Pomen pravilne obdelave tal

Walter Sorms, Predavanje za Društvo Ajda Vrzdenec 6.12.2003

Dobro jutro!

Vesel  sem, da sem  smel priti k vam in da je tu toliko ljudi, ki se zanimajo za pravo alternativo kmetijstva. Za prispevek sem si izbral  del iz vsega, saj je vse, kar razumemo pod kmetovanjem, zagotovo zelo obsežna stvar.

Najprej vam bom nekaj povedal o kraju od koder prihajam, kaj tam delamo in kakšni smo ljudje, ki smo se zbrali okrog te naloge. Potem bi mene zanimalo kdo ste vi. Koliko vas je, ki živite od kmetovanja, kakšne so pri vas možnosti živeti od kmetovanja, kakšni so pogoji za prodajo vaših pridelkov. Tako bi si lahko predstavljal, kaj bi utegnilo biti za vas zanimivo. Popoldne bomo posvetili čisto praktičnim stvarem in za konkretna vprašanja. Povedal vam bom, kako delamo mi v praksi. Ali je to res tisto kar je najbolj prav, tega človek nikoli ne ve. Mogoče bom imel priliko, da slišim, kako eno ali drugo stvar delate vi.

Ime mi je Walter Sorms. Imam štiriinštirideset let, poročen sem in imam štiri otroke. Veliki so že. Najmlajši je star petnajst let. Družino iz katere izhajam lahko zasledujemo nazaj tja do 16. stoletja, med mojimi predniki pa ni bil nihče kmet. Pri meni je bilo drugače. Ko sem bil star enajst let sem vedel, da bi hotel delati z zemljo in da je to tudi moja naloga. Odkar sem končal šolo tudi kmetujem. Kmetijo, na kateri delam, sem prevzel leta 1985. in je bila ena od prvih biološko- dinamičnih kmetij sploh. Že leta 1932 so tam začeli delati biološko- dinamično. To pa še ne pomeni veliko. Kmet, ki je vodil kmetijo pred nami je imel zadnjih deset let velike težave, tudi čisto osebne in kmetija je zato trpela. To, da se človek trudi za uspeh še ni dovolj. Ko smo kmetijo prevzeli so bili pridelki zelo nizki. Toda bili smo mladi. Jaz sem bil star 25 let. Imeli smo veliko moči in veliko volje.

Kmetija je imela pri prevzemu 45 hektarjev. Samo tri hektare je bilo njiv, ostalo so bili travniki. Dohodek je bil izključno od živinoreje, od približno trideset krav. Mleko smo prodajali pod oznako »posebno dobro mleko«, kar je v Nemčiji pojem kvalitete, ki se prodaja v trgovinah z zdravo hrano. Tako mleko, čisto naravno, ne pasterizirano, v Nemčiji lahko prodajamo, če izpolnjujemo zelo stroge higienske pogoje. To je bil takrat na kmetiji edini dohodek.

Kmetija leži v Rengoldshausenu ob Bodenskem jezeru na 450 metrov nadmorske višine. Pri nas imamo 950 do 1000 milimetrov padavin na leto, povprečna letna temperatura pa je 9,4°C.

Leta 1985 je bila to kmetija, ki je bila večja od povprečne kmetije v Nemčiji. Kmetije, ki so živele samo od kmetijstva so imele povprečno trideset hektarjev zemlje. Mi smo bili mnenja, da se na tej kmetiji brez nadaljnjega lahko dogaja več kot samo kmetijstvo. Vsi, ki smo se takrat za kmetijo zanimali, smo se razen za kmetijstvo zanimali tudi za pedagogiko. Ko se je našla družina, ki se je želela ukvarjati prav s pedagogiko, smo na kmetiji ponudili tudi izobraževanje. Gre za enoletno usposabljanje na področju biološko-dinamičnega gospodarjenja. V okviru kmetije imamo tudi vrtnarijo. Šolanje je namenjeno mladim, ki po šolanju še na vedo v katero smer bodo šolanje nadaljevali, v smeri vrtnarstvo ali kmetijstvo. Leto šolanja pri nas je leto učenja in odločanja. Učenci imajo vsak dan na naši kmetiji pouk, popoldne pa je praktično delo v različnih področjih: vrtnarija, kmetija, semenarstvo, čebelarstvo, gospodinjstvo in seveda živinoreja.

Ob Bodenskem jezeru imamo glede na zemljo, na padavine in milo klimo dobre možnosti za kmetovanje. Ne vem kako vi ocenjujete kvaliteto zemlje. V Nemčiji imamo sistem točkovanja od nič do sto. Sto točk pomeni najboljša tla, nič pa pomeni tako rekoč kamenje. Naše njive so ocenjene s petdeset do sedemdeset točk. Pri tako dobrih možnostih si sploh nismo predstavljali, da bi se ukvarjali samo s kravami in travniki. Hoteli smo se ukvarjati s kmetijstvom, s pridelovanjem na njivah. Ker nas je bilo skupaj veliko mladih ljudi je bilo jasno, da ne bomo pridelovali samo žit. Delo v zvezi s pridelovanjem žit v glavnem opravijo stroji. Tako smo prišli do pridelovanja zelenjave.

Kot sem rekel, smo kmetijo prevzeli leta 1985. Leto dni kasneje smo prevzeli tudi vrtnarijo, ki leži takoj zraven kmetije in je velika približno pol hektara. Vrtnarija se je takrat ukvarjala v glavnem s cvetjem. Po prevzemu smo tam začeli pridelovati zelenjavo. Vrtnariji smo dali za zelenjavo na razpolago dodatne kmetijske površine in vrtnarija je lahko rasla. V Rengoldshausen smo prišli kot tujci in domačini nam na začetku niso dali priložnosti za nakup dodatnih zemljišč. Zemljo, ki je bila na razpolago so si delili domači kmetje med seboj. Po sedmih letih se je situacija spremenila. Brez da smo si posebej prizadevali, je prišlo kar samo po sebi, da smo dobili še dvajset hektarjev novih površin. Te površine so bile sicer oddaljene 15 kilometrov, toda za nas to ni bilo pomembno. Imeli smo veliko energije. Zemljo smo takoj sprejeli in se veselili, da tudi tam lahko delamo.

Od tega časa smo vedno znova dobivali še novo in novo zemljo. Bilo pa je zanimivo, da smo bili vedno na zemljo, ki je prišla že pripravljeni. Vsi stroji so na zemljo, ki je prišla zraven že čakali. In za nas ni bilo nikoli težko, sprejeti vedno znova še po dvajset hektarjev zemlje. Sedaj ima naša vrtnarija dvajset hektarjev površin, kmetija skupaj pa 150 hektarjev. Dolgčas nam danes ni nič več.

Tudi skupnost ljudi, ki na naši kmetiji dela je večja. Pripovedoval sem, da imamo enoletno šolo, ki jo vodi ena od družin ki pripadajo skupnosti. V tej šoli je povprečno deset učencev na leto. Za vrtnarijo skrbita dve družini z delovno skupino petnajstih ljudi in z vajenci. Tam ostane tudi kar nekaj mladih ljudi, ki dokončajo enoletno šolanje. V poljedelstvu delata dve družini s štirimi vajenci in eno pomočnico. To je tudi moje področje dela. Smo manjša skupina, po obsegu prodaje pa ustvarimo približno polovico toliko prometa kot vrtnarija.

Vprašanje: Kako so razdeljene pridelovalne površine?

Približno petdeset hektarjev imamo travnikov in pašnikov, sto hektarjev pa je ornih površin. Od tega ima kot sem že prej rekel dvajset hektarjev vrtnarija, dodatnih dvajset hektarjev je na njivi pridelovanje korenja, čebule, rdeče pese, buč, sladke koruze. Pridelovanje solate na njivah vodi vrtnarija. Krompirja je deset hektarjev, približno trideset hektarjev je lucerne, ostalo, tudi približno trideset hektarjev vsako leto pa so žita.

Vprašanje: Kaj pa živinoreja?

Živinoreja sodi k poljedelstvu. Odgovornost smo si delili. Moj kolega, ki je star ravno toliko kot jaz, ima malo manj veselja do živali kot jaz. Oba pa sva zelo zainteresirana za to, da razvijemo v poljedelstvu z biodinamiko pravo alternativo, tako alternativo, ki bo tako zanesljivo prinašala visoke pridelke kot konvencionalno kmetijstvo. Morda je to glavna naloga našega kmetijstva. Odgovornost smo si torej delili. Naše izkušnje kažejo, da je 85% dnevnega dela tisto vsakdanje delo. Ko je krma zrasla jo je treba na nek način spraviti do živali in živalim je treba nastlati, krave je treba pomolsti. Našteto imenujem samo delo.

Tudi na njivah je podobno. Ko plodovi zrastejo jih je treba pospraviti, ustrezno pripraviti za prodajo in prodati. To je preprosto samo rutinsko delo in predstavlja pretežni del naših obveznosti. Ko sem bil še otrok oziroma na začetku mojega šolanja, sem si vedno mislil, da je pridelovanje, oranje in sejanje težko delo, spravilo pa veselje. Sedaj sem mnenja, da je stvar ravno obratna. Spravilo je povezano z veliko, veliko dela. Setev pa je tisti bolj zanimiv del, kjer je še vsa bodočnost pred nami. In to je to, kar je za nas kot kmete ali ljudi tako zanimivo. Zato smo se dogovorili, da si teh 85% rutinskega dela delimo. Nekdo je odgovoren za spravilo in pripravo zelenjave za prodajo, jaz sem odgovoren za hlev, za živali, pridelovanje in nego rastlin pa delamo skupaj. In te stvari dobro funkcionirajo. To nam je v veselje.

Vprašanje: Kako se obnese vaš hlev?

Prinesel sem vam slike. Najbolje je, da krožijo med vami. Videli boste naš nov hlev, ki nam je v veliko veselje. Imamo skoraj še enkrat več živali in pol manj dela. Imamo petdeset krav. Ker telet ne prodajamo, imamo naenkrat veliko živali. Vsako leto ima krava eno tele in če teleta ostanejo dve leti,  imamo 140 govedi. Za toliko živali imamo tudi dovolj krme in hlev nudi dovolj prostora. Višek živali, torej vse živali moškega spola in polovico ženskih prodamo kot meso. Ker se je kmetija, kar se površin tiče, zelo povečala, smo morali povečati število živali. Pred tem  smo razmišljali koliko stročnic potrebujemo za plodnost naših njiv in izračunali, koliko živali lahko s tem prehranjujemo. To dobro teče. To leto smo pridelali malo manj krme, toda kljub suši jo bomo imeli dovolj. Tudi pri nas je bila letos suša in samo 400 milimetrov padavin.

Pri nas je področje vrtnarije in področje kmetijstva ločeno. Kmetijo in vrtnarijo vodimo skupaj toda organizacija vsakdanjega dela je ločena. Preprosto zato, ker imamo zaradi govedi, zaradi hleva čisto drugačen ritem dela kot vrtnarija.

Vprašanje: Hlevi so odprti ali ostanejo odprti tudi pozimi?

Na slikah vidite zelene mreže. Praksa kaže, da kravam tako rekoč nikoli ni mraz. Če je močen veter in vedno kadar so temperature pod ničlo se zgodi, se da vstajajo in gledajo kje je kakšno bolj zaščiteno mesto. Če so temperature nad ničlo se rade izpostavljajo tudi vetru. Zaradi svojega prebavnega sistema se zdi, da je kravam vedno prevroče. Pravzaprav se je naše razumevanje za to stvar skoraj obrnilo. Prej smo vedno gradili hlev za zimo, sedaj pa gradimo hlev za poletje tako, da krave najdejo poleti možnost, da so bolj na hladnem. Pozimi jih zaščitimo samo pred vetrom. Tudi 20°C pod ničlo za krave ni problem. V tem primeru v hlev obesimo neke vrste mrežo, neke vrste zaveso. S to mrežo lahko obdamo ves hlev. Človek lahko občuti, če pride od zunaj v hlev, da je temperatura v hlevu popolnoma enaka kot zunaj. Kljub temu imate v hlevu, v notranjosti mreže občutek, da je bolj toplo in sicer zato, ker ni vetra. Če zastremo hlev z mrežo še nikoli nismo opazovali, da bi neka krava iskala zavetje.

Vprašanje: Kako je sestavljen krmni obrok govedi?

Poleti imamo samo pašo in deteljo mešano s travo, pozimi smo imeli doslej silažo iz trave, seno, silažo iz koruze in odpadno zelenjavo naše vrtnarije. Mi krmimo odpadni krompir, korenje, rdečo peso, korenine od cikorije… V vrtnariji cikorijo silijo. Ko se cvet odtrga, korenine operemo in pokrmimo živalim. Tega imamo toliko, da dobi krava približno dvajset kilogramov take zelenjave vsak dan. To je sveža masa, ki pomeni približno štiri kilograme suhe substance. To pa je dovolj. Povprečna mlečnost je nekaj več kot 6000 kilogramov mleka na leto.

Vprašanje: Mi smo začeli z bio- dinamiko in imamo težave s kakovostjo zemlje.

K temu vprašanju kako izboljšati zemljo seveda lahko veliko povem. To je tudi tema, ki jo postavljam v ospredje mojih prizadevanj, vsaj doslej. Jaz mislim, da sem zdaj o naši skupnosti na splošno dosti povedal. Še kakšno vprašanje?

Vprašanje: Se ukvarjate z reprodukcijo goveda?

Intenzivno se z vzrejno selekcijo ne ukvarjamo. Mi nismo kmetija, ki ima v ospredju živinorejo. Ko smo leta 1985 s kmetijo začeli, je bil ves dohodek iz živinoreje. Sedaj je živinoreja udeležena v dohodku z 18%. Vse drugo prihaja z njive, iz zemlje. Stvar se je torej spremenila. Če bi vzeli pod drobnogled našo živinorejo, verjamem, da bi našli tudi boljše kmetije. Mi se pri živinoreji orientiramo po tem, koliko da žival v času svojega življenje da in ne koliko da v enem letu. Vsako leto menjamo bika, že dolgo pa umetnega osemenjevanja pri nas ni.

Bike dobimo iz Demeter kmetij ali bio kmetij In sicer takih, ki se

z živalmi ukvarjajo intenzivneje kot mi. In to ni problem. Mi skušamo zmanjšati rizičnost ravno s tem, da bika vsako leto menjamo.

Na vprašanje:

To je moderna prosta reja z boksi. Ko smo leta 1985 začeli, je bila takrat po moji oceni reja s privezom boljša kot prosta reja. Mi nismo imeli dovolj krme in tudi sami smo bili še začetniki. Tega znanja kot ga imamo danes, nismo imeli. Tudi glede na to, kako se dela s kravami ne, predvsem kako se dela s kravami v prosti reji. Krave pri nas nosijo rogove. Pri tem je vsaka malenkost pomembna. Danes lahko rečem, da privez ni potreben. V prosti reji stvar odlično funkcionira, živali so zelo čiste in imamo pol manj dela. Če imamo veliko živali je predvsem to pomembno.

Na vprašanje:

Od ene telitve do druge je približno 355 dni. Imamo povprečno 6,7 telet po kravi. Naše najstarejše krave imajo tudi po dvanajst telet. Imamo pa tudi krave, ki jih, če imajo nek problem, po prvem teletu oddamo. Našo najstarejšo kravo sem tudi slikal in ima na glavi venec. Ko smo krave spustili v nov hlev smo jih malo olepšali

Vprašanje: Ali spada vaša kmetija med večje?.

Za Bavarsko je to večja kmetija. V severni in vzhodni Nemčiji pa je drugače. Tam so kmetije mnogo večje kot je naša

Vprašanje: Je bil hlev velika investicija?.

Skupaj smo investirali toliko, pri čemer ne gre samo za hlev, temveč tudi za silose, gnojno jamo, vse v zvezi s pripravo tega posebno dobrega mleka, vse poti in pred-prostori za potrebne priprave. Vse to nas je stalo 450.000 evrov.

Vprašanje: V kakšnem času se vam bo to povrnilo?

Trenutno je z živinorejo v Nemčiji slabo, tudi ekonomsko. Petnajst let bomo že potrebovali da se to poplača.

Vprašanje: Koliko traktorjev imate?

Štiri. Enega imamo s 75 konjskimi silami, dva s 100 konjskimi silami in enega s 125 konjskimi silami.

Vprašanje: Kakšna je cena Demeter mleka v primerjavi z normalnim mlekom?

Mi dobimo petintrideset centov za Demeter mleko, če ga prodamo v velikih količinah mlekarni. Če pa to posebno dobro mleko prodamo v litrskih steklenicah se v trgovini to mleko prodaja za en evro liter.

Vprašanje: Ali imate težave z BSE?

Kakšne težave? Nobenega takega primera ni bilo. V celi Nemčiji je bilo 150 primerov bolezni norih krav v zadnjih petih ali šestih letih. Mi smo kot biološka kmetija imeli boljšo prodajo kot pred pojavom bolezni norih krav.

Na vprašanje:

Če kmetija proda mlekarni konvencionalno pridelano mleko, dobi približno trideset centov. Ta razlika je čisto premajhna. To ni prav. Mleko v trgovini pa se dobi že za petdeset centov. Mleko je postalo v evropski skupnosti težek posel. Za nas je vedno znova pravzaprav doživetje, ko smo prodali naše buče, ki jih pridelujemo na petih hektarih in potem s temi bučami naredimo tak promet kot hlev v celem letu. Če bi človek samo na to mislil, ne bi imel veselja s hlevom. Toda mi smo prepričani, da pridejo spet drugačni časi. In mi vemo zakaj zadržimo naše živali. In seveda skušamo v okviru kmetije izravnati slabo ekonomsko situacijo hleva z boljšo ekonomsko situacijo na nekem drugem področju. Kmetijstva brez živali nočemo, pri čemer ne trdim, da tako kmetijstvo ni mogoče. Mislim, da je možno delati brez živali, saj njiva brez naše krave ni prazna. Tudi tam živali so. Če pomislimo na deževnike; na tisti površini, ki je potrebna, da prehranimo v enem letu eno kravo, živi pod zemljo toliko deževnikov kot je težka krava. Toda pokrajini in pridelkom bi manjkala duševnost bitja krava. In razen tega je v kolobarju, ki ga prakticiramo, delež stročnic za plodnost zemlje pomemben. Nekako bi to za nas predstavljalo izgubo, če nebi imeli stročnic v kolobarju. Morali bi jih enostavno mulčiti in puščati na njivi. Zaradi tega za nas sploh ne pride v poštev, da bi zaradi ekonomskih težav krave oddali.

Na vprašanje:

Dve leti imamo stročnice, deteljo ali lucerno. To je časovno tretjina kolobarja. Potem imamo eno leto zelenjavo ali krompir in sicer tako zelenjavo, ki jo na začetku ali sredini avgusta pospravimo z njive. Za tem sejemo ozimno žito, ali piro ali pšenico, za tem imamo ponovno zelenjavo in sicer zelenjavo, ki se pospravlja z njive oktobra. To je lahko korenje, rdeča pesa, zelena, cikorija. Za tem pride na vrsto jaro žito. Potem pa začnemo znova.

Vprašanje: Kako je s subvencijami?

Tako iz sredstev Evropske unije kot Nemčije dobimo subvencije. Toda, če konvencionalna kmetija te stvari spretno dela, lahko dobi celo več subvencij kot Demeter kmetija. Nam bi bilo ljubše, da nebi dobili subvencij, temveč normalne cene. Subvencioniranje je neumnost.

Mene zanima, od kod prihajate vi? Kako je sestavljena publika? Ali kdo od vas živi od kmetijstva? Samo eden. Kdo pa živi pretežno od kmetijstva? Štirje. Kakšne so možnosti prodaje pri vas? So trgi odprti? Ali lahko prodate vse, karkoli proizvedete?

Odgovor poslušalca: Ja, lahko. Mi pridelujemo šparglje, en hektar. Drugače pa obdelujemo osem hektarjev. Prodajmo na tržnici, na domu in tudi po hitri pošti Direktne prodaje je veliko.

Na vprašanje:

V okolici naše kmetije je veliko drugih Demeter kmetij, prav gotovo dvajset Demeter kmetij, ki živijo samo od kmetijstva. Mi smo v zadnjih osemnajstih letih organizirali prodajo glede na možnosti. Če pogledam kmetije okrog nas ugotavljam, da so v prejšnjem času pretežno neposredno prodajale. Toda z direktno prodajo je povezanega veliko dela in skoraj vsi so sčasoma direktno prodajo opustili. Mi lahko zelo dobro prodajamo neposredno trgovini in grosistu, ki sicer trži konvencionalno blago in ima svojo znamko za bio pridelke. Tam ni vmesnega prodajalca in pri tistem trgovcu dobimo boljše cene kot pri veletrgovcu. Prodaja dobro teče. Mi smo se seveda že pred desetimi leti spraševali, kaj v bistvu hočemo: samo proizvajati in prodajati za veletrgovino ali pa bomo poskušali prodajati direktno. Odločili smo se, da bomo prodajali po obeh poteh. Tako danes približno 50% prodajamo direktno, za kar imamo na kmetiji trgovino. Enkrat na teden prodajamo na trgu, razen tega pa imamo tudi dobavni servis abonentom. Med tem abonenti imamo 800 privatnih kupcev. Tam delamo tako, da naročene proizvode v zabojih dobavimo neposredno na naslov kupca. Za direktno prodajo imamo vse vrste zelenjave, ki si jih lahko predstavljate. To zelo dobro teče. Drugih 50% gre v trgovino. Pridelujemo specialne proizvode kot posebno dobro mleko, krompir, korenje in čebulo ki jih pakiramo v vrečke, buče, sladki komarček, nizki fižol, cikorijo, nekaj paradižnika, nekaj kumaric.

Na vprašanje: Kolikokrat na teden dostavljate pridelke abonentom?

Enkrat na teden dobijo abonenti zelenjavo. Vse vrste zelenjava je od nas. Abonenti lahko naročijo tudi meso, klobase, mleko in mlečne izdelke kot sire, skuto, jogurt ali kruh, kjer vključujemo tudi proizvode drugih kmetij.

Na vprašanje: Kako je s prodajo mesa? Imate lastno klavnico?

Prodaja mesa ni v lastni režiji. Opazili smo, da je skupina, ki vodi našo kmetijo prevelika. Leta 2001 smo začeli s prodajo mesa in našli smo  kolega, ki to dela v svoji režiji s še enim kooperantom za predelavo mesa. Kolje tudi za druge kmetije, toda samostojno pod svojo firmo. Mi mu prodamo naše živali in odkupimo meso naših živali, in sicer tako za prodajo, kot tudi to, kar porabimo sami. In to gre dobro.

Na vprašanje: Kakšna je cena zakola?

Zakol in dajanje iz kosti je približno 100 €. Če naročimo izdelavo klobas pa je to do 2,5 € po kilogramu.

Pripomba poslušalca: Pri nas je dvakrat toliko.

Na vprašanje:

To, kar prodamo konvencionalni trgovini z bio linijo, se ne prodaja kot Demeter blago, temveč pod blagovno znamko te trgovine. To je veriga trgovin iz Algoia in je družinsko podjetje. Za tega trgovca je zelo pomembno, da prodaja blago iz naše regije. To je zelo spretno narejeno. In pri nas tudi popularno. Mi poljedelci in vrtnarji pomagamo pri reklami za to blago in vedno znova smo presenečeni, da je kupcem znano, da je zelenjava v tisti trgovini zelenjava Demeter kvalitete. Tam vlada maksimalno medsebojno zaupanje. Feneberg, regionalna trgovina in bio v njegovi trgovini ni samo bio, ampak je Demeter. Kupci to honorirajo.

Na vprašanje: Kdaj so prišli produkti Demeter na trg?

Še pred drugo svetovno vojno. Demeter smernice imamo od leta 1928.

Vprašanje: Kako je s cenami?

Torej kako izgledajo cene za Demeter in kako za konvencionalne pridelke.  Trenutno tisto, kar prodajamo iz hleva, ne dosega dobrih cen, kar pa se zelenjave tiče, veliko prodamo tako dobro, da od tega lahko dobro živimo. V zadnjem času se je nekako uveljavilo, da mora biti tudi izgled pridelkov brez pripombe. Pred desetimi leti smo lahko prodali skoraj vse, danes pa mora tudi zelenjava izgledati dobro, skoraj bolje kot konvencionalna. Kljub temu mora biti prepoznavno, da je to bio pridelek.

Vprašanje: Kakšen je obseg vaše prodaje?

Bruto prodaja, 1,1 milijonov evrov na leto.

Vprašanje: Kako moramo negovati zemljo, da bo plodna?

Rekel sem, da je kmetijstvo preširoka stvar, da bi vam lahko danes dovolj povedal. Želel pa bi povedati nekaj o delu iz te celote, ki se mi zdi kot zelo temeljni aspekt. Danes vemo mnogo več kot v časih, ko sem jaz začel s kmetijstvom. Ko sem bil vajenec in sem obiskoval strokovno šolo smo delali analizo tal. Spomnim se, da smo dobili rezultate analize tal in smo vsi samo odkimavali z glavo češ da nič ne bo zraslo. Mi pa smo videli, da je kljub vsemu nekaj zraslo. Nihče pa nam ni vedel povedati, zakaj nič ne zraste. Po koncu vojne so se vsi še dobro spominjali lakote in jasno je bilo, da bo tem bolje s hrano, čim več se proizvaja. In bilo je čisto vseeno, vse je bilo dobrodošlo in je prineslo zaslužek, da so se pridelki le povečali. Tako kot se stvari dogajajo velja, da gibanje v neko smer izzove vedno tudi gibanje iz tiste smeri nazaj. In konvencionalno kmetijstvo je na nek način izzvalo ekološko kmetijstvo, ekološko gibanje, ki se je obnašalo čisto drugače. Še dobro se spominjam, da je vladalo

mnenje, “ljuba zemlja ali ljube rastline, vzeti nočem nič, samo za tisto, kar mi sama rada daš sem hvaležen. Če pa ne daš nič, nič hudega”. Delno je to pripeljalo do resničnega znižanja pridelkov. Če pa je človek s srcem pri poljedelstvu, nekako čuti, da niti ena niti druga stran nista čisto v redu. Na eni strani ni dobro, da se dela z mnogimi triki in mnogimi tujimi energijami. Ali si predstavljate, da se polovica energije, ki jo porabi kmetijstvo, porabi samo za izdelavo umetnega dušika?

Zelo veliko inteligence in raziskav se investira v razvoj strupov. Jasno nam mora biti, da investira v to vse človeštvo, tudi mi. Ogromno zalog zemlje se porabi. Če gledamo s tega zornega kota, človek skoraj obupa, saj za naše otroke ne bo nič več ostalo. Ljudje to kljub temu počenjajo v upanju, da bodo že ob pravem času nekaj novega našli. Na drugi strani pa imam občutek, da se človek in njegova identiteta iz tega dogajanja umika in stojimo na splošno na stališču, naj narava sama uravnava stvari. To je nasprotni ekstrem.

Mislim, da nas veliko v srcu čuti, da predstavlja biološko- dinamično kmetijstvo res pravo alternativo. Konkretne predstave pa so še meglene. Nekako je bilo treba šele narediti most in verjetno bomo ta most še nekaj desetletij gradili, čeprav moramo ugotoviti, da vsekakor napredujemo. V zadnjih dvajsetih letih smo naredili že nekaj krepkih korakov naprej.

Predstavil vam bom, kako si je treba alternativno predstavljati prehrano rastlin.

Na začetku prejšnjega stoletja so bile vedno znova lakote, pridelki so bili zelo nizki in ljudje so iskali poti, kako bi dosegali večje pridelke. Ime Justus von Liebig vsak pozna. On je oče razmišljanja o prehranjevanju rastlin pri tistih, ki delajo konvencionalno. Ugotovil je, da v plodovih rastline najdemo različne stvari, na primer v beljakovinah dušik, kalij, fosfor, in mnoge druge elemente v sledeh. Ker je rastlina rasla na njivi sklepa, da je te snovi rastlina njivi vzela. Ko je kmet plodove odpeljal z njive, je njiva osiromašena za te snovi. To je bila predstava, ki nekje tudi brez dvoma drži.

Naslednji korak za tem je bilo vprašanje, od kod lahko dobimo snovi, da bi jih zemlji vrnili. Iskali so poti, kje se te snovi najdejo in so te poti tudi našli. Kalij so našli v slojih nad kameno natrijevo soljo, fosfor so našli. Z elektriko, ki je v neomejenih količinah na razpolago, so lahko dušik iz zraka predelali v obliko nitrata ki je za rastline sprejemljiva in s tem so našli rešitev za to, kako snovi, ki jih je rastlina iz zemlje pobrala, zemlji spet vrnemo.

Kako pa izgleda alternativa? Kako izgleda alternativni koncept prehrane rastline?

V času, ko je Justus von Liebig postavil svojo teorijo, je bil uspeh zelo velik. Takrat so bile njive relativno mrtve in z dodajanjem malo kalija, malo fosforja in malo dušika se je res zelo povišalo pridelke. Pred desetimi leti pa so opravili drug poskus. Firma ki prodaja kalij in vedno znova opravlja tudi lastne poskuse o učinkih dodajanja kalija za priporočila svojim kupcem, je delala poizkus. Situacija je bila čisto drugačna kot v času Liebiga. Na površini, kjer je na hektar zraslo sto ton sladkorne pese, so celo polje razdelili na več enot. Ene površine niso gnojili z dodatnim kalijem, na drugo površino so dodali sto kilogramov kalija, na tretjo pa dvesto in na četrto tristo kilogramov kalija. Rezultatov

nihče ni mogel razumeti. Pridelek sladkorne pese je bil ne glede na količino gnojenega kalija povsod enak. Razmišljali so o verjetnosti, da je bila zaloga kalija od prejšnjega leta dovolj velika tudi tam, kjer dodatnega kalija niso gnojili. Naredili so analizo tal. Če ima Liebig prav, bi moralo biti v tisti zemlji, kjer niso dodatno gnojili kalija, in je rastlina dodaten kalij iz tal pobrala, sedaj kalija manj. Problem pa je bil, da tam ni bilo manj kalija, temveč ga je bilo več kot prej. Nihče ni imel pravega pojasnila za to. Poskusili so še enkrat in ponovno prišli do istega rezultata. Tega si niso znali pojasniti. Za firmo, ki kalij prodaja ni bilo zanimivo pojasniti, zakaj da so brez gnojena našli v tleh več kalija. Za ekološko kmetijstvo pa je bilo to zelo zanimivo.

Ne vem, če poznate Shelerja. Sheler je raziskovalec, dober mislec in je več fenomenov nekako združil, jih razumel. Kar je pomembno je to, da če je neka zemlja slaba in so pridelki majhni, potem tam očitno delujejo čisto drugačni zakoni, kot če je neka površina zemlje taka, da so pridelki veliki. Če bi na kosu slabe zemlje delali ta poizkus, da ne gnojimo s kalijem in pogledamo po spravilu pridelkov, kako se je količina kalija v tleh spremenila, potem boste na slabi zemlji ugotovili, da je kalija manj. Če pa na njivi, ki dobro rodi po spravilu letine delate analizo tal, boste pogosto ugotovili, ne le da je kalija enako, temveč da ga je pogosto več. Tega ne more nihče razumeti.

Toda to lahko razumemo, če se le malo poglobimo v življenje rastlin in v življenje tal. Da pridemo na to temo moram začeti s teorijo. Je to za vas sprejemljivo? Poskušal sem si pojasniti, kaj so tisti principi, temeljni zakoni življenja. Jaz mislim, da je najbolj temeljni zakon za življenje ta, da življenja ni brez beljakovin. Življenje je vezano na beljakovine. Vsa živa bitja imajo beljakovine. In na nek način je očitno tako, da v tisti osebek kjer ni beljakovin, življenje ne more delovati. Ni živega bitja iz same maščobe ali samo škroba ali lesa. Življenje je vedno vezano na prisotnost beljakovin.

In drug temeljni zakon, pravilo je, da se vsako živo bitje venomer obnavlja. Ko se neko živo bitje ne obnavlja več, je to znak, da je umrlo. Obnavljanje pa pomeni, to živo bitje nekaj starega razgradi in izloči iz sebe, novo pa na novo nastaja iz hrane. To živo bitje sprejme nekaj v sebe, to hrano najprej popolnoma razgradi, uniči, jo tako rekoč prebavi in iz teh sestavin zgradi svojo lastno telesno substanco, svoje lastne beljakovine.

Zanimivo je, da to pravilo velja tudi za veliki organizem in to lahko glede na energijo, kjer bi lahko imenovali kot najbolj preprost primer toploto, ki jo vedno vsak od nas izloča v prostor v smeri kozmosa. Nihče ne more s to toploto nič narediti ali jo zadržati, to toploto oddajamo in je za nas izgubljena. Pri produktih razgradnje, pri beljakovinah je prav tako. Če greste skozi hlev, boste začutili v nosu amoniak, to je dušikov oksid. Ali pa, kadar ste na zemlji na njivi, boste morda začutili žveplo vodik.

In kako je z našim dihanjem? Venomer izdihavamo ogljikov dioksid, odhaja od nas. Nihče drug ne more uporabiti tega kar oddamo. Nek drug človek ne more iz našega izdihanega narediti nove beljakovine. Vedno imamo opraviti na eni strani z nekim gibanjem proč, v smeri nič, neko izgubo. In kako gre lahko sedaj, pri tej stalni izgubi, življenje na zemlji sploh naprej? Na nek način mora obstojati tudi gibanje v drugi smeri. Neko gibanje, ki energije ali snovi na zemljo spet pritegne.

Na zemlji imamo kraljestvo rastlin, ki ima to sposobnost, da zna delati z originalno energijo Sonca, z ogljikovim dioksidom in vodo. Če bi se mi postavili na Sonce bi nam bilo sicer toplo, a bi umrli od lakote. Pri rastlinah je to drugače. Rastlina lahko z asimilacijo v svojih listih energijo Sonca preobrazi, to energijo veže v neki snovi, ki jo naredi, na primer v grozdnem sladkorju, v škrobu in lesu. In s to obliko energije potem rastlina omogoča, da vsa druga živa bitja lahko živijo. To je ta pot, kako se potem energija spet veže na zemljo, na snovi in nastane čvrsta snov.

Rastline ne moremo postaviti v zrak, rastlina zna opraviti en del od vsega, ne zna pa delati z vsemi stvarmi. Svoje lastne beljakovine rastlina ne more narediti samo iz zraka in energij Sonca, kljub temu, da je v njenem okolju za izgradnjo beljakovin dovolj ogljikovega dioksida. Tega rastlina ne zna. Če bi rastlina to znala, v poljedelstvu nebi imeli nobenih problemov.

Zastavlja se vprašanje, kako pride ta originalna, beljakovina na prvi stopnji, prva beljakovina, spet v zemljo? Zanimiva stvar je, da imamo tudi za ta proces na zemlji neko kraljestvo, posebno področje, našo plodnoa zemljo. V zemlji najdemo živa bitja, ki ne morejo živeti sama po sebi, brez okolja. Rastlina ne more živeti sama za sebe in v tleh, v zemlji, imamo živa bitja, bakterije, ki tudi ne morejo živeti same za sebe. Če pa jim rastlina daje energijo, lahko te bakterije z zrakom in s to energijo rastline dobro živijo. Kot hrano bakterije ne potrebujejo beljakovin kot vsa druga bitja, temveč potrebujejo samo sladkor, sok rastline in elementarni dušik iz zraka. To so bakterije, ki vežejo dušik – dušične bakterije.

Če neko živo bitje živi od elementarnega dušika in energije, nastane iz tega beljakovina. Živo bitje mora imeti beljakovino, sicer nebi bilo živo. In to so procesi življenja na Zemlji, to sta ti dve kraljestvi, ki te izgubljene sile, ki praktično to, kar nastaja pri prebavi, pri stalnem obnavljanju vseh živih bitij, kar se izgublja v smeri kozmosa , spet vežeta na zemljo.

Ste že kdaj razmišljali v tej smeri? Prepoznamo lahko, kako originalna prva beljakovina na naraven način nastane. Bakterije živijo le kratek čas, nekaj sekund, nekaj minut morda, potem pa so kot beljakovine na razpolago in jih druge bakterije razgradijo in so na koncu koncev rastlini na razpolago kot nitrat. In od tega lahko rastlina živi, brez da fosilno energijo uporabimo za izdelavo dušika, nitrata. Lahko si predstavljamo, kako prihaja do tvorbe novih beljakovin in obnove beljakovin na prvi stopnji na zemlji. Gre za stalen proces razblinjanja, oddajanja v smeri kozmosa in ti dve kraljestvi narave, namreč zemlja in rastline, to, kar smo mi oddali, ponovno vežejo na substance zemlje. Pogoj je, da zemlja in rastlina dobro sodelujeta. 

To je ena stran. In potem še ena dodatna stran. In sicer minerali. Za tvorbo beljakovin niso pomembni samo elementi v zraku, ogljikov dioksid, dušik, temveč tudi minerali kot fosfor, kalij, kalcij, magnezij in tako naprej. Skoraj vsi elementi so soudeleženi v živih bitjih. Vprašanje je, od kod prihajajo ti minerali? Če bi si hotel pogledati, za kako dolgo zadoščajo zaloge na zemlji, če gledamo za koliko časa imamo zaloge življenjsko pomembnih stvari v nekih nahajališčih, potem hitro spoznamo, da ta nahajališča nebi dolgo zadostovala. Morda za petdeset let. 

Na drugi strani si poglejmo, koliko teh mineralov najdemo v zemlji. Pri tem pa ne mislimo na tiste snovi, ki so že nekako izločene, temveč koliko je iz kamenin še neizločenih snovi v mineralnem delu zemlje. 95% naše normalne zemlje so minerali, kamenine, gline, peski. In če si ogledamo za koliko časa imamo v teh snoveh zaloge kalija ali fosforja, potem je teh zalog dovolj za 2000 let. Gledano s stališča celega človeštva je to čisto drugačna, bolj optimistična perspektiva. Vprašanje pa je, kako lahko minerale iz zemlje izločimo.

Vidimo, da je v okolju rastline, v kameninah, v glinah dovolj mineralov. Če bi le uspeli, da tam na licu mesta te snovi izločimo iz kamenin, potem ne potrebujemo nobenih tovornjakov, ki bodo bog ve od kod te minerale pripeljali do naše njive. Če si pogledamo, kako narava to dela, bomo primer firme, kjer so po spravilu pridelkov z analizo ugotovili, da je več kalija v tleh kot prej tam, kjer kalija niso trosili, lahko razumeli. Tudi mi na naši kmetiji to lahko ugotavljamo.

V času, ko smo začeli z delom, smo imeli zelo majhno založenost tal s kalijem; 2,3,4 miligrame kalija na deset dekagramov zemlje. Ampak tudi pridelki so bili nizki. Spominjam se, da smo na enem hektarju nakosili, v celem letu eno samo prikolico sena. Danes pa imamo zagotovo pet ali šest prikolic sena na enem hektaru in kljub temu imamo vrednosti kalija, ki so bistveno višje; 13, 15, 17, četudi nismo tam nikoli gnojili s kalijem.

Če si pogledamo kako narava to dela, najdemo, da so v tleh različna živa bitja, bakterije, ki topijo minerale. Predvsem so glive tiste, ki topijo minerale. Najbolj znana gliva je seveda mikorica. To je gliva, ki ima simbiozo s korenino rastline in predvsem skrbi za razkroj fosfata. Mi poznamo tudi glive, ki živijo v tleh, ki v eni sami noči, če jih cepimo, položimo na kamen, ustvarijo ekstremno kisle razmere, pH1, to je tako kislo kot najmočnejše kisline. In to je pot narave, kako narava preskrbi rastlino z mineralnimi snovmi s tem, da jih iz zemlje tako rekoč stopi. To sta dva procesa. Eno je originalna energija, originalne sestavine zraka, ki jih veže na čvrsto snov. Drugo gibanje pa je, da iz čvrste snovi, iz kamenin, osvobodi sestavine, ki jih rastlina potrebuje za svojo hrano.

In to je za nas ideja oziroma temelj, kako si moramo predstavljati prehrano rastlin na naraven način. Lahko bi rekli, da za vse naloge obstaja nek življenjski proces, ki te naloge opravlja. Če mi po rasti rastlin prepoznamo, da neka snov manjka, na primer, da manjka bora ali dušika ali fosforja, potem je seveda prav, da ugotovimo, da te snovi manjka. Misliti, da je edini odgovor, kje v svetu pa najdem to snov, da jo kupim in potrosim po svoji njivi, ni prav. Mnogo bolj pametno je, razmišljati o tem, na kakšen način lahko spodbujam življenjski proces, ki to zna. Ker prepoznam, da so vse snovi, ki jih rastlina potrebuje za svojo prehrano pravzaprav v neposrednem okolju rastline.

Edina stvar, ki jo moramo spremeniti pri našem razmišljanju je ta, da ne smemo gledati neposredno na snovi, temveč moramo razmišljati o življenjskih procesih, ki pripravijo te snovi za rastlino. Mi moramo biti pozorni na življenjske procese. To je tisto, kar naredi bio-dinamika za bio-dinamika. Ta drug način razmišljanja, gledanja, to odpre pravo alternativo v primerjavi z danes običajnim kmetijstvom. Ste to razumeli?  In to nas že usmerja v smeri življenja samega. Mislim, da je res dober nasvet, če usmerjamo vso našo pozornost na življenjske procese.

In stvari postanejo zanimive, ko razmišljamo, kaj so življenju prijazni pogoji. Mi sami smo živa bitja in imamo dober občutek za to, kaj je za življenje dobro in kaj je za življenje slabo. Verjamem, da lahko na splošno rečemo, da so pogoji, ki so dobri za razvoj življenja vedno neki srednji pogoji. Vroče ni dobro za življenje, mrzlo ni dobro za življenje. Mokro ni dobro za življenje, suho ni dobro za življenje. Vlažno in toplo je dobro za življenje. In pri zraku govorimo o tretjem za življenje pomembnem pogoju. Močen prepih, preveč zraka ni dobro, človek se mora zaščititi in premalo zraka tudi ni dobro. Vedno so srednji pogoji dobri za razvoj življenja.

In kaj mi naredimo, če hočemo dobre pogoje za življenje? Na primer, če hočemo pravo mero toplote, ne mrzlo in ne vroče? Naredimo si hišo. Hiša je izolirana. Izolacija omogoča, da če je zunaj vroče, hiša predstavlja bolj hladne pogoje in kadar je zunaj mraz je v hiši topleje. Izolacija izravnava. In ta pojem mi je všeč; namreč definicija za dobro izolacijo. Izolacija je vgrajen zrak. Pri termopan oknu je med steklom vgrajen zrak, ki predstavlja izolacijo. In stena je iz opeke, ki ima zračne komore. Zrak v opeki je izolacija.

Mi vrtnarji ali poljedelci poznamo fenomen: Katera zemlja bo, če bo zmrzal, najdalj časa potrebovala, da bo zmrznila? Tam, kjer je več zraka v zemlji traja dalj časa, da zemlja zmrzne. Tla, v katerih je malo zraka se hitro shladijo in se poleti hitro razpočijo in se hitro globoko segrejejo. Tla pa, ki imajo veliko zraka, pozimi počasi zmrznejo in poleti ne razpokajo tako hitro.

In če si predstavljamo vlago, kakšna je zveza z izravnavo vlage. Mi ne moremo določati, kdaj naj dežuje. Enkrat je premalo dežja, drugič pa mnogo preveč. In niti eno niti drugo ni ljubeznivo do življenja. Mi potrebujemo neke vrste izravnavo, če hočemo za naše rastline, za naša živa bitja v tleh ustvariti dobre pogoje za življenje.

Še nekaj malega vmes. Mogoče veste, kaj razumemo pod kapilarnostjo zemlje? Na kratko vam bom povedal. Vsak pozna to. Če vzamete kocko sladkorja in jo držite v kavo, bo tekla kava v kocko, proti sili težnosti. In to je v zvezi z velikostjo neke razpoke. Če je razpoka velika ne gre nič po razpoki navzgor in če je popolnoma zbito, se tudi ne bo nič zgodilo. Če pa je razpoka določene velikosti, potem zakon težnosti ne velja več. Kakšen zakon pa potem velja? Velja samo zakon vlažen-suh.

Katera njiva bo hitreje suha? Njiva, ki je sveže zorana ali njiva, ki ni zorana? Vi en del njive zorjete, drugega pa ne in dežuje. Na kateri del njive lahko prej gremo? Ja, res je, tam kjer ni zorano. In sicer zakaj? Po dežju gre vlaga navzdol potem pa po kapilarah navzgor. Najprej gre navzdol potem pa navzgor. Gre pa za obe stvari. Mi poznamo normalni kapilarni vzpon; poleti, če je premalo vode je to za nas zelo pomembno, toda ni pomemben samo ta proces. Če si predstavljamo, da jeseni premočno dežuje in voda nebi odtekla, tako kot približno je stvar v sveže preorani njivi. In če je bila njiva branana, je še slabše. Voda ne odteče in rastline bi se utopile.

Poleti je zgoraj suho, v globini pa je še vlaga iz prejšnje zime in kapilara pozna samo suho-vlažno-mokro. Ne pozna zgoraj-spodaj. Stvar teče tudi v horizontali, če je na levi strani mokro in na desni strani suho, teče vlaga proti suhemu horizontalno. Jeseni pa je situacija taka: poleti se je voda dvignila, zemlja spodaj je suha, potem pa od zgoraj pride nova voda, preveč vode in to gre spet v smeri suho. In s kapilarami gre to mnogo hitreje kot če gre samo po sili težnosti. S silo težnosti stvar ne funkcionira niti približno tako hitro.

Kapilarna struktura je pogoj, ki je življenju prijazen in ki se nanaša na oskrbo z vodo, ki skrbi za izravnavo razmer vlage. Vprašanje je, kako lahko ponovno ustvarimo kapilarno strukturo. Vzemimo gobo. Goba ima mogoče najboljšo kapilarno strukturo. Gobo položimo v vodo in takoj se napne. Lahko rečemo, čim več majhnih delcev zemlje imamo, tem več kapilar ima taka zemlja. Velja nekaj podobnega kot za toploto. Toplota potrebuje mnogo majhnih zračnih delcev in isto strukturo tal potrebujemo za dobre razmere vlažnosti za kapilarnost.

In tretja stvar: kako je pri zraku? Tudi pri zraku je pomembno, da je v tleh. Razpoke ali velike luknje bi povzročile prehitro izmenjavo zraka v zemlji. Stisnjena zemlja brez zraka pa bi bila tudi slaba, ker nebi bilo dovolj zraka za življenje. V komadu zemlje brez zraka ne more nič živeti. Tudi kar se zraka tiče, je grudičava sestava zemlje najboljša, spodbuja življenje. Mnogo majhnih zračnih delcev v grudičasti zemlji omogoča dobro izmenjavo zraka brez prepiha. Kaj so dobri pogoji, v katerih živa bitja lahko živijo, lahko prepoznamo.

Še en korak. Na začetku smo videli, da rastlina potrebuje dušik in minerale iz tal. Tla pa potrebujejo energijo od rastline. Vprašanje je, kako izgleda optimalna izmenjava med zemljo in rastlino. Izmenjava je mogoča samo pri koreninah rastline. Ste že kdaj razmišljali, kako pride korenina v tla? Tla so morda zelo trda in konica korenine se dela tako, da se gradi ena celica ob drugi na korenini. In nova mlada celica ni nič drugega, kot malo vode in fina, fina kožica. Če bi se je samo dotaknili se že uniči. Kako zmore taka korenina razbiti trdo zemljo?

Pripomba poslušalca:Kisline razgradijo minerale zemlje.

Rastlina nima tako močnih kislin. Jaz mislim to drugače. Vse v zemlji je mineralno. Kako zmore rastlina svojo korenino narediti tja notri?

Pripomba poslušalca: V sodelovanju z mikroorganizmi, ki na korenini živijo.

Bakterije so tudi samo majhne celice, ki niso trde. Samo dotaknemo se jih in že so uničene.

Pripomba poslušalca: Energije življenje so to.

Točno. Duhovna energija, ki pa ima tudi svojo stran v fizičnem. Na nek način je treba te kamne razbiti. In obstoja slika, ki morda ni popolnoma točna, toda imamo sliko v našem svetu, kako si to lahko vseeno predstavljamo. Mi vsi vemo, da so korenine tam, kjer rastejo, zelo ranljive, zelo mlade. Korenine nimajo te moči, da se prebijajo skozi zemljo. Že malo preveč grdo jo pogledamo, pa je že uničena. Toda korenine, ki jih lahko vidimo so kot lesene, so trde.

Če si pogledamo embrionalni razvoj zoba na primer. Zob je tvorba iz celic. Na začetku pravzaprav sama voda…

Če najdemo embrio nekega telesa, lahko najdemo pri tem stadije, kjer so ovinki nekega kočnika prisotni, ampak samo kot čisto tanka koža. Med to kožico je pravzaprav čista voda, nek skupek celic. To, da je neskončno mnogo celic, voda se umakne in ta kožica celic pri korenini postane olesenela in pri zobu je to kamenina silicij, fosfor. In to je v bistvu ključ, kako si moramo predstavljati gibanje korenine v tleh.

Sam imam pred očmi vedno sliko sekire. Vsi znamo cepiti les s sekiro. In kako je to? Prvi trenutek je seveda ostra konica sekire, ki v lesu naredi zarezo. Že v naslednjem trenutku lahko vidimo rezilo sekire, da je že razklalo in je v zraku v polenu. V lesu ne vidimo več sledi rezila. In če sekira zastane v polenu, če polena nismo popolnoma presekali vidimo, da v bistvu ne dela več konica sekire, temveč razbije poleno ta oblika sekire, ki je navzgor gledano vedno širša. To les razcepi in ustvari prostor za konico. Konica visi v zraku. To je malo mehanična predstava.

Če si točno pogledamo, je korenina res nekaj, kar visi v prostoru. V bistvu se tal ne dotika. Samo celice, ki so že starejše, postanejo lesene in debele in zemljo tako rekoč razcepijo, odrinejo. Če si to nekako ozavestimo, potem pridemo do iste predstave slike. Korenina je organ izmenjave. Čim več korenin imamo, tem več lahko rastlina tlom da. Čim več korenin je, tem več lahko tudi zemlja rastlini da. Ne samo pogoji za življenje kot toplota, vlaga in zrak, ki potrebujejo dobro grudičasto strukturo, temveč tudi korenina bo imela lažje delo odpreti grudičasto strukturo zemlje, kot odpreti trdo, zbito zemljo. Korenina ima mnogo več dela, če mora razcepiti trdo zemljo, kot če je zemlja že mehka. Ta slika postaja počasi popolna. Namreč predstava o tem, kaj je naša naloga, da bi zagotovili dobro prehrano rastlin iz lastnih moči rastline. Naša naloga je, da nam to uspe.

Mogoče še malenkost. Na eni strani smo si ogledali Libigove zakone in na drugi strani Shellerjeve zakone. In ena kot druga stvar drži. Če položimo seme v zemljo, potem nastane majhna rastlinica, ki je popolnoma odvisna od tal, kot majhen otrok. Če ji tla nekaj ne dajo, rastlina ne more rasti. Ko pa rastlina malo odraste, se stvar obrne. Potem ima rastlina več moči kot jo sama potrebuje. Na začetku tečejo tokovi iz tal v rastlino, ko pa se rastlina razvije naprej, ko so listi enkrat v polni funkciji se začne dogajati, da rastlina sokove iz listov oddaja tudi tlom. In čimbolj zdrava, vitalna neka rastlina je, tem hitreje in tem več viškov ima in jih tudi tlom oddaja. In ta sladkorni sok, ki pride iz listov, rastlino zapusti v zadnji celici korenine.

In to je tista točka, kjer vsa živa bitja v tleh, ki potrebujejo za svoje življenje vezano energijo, ta sladkorni sok, vsi se tam okrog korenine naberejo. Zelo hitro vedo, da je tam njihov lonec z juho in da lahko tam živijo. In to omogoči, da na vsaki majhni konici korenine najdemo stokrat več mikroorganizmov kot v zemlji, ki je od konice korenine oddaljena samo en centimeter. Ti mikroorganizmi potrebujejo energijo rastline za svoje življenje. In če imajo veliko hrane, če rastlina dobro raste, se mikroorganizmi dobro počutijo in pridno delajo. Morda delajo celo več kot zmorejo.

S tem lahko pojasnimo, da je lahko brez umetnega gnojenja vsebnost topljivih hranil, na primer kalija kljub temu, da kalija ne gnojimo, po spravilu kulture v tleh več. Spomnim se, da sem slišal ta izrek, pa ga nisem razumel. In ko sem to slišal, sem rekel, to ti komu drugemu pripoveduj, meni ne. In ta izgovor se glasi: “Najboljša predkultura je dobra letina”. Čim več si pridelal, tem večji bo naslednji pridelek. Kako naj človek to razume? Dobra letina je morala iz tal veliko snovi pobrati. Človek bi moral misliti, da po tem, ko je bila letina zelo dobra, ko je bil pridelek velik, ne bo raslo tako dobro. Toda vsak vrtnar, vsak poljedelec ve, če je prej dobro raslo, bo tudi naslednje leto dobro raslo. in to je ta zveza. Dober pridelek je rezultat nekega presežka, viška. In to, kar gre potem v plodove, preden gredo sile rastline v plodove, gredo v tla. Ker rastlina točno ve, da tla njo prehranjujejo. Rastlina bo najprej poskrbela, da so tla preskrbljena, kot bo rezervo vgradila v svoj plod. In to je ta zveza. Če je zemlja dobro rodila, je na vsak način pred tem rastlina dobro poskrbela za tla. In ta tla so morda več delala, kot bi sploh morala.

Poglejmo si slike. Če te različne slike naenkrat pogledamo nam že postane jasno, da je zelo pomembno, skrbeti za dobro grudičavost tal. To ustvarja za življenje ustrezne pogoje za vse in organ za izmenjavo, korenina, ki je med tlemi in rastlino se lahko maksimalno razvije. Čimbolj maksimalno se lahko rastlina razvije, tem večjo gotovost imamo za dobro letino. Od tega smo tako rekoč odvisni, za sebe, za obstoj kmetije to potrebujemo.

Vprašanje: Ali pri obračanju zemlje delamo škodo?

O konsenkvencah bom govoril popoldne. Pomembno pa je, da imamo pred očmi cilj, za kaj si prizadevamo. Cilja ne moremo doseči samo z eno potjo, mnogo različnih poti je. Mnogo pomembnejše je, da vemo kaj je naš cilj, in naš cilj je predvsem imeti pred seboj življenje in kaj življenje potrebuje. Paziti moramo na to, da se lahko razvije veliko življenja. Življenje bo stvar vzelo v svoje roke, če mu le omogočimo to. Mi moramo paziti samo na to, da ustvarimo take pogoje, da lahko čimveč življenja nastane. Potem bodo stvari rasle.

V principu mislim, da dopoldne nisem povedal veliko novega. Rezultat mojega razmišljanja je, kar v bistvu vsak dober vrtnar in kmet ve, da dobro godna tla predstavljajo temelj vsega. Samo našo predstavo, sliko smo konkretizirali. Zakaj je temu tako, da je veliko različnih razlogov, ki pa se vsi nekako stekajo v eno. Dobro godna tla so temelj našega dela.

Sedaj pa postaja stvar za nas konkretna. Kako pa dosežemo, da so tla dobro godna? Kako nastanejo tla taka? Eno stvar bi rad k tistemu, kar sem že povedal, še dodal. Ta stvar ni dolgo znana in je postala znana tudi zaradi Shellerja. Tudi tu je tako, da ljudje to instinktivno vemo, toda samo instinktivno. To pa je v zvezi z ljubeznijo do matere zemlje. Čutimo, da je zemlja bitje. To lahko konkretno zasledujemo pred ozadjem o katerem smo se danes dopoldne pogovarjali. Jaz sem gledal na te stvari kot na temeljni zakon življenja številka ena: vsako živo bitje obstoja iz beljakovin, vsak organizem čisto lastno beljakovino. To je fizični temelj življenja, pogoj, da je bitje pri življenju.

Kako pa je to z zemljo? Če vzamemo celo Zemljo, cel planet, in na drugi strani tisto zemljo, ki jo obdelujemo, negujemo. Z resničnim vprašanjem, kaj humus je, se je človek čisto premalo ukvarjal? Mnoge stvari, ki so nekako kot šolsko znanje znane, so se pokazale kot netočne, če smo le dovolj natančno pogledali kaj pripovedujejo. Humus smo si predstavljali kot neke vrste pokopališče organske substance. Ne vem kako je to pri vas, ampak pri nas je še tako. Kot humus so ljudje označili vse, kar ni mineralnega. Predvsem organski odpadki, vse kar je živega odmrlo. In potem so si predstavljali še, da obstojajo kisline humusa. Da obstojajo oblike trajnega humusa, ki ostanejo stabilne stotine, tisoče let. To je izvleček iz zbirke tistega, kar si človek kot humus predstavlja.

Pokazalo se je na primer, da ta predstava o oblikah trajnega humusa sploh ni točna. Kot na primer ni točno, da so naši zobje vedno enaki. To pravzaprav nasprotuje temeljnim zakonom življenja, saj ta drugi osnovni življenjski zakon pravi, da se vse tisto, kar živi, stalno obnavlja. Od tod je bilo za mene vedno zelo težko razumeti, zakaj naj gledamo na zemljo kot na živo bitje, če nima lastnega telesa oziroma lastnih beljakovin, ki naj bi jo naredile za živo bitje.

Pokazalo se je, da čisto ne glede na to, kje na zemlji opravljamo raziskave, ali na dnu morja ali pa v pragozdu Bolivije ali na travniku in gozdu tukaj, kjerkoli torej, najdemo v zemlji eno čisto posebno beljakovino, ki jo povsem jasno lahko identificiramo kot beljakovino tal. In ta beljakovina nima prav nič opraviti z mrtvim deževnikom, ki ravnokar razpada, ali z mrtvo rastlino pšenice, ki jo ravno razkrajajo ali z ostanki nekih korenine. To je nekaj čisto drugega kot ta beljakovina tal oziroma zemlje. Razlika je približno taka, kot če bi pogledali v naš prebavni sistem in primerjamo to z našo telesno substanco. To sta dve čisto različni stvari. In tam, kjer so to prepoznali je postalo jasno, da zemljo lahko resnično smatramo za živo bitje in to lahko tudi razumemo.

Ta Zemlja ima neko njej nadrejeno regulativno silo. Ima različne organe. Ti organi so živa bitja v tleh. Zemlja ima, tako kot vsako drugo živo bitje potrebo, da se obnavlja. Da nekaj sprejme vase, poje, to potem razkroji, prebavi tako rekoč in iz te dejavnosti prebavljanja pritegne življenjsko moč in iz tega tvori svojo lastno telesno substanco tako, kot to dela vsako drugo živo bitje.

Če smo si danes dopoldne ogledali mehanično stran naših tal in govorili o tem, kakšna mora bit struktura zemlje, da mora biti kot neke vrste izolacija za toploto, tako kot košček sladkorja za izravnavo razmer vlažnosti, vode in praktično kot hiša z majhnimi zračnimi prostori za zrak in kot neka porozna tvorba, kjer se korenine rastline brez velikega napora dobro spustijo v zemljo. Lahko si predstavljamo, kako vsem tem pogojem ustreza res dobro grudičasta, godna zemlja. Videli smo, da nekaj takega zmore življenje samo, karkoli si pod tem predstavljamo.

S tem smo prišli spet do točke na kateri smo sedaj, da je to, kar zemlja vase sprejme, kar zemlja razgradi, kar je njena hrana, da je to gnoj. Vsaj mi to označimo kot gnoj, vseeno kaj imamo s tem v mislih. Zemlja lahko vse organske snovi prebavi. Nam to ni mogoče. Mi smo zelo vezani na zelo posebne beljakovine in druge snovi. Čim manj univerzalna so živa bitja, tem bolj so specializirana in tem manjše potrebe, zahteve imajo. Z vsemi snovmi shajajo, le prave pogoje za to morajo imeti.

Najboljši primer za mene je vedno mleko. Če imamo mleko v hladilniku se bo v enem tednu komaj spremenilo. Če pa samo en pogoj spremenim, na primer temperaturo in postavim mleko na pečico, bo v kratkem času, v nekaj urah mleko popolnoma spremenjeno, brez da sem sam karkoli naredil. V obeh primerih je bilo prisotnih nekaj mlečno kislih bakterij in nič se ne zgodi, če so temperature nizke, če pa so dobri pogoji za razmnoževanje mlečno kislinskih bakterij bo prišlo do hitrega razmnoževanja in v eni noči bo to mleko čisto spremenjeno.

Na gnojenje že lahko gledamo kot na stvar, ki jo delamo za zemljo. Za prehrano rastline skrbi zemlja, tako kot za prehrano živali ali nas skrbijo rastline. Čisto napačna predstava in razumevanje je in to predstavo moramo opustiti, da moramo mi prehranjevati rastline. Mnogo boljši nasvet je, če sprejmemo to predstavo, da moramo mi prehranjevati tla. Razumemo?

Rezultat naših prizadevanj morajo biti drobno grudičasta godna tla. To je tudi zanimiva beseda. Godna tla je pri nas beseda, pod katero nimamo prave predstave. Pojem v nemščini, to kar smo opisovali, godna tla torej, pojem godnosti, v nemščini “gehren” pomeni, če se nekaj zavre, se skisa. Če delamo kis ali kislo zelje ali silažno krmo ali kislo mleko. To je neke vrste kisanje, zorenje, nek proces razkrajanja, ki ga opravljajo bakterije. Lahko bi rekli tudi fermentiranje.

Za nas je to dobra in točna slika za to, kako si moramo predstavljati to prebavljanje zemlje. Hrana je tako rekoč vse, kar je odmrlo življenje, organski odpadki. Čisto vseeno ali so rastlinskega ali živalskega izvora. Prebava zemlje pa je praktično to fermentiranje, ta razkroj. In iz tega fermentiranja nastane moč za novo življenje, za prehrano rastlin. To pomeni za nas, da moramo zelo točno gledati na to, kako lahko organske odpadke ciljano privedemo v razkroj. Če mi te organske odpadke na primer rastlin enostavno vdelamo v tla s tem, da zgornjih petindvajset centimetrov zemlje obrnemo, si, če imamo v mislih to, o čemer smo se danes pogovarjali, si lahko predstavljamo, da potem v tej globini za intenziven razkroj ni dovolj zraka. Stvar enostavno ne more dobro fermentirati. Enostavno se to izdiha ven, uide in nastanejo dušikovi oksidi, žveplo vodik, ogljikov dioksid in vse uide v obliki plinov in nikomur in ničemur ne koristi. Mi pa opazujemo, da rastline ne rastejo in iščemo neko gnojilo, ki naj bi tisti trenutek poskrbelo za prehrano rastlin. V resnici pa je napaka pri nas, ker se nismo konsenkventno ravnali po tem, kaj življenje potrebuje.

Sedaj vam bom pokazal eno od poti, zagotovo pa jih je veliko, kako lahko dosežete tako grudičavost tal. In če je kdo od vas našel kakšno pot bom vesel, če slišim za to. Pri iskanju v tej smeri sem našel pot, ki očitno tudi vam ni neznana. To je prastara metoda. Mi jo imenujemo rimski plug. Rimljani pa so ta plug imenovali egipčanski plug. Kar je s tem v zvezi tudi zanimivo, ljudje takrat niso imeli pravega pojma za oranje. To delo s plugom se ni imenovalo oranje, temveč se je imenovalo “prinesti luč v zemljo”. In še en prevod obstaja za ta pojem, ki pa bi pomenil “zemljo dvigniti”. Zelo zanimivo se mi je to zdelo.

Ali poznate to možnost gričevnate kulture? Krompir vedno sadimo na grebenih, mogoče tudi korenje in beluše. Mi smo imeli prej tudi že gričevnate kulture, toda takrat smo normalno orali z obračalnim plugom, nato smo zemljo branali, za tem pa smo naredili grebene z neke vrste osipalnikom. To se lahko dela tudi na bolj enostaven način in sicer tako, da osipalnik naredite malo močnejši, in lahko smatramo, da je to temeljna obdelava tal. To je nekaj kot predsetvenik, približno tako dolg in potem ima konico, rezilo in neko lopato, ki osipa. In to mora biti enostavno dovolj močno.

Če so tla plitva, potem nastavimo plug v globino in zemljo vržemo v sredini skupaj. Lahko delamo tudi tako, da najprej iz površine kjer bo brazda odstranimo samo zgornji sloj z luščilnim plugom, kot ga imamo tudi pri obračalnem plugu. Ta bo najprej šel v zemljo tam, kjer bo brazda in bo odrezal zgornji zeleni sloj. Pod tem zgornjim slojem je črna zemlja. in zemljo vrže naknadno na vse skupaj gor.

Če imamo za cilj to, da skušamo doseči optimalno fermentiranje, razkroj organskih odpadkov, bomo s tem, da naredimo brazdo in zemljo v sredini vržemo na kup, zemljo dobro premešali z zrakom. Na tak način naredimo na njivi nekaj takega kot majhne kompostne kupe. Cela njiva je en sam kompostni kup v malem. In drugi delovni postopek potem je, da če je to sedaj greben, z naslednjim delovnim postopkom ponovno zapeljemo s tem osipalnikom v sredino grebena in ta greben razmečemo. Obračalnik pod grebenom naredi brazdo in tisto kar je na grebenu razmeče narazen. Na ta način obdelamo vso zemljo z malo dela.

Vedeti je treba, da zemlja nekaj čas potrebuje za procese v tistem kupu, da bo tisto kar smo zakopali v kup prebavila. Za plevele ni tako zelo pomembno, čim bolj občutljive kulture pa bomo zasejali, čim bomo sejali na to zelenjavo, moramo paziti na to, da je zemlja to fermentiranje opravila preden kulturo sadimo.

Vedno znova med kulturami imamo čas za tako delo. Če si predstavljamo, da smo imeli zasejano žito, imate celega pol leta čas, če bi hoteli za tem na tem polju pridelovati zelenjavo imate zelo veliko časa. Če pa bi radi ponovno sejali žito, vam zagotovo ostane še osem ali šest tednov na razpolago. Poleti za to fermentacijo zemlja ne potrebuje dolgo časa. Če je vlažno in toplo se fermentacija hitro opravi, že v štirinajstih dneh se veliko dogodi. Če pa imate več časa, lahko vmes zasejete še zeleno gnojenje. Če imate samo vrtiček izgleda stvar seveda malo drugače. Tam morda nekaj še od zunaj dokupite. V poljedelstvu pa je to težavno. Tam so količine takoj zelo velike, zaradi tega to poskušamo delati iz lastnih moči in to gre. Vse kar zasejemo kot zeleno gnojenje, 100% ostane v organizmu. Od tega ne bomo ničesar pospravljali, želi, ničesar ne bomo odpeljali na trg. Vse ostane na njivi. Zeleno gnojenje lahko predstavlja zelo veliko hrane za zemljo.

Mi smo tudi v letošnjem letu, ko smo bili tako rekoč brez dežja v sredini avgusta posejali zeleno gnojenje iz ovsa, graha in grašice. Skoraj nobenega dežja ni bilo in kljub temu je zraslo zelo visoko. Velike težave smo imeli, da vse to vdelamo v tla, neskončen pragozd. Tega zelenega gnojenja je bilo zelo veliko, zato smo najprej mulčili. Tehnike še nisem imel izdelane. Stvar je bila mogoča samo, z okroglim vrtečim se nožem, ki ga imamo ponavadi pri obračalnem plugu zadaj. Grah in grašica sta bila tako močna, da so se na priključku stebla nabirala.

Jaz torej stremim k temu, da vse, kar je zeleno, vdelujemo pred vmesnim posevkom. Tudi gnojnico ali kompost gnojimo in pred vmesnim posevkom vdelamo v tla. Ne pred glavno kulturo, temveč vedno pred vmesnim posevkom. Zaradi tega, ker divje rastline s tem lažje shajajo. Rastejo lahko tudi še, ko v tleh še teče pretvorba.

In kar se tiče obdelave tal zasledujem ta cilj, da vedno kar je zelenega dela rastlin vdelam v te griče, toda ta greben je odzunaj vedno pokrit s črno zemljo. Zemlja mora biti vedno čez. Če zelene rastline gledajo še iz grebena ven, potem se razkroj ne začne dovolj hitro.

Na vprašanje:

Morda. Verjamem, da se stvar lahko naredi še bolj učinkovito in eksaktno. Dva slučaja imamo. Če imam lucerno jo vedno sejem na ravno njivo, ne na greben. Letos smo se po pšenici, ko smo videli, da je zelo sušno leto in da nimamo dovolj krme, odločili, da bomo gričevnato kulturo na osmih hektarih izravnali in zasejali oves, grah in grašico v ravnini. Na enem delu njive, približno tri hektare velikem, kjer naj bi spomladi zasadili zgodnjo zelenjavo, zgodnji krompir, zgodni korenček, zgodnjo čebulo, ne velike količine za skladiščenje, temveč majhne količine za zgodnjo porabo, smo se odločili, da bomo  zeleno gnojenje ali vmesno kulturo dali na gričevnato kulturo.

Mogoče še enkrat tole. Če imamo lucerno vemo, da je lucerno zelo težko uničiti. Če imam lucerno na ravno pripravljeni njivi, grem z orodjem, ki ga imenujem “gosja noga”, neke vrste okopalnikom. To gosje nogice so v razmiku petdeset centimetrov. Kultura v katero se to zarije je porinjena na stran in s tem obračalnikom zgornji sloj zemlje, morda pet centimetrov, porežemo in vržemo na kup v sredino. To je okvir tega pluga in zadaj za okvirjem je še enkrat eno orodje, ki dela grebene, ki osipava. Ampak, ko pride to drugo orodje za osipanje je zgornji sloj prejšnji priključek na srednji strani že odstranil in vrgel v sredino. Ta drugi priključek zadaj je vrgel črno zemljo iz malo večje globine, jo pobere in vrže na greben. Cela njiva je po takem delu črna, toda ni brez zraka. Drugi delovni postopek je, da to ponovimo, ampak v sredini, da razmešamo greben. Ta sredina ni bila oluščena. Na njega smo samo vrgli zgornjih pet centimetrov iz površine na strani. Če to delamo poleti je med enim in drugim postopkom približno štirinajst dni. Čez štirinajst dni greben razmečemo v brazde in zadnji priključek na okvirju bo spet vrgel črno zemljo preko. Na ta način omogočimo, da vsa zelena substanca dobro fermentira.

Vprašanje: Koliko teh gosjih nogic je na priključku?

Jaz jih imam šest. Vse skupaj je široko pet metrov štirideset. Ampak to ni potrebno. Lahko imate samo štiri ali samo dva. Mi jih imamo šest zaradi tega, ker čim večja je širina, manjkrat se je potrebno voziti sem in tja po njivi. Za ta prvi postopek potrebujem traktor, ki ima 120 konjskih sil. Če pa ima štiri tačke, pa samo 80 konjskih sil. To ni veliko dela. Ko pa gremo drugič, kadar sadimo krompir, naenkrat sadimo šest vrst in to obvladamo s traktorjem, ki ima 75 konjskih sil. To je naš najmanjši traktor.

Drugi primer pa, če nimamo zelenega gnojenja na ravni površini kot sem prej rekel, oves grah in grašica, temveč če delamo na grebenih in imamo visoko zeleno gnojenje na njih, potem naredimo to tako, da naravnam en nož, ki na grebenu rastline loči. S takim nožem pa delam s priključkom, ki izgleda kot železna cev oblikovana v obliki trikotnika in zgoraj je pločevina. Če je to sedaj greben, na vrhu zarežem z nožem in ločim rastline, potem pa konico tega grebena mogoče za sedem centimetrov porušim v brazdo in ostanek grebena ostane črn, ni več zelen. Za tem pa pride osipalnik in vse skupaj s črno zemljo pokrije. Razlika v primerjavi z obračalnim plugom je ta, da imamo v zemlji vedno dovolj zraka za razkroj. Če požanjemo pšenico konec julija, potem smo imeli pšenico na vrhu grebenov posejano, mogoče pet ali šest vrst, in čeprav smo pšenico sejali na gričevnati kulturi, ko je pšenica velika ne vidimo, da je to posejano na gričevnati kulturi. Vse izgleda enovito. Ko pšenico požanjemo ne potrebujem noža, naredim pa na isti način tako, da konico grebena mogoče šest, sedem centimetrov odrežemo in to maso vržem v brazdo. Ni pa nujno.

Vprašanje: Normalnega pluga ne uporabljate?

Ne normalnega obračalnega pluga ne rabim več.

Na vprašanje:

Seveda imamo težave s plevelom, toda to se da obvladovati. Najprej bom to povedal do konca, potem pa odgovorim na vprašanje. Ko po žitu ta greben razmečem in naredim iz srednjega grebena malo desnega in malo levega, potem lahko takoj posejem zeleno gnojenje. In sicer take vrste, da ga pozimi zmrzal uniči. V tem primeru mi ni treba nič več narediti, ker to, kar je pozeblo spomladi lahko samo s to cevjo odrežem poravnam greben, vržem levo in desno in na ta način že pripravim zemljo za posevek. Nobene obdelave tal ni treba. In enostavno posadim ali solato ali korenje ali krompir. To je maksimalno.

Vprašanje: Je to mogoče samo na dobri zemlji?

To ni res. Ravno s takim načinom obdelovanja bo vaša zemlja dobra.

Vprašanje: Na ilovnati zemlji pa težko tako obdelujem.

Nasprotno. Ravno nasprotje je res. Mi imamo vse vrste tal, od peščenih do res težkih ilovnatih tal. In ravno za težka ilovnata tla je to najboljše. Ni nujno, da delate tako, ampak povem vam, da to je  način. Težka tla so pravo darilo. In tudi veliko časa ne boste morali investirati. V enem letu tal ne boš več prepoznal, tako se bodo spremenila. Ljudje bodo rekli, kaj, da bi bila to težka tla? Jaz sem to sam doživel. Tla morajo seveda biti živa. Če imajo težka tla veliko preveč vode, vse odnese. To pa se ne sme zgoditi. Zaradi tega je ugodno, če težka tla malo dvignemo iz vode ven.

Na vprašanje:

Na vsak način. Naši grebeni so široki devetdeset centimetrov in visoki petintrideset centimetrov.

Zagotovo vam ne bom povedal nič novega. Pri ekološki borbi proti plevelom velja kot zakon: plevela ne smemo videti. To je jasno. Če neka rastlina vzkali iz semena, potem je najprej kot dojenček, zelo, zelo občutljiva. Če le malo razgibamo tla, jo že uničimo in zaradi tega, ko je plevel naredil prva dva lista bo že mnogo težje kot takoj, ko kali. Takrat smo prvo priložnost že zamudili. Ko smo sejali neko kulturo, potem pogledamo v času, ko je zemlja še lepo črna. Če vidimo bele nitke je treba takoj s česalom skozi zemljo. V tem primeru gričevnate kulture delamo to tako, da jeklene velike verige s členi premera 4×7 cm obesimo v neke vrste okvir, za to še eno verigo s polovico manjšimi členi in še tretjo verigo z majhnimi členi. Te verige enostavno vlečemo preko grebena. Skoraj nobene zemlje ne premaknemo s tem, samo pol centimetra, centimeter, toda uničimo vse kali malih rastlinic. 80% plevela, ki bi lahko zrasel na ta način uničite preden ste plevel sploh videli.

Naslednja stvar je seveda okopavanje. Okopavate lahko s prsti iz gume. Če imate močnejše rastlina kot na primer buče, koruzo, vse karkoli sadite, kapusnice, solato, lahko okopavate ne samo desno in levo od vrste rastlin, temveč s temi prsti lahko okopljete tudi v vrsti okrog rastline. To so prsti iz gume.

Že petnajst let na krompirju ne opravljamo nobenih del ročno. Vsako leto stvari ne tečejo enako dobro, toda imamo leta, ko tudi pri korenju ni nobenega ročnega dela in je korenje brez kakršnegakoli plevela. Pri koruzi ni nobenih problemov. Resnično opravimo vse brez ročnega dela.

Vprašanje: Kaj pa pri slaku

Če pride slak iz semena, velja isto. Mlade rastlinice je treba pravočasno uničiti. Seveda je veliko plevelov, ki zrastejo iz korenin. Ravno te stvari so težavnejše. Ampak ravno slak na primer pravzaprav ni plevel intenzivne kulture. Slak uspeva v ekstenzivnih kulturah, kjer stvari skoraj mirujejo. Problemi s slakom pri nas kar sami izginejo. Ščavje je problem, če ne kolobarimo in ni rastlin, ki delajo globoke korenine. Takrat postane problem ščavja večji, ker ima ščavje neko nalogo, nek smisel. Če pa imamo vsakih šest, sedem let lucerno, se ne zgodi nič.

Vprašanje: Kaj pa pirnica

                                                                                                                                                                                                       Pirnica raste zelo plitvo pod zemljo. Če julija odrežete pirnico in jo obrnete na glavo in jo čez dva dni ponovno obrnete, potem jo boste zagotovo uničili.

Vprašanje: Kaj pa priprava vrta?

Nekaj temeljnih pravil je, vse pa je odvisno od tega, kaj in kako želimo pridelovati. V vrtu lahko pridelujemo tudi več kultur eno za drugo. In zeleno gnojenje lahko nadomestimo s kompostom. Z majhnim vrtičkom nimam veliko izkušenj, lažje svetujem za njivo. Izkušnje jasno kažejo, da če si nismo vzeli dovolj časa ali drugače rečeno, če smo hoteli nekaj na brzino še enkrat posejati, da to ni bilo dobro. Nismo dosegli dobrega pridelka ali pa smo imeli težave s plevelom. Njiva ni bila ravna, nismo mogli okopavati in na koncu je bil rezultat veliko dela in majhen pridelek. To ni dobro in predvsem je dobro, da se kaj takega ne zgodi večkrat. Mi se raje odločimo samo za eno kulturo, na primer motovilec. Motovilec je zelo dragocena kultura. Če želimo pridelati motovilec zelo dobre kvalitete za prodajo ne potrebujemo veliko površin in ena družina samo od prodaje motovilca lahko dobro živi. Če ima človek malo sreče lahko motovilec pridelamo po žitih. Mi tega ne delamo, ker z malo sreče ne računamo. Lahko se zgodi, da sreče ni in potem ni nič. Zaradi tega mi pripravimo našo zemljo tudi glede na plevel. Ko sejemo kulturo mora biti njiva že brez plevela. Bolje je, da začnemo z obdelavo en mesec prej, mogoče šest tednov prej, tla pripravimo in potem gremo še enkrat preko in uničimo plevel. Deset dni za tem še enkrat uničimo plevel. To ni nobeno delo. Dokler ni kulture je to hitro narejeno. V eni uri je cel vrt narejen. In če potem posejemo motovilec, potem borba proti plevelom sploh ni več potrebna. In zemlja je tako godna, da stvari enostavno rastejo in ni treba upati na čudo.

Vprašanje: Ali imate koloradskega hrošča in druge škodljivce?

Proti koloradskemu hrošču uporabljamo Bacillus Thuringiensis in s tem stvar dobro obvladamo. To je sredstvo, ki ga kupimo, krompir pa se mora škropiti, ko so ličinke še majhne. Muhe na korenju tako rekoč nimamo.

Pri krompirju Imamo probleme s strunami, stvar pa se je izboljšala, ko smo začeli z gričevnato kulturo. Toda problem je to še vedno. Kar je na vsak način postalo z gričevnato kulturo boljše je občutljivost rastlin za glivice pri žitih ali pri čebuli. Pa tudi altanarija pri korenju. To je mnogo bolje na gričevnati kulturi.

Še eno zvezo bi omenil. Imamo plevele, ki rastejo iz korenin in plevele, ki rastejo iz semena. Človek mora razvijati ideje za eno in drugo vrsto plevela. Kako se ga rešimo vemo. Najbolje je, da če je seme plevela padlo iz rastline ven, da to seme takoj spodbudimo, da kali. Takrat ga enostavno spet uničimo. Enkrat gremo s česalom preko in že je uničen. Če pa zaorjemo ta plevel, ne kali takoj, temveč kali šele, ko ga spet obrnemo. Potem pa se čudimo. Zaradi tega sem mnenja, da naj bo obdelava strnišča vedno zelo plitka. Dalj ko semena ležijo na soncu, tem bolj debelo luščino dobijo in nerada kalijo. Preidejo v mirovanje kaljenja. Ko neko kulturo pospravimo, takoj naredimo neke vrste obdelavo tal. Čim hitreje, tem bolje. Ni veliko dela.

Zelo zanimivo je bilo, ko smo začeli z gričevnato kulturo smo opazili, da so zakoni pri gričevnati kulturi drugačni. Našli smo seme v dvajset centimetrih globine. Normalno kali samo tisto seme, ki je do globine petih centimetrov, vse kar je globlje ne kali. Pri gričevnati kulturi pa je drugače. To pa je v zvezi s tem, da nadzemeljski del rastline živi od ogljikovega dioksida, to vsak ve, toda kaljenje rastline je odvisno od ogljikovega dioksida tudi v zemlji. Tega ponavadi ne vemo. Odkrili pa so, da če dvignemo zemljo iz globine ven, oziroma če v globino zemlje na umeten način pihnejo ogljikov dioksid, potem tista semena, ki so v globini, tudi kalijo. In to je ta stvar, ta povezava. Če imamo zemljo, v kateri je dovolj zraka in se v tej zemlji razvije intenzivno življenje, in tudi bakterije in živali v tleh oddajajo ogljikov dioksid in vdihujejo kisik. Zaradi tega je dober efekt, če dosežemo, da imamo v tleh veliko življenja. Na ta način nastane več ogljikovega dioksida in semena, ki ležijo globlje v zemlji kljub temu kalijo, zrastejo in potem lahko nekaj proti tem plevelom naredimo. Tudi to je možnost narediti nekaj proti plevelom.

Vprašanje: Kaj pa slaba zemlja, kamnita in peščena z malo zraka. Je kvaliteta kljub temu lahko dobra?

Na vsak način. S tako imenovanimi slabimi tlemi imaš kljub temu zelo veliko možnosti in ni treba reči, moja zemlja je slaba, temveč življenje v tleh nam je na razpolago. Videl sem zemljo, tla z 90, 100 točkami po skali vrednotenja, torej najboljše Demeter kmetije, pa ni nič raslo. Na drugi strani pa na tleh s samo 20 točkami, ki jih tudi seveda imamo in lahko dosežemo izvrstne pridelke. Na tleh pri katerih bi človek mislil, kako je to mogoče, saj vidimo polno kamenje, ampak to kamenje sploh ne moti rastline. Korenje je kljub temu, da je ogromno kamenja, popolnoma ravno. To je ravno ta umetnost, ki jo življenje obvladuje. Če nekaj živi, potem ni več mineralno ali če je mineralno, ne živi več. Zaradi tega je tako pomembno, da razvijemo zaupanje do živega, do življenja. To je naša umetnost, to je agrikultura. Mrtvo, mineralno, dvigniti v živo. In to je človeku tudi v veselje. In to je možno.

Vprašanje: Lahko pokažete kako izgledajo verige s katerimi prevlečete grebene proti plevelom?

To so tri vrste verig, zgornja deset do šestnajst milimetrov, deset do dvanajst milimetrov druga in osem milimetrov tretja. Te verige se samo vleče za seboj. To je čisto enostavno. To je tako učinkovito kot požiganje s plinom. Veriga mora viseti dol in ko jo vlečeš se nekako ovija in skače. Malo zemlje premakne, približno samo en centimeter, vse kar je pa plevela že kalilo, uniči. Prednost dela s to verigo je, da se prilagodi vsaki obliki zemlje. Verige visijo ena za drugo v razmaku dvajset centimetrov. Če so tla zbita in imajo na vrhu skorjo, je dobro, da damo spredaj še težjo verigo, ki skorjo razbije. Te verige že razgibajo zemljo, ampak ta zemlja ostane tam. Življenjski pogoji v grebenu so tako dobri, da sejemo malo globlje. Kako globoko vi sejete korenje? Centimeter ali dva, drugače ne vzkalijo. Mi smo se zdaj odločili, da sejemo korenje štiri centimetre globoko. Ko je greben enkrat dozorel odrežejo zgornjih pet centimetrov vržejo na stran in sejejo tri vrste korenja v štiri centimetre globine. Normalno korenje nebi vzkalilo v štirih centimetrih globine. Naša prst pa je na grebenih tako mehka, četudi so tla težka, ilovnata, to korenje vzkali. Ker kali počasneje imamo tri, štiri dni več časa, da ponovno z verigo uničimo plevel. Lahko bi okopali tudi z motiko, ker vemo, da je korenje tako globoko in mu ne bomo škodovali. Če imamo občutek, da je preveč plevela, gremo z motiko in odstranimo cel centimeter gornje zemlje. Gričevnata kultura je mnogo manjši riziko tako glede plevela kot v primeru hudega dežja. Če bi mi sejali korenje v en centimeter globine, bi močno deževje vse uničilo in pridelka ne bo. Na ta način, sejano v štiri centimetre globine pa nimamo rizika. Vedno znova imamo možnost, da nekaj naredimo s še eno obdelavo.

Na vprašanje:

Malo prej sem to že povedal. Če sem na primer pospravil korenje, lahko z enim postopkom opravim kompletno obdelavo. Praktično ta greben, kjer je korenje zraslo zgoraj porušim in v sredini ta greben zarežem in ga vržem v brazde. Zelenilo je pod zemljo zakopano, potem je že zima, konec oktobra. Na to njivo tako ali tako ne bom sejal drugega kot morda naslednjo pomlad jaro pšenico ali oves, mogoče tudi sončnice ali koruzo. In kar je potrebno je, da spomladi samo na špici odstranim zgornji sloj in že lahko sejem. Z zelo malo dela je to mogoče in mislim, da je to skrivnost. Pravzaprav to ni nobena skrivnost, to vsak ve. Nekaj, kar moramo vzeti zares. Mi zagotovo ne moremo vnašati življenja v tla, kar lahko naredimo pa je, da ustvarjamo prave pogoje. Čimbolj učinkovito naredimo eno opravilo, tem manj s tem motimo življenje. S tem pa nočem reči, da smemo neko stvar narediti slabo. Nisem sovražnik tehnike, mislim pa, da je pomembno, da imamo vedno pred očmi cilj, ki je vedno: služiti življenju. Tehniko moramo uporabiti tako učinkovito, da bomo z njo čim manj delali. Zagotavljam vam, tudi najtežja tla se s to metodo gričevnate kulture preobrazijo, postanejo bistveno bolj fina, kot če greste skozi ta tla trikrat s frezo. Freza lahko zdrobi tla le za kratek čas. Čim pride deževje so ta tla slabša kot prej. Pri gričevnati kulturi pa to ni vprašaj. Tudi kar se oblike tiče je to še zelo dobro, saj dež lepo odteka in vlaga prihaja potem iz globine nazaj v grebene z živo kapilarnostjo, ki vodo spet potegne navzgor. Voda ne odteka. To je bolje. Kulturna rastlina ne mara mokrih nog.

Na vprašanje:

Grebeni so široki devetdeset centimetrov, na grebenu pa sejemo v vrste v razmaku desetih centimetrov, mogoče trinajst centimetrov razmaka. Sto tisoč rastlin na en hektar.

Za krompir so grebeni enaki. Pravzaprav sem sam čutil kot velik izziv in sem potreboval pogum, da se lotim pridelovanja s tem drugačnim sistemom. In za mene je bil posebej krompir problem. Krompir smo imeli vedno v razmaku petinsedemdeset centimetrov, za razmak traktorja meter in pol in mislil sem si, če gremo na devetdeset centimetrov in na sto osemdeset bom imel manj krompirja. In potem sem še izračunal, če imam štirideset tisoč rastlin na enem hektarju in razmak petinsedemdeset centimetrov, potem imam vsakih enaintrideset centimetrov v razmaku naslednjo rastlino. Če pa hočem ravno tako štirideset tisoč rastlin posaditi na en hektar, pri grebenih v razmaku devetdeset centimetrov, potem ne bom imel razmak enaintrideset centimetrov do naslednje rastline, temveč osemindvajset centimetrov in ni problema. To bi vam rad pokazal. S temi grebeni v razmaku devetdeset centimetrov je bila vsa površina kompletno zastrta s krompirjem in človek se je prebijal skozenj tako kot skozi travo. Jaz sem zelo vesel, da sem šel v razmak devetdeset centimetrov, ker nisem pridelal zaradi tega manj. In pri petinsedemdesetih centimetrih razmaka med vrstami krompirja smo s precej dela morali skrbeti za osipavanje, da krompir ni postal zelen. Pri razmaku devetdeset centimetrov pa gre stvar kot sama po sebi. Letos smo pridelali veliko krompirja, na enem hektarju štirideset ton. To je toliko kot v konvencionalni pridelavi. Korenja pa smo pridelali petinpetdeset ton na hektar.

Na vprašanje:

Če je to ravna zemlja brez grebenov, normalno posadimo krompir tja noter, neposredno pod površino in potem nasujemo greben na to. Na podoben način delamo to tudi mi. Gremo do polovice grebena, ker mi pri gričevnati kulturi naredimo najprej greben, greben odpremo, posadimo krompir in zapremo odprtino. V teh grebenih z razmakom devetdeset centimetrov gremo približno dvajset centimetrov v globino. To ni problem.

In zelo zanimiva je tudi naprava za sajenje, ki jo še gradimo. Če bi bil to greben in mi hočemo recimo deset centimetrov na vsaki strani odgrniti, potem je konica tega priključka od zgoraj točno v sredini grebena. Od te konice gre cev na eno in v drugo stran v kotu približno 60°, nad to cevjo pa je še pločevina. Ta cev ima premer šest centimetrov. Na to cev pride še enkrat pločevina. S to pločevino dosežemo gladko površino. Ves plevel s korenino vred temeljito lahko odstranim. Sedaj pa gradim sejalnico, ki naj bi se na ta priključek dodala zadaj. Če je to cev, potem je ob cevi nekaj kot čevelj. V ta čevelj padajo semena in potem padajo spodaj iz čevlja ven. To je priključek, ki naredi zarezo v zemljo in položi semena v zemljo. Zadaj pa je kos železa, ki zemljo spet zasuje. Na ta način potem semena eksaktno lahko posejem, saj je sejalnica togo povezana s to cevjo in pločevino, ki vse skupaj zravna. In v enem postopku na ta način lahko več opravim. Normalno bi najprej branal, potem bi mogoče naredil še nekaj proti plevelu, potem pa bi šli s sejalnico in sejali. To sedaj lahko naredim v enem postopku. Šest vrst naenkrat. To ni v bistvu nobeno delo. Zemlja je tudi zelo rahla, da bi človek lahko delal z roko.

Lepo se zahvaljujem za interes. Upam, da je bila ena ali pa druga malenkost od tega kar sem povedal zanimiva za vas in če želite stvar enkrat v živo videti, vas rad povabim, da pridete k meni. Pravi čas za to je  julija, takrat se največ vidi.

                     Betki Lunder se zahvaljujem za njeno pomembno pomoč