Predavatelja: Heinz Friedrich in Bernhard Riessmann

Prevajalka: Meta Vrhunc

Zapisala: Snežna Zupančič

Kraj: Gorenja Trebuša, Junij 2014

Meta:

Za tiste, ki ste novi in te stvari ne poznate, ker na Vrzdencu nismo tega negovali v našem letošnjem tečaju, bi povedala, da je v tej ogromni zapuščini Rudolfa Steinerja relativno majhna knjižica z naslovom Koledar duše. In da on zelo priporoča, ker duša je cvet cvetov, primerna, da v njej zori božji duh. In mi moramo skrbeti za našo dušo in jo narediti tako, da bo v njej božji duh hotel prebivati  in lahko prebival. Da lahko pravzaprav rastemo v svoji duševnosti že s tem, da doživljamo kaj se v naravi dogaja. In ta koledar duše ima 52 verzov, za vsak teden v letu po enega in nekako človekovo dušo vabi, da v doživljanju sveta spozna svojo pot. In za 2. do 8. junij, za čas, ko smo mi tukaj, in gor sem napisala nemški tekst, ki ga bo Heinz Herbert prebral, potem bomo pa mi prebirali ta slovenski prevod in bomo še poskušali razumeti to. Mogoče recimo od treh prisotnih, da slišim kako to razumejo. Pa naj pride to res brez zadržkov, brez pričakovanj samega sebe ali si zdaj bistvo našel iz tega ven ali nisi našel, pač povedati tako kot razumemo to stvar. Je zanimivo, da mi imamo vsak mesec, enkrat prvo soboto v mesecu, branje Steinerjevih del na Vrzdencu in tam tudi postavimo to za začetek. Ampak ker imamo takrat več časa, ki ga Steinerjevemu predavanju posvetimo, enemu ali drugemu, je potem zanimivo, da če npr. pet ljudi to pove. Ker na začetku nobeden noče začeti, potem pač jaz nekaj povem. Na koncu se zelo zedinimo za neko popolnoma drugo verzijo, ki ustreza recimo času in človeški duši v sedanjem času. Letnem času in človeški duši v sedanjem času.

Torej, vse, kar delamo tukaj, delamo skupaj. Pomeni, ko začenjamo neko predavanje, ne bomo začeli preden zadnjega ni. Ne začnemo jesti preden zadnjega ni. Tam za vrati je vhod v hišo, v stanovanjski del hiše, za vrati je iz plutovine plošča in tam je naš dnevni red. Torej, če kdo ne ve, za orientacijo lahko tam pogleda, lahko se pa tudi čisto kaj drugega dogovorimo. Tisto je en okvir.

Heinz

Verz iz koledarja duše v nemščini

Meta prevod:

Pozabi voljo meni lastno,

Sveta toplota poletje, ki najavlja

Napolni mi duha in dušo

Zgubim da naj se v luči

Zapoved gledanja duha.

In slutnja moči polna mi sporoča

Izgubi se, da bi lahko se našel.

Meta: Heinz si želi, da bi vsak od nas na kratko povedal od kod prihaja in kaj nosi v svojem srcu, na kratko.

Ali gremo v smeri urinega kazalca, ali gremo v smeri kot naši planeti? V smeri urinega kazalca je svetovno platonično leto, tam je sam otrok v človeku skrit. Za korajžo. Moje ime je Meta Vrhunc, sem dolgo živela v Nemčiji, se tam srečala z antropozofijo in odtlej je to smisel in cilj vsega mojega biti.

Bernhard: Jaz sem glasbenik. Prej sem igral v velikih simfoničnih orkestrih. 14 let se pa že ukvarjam z vprašanjem kaj glasba danes pomeni. Zaradi tega predvsem opravljam projekte na šolah, pretežno v osnovnih šolah.

Heinz:  Moje poklicno življenje sem preživel kot režiser v opernih hišah in v gledališčih. To je bila pa samo polovica mojega življenja, v drugi polovici mojega poklicnega življenja sem delal  terapevtsko z gledališkimi sredstvi z ljudmi, ki so bili svoje čase odvisni od drog in sicer v antropozofski terapevtski ustanovi za odvisnike. Zdaj sem pa že 5 let soodgovoren za vse delo v antropozofskem duhu okrog Bodenskega jezera.

Meta: On je bil že z nami en cel seminar na Lošinju in je tukaj na Trebuši že tretjič z nami za Binkošti.

Dogovorili smo se, da bomo nadaljevali z njegovim predavanjem, potem pa sem razmišljala, da bi bilo mogoče bolje, da pred njegovo predavanje postavimo tisto, kar smo namenili za konec in to je Bernhardov prispevek.

Bernhard:

Glasbeni prispevki, ki jih bomo vključevali v naše delo danes zvečer in jutri zjutraj in tudi pojutrišnjem, so predvsem odvisni od tega kaj slišimo, od naših sposobnosti slišati. Glasbo lahko izvajamo kot akcijo, lahko pa glasbo popolnoma ustvarjamo tudi iz poslušanja. In to bomo sedaj poskusili.

Heinz

Ne bi vas rad prestrašil, toda to je življenje Rudolfa Steinerja. Od l. 1861, ko je bil rojen do 1914. Od leta 1914 do leta 1922, druga knjiga. Od leta1922 do leta 1925, ko je umrl. 1800 strani.

Meta: Načrtovala sem uro in pol za vsako predavanje in on me zdaj vpraša koliko časa ima. Sem rekla, kolikor hoče.

Torej tema današnjega večernega predavanja je življenje Rudolfa Steinerja.

Heinz

Deepwater horizont, Mehiški zaliv, se spominjate?  2011 Fokušima, 2009 Deepwater horizont v Ameriki. Vrtali so na nekem otoku in tisti otok za vrtanje se je 30 dni dolgo zlivalo  tisoče in tisoče litrov nafte v zalivski tok. Fokušima, pravijo, da se je reaktor štiri krat stopil v Fukošimi. Tako kot mi, v Nemčiji, spremljamo te katastrofe z največjo skrbjo. Po Fokušimi so se Nemci nekaj odločili in sicer, da bodo izstopili iz pridobivanja elektrike v atomskih centralah. Človek se je ozavestil, da imamo danes tako uničujoče sile, ki  jih v bistvu ne obvladujemo. In v Nemčiji ravno začenjamo razmišljati na drug način. Razmišljati o tem, kako s problemom energije lahko delamo tako, da našo naravo in okolje ščitimo. To pomeni, da mislimo na nov način. In to misliti na nov način, to pravzaprav ni nova stvar, mogoče se kdo od vas spomni še imena Fritjof Capra, fizik, ki je že leta 1983 zahteval preobrazbo našega načina razmišljanja v odnosu do narave. Ta način razmišljanja kot ga danes imamo, je nekaj, kar je iz 19. In 20. stoletja. In ker vsi živimo v relativno urejenih razmerah, kar nam omogočajo industrija in globalizacija, gospodarjenje po celem svetu in ker mi pripisujemo temu udobju, v katerem živimo, posebno vrednoto, nismo pripravljeni razmišljati in reflektirati o načinu našega razmišljanja. In prihajamo zaradi tega vedno znova v te katastrofe. Imamo prirodoslovje, ki lahko opiše samo zunanjo plat sveta.

Že 100 let pred Fritjofom Capro pa je Rudolf Steiner začel spodbujati drugačen način razmišljanja glede na človekovo delo z naravo. Rekel je, v prirodoslovju vidijo samo to, kar lahko merijo, štejejo in tehtajo. Narava pa ima, prav tako kot vsak človek, tudi svojo notranjo stran. Ima dušo in ima duha. In k temu, kar zna prirodoslovje, potrebujemo tudi duhovno znanost, ki duševnost in duha v naravi, narave raziskuje. Ob koncu svojega življenja je utemeljil oz. osnoval visoko šolo za duhovno znanost. V tej visoki šoli mnoge fakultete: prirodoslovje, zdravstvo, medicino, kmetijstvo, umetnostne predmete itd. V tej visoki šoli naj bi raziskovali, kje najdejo dušo in duha. Kje je duša in duh v svetu kot se ponuja našim očem. V naravi in v kozmosu.

V toku svojega življenja je v zvezi s to temo napisal 40 knjig in je imel 6000 predavanj. Od Pariza do Wroclava na Poljskem, od Osla do Palerma. Kaj je nosil v sebi ta človek, da je zmogel tak obseg svojega dela. 6000 predavanj in 40 knjig! Kaj je v njem kot človeku živelo, da je bil tako zelo drugačen kot ljudje njegovega časa. Od leta 1861 do leta 1925.

O tem bi se rad z vami pogovarjal. In tri bistvene postaje v njegovem življenju bi rad opisal. Prva postaja je opis samega sebe v literarnem delu, v drami, ki jo je sam napisal. In v tej opisuje dečka, ki ima lastnosti kot jih je imel on sam. Torej govora je o dečku, ki kadar je odšel zjutraj zgodaj v gore, zaznava Sonce in ima obenem občutek za Sonce kot bi bilo Sonce narejeno iz zlata duha samega. In v svoji duši je bitje svojega lastnega srca občutil kot temu Soncu podobno. Bil je prijatelj dreves in cvetlic. Duhovna bitja so mu govorila iz kron dreves, iz cvetnih čašic. In lahko je razumel kaj te cvetlice, kaj krone drevja govorijo. In to, kar so njemu govorile,  je za druge ljudi neživo, brez duše, brez duha. Osemletni Rudolf Steiner je takrat živel približno 50 km južno od Dunaja v železniški zgradbi v čudovitem okolju, to so zadnji konci Alp. Obenem pa v okolju obdanem z najmodernejšo tehniko svojega časa. Njegov oče je bil telegrafist pri železnici. Rojen je v Donjem Kraljevcu, sedanja Hrvaška in se je pozneje z očetom preselil v južno Avstrijo. V tem času je imel deček pred seboj nenehno dva svetova. In če je o tem pripovedoval svojim staršem, so smatrali, da je neumen. In zato ni nikoli več o tem pripovedoval. Ampak imel je to sposobnost, da je za vsako stvarjo, ki jo vidimo, videl tudi duševnost in duha. In s temi bitji se je lahko pogovarjal.

Ker z nikomer ni mogel o tem govoriti, je zelo zgodaj spraševal filozofe. S 14 leti je nemškega filozofa Kanta prebiral in njegovo kritiko čistega razuma. In povsod je našel samo to, da stoji človek pred mejami svojih spoznavnih možnosti, da s svojo zavestjo ne more prodreti  v duhovnost sveta. Da se mora zaustaviti  pred samo čutilom, vidu dostopno pojavno obliko sveta. Kant pravi, če hočeš doživeti božansko v stvarništvu in v svetu, potem moraš postati veren. Ta svet se odteguje tvoji sposobnosti, da ga doumeš. In tako je deček in mlad fant Rudolf Steiner živel v svetu, za katerega je rekel: so stvari, ki jih lahko vidimo in potem so še stvari, ki jih ne moreš videti.

Dokončal je svojo realno šolo in je vedno želel, da bi enkrat pač našel človeka, ki tudi doživlja to, kar doživlja on sam. Najprej ni našel nikogar. Šel je na Dunaj na tehnično visoko šolo in hotel je položiti težišče v prirodoslovje. Študiral je matematiko, kemijo, fiziko, botaniko, zoologijo, na univerzi pa filozofijo, zgodovino in literaturo. Povsod je iskal človeka, filozofa, ki bi na kakršenkoli način njegov  pogled na svet z njim delil. In srečal je učitelja, Karl Julius Schroeer je bilo njegovo ime. Na visoki šoli, ki jo je Steiner obiskoval, je študiral literaturo.  Devetnajst letnega Steinerja je Karl Julius Schroeer spoznal z Goethejem. Tedaj se dogodi, da prvič najde človeka, ki ima podobne izkušnje kot on sam. Mi vemo, da je Goethe napisal Fausta, toda Goethe je bil tudi prirodoslovec. Veste to? Botanik, za rastline in nauk o barvah oz. nauk o svetlobi. Devetnajstletni Rudolf vsesava Goetheja, ker v njegovem načinu razmišljanja doživlja nekaj, kar živi v njem samem. Npr. spozna, da svetlobe ni mogoče videti. Da nas svetloba vedno obdaja. V bitju pa je svetloba po sebi tako nesebična, da dovoli, da se pokaže samo tisto drugo, kar ona osvetljuje. Črno nočno nebo je prežeto, je preplavljeno s svetlobo. In če stopi v to svetlobo planet, potem ga zagledamo, potem zasveti.

In na tem mestu je opazil Rudolf Steiner, da smo mi obdani od čutilom nezaznavne resničnosti, ki nas vsak dan in vedno obdaja. In kadar je gledal rastline, je opazil, da svetloba s fotosintezo rodi, ustvarja vso substanco zelenega sveta. Čeprav svetloba sama za čutila ni vidna.

Dopolnil je 21 let, razume Goetheja in njegovo prirodoslovna dela tako dobro, da ga njegov profesor predlaga, da uredi izdajo Goethejevih del, in sicer prirodoslovna dela Goetheja, in da jih komentira. Na vseh univerzah se ni našel človek, ki bi Goetheja lahko razumel in bil v stanju zasledovati njegove misli. In enaindvajset letnemu Rudolfu Steinerju uspe, da nauk o barvah in botaniko komentira na tak način, da so ga v Goethejevem arhivu v Weimarju povabili, da skrbi za prvo celotno zbirko Goethejevih del. Da prevzame tudi tu komentarje, tako kot za Goethejeva prirodoslovna dela.

Malo bom skrajšal. Rad bi povedal še nekaj o botaniki. V botaniki, namreč, se lahko tako lepo pokaže, oz. pri tem razvijanju ene rastline, kako lastna sposobnost  razmišljanja pride v gibanje, če rastlino iz semena ven, ko je razvila svoje prve klicne liste in podoživljamo kako raste navzgor, kako ta rastlina pride v neko ritmično gibanje v svoji rasti, se širi in krči pri tem in kako potem doživlja list rastline metamorfozo, tako da od zunaj lahko zaznavamo sile, ki rastlino od zunaj oblikujejo, ki liste rastline vedno bolj diferencirno izoblikujejo in na zgornjem koncu tik pred cvetom se ta rast popolnoma umakne. Rastlina se kot nekako potegne skupaj, listi se razširijo in zeleni list stebla postane rdeč cvetni list. Ta se preobrazi v prašnik, ta pa v pestič. In ko podoživljamo to gibanje v rastlini, in to je Goethe opisal, smo v svojem razmišljanju obenem v mislih narave same. Jaz ne mislim več nekaj o rastlini, temveč razmišljam z rastlino. In današnje prirodoslovje rastlino razkosa v posamezne dele in se ukvarja z molekularno strukturo in z geni in analizira, tako rekoč, rastlino. Goethe pa je naučil Steinerja, da zasleduje oz. oblikuje misel, ki je polna gibanja na rastlini. Sem to dobro povedal? Torej, mislim sedaj. Jaz Heinz Friderich, če si prilastim način razmišljanja po Goetheju, potem rastlina v meni razmišlja. Čutite ta preobrat? V tem majhnem primeru lahko vidimo, kako je način razmišljanja preusmerjen, način razmišljanja je doživel preobrat, obrat. Jaz mislim s pojavno obliko. S tem, kar vidim. In ne mislim proti temu, kar gledam. Poskušajte si to zapomniti, na katerih področjih vse človeštvo razmišlja proti naravi in ne z naravo. Pri tem majhnem primeru ste spoznali ravno to nujno potrebno spremembo v našem načinu razmišljanja, ki bi jo lahko imenovali tudi sposobnost empatije. Mladi Rudolf Steiner gre v Weimar in opravi to neverjetno obsežno delo, najprej na prirodoslovnih delih. Ne bi pa rad obtičal v arhivu pri Goetheju.

L. 1895 gre potem kot 34 let star v Berlin. In sedaj se moram dotakniti še enega dela Steinerjevega življenja. In ta del življenja, ki ga bom sedaj opisal, o tem je Rudolf Steiner sam skoraj molčal. Torej Rudolf Steiner gre v Berlin, gre v življenje tega mesta, postane gledališki kritik, postane učitelj v komunistični delavski šoli. Izdaja literarni in gledališki časopis. Pride med čisto drugačne ljudi in v tem krogu ljudi, visoko izobraženi, filozofsko izobraženi ljudje, Stefan Zweig, pride skupaj z umetnostjo. In v takratnem Berlinu so imeli čisto določeno duhovno držo in ta duhovna drža je bila radikalni individualizem.

Četudi je imel Rudolf Steiner  to preteklost v svojem otroštvu, ker je videl duhovnost sveta, v tistem času odbije kakršnokoli religioznost. Odbija dogmo cerkve, angažira se z evolucijo v obliki, kot jo uči Darwin. Negira stvarstvo tako (-poudarek na a) kot je opisano v bibliji. In on naj bi enkrat formuliral svoj izrek za neke volitve in je rekel namesto Boga svobodnega človeka. In pride v globoko notranjo  krizo. V krizo smisla, ko se šteje sam sebe k anarhistom.  Anarhisti pa so se imenovali takrat ljudje, ki niso trpeli nobenega zakona nad seboj. Že njegov oče je bil človek svobodnjak, mislil je svobodno. On pa se je v času svojega življenja v Berlinu, približno ko je bil star 36, 37 let, čisto in popolnoma individualistično stališče:  nič ne velja razen jaz. Pozneje opisuje to kot eno največjih življenjskih preizkušenj.

In v tem času, se nekaj dogodi, kar je enkrat eden od njegovih biografov imenoval Steinerjevo doživetje iz Damaska. Razumete kaj mislim s tem, doživetje Damaska? Kako je Savel postal Pavel, ko se je srečal z vstalim Kristusom? Steiner v tistem času stoji vedno bolj  jasno pred potrebo po svojem življenju, ki ga obarva spoznanje. Torej življenje, v katerem je glavna stvar spoznati resnico. In onstran tega življenja s centralno nalogo spoznavati življenje, nastane v letu 1899 v njem nekaj, kar lahko imenujemo doživetje iz Damaska, o katerem je rekel sam le tole: v tistem času je bilo, da se je v meni začela razvijati resnična vsebina krščanstva. Ob prelomu stoletja se je dogajalo preverjanje moje duše. Kot da sem v duhu stal pred misterijem na Golgoti v najbolj notranjem, v najbolj resnem slavljenju tega spoznanja, je stvar dospela do razvoja moje duše. To so besede, ki jih on iznajde, da bi opisal, da je imel svoje lastno, seveda preobraženo doživetje Kristusa. Kot Sonce pred njim vzhaja slika sveta, ki ga Kristus nosi. Popolni preokret se dogodi v njegovem življenju.

In k njemu prihajajo ljudje in prosijo ga, da jim pripoveduje o tem. In začne predavati. In pozneje o tem napiše tudi knjigo in naslov tiste knjige je ‘Krščanstvo kot mistično dejstvo’. Ukvarja se z mistiki Jakob ?Oeben?, Meister Eckhart, Taule?, ki so prav tako v svoji notranjosti imeli srečanje s Kristusom, Kristusovo doživetje so doživeli tudi sami. In o teh vsebinah ima predavanja naslednjih 10 let. Na različnih mestih je imel 7 ciklov predavanj, približno 10 različnih o Janezovem evangeliju, Markovem, Matejevem, Lukovem evangeliju. Ima predavanja v vseh velikih nemških, švicarskih, avstrijskih mestih. In začne spoznavati, da s to notranjo izkušnjo Kristusa v sebi, pri njem obenem prihaja do odprtja neverjetnih vrat za duševnost in duhovnost sveta. Govori o hierarhičnih bitjih, angelskih bitjih, o planetih, ki so se mu razodevala. Govori o bitjih v naravi, ki tkejo za vsako pojavno obliko. Govori o zgodovinskem poteku razvoja Zemlje in človeka. Neverjetne vsebine se mu razodevajo.

In medtem, ko on leta 1910 v Stockholmu predava svoj zadnji cikel predavanj o Janezovem evangeliju, prosi, da pridejo k njemu njegovi najbližji prijatelji. In jaz bi moral biti pesnik, da to dobro opišem. V letih 1910 izve Rudolf Steiner v svojem duhovnem gledanju, da se v enem svetu, ki ljudem ni dostopen, namreč v naslednjem višjem duhovnem svetu, da se je tam dogodila neverjetna stvar. Neverjetno dejstvo se je tam dogodilo. Vi vsi se morda spomnite, da stoji v apostolskih delih tako imenovan vnebohod Kristusa. Vam je to znano? Apostolska dela, Kristusov vnebohod, vnebovzetje? In morda se spominjate na trenutek, ko pred apostoli, ki so zbrani, Kristus izgine v oblakih. Apostoli ga vidijo kako izginja, so ogorčeni, vrnejo se. Dva mladeniča oblečena v bela oblačila stojita ob njihovi strani. In ta dva mladeniča pravita apostolom: tako kot je odšel, se bo vrnil iz oblakov.

Oblaki pa so tisti kraj, kjer je prehod in to lahko prepoznamo na vsakem oblaku, kjer se oblak preobrazi v nevidno in kjer se iz nevidnega naenkrat oblikuje oblak. To je prehod iz fizično materialne oblike vode v eterično obliko vode. Sedaj tako preprosto govorim o eteričnosti. Je to pojem za nas? Toda, če ste prej vsaj malo lahko podoživljali to zgodbo, kako se rastlina oblikuje, širi, oži, če ste malo to lahko podoživljali, tudi tiste sile, ki v rastlini živijo in jo oblikujejo, potem imate tam prvo notranjo izkušnjo o tem, kaj so eterične sile, etri. Torej en del, raste vedno od konca, tam je tista vegetativna. Ne raste od spodaj navzgor, temveč od zunaj navznoter. Substanca se oblikuje na konici lista in ta se potem vedno bolj širi. Ne raste tule, temveč se tu zgoraj vedno znova dodaja. In potem se zobatost listov so pravzaprav nadaljevanje sil od zunaj, ki ustvarjajo ritme in s tem omogočajo oblikovanje oblike. In če ste danes videli vodo, kako oblikujejo kamne? In če študiramo obliko neke rastline, potem lahko človek dobi prvi občutek za to, kaj je eterična moč, kaj je eterična resničnost.

Torej v Lukovem evangeliju najdemo zapisano, v bodočnosti se bodo spet pojavljali oblaki. Ne prestrašite se. Rudolf Steiner ima predavanje o Janezovem  evangeliju  in v tem trenutku, ko s svojimi mislimi opisuje ta misteij iz Golgote, v tem trenutku udari strela in nastane neverjetna duhovna dinamika. Rudolf Steiner ne more ostati več miren in sporoča o dogodku, ki se je ravnokar dogodil, da je leta 1910 Kristus sklenil, da ponovno stopi v eterični svet oblakov. In opisuje to takole, pravi: po prvi tretjini 20. stoletja, torej po letu 1933 naj bi prišel Kristus ljudem blizu, ali neposredno ali posredno. In ljudje ga bodo posredno ali neposredno lahko sprejeli. Predvsem tisti, ki so jasnovidni.  Ne da ga sprejmejo v sebe, temveč, ga bodo predvsem jasnovidni lahko tudi videli.

In če gledamo le malo nazaj, kako je to doživetje Rudolfa Steinerja čisto in popolnoma spremenilo, ko je imel svoje doživetje kot Pavel v Damasku, lahko razumem kaj pomeni to za ljudi. 1910 leta napiše dramo in v centru te drame je ta dogodek opisan, opisuje ta dogodek mlada ženska. Da Kristus prihaja vedno bliže in bliže, da je nebeško kraljestvo prišlo v bližino. In v tej zvezi s to Kristusovo vizijo, torej če kdo od vas pozna prvo misterijsko dramo Rudolfa Steinerja in to je ‘vrata posvečenja’, bo vedel, da to govori Teodora. Ta Teodora opisuje torej gledanje duha Kristusa,  ki bo človeštvu podarjeno. V sledečih letih 1911, 1912, 1913 piše Rudolf Steiner vsako leto novo dramo, potuje po vsej Evropi in pripoveduje o tem, kako bodo normalni ljudje lahko Kristusa zaznavali.

Ljudje prihajajo k njemu, tisoči in hočejo zgraditi za uprizarjanje teh misterijskih dram posebno stavbo. Na žalost moram to povedati, zelo na kratko. Ta hiša za uprizarjanje misterijskih dram pa  je zgrajena tako, da prikazuje popolnoma od začetka ves razvoj sveta in človeštva. In v centru te stavbe stoji Kristus kot vzor vsakemu človeku. Izbruhne vojna. In Rudolf Steiner takoj razume, sedaj prihajajo protikrščanske sile in hočejo preprečiti, da bi ljudje to izkušnjo Kristusa lahko imeli.

V naslednjih 10. letih se bo Rudolf Steiner boril za to, da so vsem, kar se zgodovinsko dogodi, razvijal kulturne protisile, v katerih je nenehno prisotna skrivnost Kristusove prisotnosti. Prihajajo mladi študentje teologije, razvijejo z njim skupaj cerkev za religiozno obnovo. Krščansko skupnost jo imenujejo. K njemu prihajajo zdravniki, k njemu prihajajo kmetje, igralci, prihajajo ljudje k Rudolfu Steinerju in on razvija z njimi obnovo njihovih poklicnih področij. V centru pa je vedno doživljanje Kristusa v sferi eteričnega življenja. Oblikuje še visoko šolo. Nasprotujoče sile pa so vedno močnejše, nacisti motijo njegova predavanja, stanovanje v Berlinu mora zapustiti. Goetheanum, svetišče v katerem on predava, oni mu ga zažgejo. Te arimanične protisile postanejo tako zelo močne, da poskušajo, tako antropozofijo kot njega samega, tako rekoč izničiti. L. 1933 je pozneje Hitler prevzel oblast, deželo. 1933 se je začel trenutek, ko ljudi delijo na tiste, ki so in tiste, ki niso vredni življenja. Uničevanje vsega človeškega. Nasprotujoče sile so tako zelo močne, da družbo prepovejo, krščansko skupnost prepovejo. Nasprotujoče sile skušajo vse duhovne intence, ki jih je privedel Steiner v svet, enostavno uničiti. Potem ko so mu l.1923 požgali Goetheanum, kar Rudolfa Steinerja izjemno veliko moči stane. In 30.marca 1925 potem umre.

Nekdo je skušal Steinerja zajeti enkrat s pesmijo in pri tem oblikuje ta pesnik sledeče misli:

Tako kot človek na mračen dan pozabi Sonce,

Toda Sonce nenehno sveti.

Tako menimo, da na mračen dan lahko pozabimo tebe,

da bi spet in vedno znova, pretreseni, zaslepljeni prav,

lahko čutili tako neskončno kar naprej

brezmejno globoko sveti tvoj sončni trak nam popotnikom v temi.

          Christian Morgenstern.

Binkošti imamo. In v apostolskih delih je zapisano, kaj se je zgodilo na Binkošti. Skoraj tik ob Krisusovem vnebohodu stoji ta binkoštni praznik. Vmes izbirajo apostoli Juda v svojo skupnost, dajo nekoga drugega. In potem stojijo vsi skupaj združeno. In na to doživetje bomo pomislili pojutrišnjem, ko bomo temo Binkošti imeli kot glavno jutranjo temo na našem predavanju.

Jutri se bomo še enkrat pogovarjali o tem. Kot sem pripovedoval,  je imel Rudolf Steiner sigurno predstavo o tem, da bo v tem stoletju, našem stoletju mnogo ljudi, ki bodo doživljali to razjasnjujoče srečanje s Kristusom, ki jih bo okrepilo. In pokazal nam je pot za oblikovanje naše duševnosti in duha. Kako s posebnimi notranjimi vajami lahko gremo tej milosti srečanja s Kristusom naproti. Nekaj teh vaj bom jutri tukaj omenil, ne vem pa, če bo to za vas sploh kaj novega.

Predlagam, da bi za zaključek ta naš izrek še enkrat prebrali in sedaj dodamo tiste dva ali tri primere, kako ga kdo razume.

Heinz prebral v nemščini

Pozabim voljo meni lastno,

Sveta toplota, poletje, ki najavlja

Napolni mi duha in dušo.

Zgubim, da naj se v luči, zapoved gledanja duha.

In slutnja moči polna mi sporoča,

Izgubi se, da bi lahko se našel.

Meta: Na programu je na vrsti predavanje ‘kaj je antropozofija’.

Heinz:

Včeraj sem vam popisal tri postaje iz življenja Rudolfa Steinerja. Čisto na kratko bom ponovil za tiste, ki jih včeraj ni bilo tukaj. Kaj je bila vsebina teh treh postaj v  življenju Steinerja? Mladi Rudolf Steiner,  osem letni fant, ima dar videti tisto in doživeti tisto, kar živi za tem, kar vidimo s čutili, za vsako cvetlico, za vsakim drevesom. Z nikomer pa se o tem ne more pogovarjati. Njegov oče je bil upravitelj neke železniške postaje in enkrat, osem leten, se je tam igral in sicer v čakalnici. Pokaže se mu neka postava. Njegova teta je bila to. K očetu gre in mu pravi, ravnokar sem videl teto. Oče je presenečen, saj ve, da teta stanuje 40 km daleč. On opisuje doživetje s svojo teto in o tem pripoveduje svojemu očetu. Njegov oče ve, da njegova teta nikoli ni mogla biti tam, kjer jo  je deček videl in vrže otroku grdo besedo v obraz: ti neumen deček. Da bi dva dni pozneje sam izvedel, da je tista teta naredila samomor. Osemletnii Rudolf Steiner pa je opisal njen prihod in njeno prošnjo, naj misli v dobrem nanjo. Ko je bil star osem let zapre potem svoja usta, nikoli več se o tem ne pogovarja. In v vsej literaturi, ki jo le lahko najde, išče nekoga, mogoče filozofa, pisatelja, ki ima podobna doživetja kot on sam. Nikogar ne najde.

Začne študirati prirodoslovje in sicer skoraj ves obseg, matematika, fizika, kemijja, biologija, zoologija, filozofija, literatura in zgodovina. In ne najde nikogar, ki bi njemu lahko ta doživetja, ki jih on sam ima, kakorkoli pojasnil. Tako dolgo, dokler ne sreča Karla Juliusa Schroeerja. Človeka, ki se je ukvarjal s študijem Goetheja. Steinerja uvede v Fausta pa tudi v prirodoslovna dela, za katera Goethe pravi, da so bila za njega pomembnejša kot ves Faust. V Goetheju prepozna Steiner sorodno dušo. Ko namreč Goethe govori o rastlini, govori o ideji, ki stoji za vsako pojavno obliko in ki pravzaprav povzroči, da ta rastlina nastane. Vsaka vrsta ima v ozadju lastno idejo. Goethe spozna in pozna to idejo, duhovno. In sedaj dvajset letnega Steinerja uvedejo v Goethejev način razmišljanja. In čuti to razliko med živim načinom razmišljanja, ki se ga nauči po Goetheju in normalen, vsakdanji, materialistično orientiran, po čutilih naravnan način razmišljanja.

Povabijo ga v Weimar. Predstavljajte si, enaindvajset let je bil star, ko je že izdal urejena skupna prirodoslovna dela Goetheja, ki jih je tudi komentiral. Enaindvajset letni Steiner presega v svojem razumevanju Goetheja in vse univerzitetne profesorje svojega časa. To je bil en trenutek iz biografije, dar gledanja duha in obvladovanje s svojimi notranjimi mislimi, v notranjosti.

Odide v Berlin 1896 in pozabi vse, kar je takrat svoje čase na Dunaju, od koder prihaja, doživel. Nekako se utopi v berlinsko kulturo ob koncu predzadnjega stoletja. Postane agnostik, anarhist. Nasprotuje krščanstvu v obliki, kot ga cerkev dogmatično posreduje. Nasprotuje veri stvarništva, kot ga posreduje cerkev, spiše knjigo o Ernstu Haeckelu, ki je nemški Darwin in se v svoji notranjosti postavi ob ljudi, ki ne priznajo nad seboj nobenega zakona. Vse izgubi, kar je doslej dosegel in tisto, kar je prinesel s seboj na svet kot svoj talent. Petintrideset leten pride v neverjetno krizo in v tej krizi se dogodi nekaj, kar bi lahko primerjali s Pavlovim doživetjem v Damasku. Ima notranjo izkušnjo neposredne Kristusove prisotnosti. O tem govori v treh stavkih. Včeraj sem jih prebral. Začne se čas, ko notranje v najbolj resnem praznovanju spoznanja, v svojem duhu ‘odide na Golgoto’ in odkrije se mu svet, v katerem spozna, da tisti, ki v sebi pravi, jaz sem luč sveta, da tega (njega) sreča. Popolnoma nova orientacija v njegovem življenju se začne. Za ljudi napiše: kako človek do takega doživetja pride. Nadaljuje na svojih lastnih izkušnjah, kako je miselno poskusil razumeti, miselno ugibati, da bi prišel v resničnost duhovnega. Napisal je knjigo z naslovom ‘Kako priti do spoznanja o višjih svetovih’. Do tistih namreč, ki so za čustveno zaznavnim svetom. Toda ta svet ni v onostranstvu, temveč je tu. In to se je od Goetheja naučil.

                 Kaj bi bil Bog, ki bi samo od zunaj prihajal,

                 ki bi v krogu pustil vrteti se vsemir.

                 Njemu pristojno je, da svet razgibava iz njegove (svoje) notranjosti.

                 Svet v sebi naj bi se počutil v svetu.

To je Goethejeva pesem, v kateri nekako zbere čutno resničnost in duhovno resničnost v enosti. Vedno, kadar intelektualno govorimo o tem, moramo vedno reči, jaz mislim na duhovnost za čutno zaznavnim pojavom, ampak to ni za čutno zaznavnim pojavom, temveč v njem. Tako kot je to pri nas ljudeh. Vidite moje fizično telo. Moje misli, moja čustva lahko mogoče prepoznavate preko barve mojega glasu, preko gestike. Ampak v resnici je tisto bitje, ki mi v resnici smo, vsem skrito. Eden drugemu smo skriti in dolgo se moramo pogovarjati, da bi se duhovno-duševno spoznali. In tako je tudi z naravo. Naučiti se moramo pogovarjati z njo. In danes smo s tem z glasbo že začeli. Z Bernhardovo pomočjo. Naša ušesa smo usmerili ven v intenzivnem poslušanju.

Sedaj pridem do tega dogodka, ko je imel Rudolf Steiner to srečanje s Kristusom, je doživel Kristusa kot Logos, besedo. In v pojmu Logos doživi tisto, kar stoji na začetku Janezovega evangelija. Torej, odkril je, kako je to s tem pojmom povezano.

V začetku je bila beseda in beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog.

Vse je po njej nastalo. In nič, kar je nastalo, ni nastalo brez nje.

Vse je Logos ustvaril. Ničesar od tega, kar je, ni bilo narejeno po nekom drugem, razen po Logosu. 1910 doživi Rudolf Steiner stopnjevanje doživetja Kristusa od l.1899. Malo mi je kar nerodno opisati to še enkrat. To je skrivnosten trenutek Rudolfa Steinerja. Kar se lastne biografije tiče, o tem skorajda ni govoril. V predavanjih pa je vedno znova pripovedoval o tem, da je Kristus-logos stopil na Zemljo in sicer v višji eterični svet Zemlje. In 1912. leta  sprejme iz duhovnega sveta teh 54 tekstov v Koledarju duše, 52. In v teh 52 tekstih, takole v originalu ta knjižica izgleda, v njej je napisan antropozofski koledar duše, kot avtor ni napisan Rudolf Steiner. Te tekste je dobil. Ti teksti govorijo o tem, kako človek v svojem doživljanju narave v toku letnih časov srečuje Kristusa-logos. Včeraj smo brali izrek, ki je namenjen temu tednu. In izrek je namenjen naslednjemu tednu, obravnava v svoji vsebini.

V višine poletja se dviguje svetleče bitje Sonca,

Moje človeško čutenje vzame s seboj v svoje prostorske daljave,

V notranjosti se prebudi slutnja in občutek

In mi sanjaje sporoča,

Enkrat boš spoznal, da se te je dotaknilo božje bitje.(10 izrek)

Včerajšnji izrek pa je bil:

Pozabim voljo meni lastno,

Sveta (poudarek na ‘a’) toplota, poletje, ki najavlja,

napolni mi duha in dušo.

Zgubim da naj se v luči, zapoved gledanja duha in

slutnja moči polna mi sporoča:

izgubi se, da bi lahko se našel. (11 izrek)

Če sam sebe popolnoma vzamem nazaj, se umaknem, tako kot smo danes poskušali s temi zvoki, če je ego v nas utihnil in smo eno samo poslušanje, se podamo v periferijo. In v tem trenutku srečujemo duhovnost narave. Mogoče ste dognali,  jaz vsaj sem imel ta občutek, da smo spodaj, potem ko je izzvenelo, kar smo zaigrali, začutil, kako so bile naše duše na široko odprte. In v tistem trenutku smo mi svojo lastnost -(poudarek na ‘a’) zapustili, pozabili. In ta koledar duše popisuje pot duše, kako iz ega in iz egocentrike lahko grem ven v toku leta. Poleti sem čisto povezan s poletno toploto in svetlobo poletja. In če potem pridem preko jeseni k zimi, se sam v sebi prebudim. Da bi potem pomladi počasi spet šel navzven skupaj z naravo. In če mi uspe, da v teh 52 ali 54 tednov, diham z naravo, potem doživim Zemljo kot bitje z dušo, ki diha. Od svečnice, vso  pomlad preko Velike noči, tja do Janezovega, takrat Zemlja izdihuje, po Janezovem pa počasi spet vdihuje v odnosu do  kozmosa, do Sonca. V tem trenutku, ko tudi sam nekako svojo dušo se spuščam v te geste, srečujem tisto bitje, ki živi v tem ritmu časa. Rudolf Steiner imenuje to bitje z različnimi imeni. Pogosto se izogiba besedi Kristus, ker je povezano to ime samo s krščansko religijo. To bitje pa je za ves svet centralno božansko bitje, ki ga lahko zaznamo. In Kristusa imenuje gospodarja elementov. Velikega čuvarja praga, reprezentanta človeštva.

L.1902 je napisal knjigo ‘ Kako pridemo do spoznanja višjih svetov’. Opozarja nas na to, da tega duhovnega bitja ne moremo srečati. Če najbolj duhovno moč, ki jo človek ima, tisto, kar nas odlikuje v primerjavi z vsemi živalmi in drugimi bitji, če mi namreč našo sposobnost  razmišljanja ne obvladujemo, ne gre pri tem za ezoteriko, ne gre za spiritualnost, ne gre za teologijo, temveč za doživljanje tega bitja, ki naj nas popelje v svet in nas spodbuja, da smo v tem svetu dejavni tako, da svetu prinašamo zdravje. Vsak od nas je bil v šoli, kjer se je naučil, da je voda H2O. Vse nas so vzgajali materialistično po prirodoslovnih principih, razen, če smo imeli to srečo in smo obiskovali waldorfsko šolo. Jaz nisem imel te sreče. Opazil pa sem, kako zelo je bilo potrebno za Rudolfa Steinerja, ko je to knjižico, koledar duše, napisal, da napiše za tem še eno knjigo. Ta knjiga je morala nastati. In sicer ‘Vzgoja otroka v očeh duhovne znanosti’. V tej knjigi daje pedagoške napotke in s tem poskuša, da otroka v razvoju njegovega mišljenja odpelje od tistih form razmišljanja, ki nekaj postavljajo pred človeka kot definicijo. Torej voda je H2O. Temveč v sposobnost, da oblikuje žive oblike misli, ki nekaj karakterizirajo. Še sedem let je trajajo, od 1912 – 1919, da so bili na mestu, da so se zbrali ljudje, s katerimi je lahko to novo šolo osnoval. Ko je leta 1925 umrl, je imela vsa Evropa 8 njegovih šol. Danes jih je preko tisoč. So v Rejkjaviku, Namibiji, New Yorku ali Sečuanu na Kitajskem. Od povsod pridejo ljudje in spoznajo, da je potrebno razvijati nov način razmišljanja že v otroku, da bi mi lahko duhovnost v svetu sploh sprejeli. Samo eno misel bom k temu dodal. Da je Rudolf Steiner od svojega štirinajstega leta naprej opravil neverjetno pot spoznanja, na kateri se je sam iz prirodoslovja ven razvil v duhovno znanost, v duhovnega znanstvenika. In duhovna znanost ima kar najstrožjo metodiko. Nič manj strogo od prirodoslovja. In začne se vedno s tem, da se mora logično razmišljanje  točno v določenem zaporedju dogajati. In da preko čustev, preko stare vrste moči vere, ne iščemo poti do duhovnosti, temveč preko inteligence, preobrazbo inteligence, kar on imenuje spiritualizacija razmišljanja in da človek na ta način pride v resničnost duhovnosti sveta.

Danes sem hotel predstaviti nekaj drugega. Naloga, ki sem jo dobil, je bila odgovoriti na vprašanje kaj je antropozofija. Ko smo se včeraj na začetku posvetili izreku iz koledarja duše, pa mi je postalo jasno, da je v tem izreku v bistvu že skrito nekaj tega, kar je antropozofija. Da je v tem izreku to v bistvu skrito. In če rečemo, s tem, da pozabim lastnost (-poudarek na ‘a’) svoje volje, moje osebno. In Rudolf Steiner formulira potem tako, da pravi, da preko tistega, kar je vaše osebno, morate seči ven. Preseči morate tisto, kar je vaše osebno. Pot tja je strma, vsi to veste. Izgleda, kot da smo vsi nase prilimani (prilepljeni). Vedno sami sebe vidimo v središču. Ni tako lahko preseči samega sebe. In na pot je Rudolf Steiner stopnjo za stopnjo pokazal potrebne korake. Da se enkrat pač dogodi nekaj takega, kar bomo jutri praznovali. Da se ljudje lahko tako pogovarjajo drug z drugim, da med njimi ni ničesar ločujočega več, temveč, da je v pogovoru prisotno svetleče se razumevanje drug drugega. In o problemih te poti, bom nekaj povedal še jutri. S tem bom kar zaključil. Hvala za vašo pozornost.

Meta: Jaz sem torej posebej vesela, da se je mojemu povabilu na področju medicine odzvala Vesna Forstnerič. Ne vem kje je ona Steinerja srečala, vsekakor se jaz spomnim srečanja z njo, ko je bila še študentka na farmaciji in mi je v nekem trenutku rekla: če ne bi jaz tam imela nekega predavanja o Steinerjevi medicini. Za mene je bila to kot strela z jasnega. Od kod naj se jaz tega področja lotim? Lej Meta, kaj bi si ti drznila sploh pomisliti? Kdo bi pa sploh prišel predavati? Potem pa to, kar si izbrala pri teh vseh predavanjih, zdaj pa sem prišla. In ona je imela tam svoje kolege in svojega profesorja in na nek način, se mi zdi, so bili kar zelo zelo zainteresirani nad tistim, kar smo se takrat pogovarjali. In jaz ne vem kaj se je z Vesno dogajalo. Ampak to predavanje je bil potem Steiner, ki se ga je sigurno bolj temeljito lotila, ki jo je nagovoril v taki meri, da je na farmaciji potem delala magisterij iz antropozofske farmacije in je potem odšla v tujino. Naprej pa ti povej.

Vesna Forštnerič

Lepo pozdravljeni. Najprej, pot danes sem je bila precej težavna in jaz sem si mislila: to bo pa moral biti nek tempelj med gorami skrit nekje kot v tistih pripovedih in to točno tako je. Sem prvič tukaj in sem zelo vesela, hvaležna, da sem lahko tukaj. In sem posebej hvaležna Meti, da je zgradila ta center, kjer se lahko zbiramo. Vsi , ki so v taki organizaciji vedo, kaj to pomeni zgraditi tak dom, ne le samo zase. Sem ravno razmišljala danes, da bi nekaj povedala o moji poti, ker sem cel teden doma premišljevala, kaj naj vam povem o antropozofski medicini. Meta je rekla pol ure. Lotiti se neke teme v pol ure je še posebno težko v antropozofiji.

Rojena sem bila na Ptuju, sicer smo imeli vikend v naravi. Imamo tudi takšno kmetijo čudovito na samem, živali so zunaj, njive, gozdovi in tako naprej. In potem sem šla v šolo. In v šoli mi je šlo vse odlično od rok. Jaz ocene štiri nisem poznala, to vam lahko pove mama, tudi v gimnaziji štirke ni bilo. Izredno hitro sem se našla v naravoslovju. V matematiki in kemiji še posebej, kjer nam je bila predstavljena ta današnja znanost, ki jo je gospod tako lepo opisal danes. Boljšega uvoda v samo medicino in naravoslovje si sploh ne morem zamisliti kot je bilo danes. Tako, da res lepa hvala. Istočasno pa sem se zavedala, da to ni to, kar se v šoli učimo. Čeprav mi je šlo čudovito od rok in sem imela same petke in v gimnaziji mi je šlo vse krasno. Zraven sem se ukvarjala še z gledališčem, pa s plesom, pa z  umetnostjo, pa slikanjem. Ni bilo področja, ki se ga ne bi lotila.

Ampak na eni točki, je pa dejansko vse skupaj odpovedalo. V gimnaziji sem imela kar krizo identitete, bi lahko temu rekla, ko se človek išče. In takrat sem se v bistvu podala v humanitarne vode. Dejansko sem videla, da živeti samo tukaj, ni to to in da človeku manjka srce hitro in manjka ljubezni, tako da sem šla v humanitarne vode in se pridružila Društvu za boljši svet. Veliko smo potovali po celem svetu, kjer sem imela priložnost srečati mnogo različnih filozofij in mnogo različnih vej in mnogo različnih vrst duhovnosti in tega možnega. Takrat sem se odločila tudi za jogo in sem bila dolgo časa zelo aktivna v jogi. Srečala sem se z Dalaj Lamo dvakrat. Moj prvi fant je bil musliman, tako da dejansko naenkrat sem se znašla v eni paleti nekih religij. In sem v bistvu spoznala lahko budizem iz prve roke in hinduizem in jogo, muslimanstvo, islam, v krščanstvu sem bila rojena, sem tudi krščena in sem tako dobila eno tako enormno širino.

Potem ko sem se odločila za študij farmacije, pa se je začela kar težka pot, ker sem dejansko videla, da v tej materialistični znanosti več ni mesta za mene na ta način, da to ni to. Preprosto preveč sem delala, preveč sem izkusila, preveč različnih vidikov sem videla. V samo ajurvedo sem se najprej podala preko joge. Zelo blizu mi je bila ajurveda. Potem sva se pa z Meto srečali na srečanju nevladnih organizacij, kamor je spadalo tudi tvoje (Metino) društvo in kamor je spadala tudi organizacija Društvo za boljši svet. In tam je bila neka zgodba z jogo, ki nama ni prijala najbolje, se spomniš. Srečanje je bilo v Ljubljani. Meta je prišla na oder. Najprej je bila debata z ministri, potem pride Meta, dvigne telefon, to je klicalo fizično telo. Spomnim se, da si rekla, ni samo to, je še etersko, astralno, duhovno. To ni to in si odvihrala s predavanja s plaščem kot vitez na belem konju. Potem sva si začeli dopisovati mail-e.

Jaz sem pa imela prvi izbirni predmet na naši fakulteti ‘zdravila in alternativna medicina’.  In jaz sem se odločila za ta izbirni predmet, kjer smo imeli profesorja dr. Samota Krefta in tam sem dobila idejo, zakaj ne bi antopozofske medicine predstavil nekdo iz antropozofskih krogov. Potem sem povabila gospo Meto Vrhunc, da nam pride predavat na faks na farmacijo. In naš krog je bil sicer zelo odprt, ker smo si to tudi izbrali. Kasneje pa si me povabila na predavanja dr. Meierhoferja, antropozofskega  zdravnika. In to je bilo 4 leta nazaj. In jaz nisem razumala niti ene besede nemško. Kličem Meto, prosila sem jo, da mi pride pomagati, prevajati. Meta se zmeni in dr. Mayerhofer mi da en kontakt z grozno pisavo, ki je niti prebrati nisem znala in to je bila ena antropozofska farmacevtka. Tako nekako se je začela moja pot. Potem sem stopila v kot neke vrste zunanja sodelavka  naravoslovne sekcije v Dornachu v Švici. Začela sem z raziskovalnimi projekti na zdravilnih rastlinah in spoznala sem goetheanizem.

Ta uvod, ki je bil danes, je bil čudovit, ker jaz v tistem trenutku nisem iskala nobene druge filozofije. To sem pa imela trdno v sebi: nočem nobene filozofije, hočem nekaj, kar me bo povezalo z naravo, kar me bo povezalo z znanostjo, da bom lahko razumela ta svet, ki ga doživljam okrog sebe in pa to, kar me znanost nekako uči. Kajti jaz sem človek, ki da veliko na izkušnjo, pa zelo malo na filozofije. Nikoli nisem bila pripadnik ničesar, se nisem počutila.

In dejansko, ko sem srečala goetheanizem in antropozofsko medicino, to pa je bila ljubezen, res. Ena izmed največjih ljubezni, ki se je zgodila in sicer zakaj? Zakaj je antropozofska medicina tako drugačna od vsega drugega, kar obstaja na tem planetu? In sicer po sami definiciji spada med komplementarne metode. Ko sem sem prišla, ne vem dejansko kakšno je vaše predznanje o antropozofiji, verjamem pa, da že zelo globoko že, ker ste se tukaj zbrali. Meta vam je zagotovo veliko predavala o štirih telesih, pa o tridelnem organizmu. Poznamo te pojme? In sicer med komplementarne metode zdravljenja spadajo vse metode, ki nočejo služiti aletrnativi. Torej ne želijo biti stran od šolske znanosti in jo popolnoma zatreti, ampak želijo biti del šolske medicine, še dodatek, nadgradnja, bi lahko rekli temu. In dejansko pa gre za eno definicijo, ki smo prej napisali, da jih ne maramo in ki smo rekli, da so zelo super te definicije. Dejansko sem spada še mnogo zdravilskih sistemov in raznoraznih metod. In potem sem jaz doma razmišljala, kako naj vam predstavim to, da je antropozofska medicina res nekaj drugačnega. Kaj ima drugačnega pravzaprav? Sestavila sem si par opornih točk.

Prva oporna točka je: to, kar je omenil prejšnji predavatelj, antropozofska medicina ne zavrača znanosti. Dejansko v vseh sistemih, ki sem jih prej srečala, se tako ali drugače izogibajo znanosti. Sam Rudolf Steiner pa je rekel, da ne gre za oporekanje znanosti in znanstvenim metodam. Ampak, da je samo današnja znanost materialistično naravnana. Zato jo je tudi imenoval duhovna znanost. On ni rekel duhovna medicina ali druga duhovna smer, ampak vsebuje besedo znanost. Mi z znanstvenimi metodami lahko raziskujemo čutni svet in skozi čutni svet, skozi naravo, tako kot je prej opisal predavatelj, prodremo v nadčutne svetove.

Na svoji poti sem srečala zelo veliko jasnovidcev, takšnih in drugačnih. Nekateri samooklicani, nekateri vedo za kaj gre, po domače povedano. Nisem pa nikoli srečala koga, ki bi svoje uvide podajal s takšnimi razlagami, s takšno natančnostjo in doslednostjo, s takšnim zaporedjem kot je prej predavatelj omenil, da lahko vsak človek to razume. Namreč naloga antropozofije je, zgraditi most med materialnim in duhovnim svetom. Ne da loči, v vseh drugih filozofijjah je ogromno tega, da maja je iluzija, zaprimo se itd. , ampak dejansko, kar je prejšnji predavatelj povedal. Duhovni svet je tukaj in ga lahko zaznavamo. In dr. Steiner je rekel celo tako, da prav vsaka nadčutna stvar, metafizična, lahko rečemo, ima svoj odtis, svoj pečat, oziroma svojo paralelo v fizičnem svetu. In tukaj je most do tega bil ravno Goethe. Goethe je bil človek, ki je svoje čute tako izoblikoval, tako izostril, tako vadil jih je močno, da je s tem prodrl lahko v nadčutne zaznave. In ta metodika je zelo jasna,  tako kot smo prej omenili. Namreč pri jasnovidcih je ta celo, če gremo globoko, občutek sebičnosti prisoten. To pomeni,  jaz vidim, vi ne. Jaz vam govorim, kar vidim, vi  ne veste, če je res ali ne. Lahko mi samo zaupate, lahko vas samo izigram ali pa ne. Dejansko je človek prepuščen, pasiven in ne vem koliko se sam ob tem razvija in tako naprej. Naš Steiner pa nikoli ni želel igrati Boga in nikoli ni želel igrati učitelja in nikoli si ni želel dogm ne fanatizma. Ampak je želel iz svoje lastne luči izobraziti, izoblikovati, vse te ljudi v nove luči. To pomeni vsak mora postati tak instrument, ki bere naravo, ki se uči, ki jo zaznava, ki jo lahko raziskuje, in lahko pride do teh spoznanj.  Česa takšnega podobnega jaz nikjer nisem srečala.  Da bi jaz sama lahko z vadbo izoblikovala neke druge organe, ki mi omogočajo drugo razumevanje tega sveta.

Zdaj trenutno delam na raziskovalnih projektih zdravilnih rastlin, tudi izdelujem po antropozofsko. Na primer, kadar izdelujem svoja zdravila, vsak teden berem koledar duše. Izrek, ki je za takrat. In takrat delam z rastlinami. Še posebej blizu so mi rastline. Čeprav imamo v antropozofski medicini minerale, imamo rastline, imamo živalske preparate, homeopatske procese in mnogo drugih procesov. So pa ravno rastline tiste, kjer so predstavniki eteričnega življenja, etra. In če se spomnimo prejšnjega predavanja, ker bi ga rada navezala na prejšnje predavanje, ko je tako lepo upodobil, kako je Kristus dejansko sedaj v eterskem svetu nam na voljo, da ga prepoznamo in doživimo.

In dejansko naloga današnjega narovoslovja je, to je tudi Steiner povedal, da brez prenove naravoslovja, da gremo ven iz atomizma in molekul, ki se danes predstavljajo kot edina realnost. Da stvar v rastlini, aha to je pa alkaloid  helidonin, ta deluje in ima takšne in takšne učinke, da gremo stran od tega in počasi začenjamo ločevati, da moramo organsko živo naravo proučevati na živi način in anorgansko naravo, ki nima življenja, lahko merimo in jo lahko tehtamo, ker je statična in se ne spreminja. Živa narava se pa spreminja. In vse  je v procesu. Ljudje smo v procesu nenehnem, duševnem, fizičnem, rastline so v procesu, nenehnem. Živali se spreminjajo in tudi družba se spreminja nenehno.

In dejansko dr. Steiner je rekel, da s prenovo naravoslovja šele lahko ustvarimo nove socialne oblike in družbene reforme. In to je danes zelo težko razumljivo, kako lahko naravoslovje dejansko prinese novo družbo. To nam je nekaj tako ločenega. Tu imamo družbene vede, pa naravoslovne vede.  Ampak dejansko se s tem srečujemo v svojem vsakodnevniku, ko ne moremo razumeti drugih ljudi. Zelo težko jih razumemo, ker ne razumemo procesa. Dejansko doživljamo vse zelo statično. En dogodek z določeno osebo se nam vtisne v spomin, takšnega ga imamo in mu dejansko ne damo priložnosti, da gre za proces.

In kadar zdaj raziskujem z zdravilnimi rastlinami, imam študentke in imam izkušnjo z eno  novo študentko, ki je pri 17 letih dobila uvide, jasnovidne uvide, naenkrat, na polno. In ni vedela kaj bi z njimi. To je bil kolaps totalni, ker se ji je naenkrat odpro marsikaj, česar ni želela, nikoli prosila za to, se nikoli s tem ukvarjala. Prihaja iz Hrvaške, živi v eni »zabačeni« vasici, po domače povedano. In njej se pri sedemnajstih letih na maturantskem izletu odpre nekaj. In to nič romantičnega. Mi si včasih želimo, pa treniramo razne vaje, pri jogi in take stvari, ampak to ni nobena romantika. To vam vnaprej povem, v teh svetovih se dogaja marsikaj, lepega in težkega. In dejansko njo so strpali v umobolnico takrat in ji dali diagnozo shizofrenija. In dejansko je bila na zdravilih par let. Ni več vedela ali je neumna ali ne ali se ji je res zmešalo ali ne. Gledala je, kako jo zapuščajo vsi  ljudje. Zapustila jo je družina, niso  je razumeli, vsi prijatelji so jo zapustili, fant jo je zapustil, dokler je v Zgrebu ni sprejela ena antropozofska zdravnica k sebi na dom in ji rekla, zdaj boš pa tukaj živela pri meni. Takrat se je ona srečala z antropozofijo in je prvič našla isto misleče ljudi  in videla, da gre za uvide o katerih govori Steiner. Še vedno je imela težave, danes sicer dela, hodi v službo, normalno funkcionira, samo malce je prestrašena, pustilo ji je dolečene travme vse skupaj. Mora si pridobivati novo okolje.

Ampak neznansko srečo čutim, da lahko z njo delam in da  jo lahko zdaj metodično vodim, postopoma in varno. Namreč Goetheanizem  je ena veja, kjer človek postopoma pridobiva tovrstne sposobnosti, bi lahko rekli in izoblikuje postopoma in varno določene organe, ki omogočajo tako zaznavo. Gre za varno pot, metodično, dosledno, odprto za vsakogar. Nobenega prehitevanja, nobenega rebirthinga, dihanja, predihavanja, karmičnega odpiranja, prehitre so te stvari. Poznam enega človeka v Angliji, ki je šel na  rebirthing in je sedaj že 20 let prikovan na posteljo. Njegova astralost in duh sta se mu ločila od telesa in dejansko več sploh ne more stopiti, hranijo ga na cevko. Pa ne da bi proti govorila, Bog ne daj, ampak dejansko vidim, kako važno je to, da greš po nekih stopinjah in da imaš ob sebi ljudi, ki te znajo voditi v tej smeri in da si povezan hkrati s fizičnim svetom, da se ne ločiš.

Gremo naprej na drugo točko. Antropozofska medicina, kar je pomembno v primerjavi z današnjo znanostjo, ona ne sili organizma v novo stanje. To je ena izmed zelo pomembnih točk. Kadar mi vzamemo aspirin ali pa karkoli drugega, Bog ne daj, da ga potrebujemo. Celo Rudolf Steiner je rekel, da je aspirin ena zelo velikih pridobitev za človeštvo, tako da ne bomo mislili, da on zavrača kaj takega. Ampak dejansko v antropozofski medicini  se vzpodbujajo naravne sile samoozdravljenja, ki so prisotne v človeku in jih lahko vzpodbudimo. In kako jih vzpodbudimo? S procesi. Torej jaz kot farmacevtka sem prvič v antropozofski medicini sploh videla svojo vlogo. Namreč v današnji medicini dajo  na eno krpo snovi, jih vržejo skupaj v boben, nastavi se tlak, temperatura, boben zmeša zadevo, ven skočijo tabletke ena za drugo. Jaz svoje vloge pri tem ne vidim niti 1%, razen da stisnem na gumb.

Tukaj so se pa odprle čisto nove dimenzije. Da lahko jaz delam s procesi. In da lahko vidim, da so snovi dejansko samo končni produkt procesa. Na koncu nastane snov, seveda, tako je tudi zemeljska snov na začetku bila, če si pogledamo, iz toplote, ki je sploh ne moremo prijeti, ne moremo je videti, samo občutek imamo in potem postopoma se je razvila atmosfera in potem zračno in potem voda in potem trdna materija. Tako, da vse, kar vidimo okrog tudi v rastlinah snovi, so samo končni produkt procesa. In dejansko, ko sem razvila ta preparat za manično depresijo, posebno antropozofsko zdravilo, je njeno zdravljenje s procesi in ne s snovmi. Namreč za ta preparat se izvleček izdela v spomladanskem času in v jesenskem času in se s posebnim procesom kombinira, kar je zelo na hitro povedano. In to potem uravnoveša in zdravi človeka in ne samo snov.

Tako, da so ti procesi nekaj novega sedaj. Gremo stran od materializma. Namreč današnja znanost res ne razume tega, da je že sama molekula model, da mi smo obarvali vodik v črno krogljico in potem narisali vez z drugim jedercem. Torej gre samo za model. Mi pa danes s tem trdimo, da je to edina realnost, edina resničnost. In to moramo znati predstaviti, enako kritično gledati na znanost, kakor znanost gleda na vse ostalo. In to je to kritično mišljenje. Antropozofska medicina se je začela nekje na preobratu v prejšnje stoletje, ko je napisal Steiner članek  ‘Goethe in medicina’.  Takrat je povezal Goetheja z antopozofsko medicino in kasneje skupaj sodeloval z nizozemsko zdravnico dr. Ito Wegman, kjer sta napisala skupaj svojo prvo knjigo ‘Osnove terapije’ v prevodu. Istočasno so se začeli nekje proizvajati prvi farmacevtski antopozofski proizvodi, takrat poznani pod imenom Weleda. In ta antropozofska klinika v Arlesheimu v Švici in Stuttgartu v Nemčiji se je osnovala 1920 leta. 

Kaj želim povedati? Ta medicina je izredno mlada, izredno nova, še na samem začetku. In okrog nas je potencial zdravil in zdravljenja ogromen, ki ga še moramo odkriti. Ne samo, da je mlada, antropozofska medicina je najtežja medicina na svetu, jaz rečem. Namreč v njej ne obstaja nobenih receptur, hitrih pobegov tako ali drugače. Antropozofski zdravnik zdravi pacienta in s tem imata oba nalogo, da se ob tem učita. Imamo metode, npr. bioresonanco, kjer se človek priključi na aparat in mu pokaže križce. Super! Morda so rezultati čisto točni. Sploh ni debate. Ampak s tem je odvzeta priložnost učenja tako zdravniku kot pacientu. Namreč antropozofska medicina nima naloge pozdraviti samo bolnega človeka pred seboj, ampak  je neskončna v času in prostoru. To pomeni, presega meje tega življenja in upošteva tudi karmo, prejšnja življenja in tudi prihodnost. Spoznanja, spoznanja, ki nas spreminjajo. In tudi zdravnik, skozi pacienta, mora razviti te malce čudne sposobnosti zaznave.

Dr. Steiner z nizozemsko zdravnico je ponovil, da ni mislil na samo enega človeka in ozdravitev vsake bolezni pri tem človeku, ampak je mislil na usodo celotnega človeštva. To ni tako romantično. Je preseganje. Je pa zelo težka zato, ker smo danes postavljeni v vlogo odkrivati vsa zdravila. Dejansko dal nam je metodo, kako naj razvijamo, kako naj se učimo in kako naj  iščemo. Ampak postavljeni smo pa tudi mi v aktivno vlogo, da ta zdravila poiščemo in jih naredimo. On ni ponujal nikoli odgovorov na znanje, na tu jih imate. To bo pozdravilo to, to to itd. Je dal kakšen primerek, na katerem je potrebno res veliko, veliko delati, da sploh razumemo ta primer in da ga potem uporabimo v praksi. Npr. brali ste kmetijski tečaj. Človek bi ga verjetno moral prebrati 5x, počasi od odstavka do odstavka, da bi res razumel, kaj je kremen, kaj je glina, kako te sile potekajo skozi rastline. Ogromno aktivnega razmišljanja in poglobitve je potrebno, da razumemo te odstavke. Tako, da dejansko smo na začetku, ampak dobro je, vsak začetek je dober.

Druga pomembna stvar se mi je zdela, kadar razmišljam o antropozofski medicini. Ni nastala na univerzi ali pa v strogo v intelektualnih krogih.  Nastala je v odnosu dr. Ite Wegman, ki je bila izredno polna ljubezni in prijateljstva. In vse to vpliva, nekako ima človek vtis. Onadva sta imela zelo tesen odnos, tako tesen, da je bil že na meji. Ampak ali ni to lepo, da se rodi medicina iz ljubezni? Če pomislimo, to je res nekaj čudovitega. In potem je dr. Steiner pomislil, veliko je bral, preštudiral je vse filozofe, Goetheja popolnoma, in vzel masikaj od Paracelzusa. In sicer Paracelzus je izrekel stavek, ki spreminja svet in ta stavek je: Človek je mikrokozmos v makrokozmusu. Ta stavek se nam zdi zelo razumljiv. Ampak ta stavek, kadar se poglobimo v njega pomeni, vse snovi, ki so v vesolju, vsi procesi, ki so v vesolju, vsa bitja, ki so v vesolju, vsi planetarni vplivi, vse galaksije v osončju, ti vsi pojavi se odvijajo znotraj človeka. Tega si sploh dejansko ne znamo zamisliti. In ta stavek predstavlja neke vrsto revolucije v sami antropozofski medicini. Namreč dr. Steiner je rekel, da oblikovalne sile, ki jih gledamo z očmi v zunanjem svetu, so popolnoma paralelne našim duševnim in fizičnim procesom. Tako, da dejansko naša naloga je, samo postati zelo dobri opazovalci in se zelo poglobiti v te procese. Tako kot je že omenjeno na Metinem predavanju. Namreč, Goethe je včasih sedel več ur na balkonu in gledal skozi okno oblake. Kako potujejo čez nebo, kako se spreminjajo barve na nebu, kako izgleda sončni vzhod, kako izgleda sončni zahod, kako se menja klima, atmosfera itd. Iz tega je razvil novi del optike, ki je podrla Newtenovo teorijo, dejansko ne podrla, ampak bogato nadgradila bi lahko rekli. Iz tega  je dobil uvid v klimatske razmere in  je dejansko lahko napovedoval vreme. Čez čas se ja tako poglobil in zlil s temi atmosferskimi spremembami, da je bil neke vrste napovedovalec

In to je tudi naša naloga, da začnemo opazovati v procesu. Kajti mi znamo opazovati samo eno točko v enem  časovnem okvirju, ne pa tudi skozi daljši čas.To je mene vedno motilo na faksu. Kadar smo mi imeli predmet o rastlinah, o zdravilnih rastlinah, si jaz nikoli nisem znala predstavljati te rastline. Kako izgleda, kakšne liste ima, kakšne cvetove ima. Izvedela sem vse o molekulah in snoveh, ki jih vsebujejo te rastline, kako izgleda hrastovo lubje, ne morem se ga spomniti. Dejansko nisem imela sploh izkušnje s hrastom. In potem sem prišla v antropozofijo in goetheanizem, kjer smo božali skorjo in jo lupili in vonjali in okušali, okušali to drevo. Skozi vse letne čase: kako iz poganjka zraste deblo, kako se tvorijo veje? Grejo na vse strani, se povesijo? Kako se razvijajo listi? Pridejo morda cvetovi prej? Ali se razvijajo na začetku krošnje cvetovi in grejo proti konjicam krošnje, ali grejo v obratno smer ali navzven, Kakšne plodove ima to drevo? Kako padejo? Kdo jih razširja? Kako zraste novi kalček? Če grem v gozd, ali prepoznam kalček hrasta? Katere živali so povezane s tem drevesom? Tema! Nula! 

Na začetku poti. Nič ne veš, rekla sem, da bom vrgla knjige in molekule stran, nimam pojma kaj je prav. In dejansko, če bomo znali to opazovati, nam bodo rastline same povedale, katere stvari zdravijo za katere bolezni. Namreč opazovali bomo rastline ali minerale ali živali, karkoli, neki naravni proces in opazovali bomo, kako delujejo naši organi. In vsak organ je nekaj posebnega, ima svoje specifike. In rastlina nam bo povedala sama, če ji bomo prisluhnili kateri organ zdravi. Ne bomo rabili nobenih receptur, nabirati pomladi, naberejo se le cvetovi, to bomo vedeli. Rastlina bo sama povedala kdaj jo je treba nabrati, katere rastlinske dele je treba nabrati in na kateri naš organ deluje. In kadar bomo želeli vedeti, s katerim planetom je povezana ta rastlina, nam bo spet sama povedala. Namreč opazovali bomo zvezde kako se gibajo. S kakšno lučjo svetijo. S kakšno svetlobo, kako vzhajajo, kako zahajajo, s kakšno hitrostjo se gibajo po nebu. Delajo velike pa male kroge, kako se gibajo? In to nam bo to dalo odgovore. Ne potrebujejo odgovorov na dlani na ta način.

Steiner nam je podal par primerov, sami pa spet moramo odkriti te povezave med tem, drugače spet nastane nevarnost, da nastane medicina po modelu. Jupiter zdravi jetra, juhu, hvala, da si prišel. Moramo sami poiskati, zagotovo to drži. Moramo pa najti povezave. In danes sem želela prinesti kot primer eno rastlino s seboj, jo bomo skupaj malce pogledali, ampak je tukaj okoli nisem našla. Sem bila prepričana, da bo rastla okrog hiše, ker je vse povsod zdaj. Zagotovo jo poznate in jo bomo poskušali opisati po spominu in boste sami videli koliko dejansko opazimo. Vsi ste jo že gotovo videli. Po eni strani dobra izkušnja, da vidimo koliko smo znali opazovati. Poznate krvavi mlečnik? Bradavičnik, za bradavice so ga uporabljali. Vse povsod okrog hiše, kjer so opeke raste na razno raznih krajih. Dvignite roke tisti, ki ga poznate. En del ja, en del ne. Dejansko je res pogosta rastlina. Tako sem bila jaz v temi po študiju farmacije, približno tako. Kdo se spomni karkoli od te rastline? Karkoli.

Odg.: Ko jo odlomiš ima mleko noter.

V: Kakšno je to mleko?

Odg.: Malo oranžne barve, gost je, celo lepljiv je.

V: Nekako to nam je rapoznavni znak. Kadar ga odtrgamo, aha opravka imamo s krvavim mlečnikom. Še kaj se spomnimo.

Odg.: Rumeno cveti, srčke odtrgamo in ga pojemo kakor za zdravje. Listek

Odg. Mleček je zelo strupen in zelo ostrega okusa

V: Tukaj smo dobili strupen, zelo ostrega okusa. Še kaj? Še kakšne izkušnje z mlečkom?

Odg.: močna barva je, ostaja na koži

V: Ostaja nakoži, težko jo je sprati. Ima valovite lističe.

Vpr.: Kakšen strup vsebuje, da lahko pohrusta bradavico?

V: Vse bomo povedali. Škoda, da je nimam tukaj. Tako približno izgleda. Če opazujemo krvavi mlečnik, se pojavijo listi že januarja. In dejansko, ta rastlina ustvarja liste celo leto. Celo leto, dokler ne pade sneg. Tako da dejansko imamo zeleni del rastline celotno leto in zelo bujno raste. Pri nas na vikendu je že tako velik in ima ogromno listov, bujno raste. Aprila začne cveteti. Kadar cveti, še zmeraj ustvarja nove liste. Po navadi je pri rastlinah tako, da je cvet vrhunec rastline. In ponavadi se listi takrat upočasnujejo v svoji rasti in v svojem razvoju, kajti takrat pride ta astralni element zraven in rastlina gre dejansko v cvetenje in v plodenje. Tu pa je izredna vitalnost in bujnost. In ne samo to. Goethe govori o listni metamorfozi. Napisal je knjigo metamorfoza rastlin, kjer opazuje kako se spreminjajo listne oblike rastline. In sicer, kadar opazujemo rastlino od spodaj navzgor, on je to opazoval na tisočih rastlinah in je potem metodično razdelil procese, kako se spreminja list. Škoda, da vam moram ta odgovor ponuditi na dlani, kar ne bi želela. Ampak, da bomo danes razumeli, da bomo kljub vsemu razumeli. Prva faza je imenoval štilen, ustvarjanje peclja. Vsaka rastlina. prvi listi v pritličju ustvarjajo peclji. Potem gre v štajten, ustvari listno ploskev, razširjanje listne ploskve. Potem se pa začne nekaj dogajati s to listno ploskvijo, to je en imaginaren primer, ki sicer ne štima, in jo je imenoval to fazo glidern, razčlenitev. Listna ploskev pa členi. In potem je četrto fazo poimenoval špicen, ustvarjanje konic. To so hudi primerki. Ampak dejansko z listjem delamo listne vrste. Pri rastlini potrgamo od prvega pritličnega lista in potem vse navzgor po rastlini, da se nam razgrne ta proces. Kaj se dogaja z listi, kaj ga spreminja? In potem je prvi Goethe sploh opazil, v celotni zgodovini rastlinstva in naravoslovja, da se listna oblika spreminja. Na isti rastlini. Samo z opazovanjem. Kaj je tisto, kar te liste tako spreminja? Ali imate kakšno idejo? Tisti s predznanjem molčite. Ampak tisti, ki tega še nikoli niste slišali nič o tem. Zakaj?

Odg.: Od svetlobe, planeti, luna, čas, različna obdobja, poganja in pride do najvišje točke in potem umirajo

V: Pri takšnih vajah zelo treniramo takšne stvari goetheanisti in pri tem opazimo, kako zelo polni smo pred učenjem. V slabem smislu. Ne kot kritika ali kot krivda, ampak tako polni smo predstav. Aha, ta rastlina mora rasti na vlagi, aha to rastlino sučejo neka bitja, aha, to je pa zaradi tega, ker vsebujejo saponine, aha, polni smo nekih idej in pozabimo na izkušnje. In gremo stran od opazovanja. In Goethe je bil v tem fenomenalen, ker je vse bogato predznanje in bogato znanje znal odstraniti iz glave in se predati samo tistemu trenutku in stvari, ki jo s fizičnimi očmi vidi. In videl je cvet. Vse je v redu z vsem tem, kar ste povedali, čisto z vsem, sploh ne gre za to. Ampak on je to opazoval pri neštetih rastlinah. Kako tvori cvet, kakšne listne oblike nastajajo itd. in videl je, da pri tisti rastlini, kjer je cvet vrhunec rastline, se list neizmerno spreminja. Bi lahko rekli, ki posega preko planetov, svetlobe, živali in se dotika rastline. Rastline nimajo duše, kakor mislimo, ampak se jih duševno dotika neka atmosfera, ki se preko Sonca, preko kozmosa vanje usede. In potem je važno, da pri rastlinah, pri katerih se oblika lista sploh ne spreminja. In tam cvet ni vrhunec forme ampak je tukaj. Cvetni impuls je lahko tudi prešibak In te stvari mi zdaj opazujemo.

Pri krvavem mlečniku, da se vrnemo, imamo cvet na vrhu, dejansko je cvet vrhunec tvorbe, ampak listna oblika se niti malo ne spremeni. To pomeni, da dejansko ni pravil. Samo opazovati moramo znati. On je ustvaril neka pravila in metode, ki veljajo za večino rastlin, zmeraj pa obstajajo izjeme. Pri krvavem mlečniku imamo opravka z rastlino, kjer je eteričnost rastline vitalno, gradnja neizmerno v prednosti, ne da se ustaviti pred astralnim, duševnim poseganjem. Cvet in plod ne ustavita lista. Torej imamo ogromno vitalnosti in gradnje. In potem pogledamo naprej rastlino in najdemo ta krvavi mlečnik, ta sok, za katerega velja, da je toksičen in vidimo, da pri njem najdemo snovi, ki se imenujejo alkaloidi. Pomagamo si s tem, nam pa to ne pove vsega, ampak nam nekaj pove. Alkaloidi nastanejo z razgradnjo beljakovin. In vidimo, da razgrajevalne sile so pravzaprav ustvarjalne sile. Mi ne moremo biti kakor kuščar, ki mu nekdo odtrga nogo in bi nam zrastla nova noga, ampak so nam te sile za regeneracijo odvzete, da jih imamo na voljo za duševne in duhovne sile. Kuščar pa ne more duhovno toliko razmišljati in nima teh sil na voljo. Dejansko te sile so nam odvzete, da lahko doživljamo, čutimo in mislimo.

Dejansko naša duševnost in duhovnost delata do smrti in na razgrajevalnih procesih. In tukaj pri krvavem mlečniku astralne sile tako močno posežejo v rastlino, da se ne ustavijo samo pri tvorbi cvetov in plodov, ampak se vsedejo v samo sok rastline, se vežejo nanj in ga razgrajujejo. In se ne ustavijo v cvetnem predelu, ampak tečejo vse do korenine in to vedno močnejše v korenini in ta korenina je najbolj strupeni del krvavega mlečnika. Tako imamo na eni strani intenzivno polarnost med razgrajevalnimi silami, močno razgradnjo in pa močno gradnjo in vitalnost. In krvavi mlečnik nam daje primer, kako ti dve polarnosti uskladiti pomaga rastlino. Uspe ji preživeti in se razširjati. In potem pa poiščemo, kaj pa v telesu ustreza temu procesu? Ima kdo kakšno idejo?

Odg.: Jetra

V: Zakaj pa?

Odg.: Naj bi bila filter telesa, za čiščenje krvi. Jetra imajo dve funkciji.

V: Bravo za čudoviti odgovor. Jetra so organ, kjer poteka nenormalna gradnja maščob, glukoze, trigliceridov, koagulacijskih faktorjev v krvi, izredna gradnja. Vsa kri, ki pride iz prebavil, z vso prehrano, s toksini, s strupi, zdravili, vsem, vse kar pride v našo prebavo gre po portalni veni, se imenuje, do jeter in jetra ustvarijo tukaj vitalno kemijo, dobesedno so alkimist na delu, ki ustvarja potem iz tega, kar prinese kri, našo lastno substanco. Po drugi strani pa imajo mnogo razgrajevalnih funkcij. Npr. razgrajuje vse, kar prinese ravno ta kri z encimi in sokovi in razgrajuje samo (podarek na ‘a’) kri, železo gre iz hemoglobina in iz tega se tvori žolč. In žolč je tisti, ki s svojimi žolčnimi kislinami razgrajuje maščobe, beljakovine itd. Kadar pomislimo na jetra, nam pride v glavo rumena barva. Tudi krvavi mleček nakazuje nekako na to. Nekoč so rekli ‘Hipokratovi štirje žolči’, dva žolča in še sluz in kri. Imamo rumeni in črni žolč. In rumeni ustreza koleriku kot temperamentu. In dejansko se je krvavi mlečnik nekoč  v zgodovini uporabljal kot amulet za agresivnega človeka. Nekako se nakazuje na kolerika. In tako zdravi ne samo fizična jetra, ampak tudi psihosomatske napetosti v ljudeh, ker človek težko usklajuje podvojevalne sile in umiritvene sile. In dejansko krvavi mlečnik zmore ti dve polariteti in zato je to izredno zdravilo za jetra in za žolč.

In v antropozofski medicini imamo tudi to skico, ki ste jo vsi že videli, in sicer, rastlina je narobe obrnjen človek. Procesi, ki vladajo v živčno čutilnem sistemu človeka, torej v glavi, predvsem v glavi, ustrezajo koreninskemu delu rastline. Tukaj vladajo procesi miru, hladu, razgradnje. Vemo, da naši možgani izredno aktivni ležijo v lobanji,  obdani z mineraliziranimi kostmi, kakor korenina črpa minerale iz tal, kakor rastlina raste iz korenine navzven, tako rastemo mi iz glave navzven v zarodku. Kadar se udarimo v glavo in pride do gibanja možganov, nam to ni všeč, potrebujemo mir. Kadar imamo visoko vročino, zbolimo, se ne počutimo dobro, vročina ne paše glavi. Nasproti temu, v območju, kjer smo popolnoma zavedni in lahko jasno in trezno mislimo, se na drugi strani odvijajo popolnoma nezavedni procesi v našem prebavnem sistemu, z reproduktivnimi silami. Kadar smo zdravi, ne čutimo, kako se nam hrana prebavlja in presnavlja, tega ne smemo čutiti. Tukaj vlada nenehno gibanje, nenehna gradnja nasproti razgradnje, kajti vemo, da živčne celice v glavi niso sposobne regeneracije in celične delitve. Npr. jetra pa so zmožna popolne regeneracije tudi, če nam ostane samo četrtina jeter. Nenehno gibanje in vročina. Tudi jetra so najbolj vroč organ v telesu. 40 st. Celzija. In vemo npr. pri depresijah jeternega tipa, antropozofski zdravnik potipa jetra in opazi, da so večja, trda in hladna. Pogosto.

Potem pa ta dva pola usklajujeta osrednji del, ritmični sistem. Naše srce je edini organ v telesu, ko nekateri ga doživljamo večno. Vsa kri, ki priteka iz prebave prihaja iz teme in iz snovnosti našega telesa iz zunanjega sveta. Vsa kri, ki priteka iz zgornjega dela, prinaša tudi s seboj hrano, ampak drugačne vrste. Namreč tukaj čutimo, doživljamo, gledamo, okušamo in tudi s tem se hranimo. Ti vtisi iz zunanjega sveta se reflektirajo, kozmos deluje preko nas in mi ga spremljamo. Tako, da kri iz celotnega kozmosa, bi lahko rekli, s kozmično prehrano priteka in ti dve vrsti krvi iz teme in iz materije in iz nematerije in svetlobe se srečata v srcu, ki mora ustvariti harmonijo med svetlobo in temo. Med težo in lahkostjo. In tudi naše dihanje je ritem, vdih, izdih, vdih, izdih. Napetost in sprostitev. In tako usklajujejo ta dva pola.

Kateri del rastline bi uporabili zdaj za jetra v farmacevtskem procesu? Prosim, da tisti, ki imate idejo, da jo utemeljite, zakaj? ?steblo, korenina, cvet. Jetra sestavljajo prebavni sistem in ponavadi zdravimo prebavne organe s cvetovi in plodovi. Ampak ste imeli prav. V tem primeru zdravimo s korenino. Vi ste to bolj intuitivno razbrali, ker smo rekli, da je tu največja količina teh alkaloidov. In to je primer, da se antropozofska medicina ne sme po receptih izvajati. Ampak iz resničnega globokega razumevanja. In kaj nam pravi pravo razumevanje?  Dr. Steiner pravi jetra so največji okuševalni organ v našem telesu. Jetra nezavedno opuščajo vso hrano, ki priteka in ji nasproti pošiljajo točno prave encime, točno prave sokove, da se ta hrana prebavi. In če je okuševalni organ, okus spada med čutila, potem so dejansko pri človeku v tem delu. Živčevje in čutila spadajo v živčno-čutilni sistem in zato se pri krvavem mlečniku uporablja korenina. Za žolč, kajti deluje tudi na žolč, pa je dr. Steiner rekel, da tam se pa naš jaz postavi nasproti prebavi. In to lahko spet vidimo lepo, kaj nastane s tem, da se železo odplavi. In z zadostnimi kislinami razgradi vse, kar mu pride naproti. Mi vemo, da če imamo razlitje žolčnika, sledi sepsa skoraj gotovo. In potem lahko to tudi povežemo s planeti, kot je npr. Mars in pa železo in pa žolčnik. Saj vemo da nastane s samo odstranitvijo železa, saj po krvi utripa naš jaz in današnje mišljenje znanstveno  je napačno, da  je srce črpalka, ki nam črpa kri in nam poganja kri po telesu, saj naša lastna duhovnost potiska kri po organizmu. Srce samo usklajuje različna nasprotja. In to lahko zasledujemo zelo točno v sami embriologiji, saj se pri zarodku najprej tvori kri na periferiji, žilice nastanejo na površju telesa in rastejo proti srcu in na koncu. Naša naloga torej je opazovati zelo natančno znanstveno procese in bomo dobili vse odgovore za zdravljenje človeka.

Danes sem vam hotela praktično pokazati, kaj je to antropozofska medicina. Ne gre za modele, ne gre za recepture, gre za nenehen svet kreacije, oblikovanja, učenja, za nobeno rariteto, za noben fanatizem, ampak enostavno za učenje, da lahko sami razvijemo marsikaj. Zaradi tega smo lahko neznansko hvaležni Steinerju, da nam je dal priložnost, da sebe razvijamo v kreativne svobodne posameznike in to sem tudi sama edino našla na antropozofiji.

Hvala vam lepa za prisluh in za sodelovanje.

Meta: smo rekli, da ne ploskamo, da ne gradimo svojega ega, ker antropozofi vejo, da je ego nekaj slabega in se ga otepajo, če pa mi zdaj ploskamo pa pošiljamo ogromno nekega občutka pomembnosti, ki se ga ona mora braniti. Mi jo lahko objamemo, ji potem stisnemo roko in ji čestitamo, da je že to pot prehodila, da po tej poti tako korajžno napreduje. Ona je registrirala društvo Sapientia, ki se s temi stvarmi ukvarja in ima tudi predavanja in tečaje in je pri združenju za integrativno medicino Slovenije ustanovila v bistvu sekcijo za antropozofsko medicino, kjer že ona organizira predavanja antropozofskih zdravnikov. Tudi sama bo predavala. Eno predavanje dr. Schwarza iz Graza je že bilo, eno predavanje je najavljeno in jaz vam zelo priporočam, da mogoče tudi mi naše elektronske naslove nekam zapišemo in da jih njej damo s seboj, da nas bo ona lahko vse obveščala o tem, kar organizira. Ker to so velike stvari. Se mi zdi, da smo mi res z našim poskusom Steinerja razumeti, naravnavati svoje življenje po njem, morda le tisti v Sloveniji, ki bodo za to njeno delo posebej hvaležni.

Mogoče še kaj konkretno v zvezi s tvojim društvom in s tečaji poveš, in o metodi dvigajočih se slik.

Vesna: Sama pa vodim naravoslovno-izobraževalno društvo Sapientia, treba se je zahvaliti tistim na Ptuju. To je naša kmetija, na kateri sem tudi odraščala. Čudovita kmetija res, kjer gojim tudi zelišča in vse te stvari. Prirejamo čudovite seminarje, pohode, predavanja, delavnice, raziskovalne projekte. V prihodnosti, julija, pa vas res vabim na Steigbild seminar po metodi vzpenjajočih se slik, to je ena zelo posebna antropozofska goetheanistična metoda, ki kaže dejansko žive življenjske sile v različnih rastlinskih organih. Dejansko, tudi če organ celo leto izgleda enako, npr. korenina ali pa koren neke rastline, nek gomolj, se pa znotraj njega odvija marsikaj. Življenjski procesi so nenehno v toku in npr. ta metoda pokaže, kaj se dogaja s tem organom, s to metodo lahko tudi razlikujemo sintetično in naravno vranično  kislino npr., čeprav imata popolnoma enako molekulsko formulo.  S to metodo lahko razlikujemo biodinamično pridelano hrano in konvencionalno pridelano hrano. Pokažejo se žive življenjske sile, ki kažejo razliko v kvaliteti procesov.

In dejansko s seboj sem vzela eno drugo metodo, en primerek. Kristalizacijska metoda. Naredili so sliko kristalizacije z bakrovim kloridom, to je tudi ena posebna antropozofska metoda. Na tej strani je sok korenine od krvavega mlečnika in žolčnik. In dejansko lahko vidimo preko te slike, da se ustvarita dve skoraj identični sliki in da dejansko ta organski del spada k žolčniku. V antropozofski medicini se pa uporablja v koleodorumu, v enem posebnem zdravilu, korenina kurkume in korenina krvavega mlečnika za vsa obolenja žolča, jeter in teh stvari v posebnem procesu. To so doroni, so pa posebna zdravila, ki jih je Steiner dal, univerzalna zdravila, dejansko zdravila, ki uravnavajo procese različnih organov. In to Steigbild metodo se bomo učili. Je seminar 12.,13. julij, celotno soboto in celotno nedeljo, je pa odprtih mest žal samo 6, ker zahteva mini laboratorij, laboratorijsko opremo. Je tudi cel vikend za to, metoda sicer ni tako težka za samo izvedbo, ampak za interpretacijo pa izredno težavna, da se te slike razumejo, ko nastanejo. Dejansko je treba položiti vse temelje in potem se tudi kasneje s to metodo ukvarjati. Te seminarje delam v manjši skupini, predvsem za tiste, ko so pripravljeni tudi v prihodnosti se z metodo ukvarjati. Kot je Meta rekla, simpatizerjev je ogromno vsepovsod, treba jim je dati možnost. Pravim ljudem, ki so se odločili za raziskovanje  po malo. Deset je samo odprtih mest, vabljeni. Bom pa vas obveščala, če mi daste maile, o vseh dogodkih, predavanjih, delavnicah, pa o vseh stvareh.

Meta: Npr. s temi metodami lahko nekdo, zdaj si ti rekla, to je samo za tiste, ki se hočejo s tem ukvarjati. Ne verjamem, da marsikdo od nas bi z veseljem uporabil to metodo, ne samo, da se sam prepriča npr. o kvaliteti neke hrane, ampak mogoče tudi, da recimo tudi svojim otrokom ali pa svojemu krogu, ali pa nekemu krogu v katerem se giblje, omogoči spoznati eno tako metodo in otrokom potem prikazati konkreten primer. Pšenica, ki je rastla biodinamično, pšenica, ki je rastla konvencionalno s temi strupi. Kruh, ki ga jaz pečem iz pire, ali pa kruh , ki si ga kupil v trgovini. Kakšno sliko, podobo v tem prisotnega življenja lahko naredimo. Ker znanost nima možnosti videti tako imenovanega  notranjega reda. To so pa slike, ki kažejo notranji red v neki substanci. In to se mi zdi, da bi utegnilo še za marsikoga biti zanimivo.

Vesna: In kaj še tudi astralno poseganje, ne samo eterske sile, ampak kako močno duševne sile posegajo v rastline, v hrano, v razne rastlinske organe. Tudi z minerali se da delati, z marsičem.

Meta: Prisrčno se ti zahvaljujem. Vso podporo od nas boš dobila, sem prepričana. Ali ne, da jo bomo podprli? Mi nujno rabimo v Sloveniji drugo medicino, nujno potrebujemo druga zdravila. Mi hodimo v Avstrijo k antropozofskim zdravnikom. Mi naročamo v Avstriji. Pusti tukaj prospekte, katera zdravila ti že delaš. Tudi to pošlji temu krožku.

Heinz

Tema je Steinerjeva pedagogika in sicer pred začetkom šolanja in v času šolanja. Če imamo otroke, ne le da smo mi sami obiskovali šolo, temveč tudi naši otroci. Izkušenj je dovolj. Gotovo ima vsak od vas svoje spomine na šolo, različni so. Sam sem se v šolo učil treh jezikov, franosko, angleško in latinsko. Učil sem se pa jezikov brez učbenikov. Če hočete, vas v petih minutah naučim nekaj nemščine. (Ploskanje in ponavljanje nemškega besedila)

Meta: Binkošti. Duh resnice in spoznanja. Kaj nam ima za povedati praznik Binkošti? Danes, nam. Ljudem tega časa, preloma pravzaprav, v zgodovini človeštva.

Bernhard:

Prosim vas, da naredimo skupaj kratko glasbeno vajo. Gre za to, da prisluhnemo sebi in da obenem poslušam vse druge. Vsak za sebe naj si izmisli en ton, ki ga potem poje z ‘o’, lahko je zelo visok, zelo nizek, ali pa nekje v sredini. Ko ste ga za sebe določili, ga na moj znak zapojemo. In tako bomo imeli 18 različnih tonov. Zdaj bomo pa začeli, ne da bi jaz dal znak ali kakorkoli jaz začenjam, vsak sam za sebe in sicer tako, če imamo občutek kdaj je moj prispevek, moj ton za vse ostale na vrsti. Jaz ne bo pokazal. Po možnosti začnemo skupaj. Mi bomo ‘o’ vsak svoj ton zapeli. Sicer ga pojemo tako dolgo, dokler nam ne zmanjka sape. Sedaj pa tole. Zapeli bomo pet različnih zvokov in pri vsakem zvoku spremenimo naš lastni ton. Poskušali bomo začutiti, kdaj je čas, da skupaj začnemo in pojemo ‘o’, dokler nam ne zmanjka sape. In na koncu bom še en sam ton zaigral na gong.

Meta:

Ko je prišel Binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal iz neba šum kot bi se bližal silovit vihar in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki podobni plamenom, ki so se razdelili in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih in vsakemu je Duh dajal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh  narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, kako da jih vsakdo sliši govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: glejte ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinskem jeziku? Parti, Medijci in Elamiti in tisti, ki prebivajo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Panfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene in mi iz Rima, ki se sedaj mudimo tukaj. Judje in spreobrnjenci, Krečani in Arabci. Vsi jih slišimo, kako v naših  jezikih oznanjajo velika božja dela. Vsi so osupnili in si tega niso znali razložiti. Drug drugega so spraševali: kaj naj to pomeni?

Heinz:

To je praslika Binkoštnega praznika, tako kot ga mi poznamo. In na zelo poseben način govori to o tem, kako so zveneli skupaj ljudje, ki so spoznali duha. Svetloba nad glavo povezuje vse ljudi. Obenem pa je na vsaki glavi posamezno. Sozvočje spoznaje, ki presvetljuje ljudi. Obenem pa tudi sozvočje čustev. Ta slika je pravzaprav slika bodočnosti. Če nam bo uspelo in včasih imam občutek, da nam je celo tu to uspelo. Ljudje izgovarjajo misli, ki živijo tudi v drugih, da drugi govorijo o čustvih, ki jih sam v sebi nosim. V tem primeru nastopi nekaj kot blažena atmosfera neke skupnosti. Rudolf Steiner pa nas opozarja, da je to vizija bodočnosti, to Binkoštno doživetje apostolov in da si moramo najprej ozavestiti, da je pot do tja težavna zaradi tega, ker s svojo zavestjo ne sežemo v tisti del duše, kjer se pravzaprav upiramo temu, da bi mislili in čutili z drugimi. Opozarja nas na to, da v trenutku, ko nekoga poslušamo, jaz govorim in vi poslušate, če nekdo od vas govori in jaz poslušam, v delčku sekunde, vedno doživimo nekaj kot neko spominjanje iz poslušanja samega sebe, spominjanje na samega sebe. Rad bi vas ujel kaj govorim in v naslednjem trenutku se že umaknem od tega, kar sem razumel. Torej v tem, da poslušam drugega, kot da zaspim in v delčku sekunde se prebudim in se kot postavim nasproti  drugega. Saj bi hotel misliti po svoje, ostati buden, v nemščini imam čudovit izraz za to: uveljavljati se. Uveljavljati sam sebe, uveljavljati se. In če sami sebe točno opazujemo, se dogaja vedno znova v razgovorih, da opazite, ko nekdo nekaj pove, da se že v naslednjem trenutku oglasi in pravi: ja, ja, ampak. Torej postavimo se nasproti temu, kar smo slišali. In če poslušamo diskusije, smo prisotni, mogoče tudi gledamo na televiziji, potem gre stvar lahko celo tako daleč, da drugega v njegovem načinu razmišljanja doživljamo kot prav sovražnega. To je ta naša drža, uveljavljati svoje stališče.

Torej, v našem razmišljanju nismo socialna bitja. Steiner pravi, da smo pravzaprav antisocialni v razmišljanju. Pa ne vedno in ne v vsakem slučaju. Ali pa, da je temeljna potreba človeka, da lastnost (-poudarek na a), posebnost, individualnost, posebno na področju razmišljanja, poudarjamo. Duša obstaja iz: misliti, čutiti in delati. To so vse lastnosti duše. In če pogledamo na področje čutenja in se vprašamo ali smo sposobni biti del družbe na področju čutenja in se skušamo s svojo zavestjo spustiti na ta nivo naših čustev, bomo opazili, da imamo v svoji duši kot neke vrste temeljne sile, silo antipatije in simpatije. Če bi sedaj nekdo odprl ta vrata in v prostor bi stopil človek, vseeno moški ali ženska, prva stvar, kar bi vsak od nas  pomislil, ne da bi sploh karkoli razmišljal, je čustvo in sicer obarvano ali s simpatijo ali z antipatijo. Sploh se ne morete od tega distancirati. Človek vam je ali simpatičen ali pa zanimivo, ne da bi o tem razmišljali, se pojavijo čustva, da ne morete ostati nevtralni. V naših čustvih smo s simpatijo in antipatijo vedno v neverjetni nevarnosti, da predstavo o drugem človeku zaradi teh čustev pokvarimo, iznakazimo ali v pozitivnem, ali da vidite v tem človeku več kot on v resnici je, ali pa v negativnem smislu. V čustvih torej nismo v stanju srečati resničnosti drugega človeka, temveč naše lastne predstave, našo iznakaženo sliko o drugem, ki se postavi med človeka in nas.

Če gremo sedaj v duši od misli k čustvom, gremo sedaj še eno stopnjo niže in se vprašamo ali smo pravzaprav v tem, kar hočemo delati socialni. In ta nizek sloj duše vprašamo, v oklepaju moramo reči, našo zavest tudi zelo težko pošljemo v področje volje. To hočem položiti tja. To položim tja. Pravzaprav pa ne vem, kako se to dogodi. Kako se od ‘hotel bi to položiti tja’, v vsem tem mišičju pride do tega, da se to že dogodi. Rudolf Steiner nas opozarja na to, da je človek pravzaprav v svoji volji nekaj kot v globokem spanju. Budni smo v glavi, sanjavi smo na področju duše, v volji pa smo v globokem spanju. Če nekdo vzpodbudi našo voljo, razvname jo npr. lakota, strasti, nagoni, potem čutim kako asocialen sem. Samo jaz, jaz, jaz. Kot jaz se uveljavljam. Če pa na svojo voljo z neko mislijo gibam z neko mislijo, potem je vedno tako, da se želim omejiti od sveta. Če vodi mojo voljo čustvo, npr. ljubezen do drugega človeka, potem obstaja nekaj kot zelo zanimivo maskiranje te volje. Tega ni lahko razumeti. Neko nesebično delo za nekoga drugega, je lahko obenem zelo zanimiv, poseben način razlog za užitek. Jaz ne ljubim drugega, temveč ljubim moje sobivanje s tem drugim. V vsakem čustvu, ki ga izrazim, v vsakem sočustvovanju, v vsakem delu, ki je utemeljeno v mojem sočutju, se pogosto skriva maskirano doživljanje lastnih potreb. V nemščini imamo pojem za to, imenujemo ga sindrom pomočnika. Poznate kaj takega? Poznate ta pojem? Patološka prisotnost potrebe nekomu pomagati, brez zavestnega koraka, da bi res hotel pomagati.

Če bi malo, pravzaprav moram, ne da bi koga ‘šparal’, reči, če pogledamo torej na svojo dušo, na svoj način razmišljanja, na naša čustva in na našo voljo, opazimo antisocialne tendence. Rudolf Steiner nas sedaj sprašuje, kaj pa imajo opraviti te sile antisocialnosti v nas? Imajo nalogo? Ja in on odgovori, imajo nalogo. Te sile nas najprej naredijo, da smo ljudje, ki se zavedajo samega sebe, svobodni in v stanju, da sami odločamo. In da imam vedenje o samem sebi, z drugo besedo, da ponovi še enkrat samozavesten. To je primerljivo z mladostnikom v puberteti, ki se upira svojim staršem. Starši pa imajo nalogo, da nesramnosti otroka ne povezujejo s samim seboj, temveč, da vedo, da človek doseže svojo samostojnost šele takrat, če se upira svojim staršem. Pravzaprav imamo vsi te izkušnje za seboj. In pri taki situaciji moramo reči, ja, ja pravilno je, ne glede na to, da se upira otrok tako očetu kot materi, da se upira vsemu in ne glede na to kaj vi čutite in kaj vi mislite. In tako kot je Bernhard včeraj pripovedoval, kar nam je vsem tudi povsem jasno, tega se zavedamo, do 14, 15 leta, bi hotele deklice delati vse tako kot mati, fant pa vse tako kot dela njegov oče, potem naenkrat pa se stvari spremenijo. Sedaj pa nam Rudolf Steiner zastavlja vprašanje in v celi vrsti svojih predavanj je obravnaval te duševne kvalitete. Kakšen postanem v razmišljanju, kako postanem na nivoju svojega razmišljanja socialen? In pravi, kadar stojite nasproti drugemu človeku, ne čutite samo tega drugega človeka, temveč tudi njegov družbeni pomen. Preproste misli so, ki  jih bom sedaj navedel, moramo pa jih popolnoma trezno spustiti do svoje duše v polnosti njihovega pomena. Prehrana, obleka, hiša, avto, ceste in vsa civilizacija, vse kulturne ustanove, vse to so ustvarili drugi ljudje. Ozavestim si, da je moja eksistenca mogoča samo zaradi tega dela drugih ljudi. In korak naprej, vse, kar sem kot človek postal na področju moje duše in na področju razvoja mojega duha, to je bilo mogoče samo zaradi tega, ker sem srečal neke ljudi v življenju. Telo, naravi se moram zahvaliti zanj. Zato, da sem človek, se moram pravzaprav zahvaliti Bogu. In samo s tem, da na vse to mislim, čutim svoj delež na tem svojem življenju. Čutim, da sem soudeležen v tem. In samo v tem smislu postaja moje razmišljanje socialno, ker čutim v sebi zahvalo do drugih, glede na celo svojo eksistenco.

Če vas smem opozoriti na majhno doživetje iz pisma nove zaveze. V Emausu imamo tole sliko: poznate jo. Dva apostola na cesti srečata še nekoga. Ta tretji jima zastavlja vprašanja. Izgleda, da veliko ve. In popotnika ga prosita, pri nama ostani, večer je. Gredo v gostilno. V tem trenutku, ko je na mizi kruh, on razlomi kruh in se zahvali. In v tem trenutku je nekaj kot preblisk v obeh apostolih, v tej zahvali prepoznata Njega. Tako postaja sposobnost razmišljanja socialna, s tem, da to venomer nosim v svoji zavesti.

Če gledam na čustva in vprašam, kako lahko postanem na nivoju svojih čustev socialen, potem je treba s silami simpatije in antipatije v sebi postopati tako, da sem v stanju v trenutku, ko nekoga vidim, ki mi je v razmišljanju nesimpatičen, ki mi je nesimpatičen po tem kako se obnaša ali pa obratno, ki je po svojem načinu meni zelo simpatičen ali v mojih čustvih mi je zelo simpatičen, da ne dovolim, da te sile simpatije ali antipatije povezujem s svojo dušo. Na podoben način kot se obnašajo starši do svojega pubertetnika, ki njegovih obnašanj ne smejo povezovati s seboj. In se na mestu tega potem vprašam, zakaj mora ta človek razmišljati tako? Zakaj mora ta človek tako delati, čutiti? Kaj to pomeni zanj? Ne za mene. In v tem trenutku postajajo sile duševnosti simpatije in antipatije socialne sile. Saj skušam razumeti zakaj je tak kot je.

Rudolf Steiner uporabi enkrat Kristusovo besedo in pravi: kar si razumel na najmanjšem od mojih bratov, to si razumel na meni. Kar si razumel na najmanjšem bratu, si mojega razumel. V tem trenutku , tisto čutenje čustev, rekel bom drugače, malo lažje. Reči moram spet v oklepaju, in sicer imamo problem v našem čutenju. Otroci samo čutijo in so v svojih čustvih vedno avtentični. Od določenega časa v našem življenju se dogodi v naših čustvih sprememba. In jaz čutim, da čutim. Razumemo? Tu je vedno nekaj spoznati, to mi dobro dene, ne enostavno, čutim samega sebe v čutenju. In ta občutek za samega sebe mi jemlje sposobnost za zaznavanje resničnosti zunaj. Preprost primer: stojite pred vrtnico, pridete do nje, povohate, gledate, oh, kako čudovito se je razcvetela, poglej barvo, imate absolutno neposreden živ občutek, čustvo. To čustvo vam prekrije občutek veselja ob pojavu vrtnice. Ta občutek vam prekrije vrtnica sama. Saj, da lahko vrtnico srečate, ste morali svoja lastna čustva umakniti in dovoliti, da vrtnica sama spregovori. Razumete? To je ta moment, grem v naravo in sem ves navdušen nad naravo. Ampak ni dobro. Grem ven in se moram zaustaviti. In na tak način moram srečati sočloveka. Ne dovoliti čustev, niti pozitivnih niti negativnih čustev. Rudolf Steiner v zvezi s tem izgovori čudovito besedo: pričakujoče sožitje z drugim. Pričakovati. Ne ocenjevati, ostati odprt. Tu, na tej točki, postane čustvo socialno. Zaznavam druge, ne zaznavam sebe.

In če sedaj od sposobnosti razmišljanja, ki je postalo socialno, čustev, ki so postala socialna, grem v področje volje, potem postane moja volja socialna v tem trenutku, ko ne poskušam več posegati v tujo voljo. Vsako poseganje v voljo drugega človeka, kar se nam staršem tako pogosto dogodi. Mi vzamemo otroka in ga nekam posedemo, ali enostavno zaradi tistega trenutka otroka na nekaj prisilimo, malo je Bernhard o tem včeraj govoril, tukaj, vedno ta trenutek, ko nekako naredimo nekaj preveč, odveč in preveč. V nemščini imamo zelo grobo besedo, posilimo nekoga. In naša volja postane socialna potem, če se drugemu tako približamo, da ga vedno vprašamo. Saj vprašanje ‘ali hočeš to tako?’ ustvari most k najsvetejšemu drugega človeka. Najsvetejše človeka je namreč njegova volja. In to njegovo voljo moramo kar najglobje spoštovati. In če na tem področju volje zastavljamo vedno le vprašanje ali drugi to hoče, za kar ga prosim, potem je v ozadju vedno pravzaprav Kristusov vzgled. On vedno sprašuje ‘bi rad ozdravel?’, ‘me ljubiš?’. On nam je pokazal kako ljudje komunicirajo drug z drugim na področju svoje volje. In to je skrivnost Binkošti. Binkošti so trenutek, ko v apostolih v vsaki apostolski duši odkrijemo nekaj kot individualizacijo Kristusa. In ker Kristus v vsakem človeku živi, lahko ljudje iz najrazličnejših dežel, drug drugega razumejo. In lahko komunicirajo drug z drugim v sozvočju svojih čustev. In zato pravi Rudolf Steiner, Binkošti so slika prihodnosti. In če hodimo po poti preobrazbe našega socialnega, antisocialnega razmišljanja, čutenja in volje, našega nenehnega posiljevanja tuje volje, potem se v nas samih Binkošti zasvetijo.

Ko je prišel Binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum kot bi se bližal silovit vihar in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki podobni plamenom, ki so se razdelili in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je duh dajal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, kako da jih vsakdo sliši govoriti v svojem jeziku? Strmeli so, se čudili in govorili: glejte ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako da jih slišimo vsak v svojem materinskem jeziku. Parti, Medijci in Elamiti in tisti, ki prebivajo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Panfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečani in Arabci. Vsi slišimo kako v naših jezikih oznanjajo velika božja dela. Vsi so bili osupli in si tega niso znali razložiti. Drug drugega so spraševali, kaj naj to pomeni?

Bernhard:

Pet različnih tonov na enak način kot prej, vsakič izberemo drug ton. In čutimo kdaj naj bi bil začetek.

Bernhard

Tema po našem načrtu je Rudolf Steiner in glasba. O tem je zelo malo govoril. Stvar je bila pri njem taka, da je vedno govoril samo kadar je bil vprašan. Pred sto leti je bila vsa glasba nekako še tisto, kar pod klasiko poznamo. Na Dunaju se je že dogajala neka glasbena revolucija s Schoenbergom in Webernom. Ampak to, kar sta prinesla novega, poslušalcev pravzaprav še ni dobro doseglo. Malo glasbenikov je bilo, ki so prišli k Steinerju in ga vprašali, kako se bo glasba razvijala naprej. Kar je Rudolf Steiner predlagal, je naredil na eni strani za ljudi svojega časa, vedno pa je veljalo to, kar je delal, v bodočnosti. Pomeni, da je imel sposobnosti, da zaznava kaj iz bodočnosti prihaja. Izhajal je torej iz tega, kar je prej omenil Heinz. Namreč, da čas prinaša potrebo po združevanju teh treh sposobnosti duše: čutenja, razmišljanja, volje. Kadar ustvarjamo glasbeno in se sprašujemo, kako pa se pri tem obnaša naše razmišljanje, čutenje in dejavnost. Pripisujemo sposobnost razmišljanja več budnemu stanju, da je čutenje kot smo slišali, bolj stanje sanj, volja pa da ustreza, ne glede na to, da to predstavlja dejavnost, stanju spanja. Če pomislimo na včeraj, ko smo peli. To je bila glasba, kjer bi se upravičeno lahko vprašali, ali je bilo bolj nekaj sanjavega, je bilo nekaj bolj budnega, ali pa je bilo to nekaj spanju podobnega, torej, da smo bili čisto potopljeni v voljo, kjer smo kot spali? Kakšen občutek imate? Kadar pojemo naše pesmi, je to nekaj sanjavega, je to nekaj zavestnega ali je to nekaj nezavednega? Nekaj, kar bolj pripisujemo razmišljanju? Pa zapojmo nekaj. Zapeli smo ‘ob bistrem potočki je mlin, ….’ Kaj pravite, ima to več opraviti z razmišljanjem, s čustvi, sanjaje ali je to nekaj podzavestnega, nezavednega, področja v katerem spimo? Ali je bilo menjaje, vse tri lastnosti duše, ali je bilo bolj čustvo in volja?

Vpr.: Kako je bilo?

Odg.: Dvigne nas, nasmeh sem videla na obrazu.

Meta: Čustva torej?

Bernhahd: Je kdo zelo napeto razmišljal pri tem?

Odg.: Ne

Bernhard: To teče kot samo po sebi, kajne? Takoj imamo občutek, da je to tričetrtinski takt. Čudovita stvar, ki ljudi takoj poveže. To živi v nas danes, pa tudi pred sto leti je bilo temu tako. Danes pa znamo tudi že nekaj drugega. To, kar smo po Heinzovem predavanju delali, namreč, ko smo imeli 18 različnih tonov, kako bi vi tisto opisali? Je bila tudi tisto stvar, v katero padeš notri in te s seboj nosi ali je bilo bolj povezano z zavestjo?

Odg.: Kot uglaševanje na neko skupno točko

B.: Zelo dobro. Kaj pa drugi mislite?

Odg.: Vibracije . V meni je vse vibriralo, v telesu.

Meta: Kako si bila prisotna, ali si zelo mislila

Odg.: Ne, kje pa

Odg.: Jaz sem morala najprej razmišljati, ko je rekel

B.: To je nekaj, česar sicer ne delamo na ta način, je nekaj nenavadnega.

Meta: Pri meni je bilo tudi tako, da sem najprej morala razmišljati, za kateri ton se bom odločila, potem pa, ko sem se enkrat odločila, sem poskušala to sozvočje, ki je nastalo, na nek način razumeti, kakšno razpoloženje med nami nastaja. Ali je bolj melanholično obarvano, ali je radost v tem, tako na nekako kvaliteto sozvočja.

B.: Ali se je kdo zelo zoprno počutil pri tisti vaji? Je bilo komu zoprno to?

Odg.: Ne

B.: Že to je zanimivo. Pred sto leti Steiner te vaje ne bi mogel delati z ljudmi tistega časa. Danes je to mogoče. Nihče ne zapusti prostora, ker mu je to zoprno. Schoenberg in Webern sta takrat živela na Dunaju, torej komponista v letih, ko je tam tudi Steiner živel in ta dva komponista sta pisala glasbo, ki je bila podobna tem našim zvokom. Na Dunaju, kjer je Steiner študiral, so bili v tistem času ljudje po svojem razpoloženju še zelo vezani na tradicijo, romantiko. In prišlo je nekaj čisto novega. Ljudje so bili divji, ko so to slišali in so jezni zapuščali dvorano. Celo pretepali so se v koncertni dvorani. In poklicali so policijo. Torej pri tem ljudje, ki so poslušali nekaj podobnega kar smo mi peli, so se tako razjezili zaradi slišanega, da so celo policijo morali poklicati.

Vpr. slušateljice: Jaz imam pa eno vprašanje, zdaj ste mi nekaj odprli. Včasih organiziram ta predavanja v čebelarskem centru, pa tiste ljudi, ki jih poznam, prosim, da bomo zapeli ‘ajdo’, pa ne zato, ker se na Meto tudi spomnim, da malo dvignem. In tisti, tudi učiteljice, ki vem, da znajo, me tako grdo pogledajo, to jaz ne morem misliti, ker jaz ne pojem dobro, vendar rada pojem.

Meta: Tako je danes, ljudje vedno manj radi pojejo.

B.: Ampak zgodovina se razvija. Človek se spreminja. In na žalost starih časov ne moremo več pritegniti nazaj. Ista zgodba je v biološko-dinamičnem kmetijstvu. Razvoj gre naprej. Rudolf Steiner je povedal popolnoma nekaj novega. Ni hotel preprosto, da se staro ponovno uvede in se opusti mineralna gnojila. On je hotel v kmetijstvo uvesti novo duhovnost, novo zavest. In tudi pri glasbi imamo nekaj takega. In ti zvoki, ki smo jih peli, ti zvoki niso bili za uspavanko. Jaz menim, da sem slišal neko budnost, ki pa je bila že obarvana z intenzivnimi čustvi. In pravzaprav je bila to stvar, ki si jo je Steiner zelo želel, da bi ljudi vzpodbudil, da s svojimi tremi darovi v duševnosti, sedaj delujejo na drugačen način. Lahko še enkrat en ritem igraš? Noben problem, lahko bi ploskali zraven. To se lahko tako večno nadaljuje. Ali lahko zaigraš svoboden ritem, neenakomerno. Zato si z nogo pomagaš, ali sedaj lahko svoboden ritem, pavza, svoboden ritem … To je nekaj zelo posebnega, svobodni ljudje smo. In nič lepšega ne bi moglo biti kot, če ritem je svoboden. V šoli mučimo otroke s tem, da ostanejo v ritmu. In zdaj pa je poziv, da je svoboden, pa ne more. To je situacija danes. Imamo svobodo v ritmu, mi pa ne pridemo več v gibanje potem. In naenkrat moramo postati zavedni, budni, to je zelo naporno. Mogoče opazite, če danes gledate poročila ali pa berete časopis. Heinz vam je že v petek zvečer govoril o tem. Če mi danes ne prežamemo vseh stvari, ki pridejo k nam kot informacijo s svojo zavestjo, postaja to za nas celo nevarno. Vsekakor pa nekaj, kar nas ne more zadovoljiti. Ali pa vodi v katastrofe. Torej, če mi v to ne vnesemo svoje volje, pri čemer pa seveda samo z razmišljanjem ni dovolj, kot npr. pri tem ritmu. Če mi k temu vzamemo tudi svoje čutenje, pri čemer je spet treba diferencirati ali je to sanjavo čutenje ali je zavedno čutenje.

Ali lahko zaigraš na dva načina. Najprej, kjer uporabiš metrum in potem svoboden ritem. Ali lahko jaz poizkusim? Če nekaj takega poslušate, nikoli ne veste, kaj vas čaka. Vedno je presenečenje, kar pomeni, da morate biti vedno zelo budni. Nekaj takega pa lahko samo v naravi živo slišite. Če vi poslušate kaj takega po radiu, se vam zdi, da je to totalen nesmisel. Tisto drugo pa, tisto v radiu lahko poslušate. Na tem vidimo, če stvari danes postanejo svobodne, kar se misli in čutenja tiče, potem je vedno potreben odnos do ljudi, ki so prisotni. Torej tako kot smo prej naredili tisto vajo s petjem, je to mogoče samo, če smo skupaj. Vsak je stopil do drugih v nov odnos. In to bi lahko postala potem nova skupnost  po tej skrivnosti, ki nam jo Binkošti razodevajo. In pri tem je vsak posameznik pomemben. Je pa naporna stvar. To ni razgovor ob kavi. To torej je v zvezi s tisto temeljno idejo, ki jo je Rudolf Steiner nam posredoval pred sto leti. Glasba ima tri elemente. Ritem, melodijo in pa to, kar smo prej delali, harmonijo. Kar poznamo v duru in molu, je žalostno ali veselo. Razpoloženje neke glasbe. Kaj bi vi rekli? Ti zvoki, ki smo jih peli, kakšno rapoloženje so pričarali?

Odg,: Pozornost

Meta: On pravi veselo ali žalostno?

Odg.: Veselo, tako meditativno je bilo, tudi žalostno.

B.: Naredimo še enkrat. Pa poslušajmo. In sedaj tega ne pojmo na ‘o’, temveč na ‘a’. Vsak en ton. Kakšno je bilo to prvo razpoloženje?

Odg.: Umiritve

B.: Lahko rečete ali je bilo to žalostno ali je bilo veselo?

Meta: Torej moj občutek je bil na začetku, da je bilo nekaj glasov, ki so vlekli k žalosti, potem smo se pa vsi zedinili za veselo harmonijo. To je bil moj občutek. Vsekakor je na koncu sape zmanjkovalo.

B.: Pred sto leti je živel zelo znan slikar, Vladimir Kandinsky. Tesen prijatelj Schoenberga je bil. In pogovarjala sta se o glasbi in slikarstvu. In potem sta oblikovala pojem ‘o potrebah umetnosti’. Ne osebna volja, hotenje, temveč objektivne potrebe. Pomeni: osebne interese umakneta iz tega zornega kota. Če poznate Kandinskyjeve abstraktne slike, na začetku je risal hiše in drevesa, čisto na koncu pa samo še kroge, trikotnike, črte. Človek dobi občutek, da njegova duševnost, subjektivna, sploh ne igra nobene vloge več. Zato sta torej Schoenberg in Kandinsky oblikovala pojem ‘objektivna duševnost’. Zato se vprašamo, kako pa naj to razumem? In Rudolf Steiner je imel v zvezi s tem zelo konkretne napotke. Tudi v že goetheanizmu smo nekaj takega srečali. Da objektivno duševno lahko spoznamo samo skozi proces subjektivno duševnega. Torej mi moramo najprej subjektivno nekaj v duši začutiti in po dolgih vajah pridemo do objektivne duševnosti. In tako ima glasba pravzaprav neposreden odnos do rastlin. In jaz mislim, da je mogoče to tisto novo, kar nas tu povezuje. Da lahko pojemo tako mnogo tonov skupaj in da pravzaprav ne ugotovimo več ali je to veselo ali  je žalostno in je tisto, kar naša duša doživlja skoraj nekaj, kar ni v nas, temveč zunaj nas. Mi pa moramo to vseeno občutiti notranje duševno. Nekaj takega doživljamo tudi, če imamo tak instrument. Zaigral bom ta ton in opišite ga. Kako ga začutite v sebi kot vaše subjektivno duševno čutenje? Z drugimi besedami, kaj ta ton z menoj dela?  Me pomiri? Me naredi ravnodušnega? Ali me razburi? Me naredi žalostnega, me naredi veselega? Kaj dela ta ton z vami?

Odg.: Mene naredi lažjo. Me prečisti. Meni svobodo. Smeh. V notranjosti me razširi.

B.: Še enkrat ga bom zaigral. Zdaj poskušajmo z našimi čutili ta ton še bolj ciljano raziskati. In sicer, kar se barve zvoka tiče. Ali zveni za vas vijolično, zeleno, rdeče, modro?

Odg.: Rjav, temen; meni ni barve povedal, ampak nežen; violičast, roza, ……močna plava,

Meta: Pri meni je vedno tako, da se tu v notranjosti pojavi, gre gor in se tukaj na ven obrne in me kot s seboj dvigne, osvetli v duši. Sem imela potem občutek, da je šlo v rožnato barvo.

B.: Zelo različne barve smo videli. Katera barva je prava, se lahko vprašamo? Ampak nimamo ene. Torej mi stojimo sedaj na mestu, kjer je Steiner rekel, mi moramo subjektivno čutenje dovoliti. In to subjektivno čutenje je pri vsakem drugačno. Če bi mi to sedaj vadili vsak dan, štiri tedne dolgo, bi verjetno po štirih tednih čutili drugo barvo kot sedaj. Saj ste v štirih tednih vadili svoje čutne zaznave. In to gre tako daleč, mogoče se spomnite tega, kar smo se včeraj pogovarjali, na fazo odraščanja otroka do sedmega leta, kjer smo rekli, otrok je eno samo čutilo. Z vsemi čutili očmi, ušesi, tipom, okusom intenzivno zaznava stvari okrog sebe. In čutne zaznave delujejo tako, da oblikujejo. Te čutne zaznave oblikujejo organe, jih tvorijo. Organ vida, sluha, notranji organi se oblikujejo iz tega, kar otrok zaznava v svojem okolju. In če ste pri petdesetih letih zboleli, nek organ je slaboten, je čisto verjetno, da ste v prvih sedmih letih trpeli pomanjkanje v čutnih zaznavah.

Meta: Danes majhni otroci samo gladko plastiko tipajo in take zadeve, to je slabo.

Ni nekaj tako dragocenega, kot tisti, ki ga je on prinesel, tega sem v Dornachu kupila, pri antropozofih.

B.: Zdaj gre torej za kvaliteto čutnih zaznav. Za kvaliteto tega, kar vidimo, kar slišimo. Poslušajmo tole: Ta dva tona ste slišali. Zelo različna sta. Kako bi opisali to?

Odg.: Hrapav, brezbarven, gladek, mnogo tonov skupaj, kot pokrovke….

B.: Če to torej zaznamo, to, kar je Rudolf Steiner ugotovil, da majhen otrok, če sliši kvaliteto, da to deluje na to, kako oblikuje svoje organe. Recimo, da otrok leta dolgo sliši ta ton ali leta dolgo posluša ta ton, absolutno se v tvorbi organov to pozna. Preko duševnosti se to odtisne v fizičnost.

Slušatelj: Slišal sem za poskus, en vrhunski glasbenik je igral na čelo ali violino, v Londonu je imel je koncert. Vstopnice so bile zelo drage. Naredili so poskus, da je šel na podzemljno  železnico in je igral kakor na koncertu. Velika večina otrok se je tam ustavila, več otrok kot starejših.

B.: Odkrili smo torej dve stvari, po katerih se spet lahko vrnemo k Schoenbergu in Kandynskemu. Imamo subjektivno čustveno zaznavo in če se osvobodimo tega, kateri zvok nam je všeč, potem lahko zaznamo šele kvaliteto. Jaz osebno bi tudi rekel, tole mi ni všeč, ampak to ta trenutek ni pomembno. Če pa občutek opišem, npr. tip ali je to mehko ali je grobo, potem morda lahko pridem bliže temu, kaj je bistvo te kvalitete. In to je sposobnost, ki jo danes, sto let po Steinerju, že obvladamo. In nova naloga v glasbi je, da imamo na razpolago na eni strani še vso staro glasbo, tako npr. kot pri tehniški, kjer najdemo ritem, harmonijo in melodijo kot neločljivo enost. Pri tem pa, kar nam je danes tamle bobnal, je bil ritem popolnoma usklajen z melodijo in ta pesem ja dobila določeno barvo, razpoloženje od tega. Današnji človek pa je že v situaciji, da tisto enost lahko premaga. In mi smo v stanju poslušati glasbo, ki obstoji samo še iz ritma in da samo še en zvok od tistega, kar smo skupaj peli ali pa melodijo, ki nima več ritma. To danes človeštvo že prenese.  Kljub temu, da tudi staro glasbo še lahko uživamo. 

Mi pa imamo to svobodo, da svoje nove sposobnosti, ja, uporabimo ali pa tudi ne, bomo delali z njimi ali ne bomo delali z njimi. Popolnoma naši svobodi je prepuščeno ali izbiramo zdravo hrano ali kakršnokoli. Pred 300 leti je bilo seveda drugače. Takrat so se ljudje samo zdravo lahko prehranjevali. Takrat ni bilo mineralnih gnojil in posledic. Samo tisto, kar je na lastni kmetiji zrastlo. Ta svoboda torej, nova, svoboda za človeka je tisto, kar je vsebina Steinerjevih prizadevanj. Svojo doktorsko dizertacijo je delal na temo filozofije svobode. Glavno vprašanje je bilo ali je človek v sposobnosti svojega razmišljanja pravzaprav samostojen, svoboden? In tam najdemo vprašanje, oz. stavek, ki predstavlja centralno sporočilo, ki glasi takole: človek je svoboden, če je v vsakem trenutku v stanju, da razpolaga sam s seboj. To nima nič opraviti s samovoljo, to ni ali grem nekaj dobro jest ali slabo jest ali jem manj, ali se z avtom vozim hitro ali počasi. Tudi to je moja svobodna odločitev. To, da te odločitve so potem zelo odvisne od naših čustev, morda tudi egoizma. On pa je pod svobodo mislil na nekaj drugega. Namreč, da človek v vsakem trenutku v sebi zaznava tisto, kar je njegova notranja želja, potreba, namen. Jaz mislim, da vsak od nas ve, kako zelo težko je to.

In sedaj, če igramo glasbo, lahko pojemo pesmi v ritmu čudovito, lahko poslušamo en sam ton, lahko pojemo skupaj vsak svoj ton in imamo to svobodo, da preko subjektivne duševnosti pridemo do objektivno duševnega. To je situacija, v kateri je bil Steiner pred sto leti in opazil je, da ne more dati nobenih nasvetov, temveč, da je potrebno edino in samo, da grejo ljudje na pot v svojem notranjem razvoju namreč. Da bi te tri sile duševnosti, misliti, čutiti in delati, povezali z ritmom, harmonijo in melodijo in dovedli to v novo razmerje.

Mi bomo potem šli še enkrat v vrt. Pred tem pa naredimo še en poskus, namreč, da slišimo samo ritem, potem en zvok, potem pa še kratek razgovor z instrumenti v treh zvokih. Najprej pojemo ‘ob bistrem potoku je mlin’ z ritmično spremljavo. Potem bomo peli, naredimo zvok, vsak, tako kot prej, svoj ton izbere, pojemo na ‘a’, po tretjem pa dialog med nami tremi, popolnoma svobodno oblikovano.

Kako ste se počutili pri naši pesmici, pri tistem tonu in pri tej improvizaciji? Lahko opišete?

Odg.: zelo zemeljsko, ko smo peli, bolj subtilno, višje, nič več tako fizično, pri tem zadnjem pa kot bi bila kakšna eterska glasba, višje.

Meta: Jaz sem tudi imela občutek, da pri tem tretjem je človek bolj osamljen, bolj samo od sebe odvisen.

B.: Je kdo tukaj, ki lahko reče, da je tisto tretje, improvizacija za njega absolutno nesprejemljiva? Kar pogumni bodite, nihče vas ne bo kaznoval.

Odg.: Zakaj je izbral tak vrstni red?

B.:  Prvo je tisto, kar imamo nenehno na razpolago. Vsak dan živimo v tej tradicionalni glasbi. V drugem se vsi še na nek način počutimo varni, ker je harmonično, ker je v neki skupnosti, socialno, družbeno dogajanje. Tretje pa: moramo sami v sebi najti varnost in oporo, sicer se izgubimo.

Sedaj bi bil pa jaz zelo vesel, da še enkrat ponovimo tisto, kar smo včeraj zjutraj, ko smo se sprehodili po kmetiji, naredili. Začnemo pri raci in pridemo na koncu k lipi. Čisto tiho gremo, ne govorimo in jaz vam bom pokazal kako pogosto kaj igramo. Zelo upam, da nas danes motorna žaga ne bo motila. Vsak naj vzame isti instrument kot zadnjič.