri tem boste morda opazili, da je vsa problematika na področju partnerstva skrita v tem, da harmoničen odnos med našimi lastnimi interesi in interesi našega partnerja ne obstojajo. V glavnem se lahko problemi na nivoju partnerstva diagnosticirajo na tak način in tudi terapirati jih moramo na tem nivoju. Problematika ki jo imamo v odnosih pred seboj, čisto previdno smo se o tem včeraj že pogovarjali, in sicer v tem, da sem vas opozoril, da je v našem življenju z drugimi ljudmi pogosto tako, da se počutimo prizadete in te prizadetosti nastanejo vedno, če to ravnotežje med biti pri sebi in odpreti, posvečati se drugemu ne ohranjamo. Principielnega pomena je, da postavimo diagnozo odnosov. Vprašamo se, katera neravnotežja, katere prizadetosti v našem odnosu do drugega človeka lahko ugotovimo. In tudi v zvezi s tem obstoja terapija. In ta terapija izgleda na treh nivojih odnosov različno.

Najpreprosteje ugotovimo kaj je narobe na področju potreb. Spomnite se na primer, ki smo ga omenjali sinoči. Greste lačni v gostilno in pričakujete, da bo večerja, ki jo servirajo okusna, v lepem okolju, prišli ste tja s svojim partnerjem, želite res lep večer. Restavracija ali gostilna v katero ste prišli pa sploh ne ustreza pričakovanjem. Natakar stoji pri šanku in se ne zmeni za to, da ste prišli in takoj opazite, da jih sploh ne zanimate. Kaj manjka tem natakarjem? Pozornost. V tem trenutku so bolj zainteresirani na svojem lastnem pogovoru kot do pozornosti, ki so jo dolžni do svojih gostov. Neposredno lahko vidimo, da je fenomen dati pozornost drugemu, odpreti se za drugega, za zadovoljevanje naših potreb temeljnega pomena.

Če pogledate na nivo dogovorov, sklenili ste pogodbo. Najpreprostejša pogodba je, kot sem že prej povedal, ob desetih se najdemo tukaj in potem je zelo pomembno, da eden na drugega mislimo in da se tako rekoč na nivoju sporazumevanja z očmi srečujemo in tako obnašamo kot je dogovorjeno in to na način enakopravnosti. Smatramo se za enakopravne v tem dogovoru.

Še enkrat bom to skrajšano zapisal. Če hočemo sklepati dogovore, ki so v stanju nekaj nositi morajo biti partnerji v dogovoru enakopravni. Če mislimo na potrebe drugega se moramo odpreti za drugega in za njegove potrebe. Eden drugega moramo obravnavati kot enakopravnega partnerja in drugemu se moramo za njegove potrebe odpreti. Pri razvoju naših sposobnosti si moramo zagotoviti prostor svobode za razvoj sposobnosti. In ta prostor svobode moramo priznati tudi drugim. Ti trije načini vedenja, obnašanja so za zdravo oblikovanje odnosov, sožitja fundamentalno pomembni.

Sedaj bi rad omenil še kako pa izgleda stvar, ki je drugačna kot bi morala biti, kakšno je ravno nasprotje tega načina obnašanja, ki je potreben za dobre odnose. Na kratko bom to karakteriziral in sicer zato, da bi s tem nekako pokazal na bolne odnose, ki jih srečujemo. Pri tem vedno uporabljam problem socialnega pra-fenomena v odnosih. Če ne upoštevam potreb drugega in vedno mislim na svoje lastne koristi, pride do zelo velikega neravnotežja. Rekel bom, negovati lastno korist. Če gledate na področje sodelovanja dveh, na področje sposobnosti in eden drugemu ne pušča svobode za razvoj njegovih sposobnosti oziroma da pokaže katere sposobnosti ima potem pravimo, da eden določa kaj sme drug delati. To je neke vrste diktatura.

Na področju dogovorov pa je že če pogledamo pojem kot tak problem v tem, da se partnerja ne smatrata za enakovredne partnerje. Tudi na področju dogovorov. Za zavestno oblikovanje odnosov, če jih hočemo oblikovati tako, da so zdravi, najdemo praktične napotke v tem, da pri sposobnostih moramo skrbeti za to, da dobi naš partner svoj prostor svobode v katerem lahko razvija svoje sposobnosti. Na področju zadovoljevanja potreb se moram odpreti za potrebe drugega in na področju dogovorov moram skrbeti za to, da se srečujem s partnerjem in drugimi kot enakovreden partner. In to je potem obenem začetek obravnavanja vprašanj, ki ste jih včeraj tukaj predstavili iz vaših skupin.

Danes zjutraj sem vprašanja od sinoči še enkrat pregledal in našel sem vprašanja, ki se mi zdijo po svoji vsebini posebno zanimiva, ki pa mogoče za prvi korak v obravnavanje problemov v družbi mogoče niso dovolj lahka. Razmislil sem torej, da bi v skupini ena obravnavali vprašanje kaj naredim, če me hoče sodelavec izriniti na delovnem mestu. Zdi se mi, da bi bilo dobro, da se ena skupina ukvarja s tem. Kaj je v ozadju tega problema? Mogoče še nekaj pripomb zato, da se boste lotili tega vprašanja s pravim pristopom za kvaliteto odnosov. Ali gre pri tem za to, če nekoga na njegovem delovnem mestu odrivajo, ali se gre za to, da mu ne puščajo dovolj prostora, dovolj svobode, da pokaže svoje sposobnosti? Ali gre mogoče za to, da nekdo pravno veljaven dogovor krši? Pomembno je, da mi tako zastavljeno vprašanje ne poskušamo obdelati teoretično temveč, da tisti ali tista, ki je to vprašanje postavil kot osebno doživljanje zelo točno opiše, konkretno kako se te stvari v detajlih dogajajo. Samo na ta način lahko resnično točno spoznamo kaj je v ozadju tega dogajanja. Kateri bolezenski fenomen na področju odnosov je v tem posebnem primeru delujoč. To je bilo prvo vprašanje.

Drugo vprašanje v katerem je tudi zelo veliko smodnika iz skupine dva je vprašanje, kako partnerja lahko uspeta, da pri vzgoji svojih otrok zastopata enako stališče. Kako obravnavamo potrebe naših otrok? Kako si ogledamo sposobnosti, ki jih naši otroci razvijajo in kako se starša lahko dogovorita, kar se potreb otrok tiče. Kako se starša dogovorita, kako delati glede na sposobnosti otrok, ki se razvijajo?

V tretji skupini je zelo splošen, a zelo pomemben problem. Kako si ohranim dovolj svobodnega prostora za sebe v mojem odnosu s partnerjem vedno ob upoštevanju dejstva, da je zelo veliko dela, ki me čaka, imam pa potrebo po svobodi in kvalitetah, ki mene potešijo. Na tem mestu je zelo pomembno, tukaj je  večji del žensk in vsi doživljamo kako nekdanja tradicija vlog po spolih na nek način dela ženam krivico in bi jih rada obsodila na to, da so služabnice svojih mož. V našem modernem času se hoče vsaka individualnost razvijati. In vsaka žena, četudi ima pet otrok, potrebuje dovolj svobodnega prostora za razvoj svojih lastnih sposobnosti in nujno potrebno se je nekaj v zvezi s tem treba dogovoriti.

Podobno vprašanje kot v skupini dva, kako se lahko starša le dogovorita za enotno stališče pri vzgoji otrok, nekaj podobnega čaka skupino štiri. Kako lahko poskrbim pri odraslem otroku za dovolj samostojnosti. V tem tiči ogromna problematika. Naš moderen svet prav gotovo noče, da delujemo iz svojega lastnega odločanja. Poglejmo našo reklamo. Posebno mladi ljudje so tako izpostavljeni reklami, ki je tako spretno narejena in tako zna zapeljati, da človek svoje lastne resnične potrebe podreja interesom te reklame. Lastni interesi so temu prilagojeni. Kako lahko dopovem svojemu otroku, da naj ne zapade tem zavajanjem? In na nivoju sposobnosti so pomembni koraki, ki jih je treba seveda narediti saj je veliko bolj udobno, če se človek ne mora kar naprej učiti in vaditi, temveč misliti samo na lepo stran življenja, enostavno zabavati se. In pod tem pogojem razviti samostojno sposobnost odločanja in doseči to sposobnost pri mladostniku seveda ni nepomembno. To je izjemno pomembno vprašanje v odnosih.

V peti skupini je bilo vprašanje, kako mi uspe ohranjati partnerstvo, če imamo opraviti z različnimi potrebami partnerjev? Kot prvo stvar bi morali pogledati na to ali gre res samo za različne potrebe ali pa je tako, da je tudi razvoj naših sposobnosti potekal v različne smeri. In pripelje do tega, da na primer eden od partnerjev svojih sposobnosti sploh ni mogel razviti, drugi pa. Ali gre morda celo za to, da se mi dogovorov v partnerstvu nismo držali.

Vaša naloga v delu po skupinah bo kot prvo, da ta slučaj iz katerega je to vprašanje nastalo še enkrat čim bolj točno opišete. Samo če boste ta problem, to dogajanje, to stanje zelo točno razumeli lahko naredite drugi korak in postavite diagnozo problema v odnosih. Da ugotovite na katerem od teh treh področij je ta bolezen doma. Tretje vprašanje pa je, na katerem od teh treh nivojev je za konflikt in za neenakost v odnosih odločilen problem. Vedno je namreč tako, da v takem primeru problem ni doma samo na enem področju. Na vseh treh področjih bomo našli vsaj delno razlog za probleme in sedaj je pomembno, da odkrijemo kateri nivo je tisti, ki je v tem konkretnem primeru odločilnega pomena.

Michael Rain nas je opozoril in paziti je treba na to, da mi nimamo samo treh področij v odnosih, temveč da imamo v sebi in v partnerju vedno tudi ta tri področja; duševnega, duhovnega in fizičnega. Zagotovo ste pazili, da si moramo stvar diferencirano ogledati in da ni mogoče grobo obravnavati stvari, temveč samo zelo točno, pod drobnogledom. Stvar moramo analizirati.

Vsak se mora vprašati kateri primer ga zanima. Skupine niso iste kot včeraj. Vsak gre v tisto skupino za katero smatra, da ga problematika osebno zelo zanima. In seveda gre v tisto skupino tudi tisti, ki je to vprašanje zastavil, da bo na razpolago za vprašanja skupine.

Dragi sodelavci! Upam, da ste krepko delali in res upam, da vam je uspelo, da niste bili preveč pri sebi ampak pri drugem. Sami smo vadili na tem socialnem pra-fenomenu odnosov. Michelangela so enkrat vprašali kako mu uspe delat te prekrasne kipe. In on je rekel, čisto enostavno je to, iz bloka marmorja samo tisto preč odbijem, kar ne paše k tisti figuri. V prenesenem smislu se vprašanje pri našem delu zastavlja na podoben način. Problemi, ki jih tudi sami intenzivno doživljamo se dozdevajo najprej zelo kompleksni in kot da ne vidimo skozi. Umetnost pa je v tem, da vse tisto odbijemo, kar nima nič opravit s problemom. Ta korak bomo po opoldanski pavzi še bolj konkretno obravnavali. Da pa bomo to zmoli vas prosim, da na kratko poveste iz vaših skupin: ali ste dobili jasno sliko o problemu, ali je zastavljeno vprašanje po tem razgovoru zdaj drugačno, in kako ste doživljali to delo. V malo stavkih nekako povedno tisto glavno iz vašega dela. In dovolite mi, da zastavim tu in tam še kakšno vprašanje. Vsi tisti, ki niso bili v vaši skupini prisotni bi radi razumeli to stvar.

Začel bi z vprašanjem številka ena. Kako je s problemom odrivanja z delovnega mesta? Ali je postal problem jasen? Ali se je na koncu samo vprašanje spremenilo ali je ostalo kot tako? In kakšen je bil proces?

V naši skupini je bilo pet žensk. Glede na starostno populacijo smo aktivni upokojeni. Glede na predavateljeva vprašanja je bilo še enkrat podrobno pojasnjeno. Pri tem se lahko navežem na drugo vprašanje, da nismo bile dovolj disciplinirane in nismo znale dobro poslušat tako da smo Mileno motile s podvprašanji ali razlago svojih podobnih problemov. Na koncu pa je bilo nekaj konkretnih vprašanj, takih manjših, dopolnilnih. Kako smo doživljale ta njen problem smo pa povzele tako, da vodstvo kolektiva v katerem trenutno dela, dela napake in sicer z vodenjem. Sprejemanje kadrov povezat, neustreznih kadrov, premeščanje kadrov, da se reši nek drug problem ne tisti, ki izhaja iz dela. S tem pa nastajajo številne luknje med sodelavci, ki obremenjujejo kolektiv in delo.

Kje so njene prizadetosti?

V tem, da ne more delat tako kot bi rada. Prizadeva se za pošteno in kvalitetno delo.

Ali je tvoj problem na enem od teh treh nivojev: sposobnosti, dogovor, potrebe? Ste našli kje bi bil problem?

Vsi trije pridejo do izraza.

Kje pa pretežno?

Sposobnost opravljanja dela najbrž ni problem. Dogovor pa je že vprašljiv. Potrebe pa najbrž niso.

Za enkrat bomo to tako pustili.

Kako konkretno bi Milena ta problem rešila nismo reševali. Ona ima več razmišljanj ali naj naredi tu črto in gre svojo pot. 

Kdo bo poročal o drugem vprašanju? Kako ohranim v partnerstvu dovolj prostora za svojo svobodo.

V tretji skupini smo bili še kar disciplinirani in smo veliko spraševali, tako da je rekla, da se je čisto spraznila in nam je vse povedala. Mislim, da smo si ustvarili eno sliko o tem problemu, in bili dosti enotni. Sedem nas je bilo v skupini, od tega dva moška. Sodelovali smo vsi, eni malo več, drugi malo manj. Tudi kakšen nasvet je bil, ampak bolj na koncu. Po njenih občutkih, na vprašanje katero od teh področij je problem pravi, da je imela verjetno vsa leta zatajevane, izražanja njenih potreb niso bila možna. To je bilo v njej dolgo časa prikrito. Zdaj pa so otroci odrasli in si je delo sama organizirala, neodvisno od drugih. Ima pa pri tem probleme, ker se ji zdi, da je družinski člani v tem ne razumejo in se ji odmikajo. Misli pa, da svojih potreb ni izražala zato, ker živi v okolju kjer te potrebe niso pomembne. Niti zdaj ne ve, če je svoje potrebe dosti jasno izrazila.

Imajo ostali člani skupine jasno predstavo o njenem problemu?

Mislim, da imajo.

Zdaj pa še skupina štiri.

Mi smo imeli vprašanje kako pomagamo otroku k samostojnosti in iz tega smo izluščili dva problema: problem sodelovanja v skupnosti in problem interesa in delovanja otroka v smeri tega, da se osamosvoji. Stara sta enaindvajset in štiriindvajset let. To sliko problema smo si hitro razjasnili in smo veliko komentiral o rešitvah. Potem smo se pa zadržali pri tem, da smo še o nivoju razmišljali. In da je dominantno vprašanje dogovorov o skupnem življenje in zraven smo še ugotovili, da je problem dominanten na duhovnem nivoju. V zvezi s problemom interesa otrok, da se osamosvojijo naj bi bil ta problem na področju potreb in na duševnem in duhovnem nivoju.

Kako ohranimo dobro partnerstvo pri različnih potrebah. Kdo bo poročal?

Sodelovala sem pri skupini, kjer smo obravnavali ta odnos, kako ohranimo dobro partnerstvo pri različnih potrebah. Lahko rečem, da smo problem dobesedno spoznali. Gre za partnerja, ki sta v začetku odnosa ob delitvi dela v družini prišla do tega, da je en partner podredil svoj svobodni razvoj drugemu. Drug partner je imel občutek, da ni nič narobe, da vse lepo teče. Ko so otroci odrasli je tisti partner, ki je podredil svoj razvoj stopil na svojo pot svobodnega razvoja. Gre pa seveda za partnerja, ki sta si zelo nasprotna. Problem je že velik. Drugi partner poskuša situacijo rešiti tako, da se podaja na pot razvoja prvega partnerja, ampak to zgolj zaradi njega. Sedaj v partnerskem odnosu ni več pogovorov. Zakon je kar v precejšnjih težavah. Menimo, da se morata pogovoriti, ampak na način biti pri sebi, biti pri drugem zavestno v pogovoru in iz tega potem ugotoviti kje sta in sprejeti odločitve. Vse ostalo, kar drugi partner sedaj pogreša, pa pride za tem.

Nekaj sem vam pa prej pozabil povedat. Kljub temu, da se lotevamo zelo osebnih vprašanj je absolutno potrebo, da si tukaj obljubimo, da tiste stvari o katerih se mi tukaj pogovarjamo ne gredo naprej. V tem duhu vam želim dober tek in se že veselim nadaljevanja ob treh. Srečamo se spet tukaj in se vseh problemov še enkrat lotimo.

Nova kaseta (5)

Midva sva si stvar predstavljala tako, da bomo zdaj ta vprašanja še enkrat obravnavali v plenumu. Vsako vprašanje bomo poskušali spravit na en list. Poskušali bomo, da bi nam uspelo na podoben način kot Michelangelu z marmorjem, pustit samo tisto, kar je rešitev problema. Začeli bomo pri prvem vprašanju od Milene o spodrivanju z delovnega mesta. Udeleženci v skupini naj bi vsem nam povedali o problemu na tak način, da bo za vse razumljiv, da potem skupaj iščemo rešitve. Lepo vas prosim, da se poskušat omejit na bistvene stvari, da bomo prišli skozi.

Problem pri Mileni je nastal iz stališča sposobnosti v tem, da je njena sodelavka dobila istočasno obljubljeno boljše delovno mesto pa ga kasneje ni dobila, istočasno je pridobila eno stopnjo višjo izobrazbo iz istega področja kot Milena. Obe v pravnem področju. Sodelavka je imela pred-izobrazbo medicinske sestre.

Sodelavki obljubljeno delovno mesto ni bilo odobreno, kljub temu, da je kvalificirana za to? To je ugotovitev. Kako pa je ona prišla v to podjetje?

Delala je kot medicinska sestra in ko je končala šolo je prišla v računovodstvo. Z računovodkinjami so odnosi štimali zato jo je dala k meni s tem, da je večino računovodskih del še vedno opravljala in nadomeščala mene. Medtem je šla prva direktorica v pokoj in kadrovnica v pokoj, na katero mesto naj bi bila ona premeščena. Potem pa je bila izbrana nova direktorica, ki je izbrala drugo kadrovnico izven hiše, ne njo, ki je to pričakovala. Ona je bila zelo prizadeta in je začela rovarit proti direktorici. Potem je ugotovila, da to ne bo dobra poteza. Lani sem bila pa jaz na bolniški dalj časa in medtem se je odločila, da bi poskušala mene spodrinit.

Torej, poskušal bom še enkrat zaokrožit to kar je bilo do sedaj povedano. Šlo je za to, da so njo premestili na drugo delavno mesto. Ni prišla na novo v firmo. Nova direktorica je ni dala na prej njej obljubljeno delovno mesto. Je kdo tej sodelavki zavezujoče obljubil, da bo prišla na to delovno mesto?

Ne, to je bilo samo prijateljsko obljubljeno. Dejansko jaz nisem bila nič kriva pri tem. Privoščila in želela sem ji, da dobi to delavno mesto. In zdaj ko sem prišla nazaj z bolniške v računalniku ni bilo več mojih dokumentov. To so bile zelo boleče izkušnje. Ko sem videla kam vse to pelje sem ji rekla, Metka ti dobro veš, da sem te ves čas cenila, da sem ti iz srca privoščila, da dobiš to delavno mesto in dobro veš, da nisem bila kriva za to. To je bilo vse kar sem ji rekla. Grozno mi je bilo hudo, njej se je pa kmalu zgodilo, da je imela prometno nesrečo. Zdaj ne delamo skupaj in jaz v takem okolju ne morem delat. Razmišljam ali bi šla privat oziroma enostavno čakam kaj bo, ker nebi naredila kakšnega koraka v tem stanju, da bi napačno ravnala.

Nisem še popolnoma razumel. Kaj je tebe prizadelo?

To, da delavke usmerja proti meni. Nismo več enotni. Ker to delo, pomoč na domu, je zelo odgovorno delo do ljudi, ki so nemočni, stari, bolni. Težko delo je in če ni skupina enotna ne more biti uspešno.

Ti vodiš to skupino pomoč na domu? In ona je prišla v tvojo skupino?

In dejansko, ko sem jaz v službi delam to delo, ona dela računovodske zadeve in samo kadar meni ni, me nadomešča. To je zelo boleče, ko bo zdaj delovala proti meni in mi ne pomagala. Jaz sem se trudila ves čas, ustreči ljudem za katere delamo, usteči izvajalkam v vseh potrebah, občini, ki me plačujejo, zavodu v katerem sem zaposlena.

Potem to pravzaprav nima veze z novo kadrovnico? To je od Metke izhajalo, noben ne stoji za njo.

Sej to je to, ker ona se zdaj trudi dobit tudi kadrovnico na svojo stran in kadrovnica se ni bila pripravljena pozanimat kako moje delo poteka. Ko pridem k njej s kakšnim problemom, ki bi se moral rešit na višji ravni mi da vedet, češ s pravo organizacijo bi pa to lahko bilo. In zato je to tako boleče ker vidiš, da tudi vodstvo ne stoji za tabo in sem prišla do zaključka, da zato da ima ona mir. Če s kadrovnico drži je kadrovnica zaščitena, da ne bo zoper njo delala. Najprej je skušala proti direktorici delat, zdaj pa ima mene. Večina sodelavk pa drži z mano, je pa nekaj takih, ki rušijo sistem skupine.

Zdaj si moramo zastavit vprašanje, kje je ključni problem? Odgovornost za celo podjetje ima direktorica. Tudi tvoja predstojnica je direktorica. Organizacija odgovornosti je jasna. Zdaj je prišla ena sodelavka in dela intrige. Problematika je v tem, da direktorica ne skrbi za jasne razmere in te ne zaščiti s tem.

Jaz čakam že en mesec, da mi bo zadevo pojasnila, da me bo poklicala, pa si še ni vzela časa.

To je tipično obnašanje. Mogoče tukaj malo zastanemo in se vprašamo kakšen karakter ima to vprašanje. Zakaj gre, če pogledamo na ta naša tri področja?

Direktorica ni v stanju, da to reši.

Zakaj ni v stanju?

Nima sposobnosti.

Kaj bi morala narediti, da bi bila stvar v redu?

Naj pojasnim. Medtem je bil ponovljen razpis, ker nekaj ni bilo prav, ko so zbirali to direktorico in je bila v stanju, ko se ni nič upala, da nebi bilo kaj narobe. Ampak jaz menim, da sem le vodja enega oddelka tega zavoda in bi si morala vzet čas zame. Če bi bila jaz direktorica bi si vzela čas in se spoprijela s problemom.

Imate pravila v firmi? Se dela v skladu s pravili?

Naj bi se delalo tako. Ampak ker zdaj dogaja je …. V naši hiši je bilo tako, da so pri prejšnji direktorici nekaj veljali tisti, ki so negativno znali speljat stvari. In eni tako delajo še zdaj. Nova direktorica pa je zelo mehka in zelo poštena, kadrovnica pa je odločna in vodi direktorico. To se točno vidi.

Da še enkrat gledamo tvoj problem, iščemo rešitev zanj. V čem najdemo tvojo prizadetost? V tem, da je direktorica nesposobna ali da je preveč mehka?

Glede na to da, sem prepuščena vsem problemom, nobenih problemov mi ne pomagajo rešit. Za vse sem vedno sama.

Od kod, če gledamo te naše nivoje, je prizadetost. Kje so prestopki?

Na področju dogovora. Jaz bi zdaj tudi pričakovala, če je moja sodelavka Metka govorila, da sem jaz nekaj narobe ravnala, bi pričakovala, da me bodo poklicali in mi povedali: Milena, to ni v redu, prosim, da to popravite.

Do prizadetosti pride na tem mestu, da imaš ti potrebo, da se pridržujete pravil. Prizadetost je posledica dejstva, da se pravil ne pridržujejo. Je tako?

Da.

Zdaj pa moramo odgovorit, kaj lahko ti v tej situaciji narediš. Direktorica, ki je v bistvu odgovorna, da se vsi pridržujete pravil, bi morala biti na tvoji strani pri urejanju stvari, ki jih povzroča sodelavka, ki spletkari. In pri tem nastaja zelo zanimiv problem. Direktorica pa se ne počuti kot direktorica in se konfliktu izogiba. Ampak očitno zato, ker je preslabotna. In zdaj je vprašanje kaj so tvoje pravice kot voditeljice te skupine. Tvoja pravica je, da zahtevaš podporo direktorice. Če se direktorica izogiba razgovora za katerega si ti prosila je mogoče potrebno celo narediti ta korak, da direktorici pišeš.

Vsi se poskušamo vživet v to situacijo tako kot, da smo na Mileninem stališču. Ti si si zastavila vprašanje, ker si nezadovoljna s to situacijo in se sprašuješ, ali naj zdaj kar grem. Ampak zaenkrat se še nisi definitivno odločila in v taki situaciji je pravzaprav potrebno svojo pravico sistematično zastopati. Vsaka oblika kompromisov, vsaka oblika čakanja je škodljiva za tebe. Ti se ne počutiš dobro. Rešitev je pravzaprav zelo enostavna. Svoje pravice moraš zelo previdno in zelo zavezujoče popolnoma jasno zastopati. In če direktorica na to ne bo pravilno reagirala je treba potegnit konsenkvence in mogoče res odit. Kako pa hierarhija zgleda? Kdo je še nad šefico personala?

Direktorica in kadrovnica je njena pomočnica. In dejansko nam je do sedaj dajala vso odgovornost. Vodje smo bile in se ni vmešavala v naše delo.

Ko smo imeli sestanek je bila tudi kadrovnica prisotna. Naslednji dan sem bila jaz v duši ranjena, sem ji nesla nekaj podpisat in sem rekla: Direktorica, jaz lepo prosim, da me sprejmeš na razgovor (sva ista generacija, zato se tikava). In čez dva dni sem ponovno prinesla nekaj za podpisat, kadrovnica je bila pri ravno njej in sem rekla: Direktorica, jaz lepo prosim, da me sprejmeš na razgovor, saj ti je verjetno kadrovnica rekla kaj je bilo na sestanku. Kadrovnica se je takoj vmešala: Ne, ne nič nisem rekla, nisem imela še časa. Ampak skupaj so v pisarni in to spet pove, da ima nekaj za bregom. Direktorica pa si še vedno ni vzela časa, ker se nje boji.

Mogoče moram povedat še to, da je bil en poskus pa že pol leta pred tem, ko me je predsednica sindikata vzela v precep. Takrat sem takoj zahtevala sestanek z vsemi izvajalkami pri direktorici in nobena ni imela nič zoper mene reči. Takrat sem opazila, da me hoče na vsak način odrinit.

To je vprašanje katerega rešitev je čisto zagotovo na področju dogovorov in predpisov. In to kar Mileni lahko svetujemo je, da ona svoje pravice zelo konsenkventno, četudi previdno zastopa. In če do tega razgovora na njeno ustno zahtevo ni prišlo naj pač to zahteva pismeno. In v tem pismu naj tudi napiše zakaj prosi za razgovor in naj napiše kaj se mora v tem razgovoru obravnavat in razrešit. In če gledaš zdaj še enkrat na to stvar kvalitete je vedno težko, kadar mora neka sodelavka ali sodelavec zastopat svoje lastne pravice pred direktorjem. Zaradi tega je pomembno, za lastno motivacijo, da je človeku pred tem popolnoma jasno, da imaš do tega pravico. Seveda mi vsi vemo, da je eno imeti prav in da ti tudi priznajo, da je to tvoja pravica. To sta v praksi dva aspekta. To je potem tisto taktično vprašanje, na kakšen način bom dosegel svojo pravico. Povsem jasno je, da samo njena konsenkventna drža lahko pripelje k uspehu. Ampak vnaprej se mora v notranjosti krepit tako, da je pripravljena na to da odide, če svojih pravic ne bo dosegla.

Zdaj ko smo sami krasno funkcioniramo. Ker potem ko se ona vrne so pa sodelavke spet v precepu, bojijo se njej zamerit in meni pa tudi. Preden se je ta nesreča zgodila, sem jaz že direktorici napisala pismo v katerem sem jo prosila, da naj bi bila sama v pisarni. Ker če bi bila tam kadrovnica bi imela občutek, da je nekaj za mojim hrbtom.

Še eno vprašanje bi ti zastavi. Ta sodelavka, ki spletkari, ki je trenutno ni, ker je imela nesrečo; katera pooblastila v odnosu do nje imaš ti? Imaš pravico, da določaš kaj ona dela ali ne?

Po logiki bi morala biti jaz tudi njej vodja. Glede na to, da ima večino računovodskih zadev bolj sodi v računovodstvo. Jaz sem z njo vedno vse podelila, kar je bilo z našega področja in sem ji pustila popolno svobodo. Nisem je z ničemer omejevala. Jaz sem tako želela, ker pri našem delu mora biti nek partnerski odnos, kot mož in žena, ki si morata zaupat, če hočeta, da bo družina funkcionirala. Tako sem si naše delo zamislila in dokler je funkcioniralo pošteno in pozitivno je tako bilo.

Vprašanje, ki se zastavlja pa je, v kakšni meri lahko ti tej sodelavki pomagaš, da se bo disciplinirala? Ne čakat, da bo direktorica naredila red, ampak moraš ti sama tej sodelavki reči, tega se ti z menoj ne boš šla.

Sem ji takrat v pogovoru dala vedet, da se to ne dela.

Ali je v vaši pogodbi, ki jo sklepate zapisano tudi kaj v zvezi z disciplinskimi prekrški?

Ja, tudi imamo določene pogoje.

A se držite teh predpisov? Koliko je ta oseba disciplinirana, kar se njenih nalog tiče?

Kar se tiče računovodstva ona to prvo naredi, v tem ni debate. Ona dobro ve kaj je treba in tudi ko mene ni me zastopa in se trudi, da se ne opazi, da me ni. Tu ni debate. Krasno funkcioniramo.

Ali paziš, da se ljudje, ki jih ti vodiš, držijo teh predpisov, ki se nanašajo na disciplino?

Da. Moramo se in ravno tukaj je en od problemov, ker ona pa določene stvari popušča zato, da dela proti meni. Tukaj se že vidi.

Lahko bi rekli, da imamo dve področji na katerih so problemi doma. Eno področje je v kompetencah, ki jih imaš ti kot vodja te skupine in potrebno je, da ti svoje kompetence kot vodja oddelka v odnosu do te sodelavke energično uveljavljaš. In šele drugi problem, za tem pride podpora s strani direktorice. To pa pomeni lastno kompetenco vodenja v odnosu do te sodelavke konsekventno  prakticiraj.

Rein: Kar se mi zdi zelo zanimivo, da ima ta sodelavka tukaj očitno en problem. In ta problem poziva tebe Milena, da se iz njega nekaj naučiš. Da se naučiš imeti sposobnost, da nekaj zdržiš, da ostaneš trden v svojih namerah, da zastopaš svoje interese v odnosu do te sodelavke in do direktorice. In ti se moraš zahvalit svoji usodi, da ti prinaša ta problem, ker drugače te sposobnosti nebi razvila. Če se pa hočeš osamosvojit brez te sposobnosti boš pa te izkušnje v svoji firmi morala naredit. Ko se boš tega naučila, pa lahko nehaš, ampak očitno se to moraš naučit.

Konec te strani kasete 5

Druga stran kasete 5

Problemi se postavijo pred nas, da jih uporabimo za svoj razvoj, služijo našemu razvoju. Opazili boste, da se bo odnos do tega problema zelo spremenil, pokazal se bo v drugi luči. Ko se enkrat ne jeziš več, temveč ko to enkrat razumeš kot priložnost za svoj razvoj. In poziv za tvoj lasten razvoj je v tem primeru zelo jasen. Da se omejiš in da z močjo, s suverenostjo dogovorjeno pravico zastopaš in uveljaviš. Težko bi bilo, če ta stvar nebi bila jasno določena v nekih pogodbah, če nebi bilo jasno določeno kakšno pravico imaš.

Mogoče to vprašanje za čisto vse, ki smo prisotni. Ali bi se lahko strinjali z obravnavanjem tega problema, se vam zdi da vas tako obravnavanje prepriča ali ne? Kaj pa ti Milena? Se je ta problem tukaj v tebi malo spremenil v svoji kvaliteti, tako kot ga čutiš?

Se zahvaljujem. Jaz nisem prišla sem zato, da bom ovila moj problem, mojo bolečino v obliž. Ampak čedalje bolj se prepuščam temu in mi kar prihaja, ko si to zaslužiš. Da sem zdaj dobila odgovor, ravno tako sem si tudi jaz zamišljala in to mi je dajalo moč, da je to delo, ki ga opravljam moje poslanstvo. Daje mi moč to, ko vidim da so ljudje za katere delam zadovoljni in verjamem v to višjo silo, da tam je pravično in sploh ne pričakujem več, da bodo v hiši to razumeli, čeprav me pa ti odnosi bolijo in zato ponoči ne spim, se zbujam. Zdaj vidim, da sem dobila potrditev, da sem na pravi poti. Hvala.

Ne vem dobro zakaj gre, ampak glede pravil v vaši skupini, ki jo ti vodiš si rekla, da ona nekje popušča, ti pa ne. Ali je smiselno, da se mogoče tudi okrog teh pravil v vaši skupini pomenite?

To sem jaz zdaj, ko sem prišla nazaj jasno pokazala in to funkcionira. Ampak to so take majhne stvari s katerimi lahko dobiš nekoga na svoj stran.

Drugo vprašanje je, kako ohranim dovolj svobode za sebe v odnosih, v družini. Kaj je problem? Kdo bo opisal problem, da bomo imeli vsi predstavo o tem? In še enkrat opozarjam na to, da kar se tu pogovarja iz tega razreda ne bo šlo. Ne bom pa zahteval, da mi to daste pismeno, ampak računam, da bo to držalo.

Problem je v zvezi s tem, da svojih duhovnih potreb ne more izražat oziroma če bi jih hotela izražat občuti neko omejevanje, ki sicer ni konkretno.

Kje jih ne more izražat? Tukaj ali doma?

Doma. Ima recimo veliko dela, služba, posel, kmetija, bi se pa rada zdaj kaj izobraževala, kulturno udejstvovala in s tem pri partnerju izzove začudenje, zakaj bi bilo to sploh potrebno. Ona pravi, da verjetno v teh letih ni znala teh potreb izrazit oziroma pri vsem tem delu ni …. Zdaj je pa več časa. Pa tudi skupno gospodinjstvo s starimi starši in so precej patriarhalna družina. In izhajajo iz tega, da se je lahko tako delalo sto let, zdaj pa naenkrat ni dobro.

Kakšne pa so potrebe tvojega moža? Ima v tej smeri kakšne potrebe, željo?

Tudi on ima tvoje potrebe. Kupil si je motor. Ampak voziva se oba.

Tvoje potrebe bi bile kakšno dodatno izobraževanje, kakšna kulturna prireditev in tako naprej. Kaj pa mož pravi na to?

Ne da bi mi izrecno branil, ampak vidi se, da nasprotuje.

Koliko so pa otroci stari?

Šestindvajset in dvaindvajset.

Situacija ti zdaj ponuja prostor za malo več svobode.

Ona čuti, da se v dogovoru z možem ne zna izrazit, da bi tak pogovor lahko potekal. Ima občutek, da se ji družinski člani z nerazumevanjem do njenih potreb odmikajo.

To ni osamljen primer. Odločilno vprašanje je, ali te ima tvoj mož rad. Če te ima rad se bo postavil na tvoj stran proti stališčem ostalih članov družine.

Verjetno ni niti dosti dobro izrazila svojih potreb, ampak samo tako malo naokoli, bi človek rekel.

Ali je res tako?

Nisem se dovolj jasno izrazila.

Ali lahko malo bolj točno opišeš kako čutiš to potrebo? Je to želja po več znanja? Želja po novih kvalitetah?

Imam željo, da grem, da doživim še kaj novega.

Zakaj pa tvoj mož tega ne razume?

Majda: Prej je rekla, če lahko povem, da se mu zdi, da pri štiridesetih letih pa tudi ni potrebno, da še kaj novega zveš.

Starejši in tudi drugi v vasi ali našem okolišu razmišljajo tako, da pač ko si toliko star si samo za v kuhinjo.

V zelo patriarhalnem okolju živiš.

Ali zmoreš, upaš, ali lahko poveš česa je strah tvojega moža?

Kdaj pomislim tudi, da bi bil lahko ljubosumen. Strah ga je, kaj bi ljudje rekli.

Majda: Mogoče se boji, da bi ga prerasla.

Da, tudi to je možno.

Poskušajmo pogledat na ta problem z našimi inštrumenti. Čisto jasno je, da imaš ti potrebo in veliko ti je do tega, da želiš tej potrebi zadostit. Takoj pa se pojavi vprašanje ali je to pravica, ki jo imaš, ali pa gre za to, da se mora taka potreba v nekem zakonu partnersko obravnavat. Mogoče si lahko zelo hitro odgovoriš, vsak človek ima pravico do tega, torej tudi jaz. Ampak mogoče bi bilo treba najprej poskušati tako, da se poskušaš dogovorit in povedat, da je ta potreba pri tebi tako močna. In da šele potem, ko bo tvoj mož začel to stvar razumet lahko imaš bazo, da delaš na tem, da se to razreši. Zelo natančno sem prisluhnil takrat, ko si rekla, da si je kupil motor in s tem motorjem se vozi okrog.

Toda tudi z menoj.

Tudi sam? Tudi.

Kako rada se voziš ti z motorjem?

Rada se vozim Najprej se nisem sploh rada vozila, ker mi je bilo slabo.

Mož te je torej prepričal, da je vožnja z motorjem nekaj prijetnega?

Ja, me je.

Z enako previdnostjo moraš zdaj poskušat prepričat moža o tem, da imaš še druge potrebe in ti je veliko do tega, da bi te potrebe izpolnila. Vsem tukaj bo gotovo jasno, da je v nekem tradicionalno patriarhalnem redu v stvari konflikt.,Izognit se temu konfliktu ni mogoče. In jaz mislim, da je treba preprečit to, da bi nekaj zahtevala kot tvojo pravico. Najboljša rešitev je gotovo, da počasi, postopoma pri svojem možu zgradiš razumevanje za tvoje potrebe.

Lahko še jaz nekaj povem. Ko sem bila jaz mlada kot si ti je bilo točno tako in potem sem ga jaz prosila, pridi Stane, greva k Meti ali kamorkoli na delavnice, boš videl kako je zanimivo. Je pa rekel, veš kaj, ti maš svoje, jaz mam svoje, moje petje. Sem rekla, veš jaz bi pa rada, da greva z roko v roki. Ampak po devetih mesecih ni več govoril z mano in sva šla narazen. Jaz sem bila pa prvič po desetih letih svobodna.

Kaj je razlika med Sonjinim in Silvinim primerom?

Jaz imam občutek, da to seveda ni edini problem pri Sonjini družini. Če pridna žena po času vzgoje otrok naenkrat odkrije, da ima še druge potrebe kot to, kar je vsakodnevnega dela v gospodinjstvu, potem se pri možu seveda takoj oglasi strah, da si bo žena s tem ustvarila nova področja, ki bodo za njega nedosegljiva. In to sproži strahove. Torej bi v tem primeru bilo pomembno, da možu vzamemo te strahove. To se lahko naredi na ta način, da se mu potem pripoveduje zakaj odhajaš tja in kašna doživetja prinašaš od tam.. Da on lahko začne razumet zakaj imaš ti to potrebo kaj ti od tega imaš in mogoče tudi on skozi to.

Saj to poskušam. Ampak zelo počasi gre. Trd je.

Ampak to je edina pot, ki obljublja uspeh. Druga pot v kateri ti nekako zahtevaš svoje pravice bo pripeljala do novih dodatnih konfliktov.

Michael Rain:  Kaj pa s taščo? V tej igri tudi igra tudi tašča neko vlogo.

Malo jih že meša. Sin ji kdaj tudi prisluhne.

Pomembno je, da ne zanemarjaš tašče. Poskusi tudi njej povedat za kaj gre.

Sej ji vse povem.

Mogoče je imela tudi sama podobne potrebe, ko je bila mlajša. Morda se še niti nista pogovarjali o tem.

Jaz se tašče nebi lotil z vsebinskimi pristopi ampak bi ji zastavljal vprašanja kako je bilo pri njej, ko je bila mlada. Ali je bila srečna. In na ta način se bo počasi tebe naučila razumet. Tvoja tašča je veliko stvari malo pozabila in če ji ti zastavljaš vprašanje se bo spet spomnila teh stvari in potem je možno, da boš imela v njej svojega zaveznika pri čemer je odnos s taščo vedno malo težek, saj si ji sina vzela, a ne.

Mogoče bi morala pa pohvalit taščo.

Bi še kaj vprašala?

Nič več mi ne pride na pamet v tem trenutku.

Se ti zdi, da je v tem duhu kot smo se pogovarjali, mogoče kakšen nov aspekt se pojavil, da se na novo lotiš tega problema?

Mogoče malo več odprtih pogovorov. Pa vprašanje tašči, to mi res ni prišlo na misel, čeprav se vse pogovarjava. Pri tej temi sva ostali zaprti.

Hvala.

Naslednje vprašanje. Kako pomagamo odraslemu otroku k več samostojnosti.

Iz tega smo izluščili dva problema. Kako doseči, da se otroci držijo dogovorov v skupnem življenju in kako pomagat, da dobijo interes, da začnejo skrbet zase in odidejo. Da se zaposlijo in si postavijo neke cilje.

Iz tega enega vprašanja smo torej naredili dve vprašanji. Ne eni strani odgovornost in na drugi strani cilji. Bi bilo mogoče povedat kako konkretno doma zgleda situacija. Jaz to seveda tudi doživljam trikratno, ampak rad bi slišal to o čemer ste se pogovarjali v skupini. Kako to konkretno izgleda glede na te formulacije.

Tisti prvi del, kako doseči doseganje dogovorov, recimo čisto na konkretnem primeru. Če je dogovor, da sin vsak petek počisti kopalnico in jo brez dodatnih prigovarjanj ne očisti, kako lahko sploh dosežeš to, da bo delal?

Na kakšen način pa ste sklenil ta dogovor?

Na tak način, da smo tri odrasle osebe, jaz in dva otrok, in da razumem, da si osnovna opravila razdelimo. Je prišlo sicer tudi do neskladja normativov na koliko časa je treba kaj počistit, ker je vsak teden preveč. In sem dala tudi možnost, kolikokrat na leto si pripravljen v enakomernih razponih počistiti kopalnico. In je povedal, ampak se tudi tega ni držal.

Ali obstoja med vašim sinom in vami enoten pogled na to, da ko otroci neko določeno starost dosežejo, pač morajo sodelovat pri opravljanju gospodinjskih del. Ali je to samo vaša predstava, ker ste pač mama?

Jaz ju večkrat poskušam o tem prepričat. Verjetno ju nisem, zato ni rezultatov.

Potem ni šlo za dogovor ampak za navodilo.

O tem smo tudi debatiral, ker sem jaz rekla, da v tem položaju nismo enakopravni. Onadva nebi počela nič. Sicer po dogovoru mi dasta prav in da bosta delala, ampak od tega ni nič. Če bilo po njuno bi se cel dan igrala igrice na računalniku. In to je vse kar je v življenju zanimivo.

Ukvarjali smo se s tem ali je to njuna potreba, da očistita kopalnico ali ne.

In kaj je bil odgovor? Imata onadva tudi to potrebo, da je kopalnica čista ali ne?

Bolj ne kot ja. Kje je tista meja, koliko se mora nabrat pa ne vem, ker ne zdržim toliko časa, da bi doživela tisto mejo.

Koliko sta stara?

Enaindvajset in štiriindvajset.

 Kaseta 4 stran A

Odločilno vprašanje, ki si ga moramo tukaj ogledat je, v katerem od teh treh področij smo s tem problemom? Imamo dva odrasla človeka sposobna odločanja in imamo mamo, ki te situacije ne smatra za dobro.

Povsem jasno je, da je to možno uredit samo z zavezujočim dogovorom. V ozadju se seveda zastavlja vprašanje, da otroka tega nočeta uvideti. Zdaj pa se moramo lotiti detajlirane analize tega vprašanja. Kaj je pravni temelj skupnega življenja matere s tema dvema otrokoma? Kaj je pravna osnova te skupnosti? Ali so otroci še odvisni od mame? Ali je odnos prerasel v partnerstvo? Zakaj se otroka ne odselita v lastno stanovanje? To bi bila vprašanja za katera se mi zdi, da jih je treba najprej pojasniti, da si potem še enkrat ogledamo, kaj je treba spremeniti. Zakaj se ne odselita?

Mama: Zato, ker jim tako ustreza. Drugič, ne odideta, ker po ločitvi, v Sloveniji so drugačni zakoni kot v Nemčiji. Jaz čisto tehnično nisem bila sposobna moža odplačat in sem ga delno odplačala tako, da sem vzela kredit, maksimalno kot sem ga lahko. Del stanovanja pa je mož prepisal na njiju. In ker sta solastnika stanovanja sem v pat poziciji.

Majda: Ali stroške za svoj del stanovanja plačata?

Zaenkrat tega še nisem zahtevala, ker imata še status študenta. Je pa res, da če zahtevam, moram tudi izsilit.

Rein: Ker imata pravice, imata tudi dolžnosti.

Mati:To sem že velikokrat povedala.

Schreier: Težava, ki jo vidimo je ta, da je to absolutno pravno vprašanje. S tem, da partnerji ne nastopajo kot partnerji, ki so na enak način uvidevni. To je situacija, ki se pogosto pojavlja, da pri sklepanju dogovorov partnerji izhajajo iz različnih predpostavk. Ima kdo od prisotnih idejo kako bi se tega problema lotili? Kako naj ona pride ven iz te pat situacije?

Stanko: Odločiti, da šolo redno končata in plačujeta svoj delež stroškov.

Meta: Predlagam, da ali ju z novim kreditom izplačaš ali pa ponudiš prodajo stanovanja in si kupiš manjšega.

Mati: Lahko ponudim prodajo stanovanja, ampak se morata z njo strinjat pravno formalno. Ampak tudi če zahtevam, da plačujeta je vprašanje če bosta plačevala. In kako naj dosežem, da bosta res plačevala. Eden bo plačeval, drugi ne bo, potem bo pa še prvi rekel, če on ne, tudi jaz ne bom.

Poslušalka: To se bo razrešilo samo po sebi, ko bodo čez tri, štiri leta dekleta k hiši prišla.

Mati: Imaš tudi fante pri petdesetih, ko niso dekleta k hiši prišla.

Meta: Take fante je treba pred vrata postavit. Morajo v življenje, to je najboljša usluga.

Mati: Ppsihično sem jaz na to pripravljena, samo tehnično ne znam izpeljat. Ne vem kako.

Schreier:  Ena stvar je verjetno jasna. Ta dva fanta nimata volje uvideti in to pat situacijo se lahko premaga samo, če ju bo mama postavila pred jasne odločitve. Torej, ali prodamo stanovanje, ali z dodatnim kreditom prevzet njune deleže, v najslabšem primeru se vsi izselit in stanovanje dat v najem. Predlogu od Mete, da otroke postaviš pred vrata, temu koraku se ne moreš izogniti, če ne uvidita. Vidimo tudi tu, da ta situacija ni prav nič lepa in rešitev ni enostavna. Ampak živeti leta dolgo s tako situacijo, ki vedno stane energije samo mamo, ne smo denarja, tega človek ne sme sprejeti. Vprašanje je, ali ta dva počivata na dejstvu, ker vidita. da mama ne more nič narediti. To situacijo je treba spremeniti tako, da za mamo spet nastopi situacija v kateri lahko nekaj naredi. So še kakšni predlogi prisotnih?

Poslušalec: Najel bi majhno stanovanje in se izselil.

Mati: Če se jaz odselim imam samo večje stroške. Plačujem najemnino, ker stanovanje ni moje in stroške.

Poslušalka: V en del stanovanja lahko daš podnajemnike.

Mati: Težko bi dobila podnajemnika, zdaj ko sta že dva notri. V Ljubljani je lažje kot v Kranju.

Majda: Najprej je treba sinovoma ukiniti vse ugodnosti, ki jima jih daješ.

Mati: Ne samo, da nista sposobna videti, da je v tem problem, ona dva nimata potrebe videti problema, ker za njiju ga ni.

Rein: Otroka sta sigurno sposobna.

Mati: Nimata potrebe

Poslušalec: Jaz ne poznam tega, kar onadva koristita. Potrebno je narediti listino in napisati kaj koristita na drugi strani pa to, kaj od njiju za to brezplačno pričakujete. Treba je postavit pravila. Jaz bom zadovoljevala vajine potrebe, vidva pa moje. Če vidva ne bosta zadovoljevala mojih potreb, potem jaz ne bom zadovoljevala vajinih potreb.

Mati: Naj zdaj hrano zaklenim?

Poslušalec: Če to partnerstvo ne bo spoštovano od vseh strani se mora nekaj zgoditi, pa četudi je to zaklepanje hrane.

Rein: To je treba postopoma speljat. Da bi dogovor, ki se ga morajo potem držat sklenili, je potrebno, da se povsem jasno definirajo potrebe in pogoji ki so predmet dogovora. Čim bolj transparenten je dogovor, čim bolj jasno je vse, tem bolj zagotovo se bodo dogovora pridrževali. Prej sem jaz Mileno vprašal kako je pogodbeno predpisano katero odgovornost ima ona kot vodja te službe. In potem je Michael Schraier vprašal ali je bila ta premestitev sodelavke dogovorjena. Ali je bilo obljubljeno delovno mesto šefa pesonale.

Ta predlog, da se lepo napiše spisek s čim ti njune potrebe pokrivaš in s čim naj onadva tvoje, ta lista je zagotovo dobra, da je jasna transparentnost. In s tem se ustvari zavest o problemu. Jaz bi rekel, da vašima sinovoma ni jasno, kaj vse vi zanju naredite. Davno sta zrasla preko tistih let, ko ju je bilo treba negovat in skrbet zanju. To obnašanje in pričakovanje pa imata do vas še vedno. In vi z vašim velikim materinskim srcem njune potreb pokrivate. Sigurno skrbite za to, da je elektrika plačana, da je kopalnica očiščena in tudi sesanje je vaše delo.

Mati: Elektriko moram plačat, drugače mi jo bodo odklopili. Kopalnice pa ne očistim tudi če je umazana in tudi sesam ne, tudi če so že mucke po tleh, ampak robantim in dokler močno ne zarobantim ni nič narejeno.

Rein: Na kratko vam bom povedal svoj primer. Ni šlo za elektriko ampak za vodo. Ko so otroci večji, so v njihovem spremstvu seveda hitro prijateljice in prijatelji. In v današnjem času mnogi mislijo, da se je treba tuširat dvakrat na dan. In če imate štiri odraščajoče otroke se poraba vode zelo poveča. In jaz sem jim rekel, razmislite malo o tem, kako samo po sebi umevno se vam zdi, da vse koristite za kar so vam možnosti dane. In stroški za vodo so bili lansko leto pri meni za 500 € višji kot sicer. Jaz navajam ta primer samo zato, ker bi rad povedal, da otrokom to ni bilo jasno. Tako kot vi plačujete elektriko, jaz moram mojo vodo plačat. Kar pa je potrebno je prebudit to zavest in da ta princip enakosti, ki ga je na tem področju danes izpostavil gospod Schraier. Dogovori so mogoči samo, če se vsi zavedamo kakšni so pogoji. V vašem primeru imam res občutek, da se tega ne zavedate vsi na enak način. Torej o pogojih, stanju, razmerah v katerih živite. Jaz bi Dejanov predlog kar sprejel in poskušal doseči višjo stopnjo zavesti. Michael Schraier je danes zjutraj nekaj omenjal prav na nivoju, ko se pogledaš iz oči v oči. To pa pomeni z drugimi besedami, da na tak način lahko govoriš samo z nekom, ki približno toliko ve kot ti sam. Meni se zdi silno zanimivo ravno na tem primeru, da mi zaradi tega, ker kopalnica ni očiščena ugotovimo, da lastninske razmere niso čisto jasne in da to pravno vprašanje, kako se je zakon ločil in kako se je ločilo zakonsko življenje, da to ni bilo ravno srečno rešeno. Vsaka ločitev zakona se konča z neke vrste dogovorom. Kvaliteta tega dogovora, ki ste ga vi sklenila pri vaši ločitvi pa se najde danes v neočiščeni kopalnici.

Stvari, ne glede na to ali gre za dogovore ali za sposobnosti, ki jih ne rešujem ob upoštevanju vseh teh zakonitosti dovolj dobro, tako po obliki kot po izvajanju, so lahko razlog ali za takojšnjo prizadetost ali pa so razlog za neke vrste kronično prizadetost, ki se vleče bog ve kako dolgo in se je potem zavemo na neočiščeni kopalnici. Mislim, da je stvar v tem slučaju približno taka. Na nivoju dogovorov ste s premalo zavesti svoje otroke leta dolgo enostavno jemali s seboj. Če bi vaša dva otroka stanovala v študentskem naselju in vi bi bila tam upravnica, bi bila v notranjosti vaša distanca do otrok čisto drugačna. Starši pa imamo ta problem, da težko vzpostavimo to distanco do svojih otrok, ko so enkrat veliki. Smatram, da je ta problem izziv na področju pridobivanja novih sposobnosti za vas osebno. Na eni strani, da mlade ptice brcnete iz gnezda vsaj v svoji notranjosti, na drugi strani pa da z več zavesti poskušate doseči dogovor. To vprašanje tudi mene preganja.

Še enkrat konkretno. Potrebuješ strategijo z več koraki. Korak ena, kot je Michael rekel, ozavestiti kako so v današnji stanovanjski skupnosti razdeljene obveze in obveznosti do plačevanja. Drug korak, čisto jasno je treba formulirati pod katerimi pogoji ste vi pripravljena nadaljevat to stanovanjsko skupnost s svojimi otroci. Tretji korak, takoj povsem jasno povedat, če se otroka ne bosta držala partnerskega dogovora v zvezi z rešitvijo in sicer v praksi, potem je treba določit kaj bo posledica. In potem je mogoče res dobro poiskat majhno stanovanje in svoj del stanovanja mogoče oddati v najem. In ta dogovor je treba pismeno naredit. Obema položit ta dogovor na mizo in ta dogovor mora biti zavezujoč, tako rekoč pogodba. In če se dogovora ne držijo je treba dejansko realizirat konsekvence, ki so bile imenovane. Še kakšen predlog od prisotnih?

Že prej sem omenil, da se da hladilnik zaklenit in tako naprej. Pa elektrika odklopit.

Ja, potem sem tudi jaz brez elektrike. Prav težko je kupit drugo varovalko in jo notri zašraufat.

Oni se res ne zavedajo kaj vse jima nudite. Šele ko tega ne bodo imeli, bodo videli kaj so zgubili.

Kako se zdaj počutite ob problemu neočiščene kopalnice?

Ne vem, mogoče bom prišla domov pa bo očiščena.

Potem ostane vse pri starem.

Bom to malo prespala, razmislila. Hvala.

Glede na zadnji slučaj, ki smo ga obravnavali, bi se hotel še enkrat dotaknit dogovora ob ločitvi. Pri vsakem dogovoru in pogodbi, ki jo sklepamo je dobro, če se vedno še sami sebe vprašate ali sem v tej pogodbi nastopil kot enakopraven partner. Ali sem pri tej pogodbi v situaciji, ko nekdo hoče preko enakopravnosti uveljavljat svoje pravice. Jaz bi rekel, da vas je mož dobro zasolil s to odločitvijo. Ne toliko s tem ker sta otroka ostala pri vas, ampak ker so nastale te solastninske razmere

Slovenski zakoni so specifični. Tudi po ostalih evropskih državah, kolikor spremljam, je to malo drugače. Nisem bila enakopravna. Večinoma je po svetu mama zaščitena, v Sloveniji pa ni. Pri nas gre na vsakega pol ali pa kdo še kaj več zahteva. Če deliš premoženje preko sodišča dobi  večino odvetnik, ti pa bolj malo.

Hotel sem se dotaknit samo tega fenomena, kako včasih sklepamo pogodbe in dogovore, brez da si res ozavestimo, kaj to za nas pomeni. Predlagam vam, da si skušate pri dogovorih stvar v vsem spektru ozavestit.

V bistvu ste eno vprašanje preformulirali v dve vprašanj. Vprašanje je imelo izhodišče v neočiščeni kopalnici. To se je potem malo spremenilo. Drugo pa je bilo postavljanje ciljev. Tega drugega vprašanja danes ne bomo obravnavali, ker nam zmanjkuje časa in mislim da je čas, da Michael Schraier še enkrat poskuša osvetlit ta temeljni princip. Potem pa si bomo še malo pogledali kako je potekal današnji dan.

Mogoče ste opazili, da sem na to našo preglednico še nekaj dopisoval. In videl sem, da ste si nekateri to prepisovali. Mogoče bo fotografija tako dobra, da se bo dalo kaj prebrat z nje.  Naša želja pa je bila, da vam damo v roke inštrument, neke vrste orodje s katerim lahko odnose oblikujete. Nekaj, kar je čisto praktično uporabno in da vam pomaga, da slučaje v katerih se znajdete vsak dan bolje razumete in jih mogoče bolje obvladujete. Izhodišče našega razgovora je bilo, da ljudje srečujemo druge ljudi na treh nivojih. Kadar delamo skupaj v službi vlagamo v to delo svoje sposobnosti, to kar smo se naučili. Kadar imamo potrebe, pa prihajamo v kontakt z drugimi, namreč s tistimi, ki so v stanju zadovoljit naše potrebe.

Velikokrat pa imamo potrebo, da o naših obojestranskih pričakovanjih, o pravicah in dolžnostih sklepamo dogovore, da bi lahko jasno odločili kako se moramo v posameznem primeru obnašati, kaj moramo narediti, potrebujemo najprej diagnozo. Diagnoza obstoja v tem, da se vprašamo ali na nivoju odnosov nastopa nekaj, kar nas jezi, kar nas žali. In danes popoldne ste lahko doživeli te slučaje, ki smo jih obravnavali. V teh primerih je bilo vedno nekaj, kar nekoga jezi, kar nekoga žali, nekaj zaradi česar imajo udeleženci občutek, da je treba nekaj spremeniti. Po diagnozi pride potem vedno terapija in vprašanje, kaj je v tem primeru ozdravljajoče. Na praktičnih primerih smo skušali dobiti občutek za to, da že lahko najdemo pristope k reševanju.

K tej skici sem še nekaj dodal. Zgoraj sem namreč dopisal tiste pojme, ki jih lahko najdete pri tridelnosti od Rudolfa Steinerja. Vedno kadar gre za človeške sposobnosti, to kar smo se naučili, govori on o duhovnem življenju. Vedno kadar gre za potrebe govori on o gospodarstvu. In kadar se gre za dogovore, govori o pravu. V toku let se je pri vsakem od nas izoblikovala neka določena predstava o pravnem življenju, gospodarstvu in duhovnem življenju. In svarim vas pred tem, da tiste pojme, ki ste jih nekako sami v toku let izoblikovali in sprejeli, in ki se nanašajo na pravo, gospodarstvo in duhovno življenje, in ki so nastale v izkušnjah in v tem kar ste doživeli, da poskušate te predstave povezovat kot nekaj identičnega povezovat s temi. V bistvenih točkah izstopajo od tega kar najdete v Steinerjevi literaturi o tridelnosti.

Zaradi tega nismo tega že na začetku napisali nad te stolpce duhovnosti, prava in gospodarstva, temveč smo poskušali postaviti v ospredje vsebine in jih tako opisati, da lahko opazite, da je to pravzaprav nekako utemeljeno v realnosti našega človeškega življenja. Potem pa še te puščice, ki sem jih spodaj naredil. Te puščice naj bi pojasnjevale samo……   …. … . . .. . ali potrebe partnerja drugega človek lahko upoštevamo. Mi kot ljudje lahko vodimo račune o lastnih potrebah in o potrebah partnerja oziroma drugega človeka. In to kar je označeno kot socialni pra-fenomen najdemo v različnih oblikah v teh treh področjih življenja družbe. Kadar sem pri sebi, kadar hočem uveljaviti moje lastne želje in potrebe se bom v sodelovanju z drugimi ljudmi, na področju razvoja naših sposobnosti, obnašal tako, da bom poskušal predpisovati tudi drugim kaj naj delajo. Skrajšano povedano, obnašal se bom tako, da bom mojemu kolegu, sodelavcu dajal navodila kako mora neko stvar narediti in mu ne puščam nobenega svobodnega prostora v katerem on lahko razvija svoje sposobnosti, temveč jaz določim kako se stvar mora dogoditi. Konsekvence so potem zelo jasno vidne.

Če si pogledamo področje prava na nivoju dogovorov gre na tem področju vedno za to, da se dobro počutimo samo, če se na področju prava, predpisov, dogovorov uresničuje enakopravnost. Če pa poskušam moje stvari uveljavljati v nekem dogovoru tako, da so meni v korist za vsako ceno, potem uveljavljam neko moč. Na področju dogovarjanja je bolezenska slika v odnosih prav to, uveljavljanje lastne premoči. Vedno znova smo v naših srečanjih ta vikend gledali na odnose med dvema človekoma. Nismo si ogledovali situacij v podjetjih, šolah in tako dalje, nismo gledali na to kaj se v družbi kot celoti dogaja. Če pa svoje izkušnje, ki jih imate v podjetjih v katerih delate, morda celo svoje izkušnje v družbi, mogoče si jih le lahko predstavljate, potem postaja jasno, da se fenomen izkoriščanja nadmoči vsakodnevno uveljavlja.

Na kratko poglejmo še nivo potreb. Če imate v glavi samo svoje lastne potrebe negujete koristoljubje, potrebe partnerja ali drugega pa ne upoštevate. Pri primerih iz današnjega popoldneva smo lahko jasno videli to neočiščeno kopalnico, nepotešene duhovne potrebe žene, ki prihaja v situacijo kjer se ji ponuja možnost, da uveljavlja področje svobode ker so otroci že iz hiše in iz opisov ste lahko videli in zelo jasno začutili, da ljudje, ki so prizadeti v takih odnosih ne morejo biti srečni. Če bomo ravno uspeli doseči svojo srečo pri reševanju teh problemov nismo sigurni, ampak v vseh primerih o katerih smo se pogovarjali je postalo že jasno, da brez nadaljnjega lahko nekaj spremenimo in izboljšamo.

In to je v bistvu naš cilj, da vam posredujemo tisti bazični občutek za to, da v svetu odnosov mi ljudje imamo možnost, da oblikujemo te odnose. Človek ima to možnost, ker človek je tisti, ki kreira odnose v družbi. Teh odnosov ne kreira ljubi bog, temveč mi sami. Zaradi tega imamo vsi možnost, da razmere spreminjamo in ta optimizem, ki v tem leži se nam zdi da je dragocen. To je bilo še enkrat pojasnilo k tej naši skici. Zdaj pa bomo pogledali s čim smo se danes ukvarjali.

Za današnje sodelovanje se najlepše zahvaljujem. Odločni sodelavci ste. Jutri še enkrat ob desetih. Lotili se bomo še enega vprašanja in potem je Michael Schreier rekel, včeraj in danes smo gledali samo na mikro socialni nivo, odnosi med posamezniki. To je v neposrednem med nekaj ali malo ljudmi. Jutri pa si bomo ogledali naslednji nivo, kjer lahko vidimo več ljudi skupaj, na primer šola, bolnica, podjetje, kjer je več ljudi v eni organizacijski enoti. To imenuje Rudolf Steiner medzo socialni nivo. In kar je Michael Schreier tudi že omenil, imamo razen tega še zgornji nivo države ali držav. Slovenija trenutno predseduje Evropi. To so potem razmere, ki jih imenujemo makro družbena situacija. In na vseh treh nivojih mikro, medzo ali makro, povsod so ljudje, ki to oblikujejo in vsi naj bi za ljudi delali. Zastavlja se vprašanje kako bi to temeljno predstavo, ki je osnovana na enem človeku, prenesli na ta naslednji višji in najvišji nivo in kateri pristopi bi utegnili biti tam pravi. Se veselim jutrišnjega jutra po obilnem zajtrku. Želim vam lep večer.

Upam, da ste vsi zelo dobro spali in da ste z novimi močmi tukaj. Na noč je zanimiv fenomen. V Nemčiji je bila svoje čase navada, danes samo še delno, da hoče človek tiste stvari, ki so zares pomembne, prespat. Človek je šel spat in je v odločitev vključil tudi noč v upanju, da bo ta odločitev bolj prava. Da se bo mogoče tudi spremenila. Ali tudi Slovenci kaj takega poznate?

Ja. Obstaja pregovor, da je jutro pametnejše od dneva.

Točno. Zanimiv fenomen. Kaj pa se ponoči dogaja? To pomeni, mi danes nismo več isti kot smo bili včeraj. In tako bi rad, da za začetek našega dela povemo, ali je ta noč kaj spremenila od tistega,  kar smo včeraj slišali. So se mogoče porodila nova vprašanja v zvezi s tem kar smo obravnavali? In kakšen je odzven? Mogoče bodimo malo pozorni tudi na to s kakšnimi občutki smo se prebudili, s kakšnim mislimi, s kakšnim razmišljanjem ste prišli sem. Mogoče celo odgovor na vprašanje, kaj je včerajšnji dan z mano delal? Praviloma čisto premalo razmišljamo o tem, kaj je naslednje jutro, ko se prebudimo, drugače kot je bilo zvečer. Pogosto teh pomembnih opozoril noči ne jemljemo dovolj resno. In zaradi tega bi vas rad spodbudil, da ste v bodoče bolj pozorni na to, ne glede na to, kako popolno ali nepopolno bo to zaznavanje. In da mogoče le tudi zdaj malo poveste ali ste nekaj v tej smeri čutili kot spremembo. Kaj se je spremenilo, če primerjam današnje jutro z včeraj? Ne v svetu, ne v mestu, ampak v meni.

Zjutraj sem se prebudila bolj kompaktno.

Tukaj sem. Kaj vem, analiziram tisto kar sem včeraj delal in kaj bom naprej.

Zbudila sem se polna energije.

Jaz sem se po dolgem času zavedala, da sem sanjala in sicer kot da bi bila vojna, ampak na miroljuben način. Da bi s pripravljalo, ampak potem ni bilo nič.

Jaz sem bila sinoči precej utrujena, tako da se niti nisem do konca odločila ali bom danes prišla sem. Zjutraj, ko sem se zbudila, pa sploh ni bilo dileme ali naj grem ali ne. Sem se pa v mislih dostikrat vrnila na problem v skupini in sem ugotovila, da smo veliko premalo vprašali. Da se nismo dobro informirali. Tako, da po popoldnevu, če bi ponovno to delali, bi se teh vprašanj lotili čisto drugače.

Jaz moram povedat, da sem sanjal neke oslarije. In sem v te oslarije vključeval dvoje, kaj bom reševal. Zjutraj sem bral nekaj o odnosih. Žena ljubeznivo vpraša moža, kaj si danes želi za kosilo. In on našteva govejo juhico, šnicl, neko posebno solato, na kraju še sladico. Ona pa mu potem odgovori, kar skuhaj si. Nekaj o odnosih.

Zbudila sem se zelo dobre volje, videla sem, da lepo rosi po malem in je pred mano lep dan, ker bom popoldne….

Jaz sem pa lepo spala in nič sanjala. Pomislila sem, da nebi šla na seminar. Ponavadi si zvečer dan predočim in sem celo oklevala ali bi prišla ali ne. Ampak zjutraj je bilo spet polno energije.

Ko sem se zbudil, sem se spomnil včerajšnjega predavanja, da so dogovori zelo pomembna reč. In če je bil dogovor, da smo ob sedmih tukaj………

Jaz sem bila včeraj zelo utrujena in se mi je zdelo, da samo še posteljo vidim. Ampak, ko mi je uspelo priti do postelje, pa nisem mogla zaspat. Vse mogoče variante so mi hodile na misel, ampak en cilj tistih vseh mogočih opozoril, da bi predolgo govorila je pa bil, od kje se naši odnosi vlečejo. In sem prišla do babice in tako naprej, pa moje pa moževe, tako močno, da sem opolnoči vstala, vzela zvezek in pisalo in začela pisat. In končala sem pri starših, zdaj pa bom nadaljevala in naredila analizo, zakaj se določene stvari vlečejo v naši družini. Potem sem šla spat, prosila angela varuha naj mi pripelje spanček in sem zaspala in se zjutraj zbudila polna energije. Zjutraj je bilo vse krasno.

Jaz sem dobro spala. Ne spomnim se sanj, ampak očitno sem nekako analizirala tisto, kar smo včeraj delali, s poudarkom na mojem vprašanju, ker so mi zjutraj te stvari prišle takoj v misli. Naredila sem povzetek. V skupini smo nekako izločili, da je poudarek na tej situaciji bolj na duševnem in duhovnem nivoju. Vprašanja smo razdelili na dva dela. Tukaj smo se zaradi pomanjkanja časa ukvarjali samo s prvim delom in zelo na materialnem nivoju. Imam pa občutek, da ko bom uspela pomagat rešit drugi del, se bo posledično prvi del sam razvil.

Zjutraj sem se zbudil zelo spočit. Včeraj sem intenzivno razmišljal o problemu gospoda petdesetih let, ki je bil zelo prizadet, ker se z ženo ne razumeta glede na njegovo življenje, ki je izrazito športno, poslovno uspešno, materialno usmerjen, žena pa se ukvarja predvsem s pedagogiko in je duhovno prežeta. On je rekel, da temu ne more sledit. Otroka sta se osamosvojila. In ko sem premišljeval o njegovem problemu, ki smo ga velikokrat doživljali glede na to, da se tudi jaz trudim spoznavat, ne najdem vseh rešitev, sem za njega na nek način našel, kako bi mu pomagal rešit problem. Treba je prepoznat svoj premočan čustveni naboj in ga sprostit.

Jaz sem bila kar poln energije včeraj. In občutek, kot da imam en uvid v neke nejasne probleme. In nisem se ukvarjala s temi problemi, kako, ker sem bila s hčerko in pri štirinajstih letih mi je rekla, sam da te ne vidim, zdaj je pa šestnajst let stara in me pogreša. In se rada pogovarja. Sem pa sanjala o eni stiski, katera me že dolgo spremlja. Nisem pa razmišljala o tem.

Jaz sem kar malo razmišljala ali bi šla ali ne. …. potem sem rekla, da če ne grem…

Boris se je že dotaknil tistega, kar se je tudi pri meni zjutraj najprej pojavilo. Kdo je včeraj rekel, da je bilo super? Silva je rekla, da v vprašanjih, ki smo si jih tukaj zastavili vedno odkrije tudi vprašanja, ki si jih sama zastavlja. Boris je rekel, da ta primer, ki se ga bomo pozneje temeljiteje lotili, ni osamljen primer. Kar mi tukaj delamo ni nič drugega kot, da si vzamemo primere in da na teh primerih tiste situacije, ki se pogosto pojavljajo, poskušamo razumet in jih potem preobrazit, spravit v nek proces zdravljenja.

Zelo sem vam hvaležen, da daste na razpolago svoje osebne primere. To je tudi vprašanje poguma, da v nekem krogu, ki vam morda ni zelo blizu, razgalite svoj problem in da temu krogu tako obilico zaupanja prinesete naproti. Verjamete, da bo ta krog na pravi način delal s tem kar mu poveste. Iz tega kar ste povedali, je tako, da je nekaj stvari že učinkovalo. Utrujenost o kateri je marsikdo poročal kaže na to, da smo delali. Ne more biti utrujen kdor ni delal. Delo utruja.

Najmanj do ene imamo čas. Začeli bi s tem, da Michael Schraier še enkrat na osnovi te razpredelnice stvar razloži. Po tem njegovem predavanju se bomo še enkrat lotili primera pet, ki ga nismo obdelali in si pogledali kako zgleda v organizacijah, podjetjih tale model in kako zgleda stvar pod tem aspektom na nivoju države. Platon je rekel, da je zakon najmanjša oblika države. To pa pomeni z drugimi besedami to, kar se v malih razmerah dogaja, delamo tudi v velikem. Če začnemo spreminjati človeka in skrbimo za njegov razvoj, se bo tudi družba spremenila. V tem duhu je Michael Schraier na vrsti.

Ta misel, ki jo je Michael Rain na koncu povedal, to misel bom tudi jaz še enkrat uporabil. Oblikovanje odnosov med dvema človekoma v majhnih skupinah je bilo naše izhodišče. In sicer zaradi tega, ker imamo vsi, kar se tega tiče, izkušnje. Neposredne izkušnje in sicer vsakodnevne, kako funkcionira ta odnos z drugimi ljudmi. In vsak dan je nov dan in vsak dan je prilika, da tisto stvar, ki jo včeraj nismo naredili dobro, poskušamo morda le narediti na boljši način. Pogoj za to je, da se iz naših medsebojnih odnosov nekaj naučimo. In da bi se lahko kaj naučili je dobro, da morda zvečer preden zaspimo še enkrat predočimo to, kaj smo v toku dneva z drugimi ljudmi doživeli. Torej doživetja tekočega preteklega dne poskušamo še enkrat reflektirati.

Če to nekaj časa vadimo, opazimo, da sposobnost opazovanja raste, pa tudi sposobnost ocenjevanja se razvija. Če stvar zelo dobro teče, to reflektiranje, ta pogled nazaj, ustvari pogoje, da človek vsaj občasno res pride na dobre ideje, ki se nanašajo na obvladovanje medsebojnih odnosov. Vse, o čemer se ta vikend z vami pogovarjamo so stvari, ki jih lahko sami opazujemo. To niso teoretična razmišljanja, temveč poizkušamo odčitati v realnosti, v dogajanju, kako naše lastno obnašanje deluje v odnosu z drugim človekom.

Kot temelj smo si naredili tole skico. Ta skica nas usmerja na to, da če hočemo reflektirati to srečevanje z drugimi ljudmi, da bi odkrili kje ležijo motnje v odnosih, je potrebno, da se najprej vprašamo, kateri kvaliteta odnosov je pri tem konkretnem srečanju tista, ki je najbolj intenzivna. Kot ljudje smo neka skupnost. Na nivoju družbe vedno srečujemo ta tri različna področja. Če mislite na včerajšnje primere, posebno primer matere z dvema odraslima sinovoma, je postalo zelo jasno, da se to nanaša na nivo potreb. Mati čuti v tem življenju skupaj z odraslima sinovoma, da njenih lastnih potreb po urejenem stanovanju otroka ne uvidita. Problem je doma na področju potreb. Ona je imela v ozadju še eno vprašanje. Kako lahko otrokoma pomagam, da najdeta svoje cilje in oblikujeta svoje življenje sama? Ona preprosto čuti, da otroka izgubljata sposobnost, da sama aktivno oblikujeta svoje življenje. To področje se nanaša na področje sposobnosti, ki jih imata.

Ko smo se o tem slučaju intenzivno pogovarjali se je pojavila tudi ideja, kaj ta situacija pove mami. Ali je morda to zanjo izziv, da svoje lastne razvojne moči enkrat kritično osvetli. Tudi kar se nje tiče, je del problema na nivoju področja njenih lastnih sposobnosti razvoja. Povsem jasno je postalo, da rešitev, ki bi res zadovoljila mati, ni mogoče drugače kot tako, da pride do pravno zavezujočega dogovora o pravilih skupnega bivanja.

Rešitev moramo iskati na področju prava s tem, da se upošteva situacija potreb. In to je generalni problem pri vseh vprašanjih, ki se tičejo medsebojnih odnosov. Vsi trije nivoji so pretkani kot v neki tkanini. Kar je potrebno z naše strani je visoka stopnja zavesti, da najdemo tisto nitko med vsemi, ki je za to situacijo karakteristična. Če si še enkrat ogledamo konkreten problem; pomembno je bilo, da nepotešene potrebe zaznamo, potem pa je bilo pri reševanju tega odločilno to, da ugotovimo, da je rešitev pravzaprav mogoča na področju dogovorov, prava.

Pozivam vas, da če hočete nekaj profitirati od našega seminarja naredite to, da se zvečer usedete za pet minut s koščkom papirja in si zapišete srečanja z ljudmi v toku dneva. Zapišite si jih in se vprašajte, zakaj sem srečal tega človeka? Je on tisti, ki bo potešil moje potrebe? Ali jaz zadovoljim njegove potrebe? Sva se srečala, ker sva se hotela nekaj dogovoriti? Ali je šlo za vprašanje sodelovanja?

Drugi del tega pogleda nazaj bi lahko bil v tem, da glede na kvaliteto tega konkretnega odnosa poskušate ozavestiti vaša čustva in na tem opazite, ali je stvar potekala dobro ali ni potekala dobo. Če to malo vajo delate, ko ste se že ulegli v posteljo se vam lahko zgodi, da hitro zaspite. Zaradi tega jaz to vajo opravljam še sede ob mizi, ob luči in mislim da je za mene dobro, da si stvari zapisujem, da jih nebi pozabil. To je praktična uporaba.

Mihael Rain je opozoril na to. V zadnjem delu, si bomo drznili še pogledati od neposrednega srečevanja človeka s človekom na razmere v večjih grupah ljudi in na koncu celo na vso družbo. Verjamem, da bomo hitro enakega mnenja, da je človeška družba v današnjem času zelo bolna. Če pomislimo na to, da vsako uro tisoči ljudi umirajo od lakote, mi pa sedimo na tem koncu sveta in se imamo dobro. Ta vprašanja v ozadju morajo biti prisotna, če hočemo reči, da smo budni ljudje današnjega časa. Pravzaprav bi se morali vsak dan razburjati nad dejstvi, ki smo jim priča. In na boleznih, ki jih tako ugotovimo bi se morali prebuditi, da je svet danes tak kot je, da te bolezni so, so krivi ljudje.

Nočemo vam pustiti, da doživljate preostanek nedelje brez še malo nemira v vaših dušah. V eno stvar te lahko prepričani. Če bi nam uspelo, da s pomočjo takega razmišljanja ozdravimo odnose med ljudmi na mikro nivoju, da oblikujemo te odnose od človeka na človeka na bolj zdrav način kot jih, bomo postali tudi bolj pozorni za bolezni, ki jih srečujemo v naših podjetjih, ustanovah, šolah, v družini z vso žlahto skupaj in na koncu koncev v vsej družbi.

Zdaj pa se bomo lotili še vprašanja, kako bi se neko partnerstvo lahko ohranilo, četudi so potrebe partnerjev zelo različne.

Na enak način kot smo vadili že včeraj se poskušamo približati reševanju tega vprašanja ohranjanje partnerstva pri različnih potrebah. Še enkrat moramo korak nazaj in opisati vprašanje v svojih bistvenih elementih tako, da bomo vsi dobili pravo predstavo o tem s čim imamo opravka. Na enak način kot smo se včeraj ukvarjali z vprašanjem izpodrivanja na delovnem mestu in vprašanjem umazane kave in ostalimi vprašanji. Tisti, ki so sodelovali pri tej skupini naj drugim na kratko opišejo kakšno je zastavljeno vprašanje.

Vprašanje je bilo, kako ohranit dobre partnerske odnose. Gre za partnersko zvezo, kjer je en partner opustil svoje interese, drugi partner pa je bil poklicno bolj družboslovne smeri in od začetka ni kazalo kakšne sposobnosti …… Na začetku je ta partnerska zveza, ob tem, da je mož prevzel skrb za družino v tehničnem smislu, žena pa v gospodinjskih opravilih in ob tem, da se je žena podredila nagnjenjem moža. Po njegovi oceni je lepo funkcionirala. Mož je športnik, ukvarja se s tekom, kolesarjenjem, smučanjem, skratka zelo športno usmerjen in tem aktivnostim se je žena priključila.

To bom poskušal skrajšano formulirat. Mož je skrbel za temelj eksistence, žena za hišo in otroke.

Oba sta hodila v službo. Mož je gradbeni inženir, ki je sorazmerno hitro ustanovil svoje podjetje. Žena je v prosveti. On je bil prepričan, da bo na ta način veza zelo dobro funkcionirala.

Zainteresiran za šport je on. Kaj pa njeni interesi?

To nismo vprašali, kar je pomanjkljivost našega seznanjanja. Za tisto obdobje ni jasno, sedaj on ni prisoten, kaj so bili njeni interesi. Ona se je gladko podredila. Onadva sta poročena trideset let. Njena nagnjenja so se kasneje izoblikovala.

Ampak na začetku se je ona povsem udeleževala tistih stvari, ki so bile njegov interes. In je bila s tem zadovoljna in uspešna.

Takrat so bili otroci majhni in jaz sem imela občutek, da je ona smatrala, da je to vzgojno.

Otroci so odrasli in za njih ni treba več skrbet. Vprašanje se glasi, ali so se pri njej prebudili drugi interesi, ko so otroci odšli?

Nekako v tem času je prišlo to do izraza. Pred več kot desetimi leti je vstopila v waldorfsko pedagogiko in s tem odkrivala nove interese.

Pri teh vprašanjih si je treba ogledat biografski razvoj vsakega človeka. Mi iz Steinerjevega nauka o človeku poznamo kako učinkujejo ritmi v toku življenja na človeka. In obstoja posebno markanten čas v življenju. Približno okrog štiridesetega leta je ta čas. Občasno govorimo o krizi srednjih let. V tem času se mnogi ljudje sprašujejo, kako bo zdaj s tem življenjem, ali se bo kar tako nadaljevalo do pokojnine, ali bom začel še enkrat nekaj novega? Na to vprašanje v ozadju sem hotel samo opozorit. Tako vprašanje, ki si ga človek zastavi, ne spremeni dejstva, da ima človek določene potrebe. Nebi pa hotel, da ne upoštevamo tega, da se vsak od nas razvija skozi različne razvoje v toku svoje biografije. Dejstvo je, da človek pri določni starosti razvija določene potrebe in jih intenzivno postavi v ospredje.

Tisto skrb za otroke, ko so bili še majhni, je nekako zamenjala z nečem drugim. Da so njena nagnjenja v to smer je pa nesporno.

V tem času življenja, ko je bil njen sin še majhen so te potrebe in interesi prišli do izraza.

Hči je bila dosti starejša.

Ampak takrat, ko je spoznala evitmijo, je morala kot mati še vedno skrbet za otroke.

Potem sta otroka odrasla, ne potrebujeta več mamine pomoči in njen svobodni prostor se poveča, ker ji ni treba več opravljati skrbi za otroke. Ali je tisti, ki je predstavil problem opisal samo končno stanje ali tudi kako se je to razvijalo?

Končno stanje. On je rekel, da kriza traja že približno deset, petnajst let.

Kar se tiče občevanja na nivoju družine se situacija za njega ni spremenila. Še naprej je bil v svoji firmi in živel po starem vzorcu. Izhajal je iz nekega dogovora, če je bil ta dogovor v kakršnikoli obliki sploh sklenjen ali ne, da je on tisti, ki skrbi za materialno osnovo, ona pa da ostane v svoji klasični vlogi matere. Ona svoje potrebe je ali pa morda sploh ni izrazila, ali pa je enostavno smatrala, da je to njena pravica in je to preprosto delala.

Ona je preprosto začela hodit. Ni je omejeval, kam lahko gre in kdaj naj pride nazaj.  

Ali je kaj pripovedoval o tem, kaj ona o njegovem delu in prizadevanjih ve in obratno?

Če ji on reče, gremo smučat ali kaj podobnega, ona to smatra za blebetanje. Ali če se on želi z njo pogovorit o dnevnem dogajanju, ne o firmi, o tem kaj bodo počeli, kam bodo šli.

Ona je globoko v duhovnosti, on ji pa ne more sledit. On se je zaradi tega, da bi ohranil odnose in zakon, začel ukvarjati z antropozofijo, s Steinerjem, ampak je na vprašanje odgovoril, da to mu ne ustreza. Da je to zgolj zaradi tega, da bi se lahko z ženo pogovarjal.  Jaz sem razumela, da se želi žena z njim pogovarjat samo o svojih stvareh.

Ona si prizadeva, da bi si s tem kar sedaj dela, omogočila boljšo karmo.

On smatra, da ona ne zazna njenih potreb.

Ja, jaz sem to tako razumela. In tudi se ne želi z njim pogovarjat. Preprosto noče najti časa za pogovor. On  je potoval po severnih deželah in je ona odklonila, da bi šla z njim. In ko je prišel nazaj je rekla, da je bilo lepše, ko ga ni bilo. On je rekel, da se zdaj že nekajkrat zmenila, da se bosta namenoma pogovarjala o tem. Vendar pa potem do tega ne pride, ker sta preutrujena ali pa prezaposlena.

Mi smo slišali zgodbo samo z ene strani. Je bila njegova zgodba dovolj poštena, zaznana tudi z njene strani? Da je povedal vse tisto, ker običajno take stvari niso najbolj razčiščene.

V vseh primerih, ki smo jih obravnavali smo slišali eno stran. Tukaj smo na istem nivoju, razlika je samo ta, da gospoda, ki je zastavil vprašanje ni tukaj.

Mi smo vedno samo ena stran. Mi to čutimo na individualen način, mogoče pa naš partner isto stvar čuti drugače, pa nam kljub temu pomaga.

Jaz sem iz tega razumel, da si ona za sebe jemlje pravico, da meni, to kar delam jaz je pomembno in dragoceno, kar pa ti delaš je nesmiselno in ni nobene koristi od tega.

Mogoče dodamo še to. Ona je rekla, tvoja laufarija okrog je brez veze. Ona pravi, da nima časa za take stvari. On je rekel, da ima občutek, da ona dela noter v sebe in v tem odkriva smiselnost, on pa ravno iz sveta zunaj vidi razlike in iz tega poskuša odkrit smiselnost.

Ta nihalo je bilo takole. Ona je bila na začetku čisto pri njemu, v njegovem športu. On je bil srečen, zadovoljen. Iz tendence je bila ona pri njemu, pri drugem in zdaj je šlo to nihalo na drugo stran. Prej je bila ona čisto pri njemu, zdaj je čisto pri sebi. In ona poskuša svojo pot in svojo usodo zdaj uredit. Tudi to je fenomen, ki se pojavlja pri mnogih ženah in mamah, ki mnoga leta skrbijo samo za otroke in družino. Pa tudi za to, kakšne so potrebe moža, ki večji del zasluži in mame in žene svoje lastne potrebe zapostavljajo in se intenzivno posvečajo potrebam drugih. Zdaj gre nihalo na drugo stran in vprašanje je samo to, ali lahko nekaj takega narediš, ali lahko pustiš ta razvoj brez da si kaznovan? Treba je imeti v zavesti, da se bo nihalo spet premaknilo.

Kaj je bilo njegovo vprašanje?

Kako ohraniti partnerstvo? In na naše vprašanje ali želi ohranit zakon, je rekel da. On ji je celo predlagal, da pride na ta seminar, ampak ona ni imela časa za to

.

Ta zadeva s časom je seveda taka, da imamo vsi 24 ur na dan. Noben nima več časa kot ga imam jaz. Vsi ga imamo enako. Berač in kralj imata enako časa na voljo. In tako je, da s tem časom počenjamo tisto, kar hočemo. Včasih rečemo, naredil bom to kljub temu, da nočeš, in sicer zaradi tega, ker nismo pripravljeni nositi posledic, če tega ne naredimo. T oje stalno podzavestno odločanje med tem od česa imamo prednosti in od česa imamo škodo. In mi se vedno odločamo za čim manjšo škodo. In v tem vidimo prednost. Ali se potem najde čas za take razgovore ali ne,  je na razpolago ali ga ni, ima vedno opraviti s tem, kako pomemben nek problem vsak posameznik smatra. Če se mi ne zdi, da je problem pomemben, bom našel sto izgovorov in sto stvari, ki so mnogo pomembnejše od tega. In vedno bom navajal napačen pojem, nimam časa. Pravilno in pošteno pa bi bilo reči, za to si časa ne bom vzel. To je majhen vložek. Ciničen.

Mogoče lahko razmišljamo v kateri smeri bomo našli rešitev. Že pri zastavljanju vprašanja ugotovimo, da imata različne potrebe. V katerem nivoju vidite različne potrebe? Na nivoju fizičnega, duševnega ali duhovnega. Kje so potrebe moža in kje so potrebe žene?

Na duševnem.

Ali ima na duševnem nivoju vsak od partnerjev potrebe ali samo eden?

Zdaj je on tisi, ki čuti potrebo.

To, da on pogreša njeno bližino in da mu ona niti slučajno ne poskuša priti naproti, so potrebe na nivoju duševnosti. Ta temeljna razlika, šport je fizična zadeva, če pa se jaz ukvarjam z antropozofijo je to duhovni nivo. Kaj so skupne duševne potrebe? Pozornost eden do drugega. To je obojestranska potreba. In mogoče ona utemeljuje to, da se ji zdi bolj pomembno kar ona dela iz tega, da pravi, da si predstavlja duhovnost je bodočnost, fizičnost pa je samo prividna. On vidi v tem to temeljno polarnost, nasprotje. Kaj pa bi s strani potreb lahko omogočilo, da se ti dve nasprotji lahko približata na nivoju duševnosti?

Povsem jasno je, da so potrebe različne. In da ne zmoreta opraviti razgovora v katerem bi te stvari analizirala, ugotovila. V taki situaciji se je treba vprašati ali jima je jasno katere konsenkvence bodo morda iz tega nastale. Rekli ste, da je v odnosih prišlo do ohladitve. Na kar sem postal posebno pozoren je to, da je ona rekla, veliko lepše je bilo, ko te ni bilo doma. To so za mene simptomi za konflikt, ki lahko nastane. In vprašanje je ali bosta sama zmogla, da iz te situacije prideta ven ali pa je tako, da potrebujeta eksterno spremstvo. Potrebujeta nekoga, ki bi jim samo vprašanje zastavljal.

Bila sta že na svetovanju eno celo leto, nabavila sta si literaturo in bereta o teh stvareh in poskušata v zgodnjih letih otroštva odkrit morebitne vire konfliktov.

Pri razmišljanju kaj je treba naredit v taki situaciji, je treba zagotovo upoštevat tudi to, da obstojajo težave v odnosih, ki imajo globlje razloge in ne zadošča da samo poskušamo razumeti različnost potreb. S tem bi rad rekel, da s to metodo ni mogoče rešit vseh medčloveških problemov. In pri tem kar smo kot opis slišali ima človek pomisleke ali mi s tem našim pristopom lahko zajamemo vse, kar je morda v ozadju tega dogajanja.

Ena stvar pa se zdi povsem jasna. In tukaj se spet lahko dotaknemo včerajšnjega slučaja s kopalnico. Potrebe so zelo različne. Z razliko k včerajšnjemu primeru pa imamo opravit z dvema človekoma, ki brez nadaljnjega komunicirata eden z drugim na enem nivoju in celo sprejemata svetovanje od zunaj in literaturo, ki bi jima morda pomagala. iz našega stališča bi jima lahko svetovali samo to, da svoje potrebe zelo jasno artikulirata, jasno povesta svoje potrebe eden drugemu. In k temu še kot dopolnilo, naj bi si poskušala res ozavestiti, katere skupne stvari so zanju vrednota, kaj ju veže.

In če ta zaloga skupnih interesov, vrednost ni več dovolj velika, da bi nosila njuno partnerstvo, pride do občutka, da partnerstvo onemogoča njegov nadaljnji razvoj. V tej situaciji je na koncu ločitev zelo težko preprečiti. Pred tem pa je seveda treba preizkušati, res izdelati katere pa so skupne stvari, ki ju vežejo in morda celo priti do dogovora, kako želita še sodelovati. Torej, koliko svobode eden drugemu dopuščata in na katerem področju in kaj podvzameta za to, da bosta negovala tisto, kar ju veže. Zdi se mi, da smo skoraj na koncu s tem, kar mi lahko nudimo.

Še en aspekt bi rad dodal. Ko enkrat zajamemo to različnost potreb se dogovorimo kako bodo s temi potrebami v bodoče delali. To še ne pomeni, da smo tudi v stanju, da te potrebe zadovoljimo. Pri včerajšnjih primerih nam je postalo jasno, da bi moral biti del dogovora vsaj še to, katere osebne korake v razvoju moramo definirati, kaj se moram sam v odnosih naučiti. Na primer nositi druge v zavesti, držati se dogovorov, biti v stanju poslušati drugega, ozirati se na drugega. Vse to so kvalitete, ki pomagajo, da to nihalo v partnerstvu začne spet nihati, da ne obtiči na eni strani.

Na koncu takega dogovora bi moralo biti zapisano česa se mora vsak od partnerjev naučiti, glede na oblikovanje tega partnerstva. In v kakšni obliki naj bi to učenje kontinuirano reflektirali, da si pridobimo te sposobnosti, ki omogočajo nadaljnji obstoj partnerstva. Lahko bi bilo tako, če bi se oba začela več pogovarjati drug z drugim, da ko je razgovor gotov ga reflektirata. V tej obliki smo se razumeli, da se vprašata ali sva se razumela, a si me dovolj poslušal? Ali je pravilen moj občutek, da si me sedaj sprejel? Vprašanje, ki si ga je treba takrat zastavit je tudi ali se počutim enakopraven? Vse tiste stvari na področju katerih pride do prizadetosti je treba z refleksijo razgovora še enkrat osvetliti. V tem koraku, ki namenjen učenju lahko postane jasno, kar je omenil že Michael Schraier, ali ni morda potrebno, da se oba zvečer še enkrat usedeta skupaj in pogledata dan nazaj in svoje medsebojne odnose v toku dneva.

Kar sem jaz zelo pogosto doživel je, da si mi tega kar se dogaja ne ozavestimo. Veliko stvari se preprosto dogaja, so kot samosvoje in jih ne vodimo. Se je pač naredilo, tako je bilo in tako nastajajo dejstva. In najpomembnejši korak bi bil tako kot smo že rekli, vnesti v vse zavest. Tako pri potrebah in v vsem drugem o čemer smo se pogovarjali. Da pa ta odnos negujemo je potrebno, da v refleksijo vnesemo kontinuiteto.

Prava pot bi bila, da začnemo pri potrebah in potem je treba pogledat katere sposobnosti si moram pridobit, če jih nimam, da bi tem potrebam lahko zadostil. Dogovoriti se moramo, kako bomo obvladovali te potrebe, kako bomo s temi potrebami delali, kako bova skupaj in vsak za sebe razvijala svoje sposobnosti, da lahko potrebe drugega zadovoljiva. To pomeni, da smo ta primer obravnavali do konca.

Na koncu bo Michael Schraier poskusil še enkrat povzet pregled nad vsem in se dotaknit na srednje velika in velika področja.

O čemer smo se pogovarjali včeraj in predvčerajšnjim, je bilo bitje človek. In ugotovili smo, da je človek bitje, ki ima določene sposobnosti. Ugotovili smo, da je človek bitje, ki je odgovorno. To pa pomeni, da je bitje, ki je v stanju sklepati dogovore. Razen tega je človek bitje, ki ima potrebe. Iz tega principielnega spoznanja izhaja vse tisto kar smo na nivoju enega človek obravnavali. Pojme smo že imenovali. To je mikro socialni nivo, odnosi na nivoju partnerstva, družine. Odnos od človeka do človeka.

Intenzivno smo se pogovarjali o tem, da so razmere na nivoju sposobnosti in znanja predvsem očitne pri sodelovanju, kjer delamo skupaj. Povsem jasno je, da se odgovornost človeka kaže v vseh dogovorih. Najpreprostejši dogovor, da se danes najdemo tukaj ob deseti uri in potrebe se kažejo v tem, da imamo številne potrebe in sicer tako na fizičnem, kot tudi na duševnem in duhovnem nivoju.

Če pogledamo v naše inštitucije, podjetja, torej tja kjer prihajajo v kontakt drug z drugim mnogi ljudje, to je posebej v podjetjih, tovarnah, šolah, otroških vrtcih, cerkvah, povsod tam, kjer je neko število ljudi, ki pa je pregledno in so v odnosu drug z drugim. To imenujemo mezo-socialni nivo in lahko rečemo, človek vnaša tja kot bitje svoje sposobnosti. Na mezo-socialnem nivoju na področju predpisov, dogovorov gre seveda za pogodbe. Vsako podjetje ima generalno pogodbo o sklepanju delovnega razmerja. Kadar se včlanite v neko društvo, imajo društva svoja pravila, statute in vsi člani tega društva morajo upoštevati ta statut pri delovanju v društvu.

In če gledamo na nivo potreb bomo odkrili, da so mnoga podjetja, ki se ukvarjajo z zadovoljevanjem človeških potreb. To zadovoljevanje človeških potreb se lahko začne s proizvodnjo, se nadaljuje v distribuciji teh proizvodov, s trgovino. Še enkrat pa bi vas spomnil na to, da tukaj ne gre samo za fizično produkcijo kot na primer v kmetijstvu ali v neki delavnici za kovinsko predelavo. Tu se gre lahko tudi za produkcijo nekega gledališkega komada. Torej družba je vedno meta-nivo iz katerega gledamo na to, kakšne razmere so.

Potem pa imamo razen tega še makro-socialni svet. Makro-socialni svet imenujemo tudi družba in ta družba danes ni več pregledno število ljudi. Naše razmere so take, da v zavesti lahko pri tem mislimo na ves svet. Ne govorimo samo o državah in regijah, celinah in govorimo o globalnem svetu. Tudi s tem v zvezi poznamo, če gledamo na to kakšne sposobnosti imajo ljudje, da imamo sposobnosti na nivoju duhovnega življenja, da govorimo o duhovnem življenju neke dežele, govorimo o duhovnem življenju neke Evrope in če gledamo na globalni svet imamo danes globalizirano duhovno življenje. To najde svoj izraz v fenomenih kot je internet.

In če gledamo na nivo pravnih predpisov, pravnega življenja, vidite seveda, da ima vsaka država svojo ustavo. In če se v evropski uniji države združujejo, poskušajo tudi tam sprejeti nekaj takega kot skupno ustavo. Vsi se lahko spomnite težav, ki lahko nastanejo pri sprejemanju, če se poskuša dvajset držav Evrope strniti v eno pogodbo. Če gledate v globalni svet najdete tam veliko število različnih predpisov in pogodb, ki naj bi predpisovali in urejali globalno sodelovanje vsega sveta. Posebno pri teh globalnih stvareh je za posameznika težko ustvariti pravo zavest za to, kaj se tam sploh dogaja. Globalno gospodarstvo vsi čutimo in sicer vsak dan v tem, da najdemo v naših trgovinah proizvode z vsega sveta in jih vsak dan uživamo. In če bi pogledali na etikete svojih oblačil kje so narejena, potem najdete Kitajsko, Portugalsko, Filipine. Ugotavljamo, da se dogaja izmenjava blaga širom celega sveta in v zvezi z vsem tem lahko uporabimo ta socialni pra-fenomen. Ta socialni pra-fenomen tudi deluje in sicer če ga poznamo in uporabljamo ali ne. Globalni pra-fenomen obstoja v tem, da lastne interese upoštevamo na enak način kot interese drugega.

Včeraj smo poskušali obravnavati bolne odnose in sicer na nivoju družine, partnerstva, da bi jih spoznali in te bolezenske slike na področju odnosov ravno tako zelo jasno lahko vidite na nivoju mezo-socialnih in makro-socialnih razmer. Če si pogledate vaš razvoj v Sloveniji, in to kar se je tukaj dogodilo v zadnjih desetih letih, potem lahko na področju gospodarstva ugotovite, da je nesporen princip na področju gospodarstva postalo samo maksimiranje profitov. Vsako podjetje stremi, da ustvari samo svoj maksimalen lasten profit brez ozira na konsenkvence za okolje in ljudi. Prizadevanja teh podjetij najdete lahko tudi na področju pravnih predpisov, kar pomeni, da tam neusmiljeno uveljavljajo svojo premoč. Vsak hoče pridobiti za sebe čim več pravic. Te principe lahko prenesemo seveda tudi na makro-socialni nivo.

Če pa pogledate na tisto stran kjer najdemo sposobnosti odkrijemo, da se tam pojavlja problem, da človek nima svobode za svoje delo, svojo kreativnost ampak se točno določa kaj sme in mora (Fremdbestimmung). Ta problem je viden na vseh koncih. Mogoče se še spomnite kako je bilo, ko so Američani v Iraku prevzeli vlado. Ameriški koncerni so takrat iraškemu kmetijstvu prepovedali uporabljati svoja semena. In z zakonom so jim predpisali uporabljati seme zmagovalcev, gensko spremenjene.

Če predvsem gledamo na svoje interese je seveda jasno, da z (Fremdbestimmung) omejevanjem svobode in kreativnosti, določanjem kaj se sme, z izkoriščanjem svoje premoči in uveljavljanjem vseh mer za maksimiranje svojih profitov; to so orodja s katerimi se to uresničuje. In to so tudi razlogi za bolezenska stanja, ki jih kaže globalni svet. Če to kritično pogledamo, vidimo kako težko je te razmere spremeniti. Zaradi tega je seveda potrebno, da na področju partnerstva, odnosov v družini, začeti tam, saj tam lahko sami te odnose in razmere kreiramo. Tudi na mezo-socialnem nivoju se je treba truditi. Tudi tam imamo mnogo možnosti, da prakticiramo socialno ozdravljajoče oblike delovanja. In prav gotovo spada k spoznanjem, da je prav gotovo tako, da čim več ljudi praktično po principih socialno ozdravljajočega deluje in živi, da to ne more ostati brez učinka ali vpliva na družbo v celoti.

S tem bi vas rad spodbudil k optimizmu, da ne gledamo samo na bolezni, ki jih kaže globalni svet in da ne zapademo notranji letargiji, češ da se ne more tako ali tako nič spremeniti. Na teh dveh nivojih, mikro-socialnem in mezo-socialnem lahko zelo veliko spremenimo. In zelo pomembno je že to, da prepoznamo kaj se v resnici dogaja. Da tiste stvari, ki jih vsak dan berete v časopisih poskušate res osvetliti z lučjo resnice. Da res poskušate definirati, katere energije stojijo tam v ozadju. Potrebo je, da prepoznamo katere sile delujejo v čem in če boste opazili pri tem kako zelo se mediji trudijo, da našo pozornost popolnoma zaposlijo z nepomembnimi stvarmi, da bi mi spregledali tisto, kar se resnično pomembnega dogaja.

Danes zjutraj je Michael Rain pripovedoval zelo zanimiv primer. Midva sva predavala o globalnem monetarnem sistemu in potem je predavatelj vprašal, kdo pozna cilje tisočletja. In nihče se ni oglasil. Cilje tisočletja so si Združene države Amerike zastavile do leta 2010 in zajemajo zdravje, borbo proti revščini, izobraževanje, zmanjševanje toplogrednih plinov, ampak od tega se ni popolnoma nič dogodilo. Našteti so bili največji problemi, ki jih človeštvo ima, ampak nihče od prisotnih ni nič vedel o tem. Drugo vprašanje, ki ga je zastavil je bilo, kje se trenutno nahaja Paris Hilton. Vsi so se smejali.

Je pa zanimivo, da tudi pri nas vemo te nepomembne stvari, pomembnih pa ne.

Razmere se razvijejo tako, čisto ne glede na to, ali ozavestimo resnično sliko ali ne, toda čim več ljudi je v stanju prepoznat kaj je res in kaj ni, tem večja je motivacija, da v področju v katerem lahko vplivamo na razmere, prakticiramo nekaj drugega. Drugačno obnašanje. S tem v zvezi, to dejstvo, da zakoni na področju družbe na kateremkoli nivoju že prav tako veljajo in so prav tako učinkoviti kot zakoni, ki v naravi vladajo. In da delovanja, ki jih provociramo, če grešimo proti naravi, se maščevanje narave lahko kaj hitro pojavi.

Če arhitekt zgradi most in ne upošteva zakonov statike se bo posledica zelo hitro videla. Most se bo porušil. Pri zakonih, ki vladajo na področju družbe je delovanje to, da bolezenske slike spravljajo ljudi v stanje strahu, v stanje deprimiranosti in ljudem škodijo. Že leta 1905 je Rudolf Steiner v zvezi s tem zapisal stvari, ki še danes veljajo. Obžalovanja vredno je, da ta principielna pravila na področju odnosov, na katerem koli nivoju že, ljudje tako malo nosijo v svoji zavesti in jih tako malo poznajo.

Ta vikend smo poskušali med vas položiti neke vrste seme, kal, da poskušate prepoznati razmere in da na tistih področjih, kjer sami nosite odgovornost, lahko delujete ozdravljajoče. Michael Ran me je opozoril, da v to skico vpišem še pojme kot jih je svoje čase uporabljal Rudolf Steiner. Namreč, da je ozdravljajoči principi v družbi na področju duhovnosti svoboda, na področju pravnih predpisov je ozdravljajoč princip enakost, na področju gospodarstva je ozdravljajoč princip bratstva v duhu posvečanja drugega.

Toliko kot zaključek v ta kompleks. Seveda je jasno, da smo o mezo-socialnih in makro-socialnih problemih govorili premalo in bi vsakemu posvetili lahko še najmanj po cel vikend.  

Če pogledamo na ta dva dneva nazaj in se vprašamo, kaj vzamemo iz tega srečanja kot popotnico s seboj.

Štefka: V bistvu ne smemo obupati tam, kjer vidimo, da je moje delovanje mogoče. Z večjo močjo in zavedanjem zagovarjati svoja stališča.

Pred seboj imam da nismo samo fizična temveč tudi duševna in duhovna bitja. Duhovati moramo skozi vse tri principe. Nadaljevati moram svojo pot. Vsebina tega seminarja je za mene dobra baza da moj način življenja vzamem pod drobnogled in odnose tudi in to mi bo postala potreba v bodočnosti, da živim po tem principu.

Stanko Skušal bom to posredovati drugim.

Marjanca: Res sem dobila pomoč, orodje, to mi bo pomagalo da živim bolj zavestno in da zaznam življenje teh principov v mojem okolju. S tem, da skušam tako živeti, gre stvar tudi naprej.

Skušala bom to pri meni uresničiti.

Ta zavest in živeti tako, sama, razširiti to v družino in še v širšo družbo. Če tako živiš, potem se to prenaša na druge. Veliko spoznanje, veliko novega, skušala bom to uresničiti.

Dobil sem informacije, ki mi bodo pomagale, da konflikte bolje razumem, pri sebi in drugih. Imam vprašanje namreč da je pri medljudksish odnosih tudi karma pomembna. Kaj imam v duhu karmičnih zakonov še upoštevati. Govorili smo o odnosih in govorili treba je odtehtati med potrebami in sposobnostmi. Na tehtnico ali odnos ohraniti ali ne. Moje vprašanje kolikšen je moj dolg glede karme. V kakšni meri smo zavezani, vztrajati v določenih odnosih.

REin: Usoda pripelje ljudi skupaj. V slabem in v dobrem. Naša svoboda je, kaj iz tega naredimo. Pogosto se zaljubljajo 55  letni moški v 25 , 30 letne žćenske. Dober prijatelj pri 48 letih, pevec se je ločil od svoje družine in živi z 26 letno pevko. Kaj mi vse pripoveduje, kakšna usoda ju je privedla skupaj

Meni je dal ta vikend veliko tem analizirati odnose za nazaj.

Jaz vidim nalogo, da veliko na tem delam. Znanje, ki sem ga dobila, pri tem uporabiti.

Metoda je dragocena, skušal jo bom čimveč uporabiti v kombinaciji z izoblikovanjem mišljenja. Hvala g. Schreierju, da nam je odprl oči.

Nataša meni je bilo najbolj dragoceno, da sem si resno ozavestila pomembnost lastnega delovanja. Če gledam dogajanje dneva zvečer in si srečanja ozavestim.

Alenka: nekaj sem se naučila, moč v meni, da to oblikujem, raste.

Ana Veliko novega.

R

Meta: Potrebujemo tako kot smo imeli na področju pedagogike in biodinamike posameznike, ki so postali nosilci, potrebujemo posameznike, ki bi postali nosilci te Steinerjeve zapuščine v Sloveniji.

Rein zahvaljujem se za sodelovanje. Morda se enkrat spet vidimo.