Dr. Johannes Zwiauer, Vrzdenec, 8.9.1996

 Zdravilna zelišča I. del

Spoštovani, ljubi prisotni. Ne moremo začeti govoriti o rastlini, brez da si prikličemo v zavest, da je rastlina v bistvu čudo. Že zadnjič, ko sem bil pri vas, smo se poskušali približati temu bitju rastline. Na začetku smo ugotovili, da je rastlina sposobna narediti nekaj, kar nobeno drugo bitje ni v stanju narediti. Saj veste, da se danes zelo veliko govori o tem, kako zelo je naša atmosfera obremenjena z ogljikovo kislino. Ta nastaja povsod tam, kjer izgoreva organska substanca. Pri vsaki peči, ki jo zakurimo, pri vsakem ognju, ki ga naredimo z lesom ali premogom. Pri tem nastaja ogljikova kislina. Vsak motor, ki teče, ali z izgorevanjem bencina ali nafte; dela kot odpadni produkt ogljikovo kislino. Ogromno ogljikove kisline nastaja tam, kjer ljudje požigajo gozdove, da bi prišli do plodne zemlje. Ogljikova kislina predstavlja konec organske substance. Tudi, kadar organska substanca sama po sebi razpade, brez ognja, nastaja na koncu ogljikova kislina. To je torej končni produkt, s katerim ne moremo nič več narediti. Edino rastlina je tisto bitje, ki iz tega končnega produkta brez življenja, ki je zapisan smrti, lahko spet nekaj naredi. To čudo, ki ga rastlina zmore, je, da ogljikovo kislino, ki je v obliki plina, vdihne in s pomočjo sončne energije tvori spet svojo rastlinsko organsko substanco. Rastlina je torej edino bitje, ki stvar lahko spreobrne, da tisto, kar je že prišlo do konca, spet privede na začetek. In to je ta neverjetna milost, ki jo svet rastlin v primerjavi z drugimi živimi bitji izpolnjuje. In razumeli bomo, kakšna nevarnost nastaja, če se požigajo gozdovi, kot je to slučaj s pragozdovi v Braziliji in Sibiriji. Požigajo rastline, drevesa in na ta način onemogočajo, da bi rastline iz te ogljikove kisline spet kaj naredile.

Živali in ljudje smo narejeni drugače; ogljikovo kislino izdihavamo, saj je le-ta za žival in človeka strupena. Kaj pa rabijo živali in ljudje za dihanje? Kisik. Človek živi od tistega kisika, ki ga vdihne, ki ga v sebi preobrazi v ogljikovo kislino in izdihne. Kaj se torej dogaja v naših pljučih? Dogaja se to, da venomer sprejemamo iz ozračja kisik in oddajamo tisto, česar ne potrebujemo več, torej ogljikovo kislino. Od kod pa je kisik, ki ga nujno potrebujemo? Prav rastline so tiste, ki nam ga dobavljajo. Rastline obračajo ta proces; vdihavajo ogljikovo kislino in izdihavajo kisik. Da torej mi lahko živimo, se moramo zahvaliti prav rastlinam. To čudovito bitje zrak, te zračne ovojnice okoli zemlje skrbijo za to, da se ogljikova kislina odpelje in kisik pripelje k nam. Če ne bi bilo vetrov, bi na eni strani nastalo preveč ogljikove kisline in življenje bi zamrlo.

Torej rastlini se moramo zahvaliti, da lahko dihamo, toda rastlini se moramo zahvaliti tudi za to, da imamo sploh kaj jesti. Tudi če jemo meso, je to nastalo konec koncev iz rastlin. Živali živijo od uživanja rastlin ali od uživanja drugih živali, ki so se hranile z rastlinami. Torej kar koli jemo, vse to so v bistvu rastline. Rastline potrebujemo za dihanje in rastline potrebujemo za življenje. Človek pa je tridelno bitje. Človek ima na eni strani presnovo, ker se hrana, ki jo vzame v sebe, preobraža. Razen tega je v človeku ritmični del, to je območje pljuč in srca, kjer sprejemamo kisik in oddajamo ogljikovo kislino. Pri človeku pa imamo pa še nekaj, sistem živčevja in čutil. To je tisti del, ki nam omogoča, da svet zunaj zaznavamo, ga sprejmemo v svojo notranjost. Za trenutek si poskušajte predstavljati življenje brez rastlin. Kaj bi vaš pogled skozi okno sploh lahko posredoval? Te krasne zelene barve v neizmerno velikih niansah. Veselje, ki nam ga posredujejo vse te čudovito obarvane rastline – vsega tega veselja ne bi bilo. Si sploh lahko predstavljamo, kako sivo in temačno bi bilo življenje brez rastlin?! Čisto jasno je; nobenega praznika ne moremo slaviti brez cvetja, pri rojstvu, pri poroki, pri smrti nas vedno spremljajo cvetice. Življenje brez cvetja si sploh misliti ne moremo. Zamislite si, kaj se imamo za zahvaliti samo vonju cvetja. Zdaj cvetijo ciklame tamle na robu; kakšen čudovit, nežen vonj širijo okoli sebe. Zamislite si, kaj vse se moramo zahvaliti začimbam. Spomnite se nians vonjev, ki jih posredujejo posamezne začimbe. Umetnosti kuhanja brez teh rastlin, brez začimb, si ne moremo predstavljati.

Torej tudi preko naših čutil smo popolnoma odvisni od rastlinskega sveta. Toda to moramo tudi kultivirati. Pogosto srečujemo danes ljudi, ki vonja skoraj ne zaznavajo več. Da nekaj takega nastane, je razumljivo. Industrija nas preskrbuje s slabimi vonji. Vsi izpušni plini iz industrije so za človeški nos žaljivka. Torej je človek na eni strani celo srečen, če ne more vohati tistega, kar iz okolja  prihaja. Če pa pridete v naravo, je zelo dobro, da na široko odprete svoj nos in poskušate res zaznati, kaj je narava pripravila, kaj nam sporoča v pozdrav. Nujno je potrebno, da se človek z vsem, kar mu je narava dala, široko odpre za sporočila. Toda pomembno je, da nečesa pri tem ne prezremo.

Če opazujemo ta čudoviti rastlinski svet, ki prekriva vso zemljo, potem bi iz materialističnega pogleda na svet lahko zašli v zablodo in mislili, da vse to prihaja iz zemlje. Temu pa ni tako. Vsi vemo, da brez sonca tudi rastlin ne bi bilo. Torej življenje ne prihaja iz zemlje; življenje prihaja iz okolja. Sile, ki pozivajo substance v rastlinah k življenju, prihajajo iz kozmosa. Toda iz kozmosa priteka zelo veliko zelo različnih sil oblikovanja. Tisti naši predniki, ki so živo ohranjali vedenja starih časov, so vedno govorili o treh različnih silah. Na eni strani so rekli, iz globin kozmosa priteka sila življenja. Ta življenska sila se spreminja. Spreminjajo, modificirajo jo sile planetov. Planeti, ki krožijo v okolju Zemlje, ki se gibajo okoli Sonca, neprestano modificirajo ta tok sil življenja. Za planeti v našem osončju imamo zvezde stalnice. Te zvezde stalnice sevajo svoje sile, sile oblikovanja. Včasih so rekli tudi drugače, rekli so, da sile življenja, etrske sile prihajajo iz okolja, sile duševnosti, o katerih so govorili tudi kot o živalskih silah – od tod prihaja tudi ime zodiak ali ‘živalski krog’ – ter duha. Iz kozmosa torej pritekajo sile življenja, sile duševnosti in duha. Vse to deluje na zemljo in na rast rastlin. Pravzaprav gledamo to čudovito preprogo rastlin na zemlji pravilno le, če jo gledamo s takimi očmi, z zavestjo, da je rastlinski svet odgovor zemlje. Rastlinski svet je eho, odgovor na to, kar prihaja iz kozmosa. Naj vas ne čudi, če najdete pri rastlinah toliko zvezdnih oblik. To je eho na zvezde, ki sevajo na zemljo. In kako čudovito je s to zavestjo opazovati rastline, ki odgovarjajo s tremi zvezdami, s petimi, s šestimi zvezdami na sile, ki pritekajo iz kozmosa.

Poglejmo si, kaj vse pomeni rastlinski svet za človeka in se poskušajmo preko prehrane približati zdravilnemu delovanju rastlin. V rastlini imamo kvaliteto, ki nas prehranjuje. Rastlina zgradi v sebi snovi, ki jih človek in žival potrebujeta za prehrano. Te tako imenovane primarne rastlinske substance so ogljikovi hidrati, maščobe in beljakovine, proteini. Te tri snovi so, ki jih človek za prehrano potrebuje. Tudi živali živijo od tega. Toda rastline ne producirajo le substance, ki jih potrebujemo za življenje, temveč ima tudi rastlina sama neke vrste presnovo in razgradnjo. Če to želimo spraviti v relacijo s kozmičnimi silami, lahko rečemo: iz življenjskih sil kozmosa gradi rastlina svoje primarne prehrambene kvalitete. Modificirajoče astralne sile, sile smrti pa te zgrajene substance ponovno delno razkrojijo. Na ta način nastanejo iz prehrambenih substanc arome. Če služi prehrana za to, da življenje gradimo in ohranjamo, potrebujemo začimbe zato, da je telo v stanju ta živila na pravi način izkoristiti. Začimbe potrebujemo, da bolje obvladujemo sile prebave, da zgrajene substance spet lahko razgradimo To je zelo zanimiva stvar.

Rastlinsko hrano pojemo. Kaj pa naredimo z njo? Na drug način človek tega, kar je v hrani, ne more osvojiti, kot da jo najprej popolnoma razbijemo. Če mislimo na to, kako čudovito izgleda naša hrana na začetku, bi bili zelo začudeni, če bi jo videli potem, ko jo prežvečimo in jo za prebavo šele pripravimo. Ko te stvari spet zapuščajo naše telo, prav gotovo s tisto obliko, ki smo jo imeli na krožniku, nimajo nobene podobnosti več. Stvar je resnično tako narejena, da mora človeški organizem hrano popolnoma razbiti, da bi jo lahko uporabil za graditev lastne substance. Prebava se začenja že v ustih, se nadaljuje v želodcu, potem v črevesju in na koncu koncev vse popolnoma razgradimo. Paradoksna stvar je, da človek živi od tega, da te naravne substance premaga.

Arabski zdravniki imajo čudovit izrek. Pravijo: človek je in s tem zboli, človek prebavlja in s tem ozdravi. Za človeka je jesti hrano najprej obremenitev in to vsak od nas čuti. Sile, ki jih moramo investirati, da premagamo to hrano, so tiste sile, od katerih potem živimo. Zakaj pa se potem moramo truditi za dobra živila, ko pa se vendar vse razgrajuje in uničuje? Celo odločilno je, kaj damo svojemu telesu za to razgradnjo. Seveda je primer, ki ga bom navedel, napačen, toda je pač enostaven mehaničen primer. Lahko bi rekli, da se organizem s tem, ko substance, ki jih je narava tako skrbno izgradila, spet skrbno razgradi, uči od narave. Organizem se iz tega uči, kako naj spet zgradi svoje lastne substance. Če človek je hrano, ki ni dobra, kjer tistega modrosti polnega reda ni, potem se organizem na njej nauči pomanjkljivega reda. To so zelo pomembni, temeljni aspekti. Rekli smo, da človek potrebuje začimbe, da bi ta proces prebavljanja oblikoval na pravi način. Kako zelo pomembne so začimbe opazite najpozneje takrat, ko vam zdravnik prepove uživanje soli. Opazite, kako zelo težavno postaja najti v hrani nekaj stimulativnega. Vzemite čisto enostavno prežganko ali pa kuhan krompir. Vaša prebava ne bo imela veliko veselja s tako hrano. Prebavne žleze se pri nezačinjeni hrani sploh ne čutijo pozvane, da naj začnejo delati. Če pa boste v prežganko dali samo malo kumine, je stvar takoj čisto drugačna in takoj boste imeli spet apetit in voljo, da jo pojeste.

Kaj pa pomeni pravzaprav apetit? Apetit pomeni, da vaše prebavne žleze začenjajo delovati. Tako delovanje žlez je potrebno, da se hrana sploh pravilno prebavi in tudi porabi za telo. Če pa sedaj ne bi imeli začimb, kaj bi morali porabiti, da tisto moko ali krompir aromatizirate? Vsi veste, da če moko nekaj časa pražite na masti ali enostavno na toploti, in to delate res lepo, da moka ni prežgana, ampak samo malo porjavi, potem opazite, da moka razvije neko aromo in ta juha postane vseeno bolje prebavljiva, bolje vam paše. Ali pa krompir. Kaj naredite s krompirjem? Lahko ga enostavno spečete na ognju ali na olju, lahko naredite pomfrit. Tak krompir tudi brez začimb postane tak, da vam zbuja apetit. Torej katere sile uporabite za aromatiziranje? Toploto, in sicer suho toploto. Če krompir samo kuhate v vodi, ga lahko kuhate večno,  pa ne boste dobili arome. To pa pomeni, da je potrebna suha toplota, zrak in toplota. Potem pa se lahko takoj vprašate, od kod pa prihaja kvaliteta začimb. Prihaja kvaliteta začimb od vode, ki jo rastlina potegne iz tal? Prav gotovo ne. Za kvaliteto začimb potrebuje rastlina kvaliteto suhe toplote.

Poglejte si kumino. Kako pa kumina raste? Predstavljajte si to čudovito razvejano steblo in liste. Kako krasno se ta rastlina razporedi v prostor. Na koncu teh stebel imate kot majhne kobule drobnih cvetov, ki izoblikujejo posamezna drobna semena. Kje najdemo ta krasno razporejena semena? Zelo daleč od vodenih tal, v zraku. Popolnoma v tistem delu rastline, ki ga štejemo k domeni zraka in toplote. Tam sprejemajo vase sile suhe toplote, zato imamo v kobulnicah te visoko interesantne arome. Če potem primerjate kumino z janežem ali s koromačem, lahko vzamete tudi peteršilj ali koper, povsod boste odkrili tisto značilno aromo, ki jo rastlina prilasti iz toplote. Pri tej celi družini rastlin imamo torej opraviti z rastlinami, ki zelo močno delajo toploto, s toplim zrakom.

Ali vzamite drugo kvaliteto začimb. Križnice na primer. Hren ali gorčica, mogoče tudi čebula, česen, poper in paprika – to niso vse križnice, toda že pri križnicah se začne ta kvaliteta, ki je odvisna od žvepla. Vse te začimbe vsebujejo žveplo in žveplo je tisto, ki tem rastlinam daje njihovo ostrost. Pri hrenu lahko čudovito opazujete, če ga vzamete malo preveč, vas solzi, tako zelo oster je njegov okus in vonj. Tudi to je pomembna kvaliteta začimb. Seveda je uporaba čebule, česna in podobnih rastlin nujna, saj predstavljajo pomembno kvaliteto prehrane.

Ali pa naslednja grupa rastlin – ustnatice. To je družina rastlin, ki dela na čisto poseben način s toploto. Na primer rožmarin ali sivka kot posebna zastopnika te družine. Kako pa rasteta? Najlepše bomo našli v Sredozemlju na zelo siromašnih apnenčastih tleh brez humusa, zelo slabo vkoreninjene. Toda ta rastlina stremi z vsem svojim bitjem v zrak, svetlobo in toploto. Zadovoljna je že s tisto vlago, ki jo prinese veter z morja. Tam pa je tisto, kar ta rastlina potrebuje; zelo veliko svetlobe in toplote. Iz teh kvalitet tvori rastlina svoja eterična olja. To kar imamo s tako rastlino pred seboj, je pravzaprav ena sama toplota. Rožmarin je pravzaprav agresiven; njegov vonj je zelo močan. Ta vonj nas resnično prebudi, oživi. Ta vonj rožmarina je močen izziv človeškemu krvotoku. Če hočete stimulirati prekrvavitev kože, je rožmarin prava rastlina za zunanjo uporabo. Vsi tisti, ki imajo težave z mrzlimi rokami ali nogami, bi morali z rožmarinovimi kopelmi stimulirati prekrvavitev. Tudi tisti ljudje, ki imajo zjutraj težave pri prebujanju, si z rožmarinom lahko pomagajo. Kupijo si naj majhno stekleničko rožmarinovega eteričnega olja in naj jo položijo na nočno omarico. Če zjutraj ne morejo dobro priti k sebi, naj to olje samo malo povohajo. Ugotovili boste, da boste lažje vstali, poskočili iz postelje in dan bo rešen. Tistim, ki se zjutraj ne morejo spraviti iz postelje, to resnično priporočam. Seveda se to da uporabiti tudi drugače; če ste zvečer na kakšnem plesu in ste prehitro utrujeni ali se utrujeni lotevate dela še zvečer, priporočam rožmarinovo kopel.

Pri teh rastlinah, ki rastejo v Sredozemlju, je to še posebej izraženo, saj so popolnoma predane toploti. V naših razmerah pa imamo druge zastopnice teh rastlin. Pri teh rastlinah imamo opraviti na eni strani s toploto, ki pa je na drugi strani prežeta tudi z zemeljskim in vodenim. Origano in luštrek sodita v to skupino. Imata širok spekter različnih kvalitet, ki grejo vse v isto smer.

Na koncu koncev pa človeka stimulira tudi sol. Tudi sol je začimba, kljub temu, da ni rastlinskega izvora. Zelo zanimivo je to, da rastline ne marajo soli. Natrijeve soli, natrija rastline ne marajo, živali pa jo nujno potrebujejo, saj jo vse rade ližejo. Rastlina ima bolj intenziven odnos do kalija. Kalij in magnezij je tisto, čemur dajejo prednost  rastline, živali pa natriju. Malo je tistih rastlin, ki ljubijo natrijev klorid, navadno kuhinjsko sol, najdemo pa jih. Vse rastline na svetu pa na splošno ljubijo kalij. Tista bitja, ki imajo duševnost, to so vse živali in človek, pa nujno potrebujejo natrij. In natrij dobijo iz soli.

Potem imamo spet še eno skupino rastlin, kamor sodijo špinača in rdeča pesa – to so lobodovke. Po lastnostih sodi sem tudi zelena, ki je sicer kobulnica. V zeleni je močno prisotno tisto slano, ta kvaliteta začimbe, ki je vezana na sol. Vse te začimbe človek resnično potrebuje kot pomoč za svojo prebavo. Zanimivo je, da v nasprotju s hrano pri začimbah uporabljamo majhne količine. Če vam zmanjka soli, bo cela vaša kuhinja pod vprašajem, na drugi strani pa hočete potresti malo popra, pokrovček vam pade dol in kaj se zgodi… Vidite, prava mera, v glavnem pa malo. Torej od začimb resnično potrebujete majhno dozo. Umetnost uporabe začimb je v tem, da se uporabi zelo majhna količina, tako da se v hrani čuti, da je začinjena, toda ne, s čim je začinjena.

To je torej naslednje stopnjevanje – od hrane k začimbam. Potem pa še korak naprej in to so potempoživila kot sta čaj in kava. Zakaj pa gre pri poživilih? Medtem ko gre pri začimbah za stimuliranje sil prebave, gre pri poživilih za stimuliranje duševnosti. Če ste torej utrujeni, vam pomaga na noge skodelica čaja ali kave. Zanimivo je, da delujeta različno. Kava stimulira sposobnost razmišljanja, torej vam bolje pomaga, če morate opraviti še kakšno umsko delo. Če pa morate stimulirati svojo fantazijo in čustvenost, potem je mnogo boljši čaj. Gre torej za stimuliranje duševnosti. Tudi pri tem je važno pravo doziranje. Saj veste, kako narobe je, če vam pri čaju spodrsne in nekaj časa vre. Če je premočan, ni več dober. Tudi pri kavi je tako, da niti preveč, niti premalo kave ni v redu. Čeprav gre pri kavi in čaju za majhne količine alkaloidov, torej strupov, je njihova vloga podrejena.Zmerno pitje kave ali čaja ne povzroča zdravstvenih težav. Ni pa dobro, če postane človek od tega odvisen. Ljudje imajo veliko težav z zdravjem in pogosto potrebujejo kavo, da se sploh držijo na nogah in so sposobni delati. Tega se posebno zavem, kadar pridem v kakšno pisarno in kadar koli pridem, vedno me sprejme najprej vonj po kavi. To je seveda slabo, če človek postane odvisen.

Mnogo slabše pa je, če se približamo zdaj resničnim strupom, ki jih zaradi svojega užitek jemlje človek, kot so na primer nikotin, alkohol in droge. Pri tem gre za to, da postane ta odvisnost povsem jasna. Vsak alkoholik vam lahko zatrdi:”Jaz lahko alkohol kadarkoli pustim!” Toda tega nikoli ne naredi. To je nevarna stvar. Kar se drog tiče, jih ne bi obširno obravnaval, saj vsi vemo, da so uničevalne. Stvari smo obravnavali zaporedoma v smeri vse močnejšega delovanja.

Živila ohranjajo življenje, začimbe stimulirajo sile prebave, poživila stimulirajo duševnost. Sedaj pa pridemo do specifičnega delovanja rastlin, delovanja, ki je fiziološko vsako po svoje usmerjeno. To je področje zdravilnih zelišč. To je povezano z določenimi boleznimi. Lahko si zastavimo najprej vprašanje: zakaj pa je rastlina zdravilo? Takega vprašanja si ponavadi ne zastavljamo, kljub temu, da je to zelo pomembno vprašanje. Ponavadi pozabimo, da človek vendar stoji v živi in nenehni povezavi s svetom. Na prvi pogled bi lahko rekli, kakšno zvezo pa sploh ima človek z rastlinskim svetom. Vendar pa če človek ne bi bil v zvezi z rastlinskim svetom, potem rastlinski svet ne bi mogel zdravilno delovati nanj. Dejstvo pa je, da za določene bolezni pri človeku določene rastline lahko zelo uspešno uporabimo. To dejstvo nam kaže, da je človek v zvezi z naravo, ki ga obdaja. V današnji teoriji evolucije obravnavajo stvar tako, kot da je bil najprej ustvarjen mrtev svet. Govorijo o nekakšnem mrtvem mineralnem svetu, v katerem je čisto slučajno zaradi nekakšne kombinacije molekul nastalo življenje. Nato se je iz normalnega življenja na nizki stopnji razvilo življenje na višji stopnji. Potem je slučajno iz tega živalskega življenja nastal človek. Če naj bi bila stvar takšna, potem resnično ne bi mogli razumeti, kako bi bil človek v taki zvezi z vsem, kar ga obdaja. V Bibliji najdemo čisto drugačno sliko. Bog ni rekel:”Naredimo kamenje, naredimo živali, naredimo rastline…” V Bibliji piše, da so bogovi sklenili:”Naredimo človeka.” Podobo, ki bo nam enaka. V sredini stvarniškega prizadevanja stoji tam človek. Potem, ko je Adam ustvarjen, mu Bog pokaže svet okrog njega in reče:”Ti si gospodar vsega tega. To je pod teboj.” Človek se res obnaša, kot da bi bilo vse pod njim. Človek je vse uničil. Stvari se ni lotil na odgovoren način. Planet je samo ropal. Obnaša se kot izkoriščevalec, ne pa kot gospodar tega stvarstva. Kljub temu moramo reči, da je v središču stvarstva, kot ga opisuje Biblija.

Antropozofski nauk o evoluciji kaže še drugačno sliko. Prikazuje, da je človek tisti prvi otrok stvarstva. Da pa je lahko postal to, kar bo moral postati, je moral odvrniti od sebe vse tisto, kar ni smel postati. Iz sebe je moral izločiti mineralno, da ni postal mineral. Iz sebe je moral postaviti rastlinsko bitje, da ni postal rastlina. Iz svojega razvoja je moral izločiti živalski svet, da ne bi postal žival. In to kar se je od vsega tega ohranilo, od tega kar ni postal, to je potem lahko končno postal človek. Tudi pri tem nauku je tako, da je človek zadnji, ki nastane iz evolucije, toda po tem prikazu je človek v sorodu z vsem, kar ga obdaja, saj je vse to moral izločiti iz sebe. Zakaj je moral to izločiti? Zato, da ne postane tako enostranski, kot je žival, rastlina ali mineral. To lahko čudovito vidite pri živalih, ki so resnično človeku najbližje. Kaj vidite? Najbolj čudovite enostranosti. Nobeno bitje ne more tako plavati kot riba, nobeno bitje ne zna tako leteti kot ptica, kopati kot krt, nobeno bitje se ne more tako prerivati skozi kamenine in prst kot deževnik, nobeno bitje nima tako sposobnega nosu kot pes. Vse to so čudovite enostranosti. Vsega tega človek ne zmore. Toda v svoji univerzalnosti ima človek nekaj od tega vsega. To je zelo pomembna misel. Človek ni ustvarjen, da bi postal specialist, človek je pozvan k univerzalnosti. Specialnosti, enostranosti je moral iz svojega razvoja izločiti. Če si torej pogledate to čudo stvarstva, kot je človeška roka, in jo primerjate s kopitom konja ali srne, potem vidite, da je pri živalih ta okončina zraščena in preobražena, saj je kopito namenjeno le temu, da se žival z njo odganja in skače. Ali pa pomislite na plavuti pri ribah, ki so narejene samo za to, da se žival dobro giblje skozi vodo. V človeški roki pa imate največjo mogočo univerzalnost. Pri nobeni živalski okončini ni take univerzalnosti. Zato je človek z roko lahko naredil vse, čemur rečemo rokodelništvo. Pomislite na mikrokirurga. Kako fine operacije lahko opravlja s svojo roko. Ali pa pomislite na pianista, vilonista. Kakšna neverjetna univerzalnost je v njegovi roki! Kaj vse z roko lahko naredimo!? Pri tem torej vidimo pri človeku nekakšno zadržanost. Človek je zato za svoj razvoj potreboval dalj časa kot rastline in živali. Poglejte si žival. Z največjim občudovanjem sem opazoval, kadar svinja skoti mlade. Majhni prašički, tako krasni, srebrne laske imajo. Pridejo ven in prva stvar je, da se usmerijo proti seskom. V nekaj tednih so to perfektne svinje. Kako dolgo pa potrebuje človek, da postane kolikor toliko samostojen? Koliko let nege in skrbi potrebuje, da se razvije. In vse tisto, kar naredimo, da bi ta razvoj pri človeku pospešili, se pokaže prav gotovo kot napačno. Na primer prezgodnja šolska obveznost. Človek potrebuje za svoj razvoj čas in nezrel razvoj človeku ni v korist.

Toda vrnimo s k boleznim. Kaj pa se zgodi, če človek zboli? Opazimo, da je nekaj od svoje univerzalnosti izgubil. Prva stvar je, da ne more več stati pokonci. Če je težko bolan, se mora uleči. Glede na določena čutila, glede na določene organe lahko rečemo, da določene sposobnosti izgubi. Pride nazaj v enostranost. In bolezen je, kot vemo, izgubljeno ravnotežje sil. Zdravje namreč ni stanje, temveč stalno prizadevanje za ravnotežje sil. Če človek zboli, potem je to znamenje, da je to ravnotežje sil izgubil. Pade v določene enostranosti. Lahko razumemo torej, če je človek obdan s temi enostranostmi, ki jih najdemo v naravi v mineralnem, živalskem in rastlinskem svetu, potem je naloga, če hočemo bolezen pozdraviti, da najdemo tisto enostranost, ki odgovarja enostranosti bolezni. Da ne bi bil abstrakten, bom imenoval nekaj primerov.

Staro znano zdravilo je breza. Liste breze so že od nekdaj uporabljali za spomladanske kure. V severnih deželah so breze navrtali in zbirali brezov sok. Breza ima to posebnost, enostranost, da mineralne snovi, ki jih dobi iz zemlje, takoj odlaga v svoje lubje. To, kar  gre v obliki sil v liste, je že očiščeno, je že brez mineralnega. Na čem pa to vidimo? To vidimo na brezovih vejah. Zelo elastične so, se ne lomijo. Iz njih delamo metle. In to je v zvezi s tem, da je vse mineralno, kar dela stvar trdo in krhko, že odložila v svoje lubje. Če imamo torej pred seboj človeka, ki ima skleroze najrazličnejših vrst, gre pri tem za enostranost, da človek nima sposobnosti za izločanje tega mineraličnega, nekako soli podobnega. Da torej ne zna tega, kar zna breza. Človek je premočno prežet s solmi, je premočno mineraliziran in se tega ne more osvoboditi. Kdor uporablja brezovo listje kot čaj ali eliksir, vzame vase sile, ki so sposobne osvoboditi ga teh mineralnih soli. Ti listi ga stimulirajo, da na poti diureze te soli izloči. To je torej zdravilna sposobnost breze, da človeka stimulira, da sam zmore to, kar breza zna. Zelo je smiselno, da v času, ko lahko računamo na sklerozo, občasno pijemo čaj iz brezovih listov ali pa jemljemo brezov sirup, eliksir.

VPRAŠANJE: Velja to tudi za žolčne kamne?

ODGOVOR: Sem spadajo vse vrste mineralizacije, torej tudi tvorba kakršnih koli kamnov.

VPRAŠANJE: Kdaj nabiramo brezovo listje?

ODGOVOR: Ves rastlinski svet se razvija v odvisnosti od pozicije Sonca. Vegetativna izgradnja teče do Janezovega (24.6.). Vse tisto, kar naj bi v človeku stimuliralo sile izgradnje, naj bi nabirali do takrat, do konca junija. Potrebno je upoštevati tudi čas dneva,  ki je najboljši do takrat, ko pride Sonce do najvišje pozicije, torej dopoldne.

Kar se tiče žolčnih kamnov še tole. Žolčni kamni lahko nastanejo, če žolč ne teče dobro. Zdravljenje žolčnih kamnov lahko začnemo s stimuliranjem izločanja žolča. To bi bila druga pot, kjer bi izbirali zelišča, ki ugodno vplivajo na izločanje žolča. Čudovito sredstvo za to je kravavi mleček, ki vsebuje alkaloid, zelo močen strup, toda strupi so tudi zdravila, samo premočni so. Zelo je treba paziti na pravo doziranje. Krvavi mleček je zelo dragoceno zdravilo, ki vpliva na dobro izločanje, sesanje žolčnega soka iz žolča. Weleda dela preparat, ki se imenuje Choleodoron. Ta preparat vsebuje krvavi mleček in zelišče iz jugovzhodne Azije, to je korenina kurkume (rumeni ingver). Kurkuma je zelo zanimiva zdravilna rastlina. Raste v tropskem pragozdu, v toplo vlažni coni. Tam se izoblikuje rumena korenina z močnimi listi, ki so podobni perunikinim in so visoki do enega metra. Cvet pa oblikuje rastlina spodaj, pri korenini. Sredina, list, je zunaj. Pri krvavem mlečku je stvar ravno obratna. Krvavi mleček naredi zelo močno razvejanost listja in vedno znova ob tem cvetje. Če rastlina raste naprej, se razveja in naredi nove vejice in novo cvetje. Ta razlčlenitev sega široko v prostor. Rastlina je strupena, vsebuje alkaloide. Kurkuma pa ni strupena, temveč jo uporabljajo kot intenzivno začimbo. To je glavna sestavina currya. Začimba curry je koristna za pospeševanje izločanja žolča. Mi uporabljamo kurkumo in krvavi mleček za preparat Choleodoron.

Pri krvavem mlečku je treba paziti, ker je močno strupen. Če boste našli kje krvavi mleček in ga odtrgali, boste videli, kako pride ven oranžen sok. Zelo malo ga poskusite z jezikom. Presenečeni boste, kaj se zgodi. Okus je tako neverjetno intenziven, grenek, oster in grozen. Torej ga je potrebno pravilno dozirati. Najbolje ga je uporabljati kot homeopatsko sredstvo, torej potencirano.

Zdravilne kvalitete v rastlinah ne nastajajo v rastlini v času vegetativne  rasti. Nastanejo zaradi delovanja astralnih sil kozmosa, in sicer z modificiranjem teh sil življenja, etrskih sil, ki pritekajo iz kozmosa. Te astralne sile posegajo v rastline z intenzitvno razgradnjo. Pri slabotnejšem delovanju teh sil razgradnje v rastlino nastaja čreslovina, ki je zelo pomembno zdravilo, saj na eni strani stimulativno deluje na prebavo, ker pritegne tiste duševne kvalitete, ki so odgovorne za razgradnjo v naši presnovi. V antropozofski nomenklaturi imamo posebne izraze za to. Sile, ki so v zvezi z izgradnjo življenja, imenujemo etrske sile oblikovanja življenja. Za izgradnjo je torej odgovorno etrsko telo človeka. Za razgradnjo, torej to, kar se moa opraviti v naši prebavi, pa je zadolženo astralno telo, človeški jaz. Soudeležba teh višjih slojev v človeku, človeškega duha in človekove duševnosti, je potrebna, da človek razgradnjo zmore. Samo človekov jaz, torej duhovnost človeka zagotavlja, da človek tudi ostane človek in se ne preobrazi, ne postane žival ali rastlina. Astralno telo, človekova duševnost je zadolžena za izločanje. To povezavo človekove duševnosti z razgradnjo in izločanjem lahko jasno opazujemo. Doživljanje čustveno močnih stvari je pri človeku vedno povezano z izločanjem. To je lahko znojenje, če vas je strah, če ste močno veseli ali če ste močno žalostni, lahko jočete, tudi to je izločanje. Pri močnem strahu morate pogosto na stranišče. Popolnoma jasno je, da močno delovanje na naša čustva neposredno prizadene tudi naše izločanje. Žleze pa so tiste, ki vodijo razgradnjo živil. Vse prebavne žleze, trypsin, pepsin, slinavka, so pod vodstvom človekove astralnosti. Same žleze so eterični organi, astralno telo pa jih tako rekoč iztisne. Astralno telo, torej duševnost, mora poseči v prebavno dogajanje, da te žleze pričnejo izločati. Astralno telo mora sodelovati pri prebavi. In čreslovina pritegne astralnost v prebavni trakt. Čreslovina je v čajih, v pravem čaju, v mnogih drugih rastlinah, na primer v žajblju, v hrastovem lubju. Pri jemanju teh rastlin lahko opazujemo poseganje astralnosti v prebavo. Tudi v kavi jo najdemo, kljub temu, da je v kavi tudi veliko snovi, ki nastanejo s praženjem. Od Rudolfa Steinerja imamo priporočilo, ki ga je dobro upoštevati. Rekel je:”Če hočemo jemati čreslovino, je dobro, da pijemo čaj ali kavo ob obroku.” Ne tako, kot se je udomačilo pri nas, da najprej jemo, čez pol ure pa popijemo kavo. Za prebavo je zaradi vsebnosti čreslovine bolje, da pijemo kavo ali čaj ob obroku.

Poleg teh imamo še grenila, snovi, ki še močneje posegajo v razgradnjo. Znano je, da uporabljamo grenila ali alkoholne izvlečke za aperitive. Toda vezava na alkohol ni nujna. Dovolj dobro je, da naredimo pelinov ali encijanov čaj. Tudi alkoholni izvleček lahko naredimo, za kar pa potrebujemo le nekaj kapljic alkohola. Čudovita rastlina, ki sodi sem, je tavžentroža. Kot otrok sem jo pogosto videval, sedaj pa je zelo redka. Neverjetno grenka je. Toda tudi grenila, ki jih srečamo pri regratu, rmanu in v potrošniku zelo zelo dobro zdravijo ves prebavni trakt. Regrat deluje predvsem na jetra, rman deluje na jetra in črevo, potrošnik deluje posebej na žolč, čeprav lahko rečemo, da deluje na vso prebavo dobro.

Pri zadnji stopnja, ko astralnost še močneje poseže v prebavo, gre že za tvorbo strupov. Zelo zanimivo sporočilo duhovne znanosti je, da postane rastlina strupena, če astralnost, ki je sicer le v okolju rastline, premočno potegne v sebe. Pri rastlini je tako, da ima samo dve telesi, in sicer fizično telo in etrsko telo. To se pravi, da ima rastlina samo svojo bit in življenje, čustev pa nima. To pa velja za rastlino samo tako dolgo, dokler je vegetativna, torej v fazi rasti, zelenja. Tam pa, kjer pride rastlina v cvetenje, v tvorjenje plodu in semena, preide rastlina v višje področje. V tej fazi nista več merodajna voda in zrak, temveč toplota in svetloba. Pri tem torej pride do višjega sveta, ki je pravzaprav svet živali in svet čustev. Ta astralni živalski svet naj bi se rastline samo dotaknil, jo samo od zunaj oblikoval. Zaradi tega astralnega delovanja nastane pri rastlini pisan cvet. Tu torej vidimo delovanje svetlobe in toplote, ki modificira življenje v rastlini. Toda to se sme rastline samo od zunaj dotakniti. Šele v živalskem svetu se ta astralna sfera ponotranji. Zato ima žival posebne organe, notranje organe. To kar potem imenujemo involucijo, ustvarjanje nekakšnega notranjega prostora. Rastlina je bitje, ki je čisto odprto za svet. Listi pri rastlini so vedno odprte površine. Da te višje, astralne sile pri rastlini delujejo, se na rastlini pokaže v cvetu, kjer rastline že tvorijo nekakšen notranji prostor, nekakšne ponotranjene oblike, kar je pri živalih kot duševnost prisotno. To cvetje pa je še vedno odprto. Če pa vzamete orhidejo ali cvet od zajčka, najdete take ponotranjene oblike. To imamo samo pri cvetju, ne pa pri listih, kjer imamo vedno površine. To vse pa se rastline lahko samo dotakne. Če pa rastlina to potegne v sebe, postane strupena. To pa pomeni, da astralne sile razgradnje v rastlini tako močno delujejo, da razbijejo beljakovine, ki jih je rastlina tvorila za svojo izgradnjo, in te dušik vsebovane razbitine beljakovin, ki še ostanejo, so tako imenovani alkaloidi. To so strupene substance, ki vsebujejo dušik in nastanejo iz beljakovin, ki jih rastline izgradijo, jih potem astralni impulz razbije. Taka rastlina je na primer prej omenjeni krvavi mleček, najbolj pomembni zastopniki pa so aconitum, beladona, volčja češnja, nikociana in mnoge druge. Kako delujejo, je jasno. Te substanece nastajajo zaradi močnega poseganja astralnosti v rastlino in če jih človek jemlje kot zdravilo, se s tem astralnost človeka močneje veže na fizično telo. Težave so v tem, da to kar imenujemo duševno življenje, to je namreč astralno delovanje, ki ga telo ne potrebuje za sebe. Toda to je vedno samo en del, saj ta astralnost vedno deluje tudi na telesu. Zaradi tega imamo torej dve astralnosti; enkrat astralnost, ki posega v dogajanje v telesu, tista astralnost pa, ki deluje drugače, je torej prosta, nam je na razpolago v naši duševnosti. In na ta način lahko razumemo to ozko zvezo med duševnostjo in fizičnim telesom. Če mi danes vemo, da stanje naše duševnosti lahko vpliva na nastajanje bolezni, je razumljivo, da duševnost lahko na področjih, s katerimi posega v fizično telo, deluje tudi destruktivno. Pri duševnosti moramo vedno vedeti, da imamo eno, ki je svobodna, ki ne posega v dogajanje v fizičnem telesu. V tem primeru nam je na razpolago za razmišljanje, čutenje in voljo. Ali pa je resnično angažirana pri dogajanju v našem telesu. V tem primeru ima etrsko telo opraviti z izgradnjo telesa, astralno telo, JAZ, pa z izločanjem, z uničevanjem substanc. Astralno telo substance izloča, JAZ pa substance razbija. Potem, ko te tuje substance razbije, skrbi tudi človeški jaz za izgradnjo svojih karakterističnih substanc. Te sile pa, ki jih ima človek na razpolago, delujejo tudi v vseh substancah v naravi. Zato imamo čreslovine in grenčine, ki so v zvezi z našo astralnostjo. Potem imamo eterična olja, ki so v posebni zvezi s človeškim jazom. Rožmarin prav zato deluje stimulativno. Budnost ima opraviti s tem, da se naš duh in naša duševnost povežeta s fizičnim telesom. Pri spanju pa je stanje obrnjeno; naš duh in naša duševnost se ločita od fizičnega telesa.

VPRAŠANJE: Kaj pa budnost?

ODGOVOR: Če govorimo o duševnem življenju, potem mislimo na naše razmišljanje, čutenje in voljo. To so duševne sile, ki jih imamo na razpolago. Živali nimajo na razpolago sposobnosti razmišljanja, imajo samo čutenje in voljo. Sposobnost razmišljanja ni samo v zvezi z duševnostjo, temveč tudi v zvezi z duhovnostjo. Žival ima kot najvišjo sposobnost svojo duševnost in ima zato poželenja in strasti. Te strasti in nagoni imajo žival popolnoma v svoji oblasti. To, kar imenujemo pri živali instinkt, je vodenje njene duševnosti. Žival točno ve, kaj naj išče, česa naj se izogiba. Fenomenalno je gledati kravo na paši; vse mogoče stvari počne. Na sredi tega pašnika pa nečesa, na primer, ni pojedla. Tam raste strupena rastlina. Krava ne mora pogledati v knjigo, da bi vedela, pri čem je. Samo malo povoha in točno ve, da to ni zanjo. To so čuti, ki jih vodijo instinkti. Zato žival potrebuje astralno telo. Astralno telo je nosilec njenih čutov. Žival ima to na razpolago, toda te kvalitete so pri njej zelo močno vezane na fizično telo. Žival odgovarja na vsak izziv iz okolja z instinktom. Žival ve, kdaj mora napasti in kdaj pobegniti. Ve, kaj sme pojesti in česa ne. Sposobnosti razmišljanja, kot jo ima človek, žival nima. Žival nečesa tudi ne mora razmišljati; iz svojega instinkta ve, kaj mora narediti. Pri človeku pa je vgrajena ta sposobnost razmišljanja. To pa človeku omogoči njegova sposobnost mišljenja. To pri človeku najdemo resnično kot svobodno duševno in duhovno kvaliteto. Človeku je to dano, človek to zmore, ker ima duševnost in svojo duhovno komponento, namreč svoj jaz. To astralno telo in ta jaz pa pri človeku zelo močno delujeta na fizično telo in tudi na telo življenja, etrsko telo. Enkrat že zaradi tega, ker telesa morajo posegati eno v drugo, da je človek sploh lahko buden. Človekova normalna, dnevna zavest je mogoča samo, če se ta telesa prepletajo. Če se pri spanju astralnost in jaz ločita iz fizičnega telesa, se nam to kaže tako, da tisto, kar v postelji ostane, nima zavesti, nima duševnosti in nima svojih misli, nobene sposobnosti razmišljanja. Povezava teh obeh teles, na eni strani fizičnega in etrskega telesa, na drugi strani pa astralnosti in duhovnosti je tista, ki omogoča človekovo zavest. Tudi naša samozavest je odvisna od tega, da se duševno in duhovno telo človeka poveže s fizičnim in etrskim telesom. Za fizično telo ima vse to svoj pomen. Ta povezava fizičnega z duhovnostjo in duševnostjo ne sme biti premočna. In mi vidimo, da pri vsakem vdihu vdihnemo z zrakom močneje tudi našo duhovnost. Ko izdihnemo, se tudi malo s tem izdihom izgubimo. Isto se dogaja s krvjo. Kadar kri priteka v srce, smo močneje inkarnirani kot ko gre kri iz srca v periferijo. To je vse v zvezi z našim fizičnim počutjem. Če ta duševnost in duhovnost premočno posega v fizično telo, tako da se ne more takoj odvojiti, da ne moremo zaspati, nastane krč. Če imate na primer krč v mečih, potem je to problem, ki nastane zaradi tega, ker se astralno telo ne more ločiti iz povezave s fizičnim telesom. Če naredite toplo oblogo, se bo to spet sprostilo. To razdvajanje bo spet mogoče. Če se astralno telo premočno poveže z ritmom dihanja in cirkulacijo krvi, dobite visok krvni pritisk. Če astralnost premalo posega v ritem dihanja in srca, dobite nizek krvni pritisk. Če astralno telo premočno posega v dihanje in se tam premočno zasidra, dobite astmo. Če pa duševnost in duhovnost preslabo posega v dihanje, dobite atonijo, tonus je preslaboten. Utrujeni ste, nimate moči. Torej povsod igra v fizičnem telesu določeno vlogo, kako močno posega vanj duhovnost in duševnost. Razlikovati morate med tistim delom duševnosti, ki je angažirana v fizičnem telesu, in tisto duševnostjo, ki se vam daje na razpolago za vaše duševno življenje. Ta ni povsem neodvisna od fizičnega telesa, ima pa določeno stopnjo neodvisnosti. Psihologija pa računa samo z duševnostjo in ne ve nič o tem, kako močna je povezava duhovnosti in duševnosti s fizičnim telesom. Na drugi strani lahko medicina točno naštudira, kaj se v fizičnem telesu dogaja, ne vidi pa, kako močno je zraven udeležena duhovnost in duševnost. Tudi fizičnost pravzaprav lahko razumemo le, če vidimo, kako močno deluje duševnost in duhovnost v fizičnem telesu. To je prekrasno poglavje iz Steinerjevega nauka o človeku.

Po pavzi in opazovanju narave

Mi smo se naučili obnašati tako, kot da je svet eno, mi pa stojimo svetu nasproti. To je bilo potrebno, da se človek doživlja kot individualnost v nasprotju temu svetu. Toda to privede do tega, da se človek čuti ločenega od narave in iz tega, kar ga obdaja. Vedno bolj bo naša naloga, da se spet združimo z naravo, da se povežemo z njo. Človeštvo prejšnjih časov je živelo v neki instinktivni povezanosti s svetom. Predstavljajte si; staroindijski modrec je še rekel:”Tat vam azi” in to pomeni ‘To si ti’. To pomeni, to kar je bilo okrog njega, je poimenoval s “To si ti”. Za naše današnje čutenje bi bilo to nekaj nemogočega. Danes bi človek lahko rekel “jaz sem jaz”, ker je vse drugo ti. Seveda pa je bilo to pravilno, stari Indijec je vedel, da je s svetom povezan. Mi se moramo tega spet naučiti. Mi si to lahko privoščimo, ker smo med tem postali individualnosti. Sebe ne bomo več izgubili, če se spet posvetimo svetu. Če pa se ne naučimo povezati se s svetom, bomo vedno ostali nekako izgubljeni, na distanci do sveta. Tudi glede na rastline, to pa velja pravzaprav za vse, kar nas obdaja. Moramo priti iz tega distanciranega odnosa ven. To lahko, če poskušamo s svojimi čustvi prodreti v rastlinski svet. Mi to poskušamo pri cvetlici tako, da čutimo, kot da pridemo vanjo in gledamo iz rože ven na svet. Poskušajte to za trenutek. Poskušajte si s čustvi predočiti, kako bi se počutili, kaj bi bilo, če bi bili vi zdaj ta kosmea. Čisto narahlo, kot z nekakšnim čutom ste še povezani z zemljo, kot cvet se gibate v vetru, v zraku čisto rahlo. Predvsem živite v zraku, z zemljo ste le rahlo povezani. Predvsem ste orientirani v svet, svetlobo, sonce, kozmos. Take vaje lahko delamo ne samo z rastlinami, tudi z živalmi in minerali. Če to poskušate, potem se do določene mere, odvisno od posameznika, identificirate s cvetico. Gledate kot iz rastline ven.

Poglejte si to barvo. Nekaj neverjetnega je. Kaj vse izhaja iz te barve? Močno rdeča, nekako pridušena, z nianso modrine, zaradi tega ta rdeča ni več agresivna. Pogum, toda nekako ponižen, boga boječ pogum. Goethe govori o tem, da barve vplivajo na čute in na moralo človeka. Barva ne sporoča nekaj samo našim čutom, temveč nas ta nagovori tudi v naši moralnosti. No, kako bi pa izgledala ta cvetica, če bi iz te barve vzeli malo modrine ven? Kaj bi dobili potem? Dobili bi cesarski purpur, purpurno rdečo barvo. Cesarsko dostojanstvo, ki ga ta barva simbolizira. Pa si predstavljajte, da bi dodali malo modre barve. Potem dobite kardinalsko barvo, ki gre še močneje v pobožnost. Barva zgubi moč poglavarja in dobi več ponižnosti svečenika. Vse to lahko doživite na barvi. Potrebno je, da barvo doživimo kot nekaj, kar nas srečuje kot bitje te rastline, nekaj govorečega. Nekaj, kar je pri cvetlici bistvenega. Malo prej sem vam rekel; kombinacija barv v neki rastlini je tako zelo zanimiva. Pozneje si oglejte ta cvet natančneje, od blizu. To je nekaj čarobno lepega. Ta bela niansa ima na sebi nekaj neverjetno nedolžnega. V notranjosti je malo zelene, potem pa kot zlato sonce obdaja to sredino cvetni prah. Poglejte si zeleno barvo listov te rastline. Prekrasno paše k tej beli barvi. Ta zelena ni temno zelena in čudovito pristaja k beli barvi, sivkasto zelena je. Tako fantastično pristaja k cvetu. Sploh ne bi moglo biti drugače in lepše. Če bi se lahko podali v to rastlino, kaj bi morali postati? Morali bi postati otrok. Odrasel človek nima več take nedolžnosti, s to belo se ne bi mogel identificirati. Otrok bi se lahko. Morali bi postati kot otrok; naivni v najbljšem smislu.

Ali pa vzemite tole močno rumeno barvo. Kako nekaj neverjetno lepega je, da je v sredino postavljena ta temna točka. Rumena barva kot da seva, pravzaprav bi se razdala svojemu okolju, če ne bi imela v sredini te točke, ki jo drži skupaj. Seveda to niso slučajne stvari. Ta rumena zahteva to temno rjavo v sredini. Ali pa vzemite to čudovito nežno vijoličasto barvo. Zelena barva njenih listov je točno takšna, ki k tej violetni barvi pristaja. Ta zelena ne more biti niti temnejša, niti svetlejša, temveč prav taka. Če si ogledamo to dalijo; to rdečo barvo dalije, potem čutite, da je logično, da so njeni listi obarvani temno zeleno. Ta sivo zelena barva, pa tudi ta slabša zelena vijoličaste cvetlice ne bi pristojala k njej. Dobro je, da skušamo vse te stvari pri rastlini opaziti. Opažati vse te čudovite oblike, ki jih rastline narede. Na primer ta rastlina; vse dela v členitvi na tri. V isti etaži ima tri liste in vsak list je iz treh delov, zgoraj dela naenkrat tri popke, v cvetni čašici ima tri etaže, tri zaporedja s po tremi listi. Če to opazimo in poskušamo to notranje podoživljati in sprejeti vase, če se poskušamo s tem povezati, se bo počasi v nas rodil nekakšen občutek za svet. Občutek za svet, ki ga današnji čas, današnji ljudje tako zelo potrebujejo, ki so ga ljudje današnjega časa čisto izgubili. To bo obenem občutek hvaležnosti. V te tako prekrasno ustvarjene stvari se ne moremo podati brez občutka hvaležnosti v sebi za te krasote. In ta pobožnost, ki v človeku nastaja ob pogledu na to, kar je ustvarjeno, to pobožnost človek današnjega časa nujno potrebuje. Verjamem, da bodo to narodi Vzhoda, h katerim spadajo tudi Slovenci, prej znali in zmogli, kot Zahodnjaki. Slovani imajo v sebi neke vrste posebno vrsto pobožnosti. In to ne pobožnost v starem, cerkvenem smislu. To je lahko pobožnost neke popolnoma nove vrste. Enostavno iz doživljanja te božanske narave. To bi rad položil na vaše duše.

Ko sem bil zadnjikrat pri vas, smo že primerjali na tri dele deljenega človeka z na tri dele deljeno rastlino. Naredil bom kratek povzetek. Pri rastlini je zelo enostavno razpoznati, da ima tri področja. Področje pod zemljo, to je korenina. Ta korenina je usmerjena proti središču zemlje. Potem ima del, ki je nad zemljo. Ta del je spet deljen na dva dela. Najprej imamo steblo z listi, potem pa cvet. To področje cveta je nekaj čisto posebnega, saj šele tam razvije rastlina svojo barvo. In ne samo barvo. Celo oblikovanje je v cvetu popolnoma drugačno kot pri listih. Pogledamo si, kako rastlina nastaja. Če položite seme v vodo in na svetlobo in ga spravite do kaljenja, potem vidite, da v tistem trenutku, ko se naredi kot las tanka koreninica in se usmeri navzdol, prične rastlina delati tudi stebelce, ki se usmeri navzgor. S tem se seme orientira v obe smeri. Korenina proti središču zemlje, stebelce proti Soncu. Razvoj, ki temu sledi, je usmerjen v dve smeri; v taki meri, kot raste korenina v zemljo, se dviguje steblo proti Soncu. Zgoraj imamo razvijanje stebelca in listov. Radialni žarek, ki gre od Zemlje proti Soncu in nad tem kot v površini vodoravno razvijanje listov. Toda če zasledujete samo stebelca, rastline ne morete zajeti. Čim višja rastlina zraste,  tem bolj se to izgublja. Poglejte ta ajbiš, navadni slez. Vidite, da čimbolj se bliža cvetenje, tem manjše liste dela rastlina. V tej meri se listi manjšajo, kakor rastlina razvija cvetenje. Veliki listi pri ajbišu spodaj nimajo cvetov. Čimveč cvetov nastaja, tem manj je listov. Kot bi cvetje listom jemalo moč. Ker pri ajbišu nastopajo listi in cveti izmenično, to ni tako jasno kot pri mnogih drugih rastlinah, se bolj jasno vidi, da rastlina šele tedaj lahko razvije cvet, ko neha delati liste. Poglejte ta rman. Največji listi so spodaj, potem dela rastlina vedno manjše liste, na vrhu so samo še kot las tanki listki, preden rastlina potem cvete. Rast listov se zmanjšuje in na koncu čisto izgine. Tisto, kar pride potem, je takorekoč nov začetek. V tem imamo metarmofozo. Iz teh zelenih listov oblikuje rastlina nekaj novega in to nekaj tudi obarva čisto drugače; namreč cvet. Zato lahko upravičeno rečemo: rastlina ima tri področja; področje korenin, področje stebla in listov in področje cvetja s semeni.

Pri različnih rastlinah to seveda različno izgleda. Imamo rastline kot je regrat, kjer ostanejo listi spodaj, steblo in cvet poženejo posebej. Potem je varianta, da se listi zmanjšujejo do cveta, kar se pri rmanu zelo lepo vidi. Impulz tvorjenja listov je tu pred cvetom popolnoma zamrl. Zgoraj naredi rastlina nekaj popolnoma novega tako kar se tiče oblike kot kar se tiče barve. Cvet nima z dosedanjo obliko rastline nobene zveze več. Ta tridelnost torej, korenina, steblo z listi, cvet, je popolnoma jasna pri rastlinah. Nasprotje je najprej v tem, da je korenina orientirana v zemljo in ima opraviti s silami zemlje. Področje listov in stebla pa je orientirano v kozmos. Sedaj bi lahko opazovali, kako delujejo različne kozmične sile o katerih smo govorili. Zeleno področje rastline, listi in steblo korespondira s silami iz okolja, namreč z eteričnimi silami oblikovanja življenja. To so sile, ki pritekajo iz kozmosa. To, kar se izraža v cvetu, prihaja tudi iz kozmosa, toda to so sile, ki pritekajo iz bolj oddaljenega kozmosa, sile planetov in zvezd stalnic v zodiaku. Te sile planetov se spreminjajo, in sicer zato, ker se planeti gibljejo pred ozadjem zvezd stalnic. Zvezde stalnice stojijo na mestu, planeti pa se gibljejo in s tem modificirajo sile, ki pritekajo. Zaradi poti planetov pred področji različnh kvalitet sil, ki pritekajo iz zodiaka, se sile spreminjajo in spremenjene pritekajo na zemljo. Te sile torej modificirajo zeleni list v cvet.

Tako kot rastlino pa lahko tridelno predstavimo tudi človeka. Človek nima korenin, tudi cveta nima, pa tudi stebla in listov ne. Toda z rastlino ga kljub temu lahko primerjamo. To sorodnost lahko najprej najdemo pri dihanju. Videli smo, da rastlina diha s svojimi listi. Listi so pri rastlini organ, ki sprejema ogljikovo kislino iz zraka in tvori potem rastlinsko substanco. List je tisti, ki potem izdihuje kisik. Kako pa stvar izgleda pri človeku? Človek nima listov, toda ima organ, ki je listom zelo podoben in z njim diha. Ta ogromna površina, s katero človek diha, je površina naših pljuč. Površina naših pljuč je kot velik sistem listov. Rekli smo, da človek vdihava prav tisto, kar rastlina izdihava, in da obratno mi izdihavamo prav to, kar vdihava rastlina. Na tem torej vidimo, da imamo tu neke vrste sorodstvo, vendar sorodstvo v obratni smeri. Pljuča imamo v prsnem košu in pljuča so obenem tudi tisto mesto, kjer se organizem srečuje z zrakom od zunaj, kjer se predvsem kri srečuje z zunanjim zrakom.  Pljuča so torej mesto v človeku, kjer se konfrontira notranji svet, kri, z zunanjim svetom, torej zrakom. S pljuči v zvezi je cirkulacija. Ritmično gibanje krvi k srcu in od srca in ritem dihanja, vdihavanje in izdihavanje. Ves ta sistem pljuč z dihanjem in cirkulacijo krvi odgovarja v rastlini področju listov. To je to kar imenuje Rudolf Steiner srednji sistem pri človeku. Ta srednji ritmični sistem pri človeku je odgovoren za cirkulacijo krvi in dihanje. Umeščen je v prsnem košu. Kaj pa zgornji in spodnji del človeka?

Platonsko svetovno leto nam kaže, da je človek priključen na ritme tega sveta. Mi smo z našim dihanjem in ritmom naše krvi vedno priključeni na ritem sveta. Kozmični ritem od zunaj je prisoten v naši najgloblji notranjosti. Nekaj čudovitega. Kaj pa če zadržimo naše dihanje? Mi se iz tega svetovnega ritma lahko izločimo. Do določene mere smo avtonomni. Toda ne dolgo. Čudovita stvar je, ko se mi spet vključimo, ko nehamo s svojo trmo, potem se svetovni ritem v nas, v našem dihanju spet nadaljuje. Zelo zanimivo je, da to lahko naredimo samo z dihanjem. Glede na ritem cirkulacije krvi še nismo tako daleč, da bi jo znali zaustaviti. Znano pa je, da določeni indijski fakirji lahko zaustavijo tudi cirkulacijo krvi. Vemo, da je to nevaren eksperiment. Če namreč možgani le kratek čas niso prekrvavljeni, so posledice lahko težke. Če zadržimo dihanje, lahko to hitro spet izravnamo. Za človeka pa je gotovo dobro, da cirkulacije krvi ne more zadržati. Ta ritem je torej še v božjih rokah. Toda lahko si predstavljamo, da bo človeštvo nekoč prišlo tako daleč, da bo človek sam odgovoren za cirkulacijo krvi. Toda do takrat bomo morali postati še mnogo bolj modri. Če bi sedaj to znali, bi bilo to gotovo za ljudi še slabo. Povprašajmo se naprej, kaj pa je potem še pri človeku? Pod ritmičnim sistemom najdemo pri človeku področje okončin in presnove. V tem spodnjem delu človeka se presnavlja vsa naša hrana in tam je doma tudi izgradnja. Tam najdemo področje najbolj intenzivnega življenja in toplote, gibanja in pretvorbe, preobrazbe. Kaj pa nasprotni pol, področje živčevja in čutil? Točno nasprotje. Tu zgoraj mora človek ohraniti hladno glavo. Poskušajte zjutraj usmeriti vroč tuš proti glavi. To deluje kot šok. Tako kot prijetno čutite to toploto na primer na kolenu in tudi mogoče na prsih ali na trebuhu, vam na glavi ta toplota ne prija. Tudi na tem lahko vidimo, da je to hladen pol človeka. Če ima otrok vročino, kam ga boste prijeli? Za čelo; če je čelo vroče, pomeni, da ima otrok vročino. V glavi bodi mir in hlad. V spodnjem delu človeka je neprestano gibanje; peristaltika se tudi, ko človek spi, ne neha. V zgornjem delu človeka takega gibanja ne sme biti; tam mora biti mir. Te stvari poznate; če glavo desetkrat močno obrnete sem in tja, ali pa če se obrnete nekajkrat okoli lastne osi, se vam bo zvrtelo. Glava potrebuje mir, glava potrebuje hlad. In še nekaj potrebuje. Neke vrste umiranje. V glavi ne sme biti preveč življenja. Vzemimo na primer oko. V spodnjem delu človeka so vsi organi močno prekrvavljeni. Jetra, ki niso dobro prekrvavljena, ne morejo funkcionirati. Kako pa izgleda stvar v očeh? Kaj je, če imate vneto oko? Če imate v očesu preveč krvi? To je bolezen, konjunktivitis, vnetje očesne veznice. V očeh ne smete imeti preveč življenja in krvi. Tudi možgani. Če so možgani preveč prekrvavljeni, izgubite zavest. Nezavest pomeni preveč krvi v možganih. Zgornji pol človeka se mora nekako umakniti, da preko čutil svet lahko brez motenj pride do človeka. Ta dva polarna sistema sta narejena kot nasprotje. Tudi pri rastlini imate dve polarnosti. Korenina na eni strani, na drugi strani cvet. Kako zanimivo: pri dihanju, smo rekli, da človek vdihava to, kar rastlina izdihava. In ravno tako najdemo nasprotje, če rastlino v siceršnjih polarnih delih zgoraj in spodaj primerjamo s človekom. To, kar je pri rastlini zgoraj, cvet in seme, pol življenja in toplote, je pri človeku spodaj. Torej cvet in plod pri rastlini odgovarjata pri človeku spodnjemu delu, področju okončin in presnove. To kar je pri človeku funkcija živčevja in čutil, odgovarja pri rastlini korenini. Če bi hoteli položiti rastlino v človeka, bi jo morali narisati obratno. Narisati bi jo morali, kot da ima korenine zgoraj, v sredini listi, področje cvetenja in plodu pa v spodnji del. In da je temu tako, je popolnoma očitno. Kateri del rastline pa uporabljamo za naš spodnji del? Hrana za spodnji del človeka so pretežno plodovi; žita, sadje, plodovi, to je vse tisto, kar hrani našo presnovo. Korenine lahko igrajo le podrejeno vlogo. Razen tega so korenine dostopne za našo presnovo ponavadi le kuhane. Področje plodu in cvetja sodi k naši presnovi. Korenina, ki raste v hladni zemlji, pa odgovarja zgornjemu, hladnemu polu človeka. Toda  stvar je še malo bolj komplicirana, saj je rastlina obratno sorodna s človekom. Zato moramo upoštevati še eno obrnjenost; korenina je prav gotovo element zgoščevanja in otrjevanja. Les korenine je najbolj trd les. Tam so te sile zgoščevanja zemlje zelo močno delovale. Na drugi strani je korenina najbolj vitalen del rastline. Pri človeku je glava najbolj devitaliziran del. Torej se stvar potem še enkrat obrne. Za nas pa je kljub temu zelo pomembno naslednje spoznanje. Če rastlino uporabljamo za terapijo človeka, potem je važno, da vzamemo cvet in plod kot zdravilo za našo pretvorbo. Če vzamemo korenino, je to zdravilo za sistem čutil in živčevja. Tisto, kar vzamemo iz področja stebla in listov, zdravi srednji del človeka, ritmični sistem. To je za izdelovanje zdravil zelo pomembno spoznanje.

Potem imamo še enkrat delitev na tri, ki je za človeka prav tako pomembna. Najdemo jo pri mineralih. Tudi pri mineralih najdemo tri pojavne oblike. To je bilo spoznanje alkimistov v srednjem veku. To najdete zelo jasno pri zdravniku, ki je za nas že zelo težko razumljiv, pri Paracelzusu. On govori o tem, da imamo tri principe. In ker je izobražen svet tistih časov govoril samo latinsko, je on to poimenoval v latinščini. Trije principi so: Sal, Merkur in Sulfur. Kaj pa so pod tem razumeli? Seveda je Sal sol. Merkur je živo srebro. Vedno so poimenovali po planetih, ki jim snov pripada. Sulfur je žveplo. Kot rečeno ni šlo za snovi, ampak za principe. Kaj pa je princip Sal? To je vse tisto, kar je hladno, kar nima zveze s toploto in zrakom, toda ki ima  nekakšen odnos do vode. Mnoge soli so vodotopne in ko voda izhlapi, se kristalizira in dobimo spet sol. Ima jasno obliko, ta oblika se ohranja in najdemo samo ta hladen odnos do vode in nobene sorodnosti z zrakom in toploto. To je princip Sal. Velja za kuhinjsko sol in marsikatero drugo sol tudi.

Potem imamo še drugo kvaliteto. To je žveplo. Če vzamete žveplo in ga poskušate raztopiti v vodi, vam bo pokazal, da nima z vodo nobenih namenov. V vseh mogočih organskih topilih se raztopi; v olju, v eteričnih oljih, v terpentinu, v alkoholu, v etru, v acetonu, toda v vodi se noče topiti. Kaj pa če ga segrejemo? Sol na segrevanje sploh ne reagira. Kvečjemu veliki kristali se bodo zdrobili v manjše, sicer pa sol ne reagira na toploto. Žveplo pa se začne takoj topiti. Razvije se dim in dviguje se para. Če segrejemo žveplo v žlici nad svečo, v kratkem času izgine. Gre v kozmos, proč od Zemlje. To je zelo očitno. Sol tega ne zna. Torej vidimo; žveplo nima nobenega odnosa do vode, toda ima odnos do toplote in do zraka. Obenem lahko zgori. Takoj začne goreti, če ga segrejemo. In alkimisti so rekli; v žveplu je nekaj, kar se ne da tehtati. Ta sposobnost gorenja v žveplu s tehtanjem teže nima nič skupnega. In to so imenovali inponderabilije. Iz žvepla dobim toploto in svetlobo. To pa pomeni; žveplo je spravilo v sebe svetlobo in toploto in če ga segrejem, to tudi spet odda. In to je veliko nasprotje med žveplom, ki se ga ne more tehtati, in na drugi strani negorljivo soljo, ki se jo lahko tehta. Potem so seveda rekli: sol pripada zemlji, žveplo pa pripada kozmosu. Saj on stremi h kozmosu; čim ga segrejemo, zbeži v kozmos. In to nasprotje zemlje v principu soli in kozmosa v principu žvepla.

Kaj pa je Merkurialni princip? To je tisto, kar je v sredini.  Tu so potem našli živo srebro, saj ima živo srebro neverjetno sposobnost – je edina kovina, ki je tekoča. Alkimiste je to zelo zanimalo. Vedeli so namreč, da so bile v davni preteklosti zemlje vse kovine tekoče. Še prej so bile vse kovine v plinasti obliki kot barvasti oblaki. Potem so se strdili v tekočine in na Zemlji so se te tekočine učvrstile. Vse kovine razen ene so postale čvrste. Ta ena kovina se je Zemlji tako rekoč uprla in to je živo srebro. Ostalo je tekoče. Ni se hotelo podrediti Zemlji. Zato so vzeli to živo srebro kot lasten princip. Princip, ki se principu soli ne uklanja, ne postane trd. Na drugi strani so videli, da se živo srebro preobrazi v plinasto obliko. Če ga segrejemo, prične vreti in gre v plinasto stanje. To pomeni; obnaša se kot žveplo in obratno. Če živo srebro ohladimo na -40 ⁰ C, postane trdo. Na določen način se podredi principu soli. Tedaj so rekli; ta Merkurialni princip potuje med obema principoma, med soljo in žveplom. Lahko se nagne k žveplenemu, če se ga segreje, in lahko se nagne k slanemu, če se ga ohladi. In sedaj imamo spet tri principe. Dva sta polarno nasprotna in eden je v sredini, ki gre lahko v obe smeri.

To je tudi situacija, ki  jo najdemo pri rastlini. Tudi v rastlini je tako, da srednji sistem, sistem listov, lahko deluje v cvetje in v korenino. In isto imamo pri človeku. Srednji sistem, kri, gre v glavo in v spodnji del človeka. In dihanje gre ven in noter. Povsod torej najdemo to sredino. In zato so ti trije principi, tridelnost človeka, tridelnost rastline in tridelnost mineralnega sveta, zelo podobni in odgovarjajo eden drugemu na zelo vpadljiv način. Kje pa je pol Sal pri rastlini? To je seveda korenina. Kje je Merkurni pol pri rastlini? To so listi. Tam je gibanje, izmenjava med zgoraj in spodaj. In Sulfur pol? To je seveda cvet, seme. In isto velja tudi za človeka, toda spet obrnjeno. Sal pol ni spodaj, ampak zgoraj. Tu zgoraj imamo najbolj masivne kosti. Neverjetno, kaj glava vse zdrži, pretres možganov in podobne stvari. Tu je torej mineralni svet z močnimi kostmi posebno izražen in to je področje, kjer je življenje zelo malo prisotno. Odnos do zraka in do toplote pa najdemo seveda najbolj v naši presnovi in črevesju. Tam je gibanje, preobrazba, toplota. Ti trije principi so si res zelo podobni. In s tem ključem treh principov Paracelzusa lahko gledamo tudi rastline. Alkimisti so vedeli, da so ti trije principi vedno prisotni. Vsaka substanca ima delež principov Sal, Merkur in Sulfur, v večji ali manjši meri. In tako imamo rastline, ki rastejo v področju soli. Na primer zelena, rdeča pesa; tam imamo princip soli. Ali pomislite na našo čebulo, česen; tam imate izražen princip Sulfur. Tam resnično tudi najdemo žveplo. In Merkurialni princip, ki se najbolj izraža v tvorbi listov. Pri solati, zelju, špinači. Rastline lahko delimo tudi glede na te aspekte; Sal, Sulfur, Merkur. Kozmično je bolj v zvezi s sulfuričnim. Če smo rekli, to so sile pretvorbe, ki v rastlini tvorijo eterična olja, žveplene substance, grenila in čreslovino, so to vse kvalitete, ki so sulfurične narave.

S tem bi naše današnje srečanje in obravnavanje rastlinskega sveta zaključili. Vesel sem, če sem uspel enega ali drugega spodbuditi za lasten študij, pri čemer bo seveda prvi vodnik vaša pozornost in narava, pravi zaklad pa tudi antropozofska literatura. Želim vam obilo uspeha.

                            ZDRAVILNA ZELIŠČA II. 

Dr. Johannes Zwiauer

Vrzdenec, 10. maja 1997

Ko govorimo o zdravilnih zeliščih, je dobro vedeti, da imamo približno 400.000 rastlin, o približno 4000 pa menimo, da je zdravilnih, torej en odstotek. Na sto rastlin je samo ena zdravilna! To seveda ne drži; mnogo zdravilnih rastlin bi še lahko odkrili. Doslej pa je razmerje približno 1 : 100. Zakaj je neka rastlina zdravilna? Prirodoslovci so se s tem ukvarjali in iskali razlog predvsem v sestavi snovi v rastlini. Prevladuje mnenje, da normalne, običajne rastline nimajo posebno delujočih snovi, zdravilne pa imajo snovi, ki na fiziologijo človeka delujejo. To je seveda vidik, ki se orientira samo po snoveh. Če pozabimo na snovi in se vprašamo, kaj je pravzaprav tisto, kar je za določeno rastlino karakteristično, potem se moramo vprašati podobno, kot bi se za človeka: zakaj je eden tak, drugi pa drugačen? V časih pred materialističnim načinom razmišljanja bi bil odgovor enostaven; to je posebnost te rastline. Zdravilne rastline imajo svoje posebnosti. In temu se bomo posvetili. V čem je posebnost neke zdravilne rastline?!

Toda najprej k zgodovini. Kako se je razvijalo razmišljanje, ki je bilo orientirano samo po delovanju določenih snovi. Encijan je znano sredstvo, ki deluje na ves prebavni trakt. V encijanu so našli določena grenila, ki delujejo in so jih lahko tudi izolirali. Potem, ko so lahko pojasnili njihovo snovno strukturo, so se osamosvojili od rastline, češ: “Te snovi lahko tudi sintetiziramo in rastline ne potrebujemo.” Našli so snov ali več snovi, izolirali so jih, kemično so jih ponaredili in prišli so do sredstva, ki se ga lahko zelo točno dozira. Kaj pa so s tem izgubili? Zdravilno rastlino. Upoštevali so le en del zdravilne rastline, jo le delno uporabili. Človek je menil, da so določene stvari zdravilne rastline pomembne, druge snovi pa ne. Te znanstvenike lahko razumemo. Kemik je zadovoljen, če najde majhno število snovi, po možnosti samo eno, zares pomembno. Ali drug primer: v opiju, torej sušenem soku maka, so kemiki ugotovili 40 delujočih snovi in jih tudi izolirali. V pravi kavi so izolirali že 360 različnih snovi. Kot vidimo, narava za kemika ni enostavna stvar.

Toda vprašanje, pravo vprašanje bi moralo biti: v kakšnem odnosu je celota do dela oziroma del do celote. Rastlina deluje vedno z mnogimi snovmi. Malo čudno oziroma skoraj predrzno je, če človek pravi: “Ta snov je pomembna, te pa ne.” Za rastlino so vse te snovi pomembne, sicer jih ne bi komponirala.

Še en primer; zelo znan vitamin C. Vemo, da je to zelo pomemben vitamin, ki ga normalno najdemo tudi v naši hrani. Če si ogledamo, kje povsod je, bomo presenečeni. Znano je, da imajo veliko vitamina C pomaranče, limone, citrusi. Veliko ga je v šipku, papriki, pa tudi v paradižniku ga je veliko. Najdemo ga tudi v luščinah krompirja. Lahko bi vas vprašal; kaj pa te, pravkar navedene rastline povezuje? Od kod si jemljem pravico trditi, da je vitamin C bistven v papriki, v krompirjevi lupini pa ne?! Če si ogledamo rastlino kot bitje, ne moremo reči, da je bistvo v njej na primer vsebnost vitamina C. Tako stališče je zelo enostransko. Vprašati se moramo: kaj je tisto, kar je bit, neko posebno poslanstvo, značaj rastline? Ta ne more biti neka snov, saj je celota vedno več kot vsota delov. Tudi če bi substanco kot kompozicijo lahko ponaredili, kar bi bilo seveda obsežno in težko delo. Torej, če bi analitično ugotovili, katere substance so v neki rastlini in v kakšnih količinah in bi naredili mešanico teh substanc, to še vedno ne bi bila zdravilna rastlina. Zdravilna rastlina je živo bitje. Snovi, ki jih v njej najdemo, so samo odsev njenih življenjskih procesov. Pogosto gre tudi za snovi, ki so iz življenja rastline izločene. Na primer vsi alkaloidi, ki zelo močno delujejo, so za rastlino brez pomena, so nekako odloženi v obliki soli, ki jih rastlina kot substance ne potrebuje, pač pa nujno potrebuje procese izdelave teh snovi.

To je zelo pomembna misel. Rastlina je živo bitje in za svoje življenje uporablja snovi. Pri tem težko odločamo, ali rastlina te snovi za svoje življenje potrebuje in uporablja ali pa jih je iz procesov, ki so zanjo pomembni, že izločila. Pravzaprav živi rastlina v procesih. Snovi so v določenem smislu proizvodi teh procesov, ki jih rastlina ne potrebuje. So odpadni produkti. To pa je značilnost življenja nasploh. In kar se lahko imenuje življenje, je v nenehnem oblikovanju in preoblikovanju. Vzemite tisto, kar je v človeku morda najmanj živo: zobe in kosti. Tudi v kosteh je v toku stalna preobrazba. Pogosto nam to ni v zavesti, toda tako je. Tudi naše kosti niso nekaj dokončno oblikovanega. Ta močna, čvrsta kost, ki jo človek celo v starosti v vedno močnejši obliki izoblikuje, ni nikoli dokončno oblikovana. V starosti lahko pride do izločanja apnenca, kar imenujemo osteoporoza. Vsa živa bitja živijo pravzaprav v procesih, nič ni trajno, čvrsto. Življenje je en sam tok. Če se vprašate; kaj je karakteristika življenja, je treba odgovoriti, da je to spreminjanje. Živo bitje, rastlina lahko ali nastaja ali propada. Vsaka slika neke rastline je, ko jo pogledamo, lahko samo trenutna slika nekega razvoja. Prav to je tisto, po čemer se življenje od mrtvega razlikuje. Tisto, kar je mrtvo, je nastalo in ga samo z delovanjem od zunaj lahko spremenimo. Vse kar živi, pa se iz notranjosti spreminja, preobraža. Vidimo torej, da so materialistični vidiki – vidiki smrti. Na rastlino pa gledamo kot bi bila mrtva.

Če zapustimo materialistični vidik snovi, vidimo na rastlini tri povsem različna področja. Če jo pogledamo površno, bi utegnili misliti, da je rastlina enost. Če pogledamo bolje, se nam rastlina razodeva v trojnosti. Ima del, s katerim se obrača v zemljo; s korenino raste v smeri proti središču Zemlje. Korenine se izoblikujejo, postajajo vedno manjše in posegajo v mineralni svet. Iz njega potegne rastlina snovi, ki jih potrebuje. Katere snovi jemlje rastlina iz tal, je povsem individualno. Tri, štiri rastline, ki rastejo druga ob drugi, ne bodo jemale iz tal enakih snovi: vsaka jemlje tiste, ki jih potrebuje. Človek bi mislil, da bi moral pri upepeljevanju korenin najti približno enake substance, saj so vse korenine v tleh in se iz tal hranijo. Toda ni tako. Ena rastlina vzame iz tal več kalija, druga magnezija, tretja železa, četrta več kalcija. Nekatere rastline imajo potrebo po kremenastih substancah in s koreninami jemljejo iz tal kremen. Lahko bi torej rekli, da se korenine v zemlji orientirajo, v zemljo gledajo in si iz mineralične osnove poiščejo tisto, kar rastlina potrebuje. Prav tako, kot se človek orientira s čutili v svet in si potem priskrbi stvari, ki jih potrebuje. Toda to velja pri rastlini samo za področje korenin.

Od mesta, kjer rastlina pogleda iz tal, se začne razvijati tudi točno v nasprotno smer kot korenina. In za ta nadzemeljski del rastline velja čisto nekaj drugega kot za korenino. Ta zgornji del se posveča svetlobi. Stremi proč od zemlje in začne razvijati liste. S tem, da imamo v rastlini prisotni ti dve gesti, da se enkrat obrača k zemlji, drugič k svetlobi, lahko rečemo, da je rastlina posrednik med zemljo in nebom.

Kaj pa potem predstavlja tretja regija, cvetovi? Če povsem pozabite vse svoje izkušnje in vzamete v roko vrtnico, si skrbno oglejte njene prečudovite liste. Bi si sploh lahko predstavljali, da ti enkratno lepi, zeleni listi lahko rodijo nekaj takega, kot je ta čudovito rdeč cvet vrtnice? Verjamem, da iz opazovanj samih listov ne bi mogli priti do predstave o teh prečudovitih vrtnicah. Vprašati se moramo, kako je to mogoče. Si lahko predstavljamo, da vrtnica iz istih sil, s katerimi tvori korenine, iz istih sil, s katerimi tvori liste, oblikuje tudi ta čudoviti cvet. Enako vprašanje bi si lahko postavili tudi pri listih; ali je vrtnica res v stanju, da iz teh sil, ki oblikujejo to korenino, tvori te čudovite liste. Če torej menimo, da je oblikovanje oblik in tvorba snovi posledica sil, ki v rastlini delujejo, moramo enostavno priti do sklepa, da imamo opraviti s tremi kvalitetami, ki vsaka za sebe delujejo enkrat v področju korenin, enkrat v področju stebla in potem v področju cvetja. Temu je očitno tako.

V zemlji najdemo različne elemente. Naši predniki so jim posvečali veliko pozornosti. Imamo element zemlja, element voda, element toplota in element svetloba. Ti ustrezajo čisto določenim zakonitostim. S čim ima opraviti korenina? Opraviti ima s čvrstimi snovmi in z vodo. Brez mineralov in brez vode korenina ne bi mogla obstajati.

Kaj pa je najbolj pomembno za področje listov? Tam je pomemben element voda in element zrak, saj mora biti rastlina prežeta z vodo. Zakaj pa potrebuje rastlina zrak? Ker je list organ, ki živi od zraka. List se tako rekoč hrani, oblikuje iz ogljikovega dioksida iz zraka. Čudovita stvar pa je, da za to potrebuje tudi svetlobo. Same sile snovi teh plinov za to ne zadoščajo. Gre za fotosintezo, torej za proces pod vplivom svetlobe. Ogljikova kislina in zrak omogočata rastlini tvorbo škrobov.

Kaj pa potrebuje cvet? Za cvet je najbolj pomembna toplota in svetloba. Na čem to prepoznamo? Zelo enostavno; če svetlobe in toplote ni, se cvet ne tvori. Nimamo lepih barv, nimamo vonjev, cvet se sploh ne bo oblikoval. Pri rastlini točno vidimo, da posamezni deli rastline potrebujejo oziroma reagirajo na določene elemente.

Rastlino pa lahko delimo še na drug način, ki je tudi pomemben. Na najnižjem nivoju imamo v naravi mineralni svet, na drugem nivoju imamo rastline in nad rastlinskim svetom so živali, ki plavajo, hodijo, letijo po zraku. Živali imajo določen odnos do rastlin oziroma do delov rastlin. Črvi z užitkom jedo korenine, listne uši se zelo dobro počutijo samo na listih, potem je še veliko insektov, ki oprašijo in oplodijo cvetove. Opažamo, da je regija cvetja v posebnem odnosu do insektov. Imamo celo vrsto rastlin, ki že s svojo obliko ustvarijo pogoje za čisto določeno vrsto insektov. Samo nekateri insekti se jim lahko približajo, jih oprašijo in pijejo njihove sokove. Zelo zabavno je opazovati težkega čmrlja, ki pri cvetovih ne more in ne more seči do nektarja, drugi cvetovi pa so kot nalašč pripravljeni zanj.

Neko pomlad sem opazoval tulipane. Čebele so zlezle vanje, v cvetnih čašah so bile kot opite; kar kopale so se in vrtele v njih. Pri tem opazovanju mi je postalo jasno, da je med žuželkami in cvetjem zelo intimna zveza. Kadar jih obiščejo, se rastline prav gotovo ne počutijo neprijetno. Seveda lahko rečemo; cvet mora biti žuželki hvaležen, ker je opravila oprašitev. Toda tudi tiste rastline, ki niso odvisne od njihovega opraševanja, čutijo nekaj blagodejnega, kadar jih žuželke obiščejo.

Lahko bi rekli: imamo regijo mrtvega sveta in imamo regijo živega sveta,svet rastlin, pri čemer moramo reči, da je področje listov rastline tisto, ki je tipično za področje živega. Zeleni list je mesto, kjer se opravlja fotosinteza. Vsi procesi življenja se pravzaprav odvijajo v zelenih delih rastline. Toda tam, kjer rastlina preide v oblikovanje cvetja, se odpre za živali. Kaj pa to sedaj pomeni: regija živali, kraljestvo živali v odnosu do rastlin? To je regija duševnosti. Živali so nosilci čustev. To, kar dviguje živali nad rastline, je prav sposobnost čutiti veselje, žalost, bolečino in tako naprej; imeti čustva. S tem torej, ko se rastlina oblikuje v cvet, posega proti sferi živalskega, se osvobodi zemeljskih sil in se odpre za nebo, za kozmos. Tam, v cvetju, se dotakne sfere duševnosti. S tem je povezano dejstvo, da je v cvetju vitalnost rastline zmanjšana. Imamo rastline, ki cvetijo dalj časa, in take, ki cvetijo kratek čas. Proces cvetenja je vsekakor omejen. Na splošno velja: čimbolj intenzivno rastlina cveti, tem krajši je čas njenega cvetenja. Lahko bi torej rekli, da rastlina v tej sferi duševnosti nekako izgori. Da ima cvet opraviti z duševnostjo, lahko doživimo tudi pri človeku. Lahko nas navdušuje čudovita oblika neke korenine, čudovita oblika nekega lista. Če hočemo izraziti svoja čustva, pa ne darujemo niti korenin niti listov, temveč cvetje. Vse tiste stvari, ki se nanašajo na našo duševnost, pa naj bo to rojstvo ali smrt, poroka ali neka druga svečanost; vse te dogodke spremljajo cvetice. Človek povezuje svojo duševnost s cvetjem, z regijo cvetenja pri rastlini.

Delitev rastline na tri dele je zelo pomembna. Lahko si predstavljate, da rastline glede na te tri lastnosti niso enako nadarjene. Saj to vsi poznamo; imamo take, ki izoblikujejo močne korenine in kjer rastlina uporabi vse svoje sile in snovi v korenini. To najdemo pri gomoljih, pesi, repi, ne pa pri finih in močno razvejanih koreninah. Rastlina nalaga snovi v korenini, korenina se odebeli, postane velika, močna, debela. Pomislite na gomoljno zeleno ali korenje, rdečo peso, sladkorno peso… Tu bi lahko govorili o hipertrofiji korenine. Sile, ki sicer oblikujejo celo rastlino, se osredotočijo v korenini.

Če si ogledate sivko ali rožmarin v Sredozemlju, boste ugotovili, da najdemo pri teh nekaj čisto drugega. Za ti dve rastlini bi lahko rekli, so korenine čisto nepomembne, komajda da so z njimi povezane z zemljo. Vsa rastlina kar stremi, teži k svetlobi in toploti. In to se potem izraža v čudovitem vonju in barvi cvetja. Za rastline, ki tako močno teže v sfero svetlobe in toplote, voda ne igra skoraj nobene vloge. Tudi zemlja je nekako nepomembna. Toda te rastline imajo veliko potrebo po elementu svetlobe in toplote, zato na toplem jugu uspevajo bolje kot pri nas. Tam zberejo v sebi mnogo več eteričnih olj.

Imamo še tretjo vrsto rastlin, ki se posebno močno izoblikujejo v področju listov. To so v glavnem rastline, ki jih uporabljamo za našo prehrano: špinača, solata, zelje…Pri njih je cvetje popolnoma nezanimivo in se popolnoma izživijo v listih. Tudi korenine so pri teh rastlinah nekako nepomembne.

Lahko bi torej rekli, da v rastlinah nastane neke vrste neravnovesje glede na to, kaj je rastlini pomembno: korenina, cvet ali list. Če se vprašamo, ali je to neravnovesje pomembno glede na zdravilne lastnosti posamezne rastline, moramo pri tem pogledati tudi človeka, in sicer v primerjavi z rastlino.

Tako bi odkrili, da je tudi človek na določen način deljen na tri dele. Govorimo lahko o zgornjem delu človeka – glavi. V možganih imamo centralni živčni sistem, imamo oči in ušesa, nos s sposobnostjo, da zaznavamo vonje, usta, da zaznavamo okus… Torej zelo zanimivo; v glavi so zbrana čutila in centralni živčni sistem. Naša čutila vodijo vtise, občutke v centralni živčni sistem. Čutila brez živčevja ne bi mogla izpolnjevati svoje naloge. Človek potrebuje čutila in živčni sistem, da si lahko ustvari predstavo o svetu, da svet zaznava in odgovarja na te zaznave iz svoje duševnosti. V zgornjem delu človeka, v lobanji so močno koncentrirane kosti. Razmislite, kakšno je v glavi razmerje kosti in mesa in primerjajte razmerje kosti in mesa v trebuhu. V glavi ima kost poseben pomen. In še nekaj je zelo zanimivo. Če si ogledamo procese, sposobnost preobrazb, bi lahko rekli, da je z izjemo gibljivosti, ki se izraža v sposobnosti našega razgibanega razmišljanja, glava resnično tisti del, ki je neverjetno na miru. Glava sploh ni narejena za gibanje. Če jo le nekajkrat hitro premaknete ali se zavrtite v krogu, boste že ugotovili, da je za vašo zavest njena mirna drža potrebna. Udarec v glavo in že se lahko onesvestite ali dobite pretres možganov. Če bi vas z enako silo nekaj udarilo v trebuh, kar seveda tudi ne bi bilo prijetno, pretresa možganov, pa tudi pretresa trebuha ne bi dobili. In še nekaj je zanimivo v glavi; je tisti del, kjer naj bi bil doma mir in hlad. Pregovor pravi, da je treba ohraniti hladno glavo. In tudi je tako. Če se umijemo s hladno vodo, običajno čutimo to kot nekaj prijetnega. Če bi tako hladno vodo zlili na trebuh, bi nam bilo neprijetno. Človek ima torej v glavi pol miru, hladu, mraza, močne  okostenelosti, močne mineralizacije, smrti bi lahko rekli. V glavi je življenje nekako zmanjšano, pridušeno. To je zelo presenetljivo. Celice živčevja so namreč edine, ki jih ne moremo obnavljati. Le nekaj dni po rojstvu postanejo celice živčevja nesposobne za regeneracijo.

Nekaj nasprotnega pa je v trebuhu. V njegovih sluznicah se vsak dan obnavlja, regenerira tisoče celic. Tudi v naši krvi je tako. Živi samo določen čas. Kri stalno odmira in se stalno tvori. Zanimivo je, da so samo celice živčevja tiste, ki se ne morejo regenerirati, kar tudi lahko razumemo. Kaj bi pomenilo v odnosu do sveta, če bi bilo preveč življenja na področju čutil in živčevja, če bi bilo preveč lastnega življenja? To bi pomenilo, da ne bi vsi videli istih stvari in da ne bi slišali istih glasov. Vsak bi slišal ali videl nekaj drugega. In to je le zato, ker so naša čutila brez lastne volje, nesamostojna, ker nič nočejo, ker dovolijo, da svet dela vtis nanje ali preko njih. Le zato je mogoče, da imamo tako imenovano objektivno sliko sveta. Tega seveda ne smemo razumeti absolutno. Vtisi, ki jih dobimo, zapuščajo pri vsakem nekoliko drugačne občutke. Kljub temu verjamem, da se pri opazovanju tega, kar vidimo, če pogledamo skozi okno, ne bi sprli.

Popolno nasprotje zgornjega dela človeka, področja živčevja in čutil, najdemo v spodnjem delu, v trebuhu. Za to področje bi lahko trdili nasprotno od tistega, kar smo opisali pri glavi. Če smo rekli, da je zgoraj pol miru, lahko rečemo, da je spodaj pol gibanja, življenja. Tu najdemo neprestano notranje gibanje: črevesje, naša peristaltika črevesja. S sistemom pretvorbe je povezan tudi sistem naših okončin. Pri vsakem gibanju imamo opraviti s procesi pretvorbe. Vedno, kadar gre za pretvorbo, imamo opraviti tudi z gibanjem. Ali: zunanje oziroma notranje gibanje je povezano s pretvorbo. To velja tudi za roke. Te kot okončine sodijo k spodnjemu delu človeka. Kljub temu lahko trdimo, da so roke zelo zanimivo nasprotje nog, kar je povezano s tem, da rastejo iz srednjega dela človeka. Z nogami smo vedno v stiku z Zemljo, pa najsi stojimo ali hodimo. Roke so se od Zemlje osvobodile. Čudovita stvar.

Pri živalih tega še ne najdemo. Žival je narejena tako, da so tudi njene zgornje ekstremitete vezane na Zemljo; le izjemoma se živali z zgornjimi okončinami od Zemlje oddaljijo in še to le za nekaj časa. Da je opica bitje, ki se je vzravnalo, velja samo v omejenem smislu. Normalno hodi po vseh štirih. Dvigne se samo, če ima razlog, da seže po nečem, kar je zgoraj, po banani na primer. To je zelo pomembna razlika med človekom in živaljo, ki jo ponavadi spregledamo. Razlika je v tem, da se žival lahko dvigne od Zemlje, človek pa se mora dvigniti z Zemlje z rokami.

Že dojenček začne dvigovati glavo. Vsi veste, da stoka, ko dviguje glavo in ta mu znova omahne na blazino. Glava je pri otroku najtežji del, pa kljub temu ne odneha. Vedno znova poskuša, tako dolgo, da bo glavico vzravnal. Tej težnji po vzravnanosti sledi pri otroku težnja, da se dvigne na nogi. Vztraja tako dolgo, da vstane in shodi. Temu pa bi lahko nekdo ugovarjal, češ, človek mora tudi spati in kadar spi, vendar leži. Toda kadar človek spi, izgubi del sebe. To, kar je za človeka značilno, kar je človek – njegova samozavest, te v spanju nimamo. Človeka, ki spi, ne moremo imeti za karakterističnega človeka. Kljub temu, da je spanje za regeneracijo človeka zelo pomembno.

V spodnjem delu človeka torej najdemo gibanje, sem spadajo okončine, tam imamo pretvorbo. Če govorimo o pretvorbi, pretvorbi snovi, je jasno, da se tam venomer nekaj spreminja. Procesi pretvorbe se odigravajo v premagovanju hrane in v izgradnji substanc za lastno telo. Cilj je izgradnja snovi za lastno telo. V spodnjem delu človeka gre za izgradnjo življenja, gradimo novo življenje. V zgornjem delu človeka je življenje kot pridušeno, zmanjšano. Kako pa je v spodnjem delu človeka s toploto? Pretvorba ob prenizki temperaturi je lahko razlog za marsikatero bolezen. Če velja za glavo, da naj bi jo ohranili hladno, velja za spodnji del človeka, da mora tam vladati toplota. Danes delamo pogosto napako, ker ne skrbimo za toploto. To nam govori o tem, da je človek izgubil instinkte. Pogosto vidimo ljudi, ki so v zgornjem delu zaviti v tople jopiče in šale, v spodnjem delu pa imajo tanke hlače. Fiziološko je to napačno. Spodaj potrebujemo toploto, tam se toplota tudi proizvaja. Vso toploto namreč dobimo iz presnove. Življenje, pretvorba, gibanje je doma v spodnjem delu. Spodnji del človeka je nasprotje zgornjega.

Lahko se vprašamo, kako da bitje s takimi nasprotji lahko živi? Živi lahko samo zato, ker je med obema poloma srednji del človeka in ta skrbi za izravnavo med spodnjim in zgornjim. V srednjem delu pa najdemo eno in drugo. Imamo gibanje in mir obenem. Kri priteče v srce, v njemu za trenutek zastane in potem odteče v periferijo. Vdihnemo, za trenutek zastanemo z dihanjem in spet izdihnemo. Od spodaj prihaja toplota, od zgoraj hlad, v sredini pa se to izravna. Ritmični sistem cirkulacije krvi in dihanja je tisti, ki skrbi za izravnavo med spodnjim in zgornjim delom človeka. Omejil se bom na trditev, da imamo v srednjem, ritmičnem delu vedno tako eno kot drugo. Tudi glede na zdravje lahko rečemo, da je srednji del človeka tisti, ki zdravi, je zdravnik. Saj če bi prevladoval zgornji del, bi v človeku vse preveč uveljavljal mir, nasprotje življenja; življenje bi zakrnelo. In če bi spodnji del deloval preveč enostransko, bi vse prešlo v gibanje in se v gibanju razblinilo, raztopilo. Poznamo tudi dve vrsti bolezni, katerih karakteristike so eno in drugo. Kadar je pretvorba, torej spodnji del človeka, premočna, potem imamo vnetja, torej razblinjanje. Če pa je premočan zgornji del, če dominira, potem imamo skleroze in otrdline, otrdelost.

Iz te delitve na tri dele bi lahko tudi takoj ugotovili, v kakšni zvezi je človek z rastlino in kako rastline nanj delujejo. Vidimo torej, da je rastlina obrnjeni človek. To, kar pri rastlini teži k mineralizaciji, k čvrstosti, najdemo pri človeku v zgornjem delu. Kar je pri rastlini v zvezi s cvetjem, s semenom, kar je v zvezi s toploto in svetlobo, ima svojo recipročnost v pretvorbi, v spodnjem delu človeka. To je tudi jasno. S čim se hranimo? Pretežno s plodovi. Naša žita so plodovi, sadje so plodovi in prav ti nam služijo za našo prehrano. Tudi korenine in liste uporabljamo za hrano, toda to so potem posebne rastline, kot na primer korenje in listi za solato, zelenjavo. Če bi jedli samo zelenjavo, veste, da vas ta resnično ne nahrani. Vaša pretvorba potrebuje plodove. Kako bi pomagali človeku, ki ima težave s procesi strjevanja in sklerotiziranja? Naše zdravilo je nasprotni pol iz rastlin, torej ognjena stran, ki je v zvezi z delovanjem toplote.

Imenoval bom nekaj, kar je pri nas postalo popularno v zadnjih letih, namreč da česen, torej korenina česna zelo dobro deluje proti sklerozi. To je prav gotovo nekaj, kar je pravilno, pa čeprav česen po okusu ni ravno stvar za vsakogar. Zakaj ga mnogi ljudje ne morejo jesti? Vonj in okus česna je izrazito oster. To pa zaradi tega, ker je ta rastlina v sebi razvila ognjene, sulfurične kvalitete. To je delovanje toplote, ki se potem izraža v ostrem okusu in obupnem vonju. Gre za kvaliteto, ki predstavlja nasprotje skleroze. Tam, kjer postane rastlina enostransko ognjena, sulfurična, bomo našli pravo zdravilo za človeka, ki preveč sklerotizira, postaja mineral, sol. Lahko bi vzeli še zdravilo s področja plodov in ga uporabili za zdravilo v primeru, da človek preveč sklerotizira, postaja korenina.

Če imamo človeka s problemom premočne pretvorbe, razblinjanja, bolnika s prehladi, z vnetji in sluzmi, bi se vprašali, ali ne pride v poštev za zdravljenje rastlina z neko specifično korenino. Zdravilo za to je resnično brionija, vrsta repe. Je zelo posebna rastlina. Pod zemljo naredi ogromno repo, ki je lahko težka tudi deset kilogramov in več. Zelo zanimivo je tudi, kar se tvori nad zemljo: zelene vitice, ki se povzpnejo in obdajo celo drevo ali pergolo. Listi so zelo lepi, majhni, zeleno-beli, čeprav nič posebnega, tako kot njen cvet. Zanimiva je torej ta ogromna repa. Brionia spada k bučam. Buče znajo biti ogromne, toda ne pod zemljo, temveč kot plodovi. Ta sposobnost tvorjenja ogromnih, s sokovi prežetih plodov je pri brioniji šla v področje korenin, pod zemljo. Proces, ki je sicer običajen nad zemljo, je rastlina preselila h koreninam. Pri tistih rastlinah, kjer najdemo izjemne karakteristične delitve na tri dele, lahko vedno računamo s tem, da gre za zdravilno. Če je pri rastlini ena stran močno poudarjena, lahko trdimo, da je ta enostranost rastline tista, ki bo lahko pozdravila enostranost pri bolnem človeku.

Morda še en primer: krvavi mleček, chelidonium, saj ga poznate. Listi so nekako sivo-zeleni. Rad raste ob zidu in vedno ga najdemo ob človeku. Značilni so rumeni cvetovi in mleček oranžne barve. Če rastlino pogledamo od zunaj, se nam zdi harmonična, če pa pogledamo njeno korenino, nas bo presenetila. Ni taka, kot naj bi korenina običajno izgledala: rjavo ali sivo, temveč rdeče kot ogenj. Iz nje pride še močneje obarvan sok kot iz stebla. Če je sok v steblu rumen ali oranžen, je sok iz korenine oranžen ali celo rdeč. Svetoval bi, da si to na naslednjem sprehodu ogledate. Če odtrgate steblo in pol kapljice poskusite na jeziku, boste zelo presenečeni. Neverjetno, kako oster je okus in kako dolgo ga čutite. Prosim, poskusite to, ker je res doživetje! Pri tem resnično spoznate ognjeno naravo, ki prihaja iz področja cvetja in jo je rastlina vgradila v korenino. Ta element ognja, ta sulfurični element v korenini je zdravilo za tiste bolezni pretvorbe, kjer imamo opraviti s premočnim oblikovanjem, s preveč trdote. Na primer pri žolčnih kamnih. Če karakteristični procesi pretvorbe postanejo premočni in se oblikujejo kamni, morebiti na žolču, je korenina krvavega mlečka zdravilo. Torej zdravilo za žolč, saj ohranja njegov pretok in njegovo izločanje žolča.

To kot primer. Lahko bi jih še naštel za opazovanje sorodnosti tridelne rastline in tridelnega človeka. Tam, kjer je pol mineralizacije premočan, lahko zdravimo z nasprotnim polom močnega sulfurja, torej svetlobe, ognja. Ali: kjer je zgornji pol, mineralični pol pri človeku premočan, lahko pomagamo s polom sulfur pri rastlini, ki skrbi za razblinjanje in razkrajanje. Na poseben način so uporabne tiste rastline, pri katerih se ta princip naseli in uveljavi prav na nekarakterističnem mestu.

Toliko danes k priljubljeni temi o zdravilnih rastlinah. Upam, da boste razumeli predavanje tudi kot spodbudo za lastna odkritja v vaši lepi domovini.