Ingrid Hartmann

Paradigme se menjajo

O razmerju med znanostjo in religijo nam daje sestavek Maxa Plancka pomembna pojasnila. Planck izvaja v »Religija in znanost«, da obstojajo obsežna področja, v katerih nimata druga z drugo nič opraviti. Tako so vsa vprašanja etike za znanost tujka. Na drugi strani je velikost univerzalnih konstant za religijo nezanimiva. Na drugi strani vidi enotnost pri vprašanju eksistence in bitju neke najvišje moči, ki nad svetom vlada. V sozvočju je, da prvič obstoja red v svetu, ki ni odvisen od človeka in da drugič bit tega reda v svetu direktno ni nikoli prepoznavna, temveč jo lahko zajamemo oziroma slutimo le indirektno.

Max Planck piše: » Nič nam torej ne preprečuje in naš nagon po spoznanju, ki stremi po enotni predstavi o svetu zahteva, da obe, povsod delujoči in vendar skrivnostni sili reda v svetu kot ga vidi znanost in boga religije drugega z drugim identificirati. Po tem takem je bog, ki si ga veren človek s svojimi nazornimi simboli poskuša približati, po svojem bitju enak z močjo naravnih zakonov, o katerih iščočemu človeku njegove čutne zaznave pričajo do neke določene stopnje.

Pri tem ujemanju  pa moramo paziti na principielno razliko. Za religioznega človeka je bog neposredno in primarno dan. Iz njega, iz njegove vsemogočne volje izvira vse življenje in vse dogajanje v fizičnem in duhovnem svetu. Če ga z razumom tudi ne moremo prepoznati, ga po religioznih simbolih in der Anschauung neposredno zajamemo in polaga svoje sporočilo v duše tistih, ki se mu verno zaupajo. V nasprotju s tem je za raziskovalca narave edino primarno dano vsebina njegovih čutnih zaznav in meritve, ki iz tega izhajajo. Odtod se skuša na poti induktivnih raziskav po možnosti približati bogu i n njegovemu svetovnemu redu kot najvišjemu, večno nedosegljivemu cilju. Če je torej obema, religiji in znanosti, da bi ju potrdili potrebno verjeti, stoji Bog za ene na začetku, za druge pa na koncu razmišljanja. Enim je temelj, drugim pa krona izgradnje kakršnihkoli svetovno nazorskih razmišljanj.«

Na drugem mestu pravi:« Znanost potrebuje človek za spoznanje, religijo pa potrebuje človek za ukrepanje.«

Pride do zaključka:« Religija in znanost se ne izključujeta, kot danes nekateri verjamejo ali se bojijo, temveč druga drugo dopolnjujeta in pogojujeta… Saj tako malo kot se znanje in sposobnosti lahko nadomesti z ustreznim pogledom na svet, tako malo se lahko ustvari pravi odnos do vprašanj morale iz čisto razumskih spoznanj. Toda obe poti ne divergirata, temveč tečeta paralelno in se srečujeta v daljni neskončnosti, namreč prav na tem cilju.«

Nadaljevanje prizadevanj, da bi bitje in naloge na eni strani iz znanstvenega spoznanja, na drugi strani pa religioznega zajeli vedno globlje vidi kot sredstvo, da bi do takega razumevanja prišli.